Biti duhovnik ni lahko 11

»Najbrž je kar malo stereotip ali usoda človeka, da se prepozno zave pomena zdravja, skrbnosti in ljubezni staršev, ljubezni žene ali moža, mnogih stvari, ki bi nam jih mati želela povedati, če bi jo le želeli kdaj poslušati, ko smo še imeli priložnost. Mnogim se zgodi, da odkrijejo dragocene stvari, vključno z ljubeznijo, ko jih ni več.«

»Ko sva z materjo končno imela možnost in čas, da bi si povedala vse o najinih tako različnih življenjih, o najinih strahovih, o najinih malih zadoščenjih, najinih načrtih, o najinih porazih in razočaranjih, ona ni govorila več (Ko je namreč potres porušil rojstno hišo pre Tonija, je šla mama v dom. Od vsega popotresnega šoka in izgube svojega naravnega okolja, do smrti ni več veliko govorila, razen nekaj skopih osnovnih stavkov, op. prev.). Povedala bi si lahko vsak svojo celotno življenjsko zgodbo, pa z najinih ust ni prišla ena sama beseda. Prav v tistih neskončnih tihih obiskih pri materi v domu za starejše, sem prišel do tega spoznanja: največje, najlepše, resnične in pomembne stvari je težko povedati, kakor je tudi težko vedno najti čas in način, da bi jih povedali. Ostanejo znotraj nas, postanejo neizrečene besede, naredimo nekakšen besedni splav. Če bi tudi kdo hotel povedati »neko veliko stvar«, bi se kmalu zavedel, da je velika, dokler ostane v skrinji srca. Ko nekaj takega posredujemo drugemu, bodisi iz sramu bodisi iz drugih razlogov, izgubi večji del svoje vrednosti in obstaja celo nevarnost, da ostane brez neke prave vrednosti. Je kot tisti, ki se javno poljubljajo. Tisti poljub ni intimen, oseben, vznemirljiv. Iz intimnega čutenja lahko postane karikatura le-tega. Če isto stvar, namesto na nekem skrivnem kraju, naredimo vsem na očeh, izgubi na svetosti in resn(ičn)osti. Takšna je skrivnost človeka – je kakor vrtnica, zaprta v popek. Dokler je vrtnica zaprta v popek, je lepa in skrivnostna, ko se odpre, postane nekaj običajnega, vsakdanjega, izgubi svojo lepoto. Človek je kakor zaprta vrtnica ali zaprta ostriga – ko jo odpreš, bi najraje vzdihnil: »To je vse?«

Vsak od nas nosi neko svojo skrivnost, tisto, čemur sam pravim skrivni predalček. Je nekaj osebnega, lepega, velikega, izredno dragocenega ali tudi neprijetnega. Je pa ta predalček zaprt. Kadar želim drugim posredovati nekaj njegove vsebine, jim lahko povem le en odstotek tistega, kar se v njem skriva, drugi pa bo razumel samo eno tisočinko tistega, kar mu povem. Govorjenje je zelo potratno!

Od vsega, kar sem v petinšestdesetih letih življenja izkusil, ti morda lahko povem deset minut ali pol ure, ti pa razumeš, kar razumeš. Ne morem ti povedati vsega, kar sem pretrpel, čutil, kar sem se naučil, kar sem užil, to pa pomeni, da vsakdo nosi s sabo svojo skrivnost. Ta gre z njim v grob. Niti mož in žena si ne moreta povedati vsega, kakor tudi ne oče in sin. Iz tega sledi, da je največje bogastvo vsakega od nas zamolčano, neizgovorjeno, ne posredovano. Stisnjeno je v naš najbolj intimni jaz in bodo končale pod zemljo. »Neizgovorjene besede« (Belinejeva knjiga – Lis peraulis tasudis, op. prev.) čaka isti konec kakor liste, ki odpadejo z vej dreves v tistih dolgočasnih jesenskih dneh. Odpadejo in mrzel veter jih odnese ter postanejo listje in stelja, dokler jih dež ali sneg ne povsem uničita. So ti listi izgubljeni? Mislim, da ne, saj se s tem, ko grejo pod zemljo in zgnijejo, pognojijo zemljo in so po koreninah spet vključeni v življenjski krog. Neizrečene besede bodo torej tudi nekega dne prišle na plano. Gotovo se bo tako zgodilo tudi z besedami, ki mi jih moja mama ni uspela reči.«      

Zakaj se tudi kristjani ne odločajo za zakon

Pri Novem Glasu se začenja nova rubrika, kjer bom skušal odgovarjati na določena verska in življenjska vprašanja in težave. Za prvo vprašanje moram reči, da ni bilo "mačji kašelj". Zlasti ne zato, ker je sestavljeno iz več podvprašanj, ki bi jih morda kazalo obravnavati posamezno... Morda nisem odgovoril neposredno, ampak sem skušal odpreti določene dimenzije, da bi lahko potem ob tem razmišljali. Kar je podano je seveda osebno mnenje mladega duhovnika, ki je podkrepljeno še z drugimi mnenji in ni nekaj dokončnega ali zveličavnega. Vsekakor to ni uradno mnenje Cerkve, da ne bo pomote, se pa znotraj besedila najde sledi cerkvenega nauka o določenih vprašanjih. Naj vam služi. Naj nazadnje izkoristim to mesto še zato, da se zahvalim vsem, ki ste se ukvarjali s poslanim vprašanjem - res ste se potrudili in mi zelo pomagali.

Nam lahko razložite, zakaj je vse več otrok iz verskih družin, ki so prejeli doma dobro versko vzgojo, so opravili vse zakramente in so zgledno živeli, ki so odločajo za skupno življenje s partnerjem, ne da bi se cerkveno poročili? Kako naj se ravnajo starši? Zakaj nimajo ti otroci nobenega odnosa do zakramenta poroke?

Ker zakonske zveze, kakršno predlaga krščanstvo, ne morejo vzeti za svojo. Če hoče nekdo iti v to, mora imeti močno vero. Zakon je nekaj zahtevnega in ni nekaj človeškega, ampak Božjega – kar pa Bog »zveže«, človek ne more »razvezati«. Potrebno je gledati z očmi vere in imeti t.i. »večnostni pogled«, ki zna »videti čez«.

Morda bi se bilo pametno stvari lotiti z druge strani in se vprašati, kaj se je pravzaprav medtem spremenilo v pojmovanju družine. Model družine, kot ga poznamo in se nam zdi »normalen«, je pravzaprav precej nov, saj prihaja iz meščanske družbe 19. stoletja. Tak model nam lepo opiše knjiga Srce (Cuore), ki jo je napisal Edmondo De Amicis: Natanko dva otroka, fant in deklica, ki ju starši obsipajo z vsemi pozornostmi in ju spodbujajo k študiju, saj si morata ustvariti »kariero; oče je poklicni strokovnjak, mahnjen na »visoko« kulturo in na mode svojega časa – takrat patriotizem in državljanske vrline, danes bi najbrž sem spadale ekologija, človekove pravice in pacifizem ter toleranca; mama je nek »angel ob štedilniku«, ki edina lahko omeni Boga, pa še tu gre za neko abstraktno nadnaravno bitje, v smislu »nekaj je nad nami«. Družina je seveda zaprta v svoje meščansko stanovanje, ki mora biti oblikovano po zadnji modi. Vrata so večinoma zaprta, če pa se že odprejo, je to samo ob dnevih in urah, ki so namenjeni za »obiske«. Takšen model je potem bil vsiljen celotni družbi, ostali pa so šli v pozabo. Seveda, da ne pozabimo odnosov v zgoraj opisani družini: kar čutijo drug do drugega, so predvsem »čustva«. To vse je pravo nasprotje tradicionalne krščanske družine, ki smo jo poznali še ne tako dolgo nazaj. V njej je vedno vladal nek realizem, tako da so se še kako dobro zavedali, da je življenje trdo in ni nikakršen rajski vrt. Otrok je bilo veliko in veliko jih je tudi umrlo, ampak po rojstvu in ne pred njim, kakor se danes dogaja. Da bi šli zakonci narazen, je bilo nekaj nezaslišanega, pa ne samo zaradi drugačnih ekonomskih in družbenih razmer, kolikor bolj zaradi drugačnega pojmovanja »ljubezni«.  Mi smo posvojili tisto pojmovanje sekulariziranega meščanstva (ki je torej postalo posvetno in nima nič skupnega z verskim, op. pis.), kjer to, da se moški in ženska (ali tudi ne) »ljubita« pomeni, da »sta si všeč«, da »nekaj čutita«, zlasti čustveno ali spolno nagnjenje drug do drugega. Med »ljubeznijo« in »čustvom« tako lahko postavimo enačaj – kadar torej čustvo preneha, ko »nič več ne čutimo«, preneha tudi ljubezen. V takšnem gledanju na ljubezen je nekaj povsem logičnega, da si hitro najdemo koga drugega, s katerim lahko obnovimo tisto čustvo, brez katerega se nam zdi, da ljubezni ne more biti. Ločitev seveda mora biti v zakoniku - če namreč »zakonska ljubezen« pomeni »medsebojno privlačnost«, je možnost, da se znebimo žene ali moža nekaj nujnega, kadar nič več drug do drugega ne »čutita«. Zgodila se je torej revolucija v tej smeri in neumno bi bilo to zanikati in tega ne upoštevati.

 Krščanska sklenitev zakona je nekaj povsem drugega. »Skleniti zakon« se namreč v latinščini reče coniugare, torej »skupaj se vpreči v jarem«. Podoba moškega in ženske, ki sprejmeta nase jarem, da bi skupaj vlekla težki družinski voz po luknjasti in strmi poti življenja, je danes za nas nekaj nezaslišanega. Poleg tega imata oba še nek, za današnjega človeka nenavaden, končni in zares pomemben cilj: večnost. Na to isto večnost so mislili tudi, ko so »na svet postavljali« otroke – vsak otrok je bil nekaj nadvse dragocenega, saj je to pomenilo, da eno bitje več lahko vstopi v »Nebeško kraljestvo«. Seveda je bila tudi najpomembnejša »karierna pot«, ki jo je otrok lahko dosegel tista, ki je vodila v »srečni dom nad zvezdami, kjer bivajo vsi blaženi«. Če je otrok še majhen umrl, je to za starše seveda predstavljalo vir bolečine, ne pa obupa, saj so verjeli, da so šli v nebesa, od tam pa bili za vso družino varuhi in priprošnjiki.

Je bilo v takšnih družinah manj ljubezni? Zagotovo je bilo manj »čustvenosti«. Ta vsaj ni predstavljalo nujnega pogoja, da bi neka družina ostala skupaj. Drži tudi to, da se je ta ljubezen, čeprav ni bila čustvena, razširila tudi na druge: včasih namreč ni bilo nobenih »domov za ostarele«.

Otroci morajo torej videti, kaj je v resnici ljubezen, da je to mnogo več kot samo čustvo, da človeka pravzaprav presega, saj »nikoli ne mine«. Važna je predvsem vsebina in zgled. Zdi se mi, da se o bistvenih življenjskih vprašanjih doma premalo pogovarjamo, kolikor se sploh pogovarjamo. Potem pa otroke »pošiljamo« k verouku, zakramente »opravimo« kot neko nujno zlo, k maši gremo zato, ker so nas tja napodili starši… Kadar Bog in vera nista več, če si sposodimo avtomobilski jezik, motor in gorivo avtomobila življenja in zakona ter družine (torej bistvena), ampak predstavljata samo dodatno opremo, takrat tudi cerkvena poroka ni več potrebna.

Voda življenja za ljubljene otroke

Glede Jordana je francoski pisatelj F. R. de Chateaubriand zapisal leta 1806 v svoj dnevnik: "Videl sem velike ameriške reke in njihovo samoto. Videl sem Tibero in grške reke. Ne morem pa opisati, kaj sem začutil ob pogledu na Jordan: je edina reka na zemlji, ki popotnika spomni na zemeljske in nebeške stvari." Čeprav gre za majhno reko, pa je ta voda v vseh pogledih polna življenja. Je tista žila, ki prečka Sveto deželo, hkrati pa se razprostira po vsem Svetem pismu, v Stari in Novi zavezi. Ta voda napravi ntorej nekakšno znamenje križa.

Tudi v našem življenju. 

Najprej poglejmo tisto navpično razsežnost, ki jo krst prinaša v naše življenje. Ko rečemo "navpična razsežnost", nas večina navadno pomisli na tisto zapoved: "Ljubi Gospoda, svojega Boga..." Tudi to je možna smer razmišljanja, a vendar nam Božja beseda te nedelje Jezusovega krsta spregovori o obratni smeri. Navpična razsežnost krsta je ta, da nas Bog ljubi, da pri krstu nad vsakim izmed nas izreče: "Ta je moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje." Toda, zakaj smo Božji otroci, po čem to vemo?

To je nakazano v evangeljskem odlomku. Janez Jezusa ni hotel krstiti, češ da tista voda, s katero on poliva, za Božjega sina nič ne velja. Jezus je tisti, ki prinaša in podarja Svetega Duha, ki odvzema grehe, ki ne potrebuje spreobrnitve... Pa vendar želi Jezus postati eden izmed nas, želi res biti "Bog z nami" v vsem. Zato se da tudi krstiti. V našem krstu je vedno tudi on, v vsem, kar smo in kar počnemo, je on. Postal je naš brat. S tem smo mi postali Božji otroci. 

Jezus je prišel v našo puščavo, da bi nam prinesel vodo življenja. Da bomo lahko vedno našli "počitek svojim dušam", tudi ko bo vse drugo odpovedalo. Od krsta naprej teče v našem življenju neka posebna reka Jordan, torej reka življenja - Bog je z nami.

Če torej še tako skrenemo s poti in zablodimo, je on še vedno tam, ker nas ljubi. Nas ljubi tako močno, kot starši svoje otroke in še bolj. Starši namreč lahko tudi gredo po svoje in otroke zapustijo, nasprotno pa: "Gospodova zvestoba traja na veke" (Ps 117,2).

Ko človek začuti, da je ljubljen, se lahko preda v objem, lahko vrača to ljubezen po svojih najboljših močeh, z vsem, kar je in kar ima - "z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem" (5 Mz 6,5). Ta ljubezen pa se mora širiti še naprej. In tako lahko pridemo do tiste vodoravne razsežnosti.

Ljubezen ne more, ne da bi se širila naokrog. Življenje lahko samo kipi in se širi. Gospodov "ljubljeni otrok" ljubi tudi svoje brate in sestre - v Kristusu, se razume. 

Križ je tako popoln. Nakazan že na začetku javnega delovanja Božjega sina. Brez Kristusa pa ni križa, vsaj ne v pravem, polnem pomenu. Brez križa ni odrešenja. Brez odrešenja ni življenja. Potrebujemo Kristusa, potrebujemo Boga. Potrebujemo njega, ki je vir "žive vode". S Samarijanko vsak izmed nas v svojem srcu Jezusa prosi: "Daj mi te vode, da ne bom žejen" (Jn 4,15).

Sprejeti besedo

To nedeljsko razmišljanje je nastalo zelo na hitro, ker sem prišel z Nizozemske, potem pa ga, s pomočjo nekega drugega, napravil za večerno mašo... malo se je mudilo. Vseeno upam, da boste našli kaj zase.

V začetku je bila beseda in beseda je bila Bog. Janez svoj evangelij začenja s pesmijo, ki Jezusa iz Nazareta takoj popelje proti začetku vsega in proti Božjemu. Nobena druga pesem in nobena druga zgodba ne more iti bolj nazaj od te. Nič ne more leteti višje od teh besed, ki v sebi skrivajo začetek vsega: vse je bilo narejeno po Njem, po Bogu. Nič, prav nič ni bilo narejeno brez Njega. V začetku, vse in nič. Te tri besede nas postavijo v odnos z najpopolnejšim, z absolutnim, z večnim. Božja roka bdi nad vsem, kar napolnjuje stvarstvo, nad vsemi stvaritvami. »Božje žari iz globine vsakega bitja« (Teilhard de Chardin). Ta velika pripoved nas resnično popelje v višave, da se nam kar zvrti, vseeno pa se na koncu umiri in potihne v eno samo besedo: SPREJETI.

Toda njeni je niso sprejeli, pravi Janez. Tistim pa, kiso jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci. Sprejeti, torej – lepa beseda, ki kar pričara pred oči vrata, ki se odpirajo, roke, ki sprejemajo darove, srca, ki v sebi napravijo prostor za življenje. Beseda je tako preprosta in vendar tudi tako pomembna, ker je vrhunec vsake naše rodovitnosti. Boga si ne moremo zaslužiti, ampak ga lahko samo sprejmemo. In takrat beseda »sprejeti« postane življenje, ker nekdo postane to, kar sprejme vase.

Če bomo torej sprejemali prazne stvari, bomo tudi sami postali prazni. Če bomo vase sprejemali nered, bomo širili nered okrog nas. Če pa bomo sprejemali vase svetlobo, bomo tudi izžarevali in naprej podarjali svetlobo.

Kristusov božič se je že zgodil, zdaj je čas za naš božič. Za božič vsakega izmed nas. Kristus je prišel in je v nas kot moč za rojevanje. Kristus se je rodil, da bi se tudi jaz rodil. Da bi se pravzaprav ponovno rodil, postal nekaj novega in drugačnega (Jn 3,3-9). Bog želi, da se rodim kot njegov otrok!

Božja beseda je kot seme, ki rojeva glede na svojo vrsto – Bog ne more drugače, kot da rojeva Božje otroke. Zakaj je Bog postal človek? Da bi se Bog rodil v duši, da bi se duša rodila v Bogu (Mojster Eckhart).

In beseda je postala meso. Ni postala samo Jezus, ni postala samo človek. Postala je več kot to: meso pomeni človekov obstoj, njegovo bivanje, eksistenco, če rečemo bolj učeno. Bog je postal umrljiv, krhek, a solidaren z nami. Ne drobi več človeka v prah, kakor v začetku, ampak sam postane drobljiv prah. Lončar postane glina svojega majhnega vrčka. Če kdo od nas joče, se bo tudi on naučil jokati. Če moramo mi umreti, bo tudi on deležen smrti.

Od tistega prvega božiča je v vsakem od nas nekaj večne Besede, v vsakem človeku je tudi nekaj Božjega. V vsakem življenju je svetost in luč. Beseda vstopi v svet in v nas prinese Božje življenje. Tu so torej tiste nezaslišane višave, ki jih dosežemo – Božje življenje samo je v meni, v mojem mesu. To je globoko sporočilo božiča: Bog je v mojem mesu. Usoda vsake stvari pa je ta, da postane meso, prežarjeno z nebeško lučjo.

Danes je zasijala luč

Naj nam za lažje premišljevanje Božje besede pri polnočnici pomaga povzetek razmišljanja Gianfranca Ravasija:

Judovska tradicija je razlikovala štiri bistvene noči v zgodovini človeštva. Prva je bila noč ob stvarjenju, ko je Božja beseda odstranila proč temo, rekoč: »Bodi luč!« Druga noč je bila tista, ko je Bog sklenil zavezo z Abrahamom: »Sonce je zašlo in legel je mrak … Tisti dan je GOSPOD sklenil z Abramom zavezo« (1 Mz 15,17.18). Tretja noč je povezana z Gospodovim mimohodom – pasho, ko je bilo judovsko ljudstvo rešeno egiptovskega suženjstva. Četrta in zadnja noč pa bo tista, ko bo prišel Mesija, tej noči bo sledil takšen dan, da ne bo več teme: »Tedaj bo samo dan, ki bo znan GOSPODU, ne dan in ne noč; in zgodilo se bo: ob večernem času bo svetloba« (Zah 14,7).

Prav to četrto noč sedaj mi praznujemo, noč, ki jo je za vedno premagala Kristusova luč in odprla zarjo nove zgodovine, zgodovine odrešenja. Ta popolna luč zaznamuje vsa berila, ki smo jih slišali pri tej sveti maši. Izaija pravi, da je ljudstvo, ki je hodilo v temi – ta ponazarja nič in zlo – zagledalo veliko luč, ki jo spremljajo tri velika presenečenja. Prvo od njih je veselje, pravzaprav radost, tista prvinska, čista, neomadeževana radost, tisto pristno veselje, ki prihaja iz samega človekovega bistva. Ljudje se veselijo »kakor ob žetvi, kakor se radujejo, ko delijo plen«. Drugo presenečenje, ki ga prinaša ta luč predstavljata mir in svoboda, saj je Gospod ubogih in zapostavljenih zlomil jarem bremena in palico na hrbtu ter šibo priganjača, s čimer so preganjali njegovo ljudstvo. Največje presenečenje za nas pa je tretje: »Dete nam je rojeno!« To je posebno dete, ki prinaša neko novo ureditev sveta, ki pa ni zunanja, temveč notranja, duhovna ureditev. To označujejo tudi njegovi vzdevki, ki jih Izaija našteje: »Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.«

Vzporedno Izaijevemu spevu imamo odlomek iz Lk. Ljudstvu, ki je potopljeno v spanec in mraz, zasije Božja luč in takoj je oznanilo veselja – »Oznanjam vam veliko veselje!«, na svet pride mir »In na zemlji mir ljudem!«, predvsem pa se rodi dete. V tem detetu je zakoreninjeno upanje sveta, kar nam povejo spet vzdevki: »Odrešenik, Kristus, Gospod!«. Prvi, ki imajo odprta ušesa za poslušanje te »vesele novice«, ki imajo čiste oči, da lahko vidijo v tem nomadskem otroku izvir našega odrešenja, so pastirji – zadnji na svetu. Iščejo in najdejo, tako pa postanejo Kristusovi odposlanci. Lk nam namreč nekoliko naprej pove, kako so se vsi čudili nad tem, kar so jim povedali pastirji.

Vsem tistim, ki so kakor pastirji preprosti in čistega srca, se odpre drugačno življenje, drugačna kvaliteta bivanja na tem svetu., gre za pravo ponovno rojstvo, ker gre za notranje prerojenje. Nek apokrifni tekst postavlja Jezusu v usta te besede: »Postal sem majhen, da bi vas s to svojo majhnostjo lahko popeljal visoko, do tam, od koder ste padli. Nesel vas bom na svojih ramah.« To pove, kako je treba božič osvoboditi tistega bremena romantike, ki ga teži, saj se pod snegom, svečkami, lučkami, darili, drevesci, skriva bistvo božiča, ki nam rado uide. V betlehemskih jaslih se namreč naše odrešenje šele začne, je prvi žarek dneva odrešenja, dopolni se namreč v praznem jeruzalemskem grobu. Vzhodna krščanska liturgija zato govori o »Božični Pashi« - božični véliki noči. Luč, ki posveti na božično noč je že odsev zarje velikonočnega jutra, ki je res pravi in prvi dan odrešenja.

- G. Ravasi, Secondo le scritture, Anno A, Piemme, Casale Monferrato 1992, str. 31-33.