Molitev kot zahvala

Zanimivo se je ustaviti ob velikih mislecih,  da utemeljimo tisto, kar smo zapisali v naslovu. Najprej pri avstrijskem filozofu Ludwigu Wittgensteinu. V svojih zapiskih v letih 1914-1916, pravi: »Molitev je razmišljanje o smislu življenja.« Kadar se namreč človek pogovarja z Bogom, kakor pravimo za molitev, ne skuša zgolj prodreti čim bolj v skrivnost Boga kot njegovega sogovornika, temveč skuša nekako priti čim globlje tudi v skrivnost svojega lastnega bivanja. Skuša najti v svojem življenju - in svojemu življenju - nek smisel in mu dati neko vrednost. 

Sv. Tomaž Akvinski pravi, da je molitev predvsem v izgovarjanju besed, kot sta 'prosim' in 'hvala', ker je zanj molitev enostavno pravi pogled na stvarnost – vse je dar. Prositi Boga tisto, kar želim in zahvaljevati se mu za to, kar sem prejel, je način, kako živeti v resnici. To pomeni, da odpremo oči in vidimo, kako je naš obstoj zastonjski dar, ker smo, kljub temu, da nas lahko tudi ne bi bilo. Zato molitev ni nič drugega kot eno samo zahvaljevanje našemu Stvarniku za vse darove: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139,14). 

Prav v tej smeri lahko povzamemo besedno igro še enega vélikega filozofa 20. stoletja, Nemca Martina Heideggerja, ki je nekoč dejal: »Denken ist danken,« kar pomeni nekako: »Misliti je zahvaljevati se.« Kadar molimo, mislimo na Boga, torej se mu, na nek način, tudi zahvaljujemo. Po Abrahamu J. Heschelu pa je molitev tudi »vélika nagrada človekovega bivanja«.

Objavljeno v tedniku 'Novi glas'.

Ni vse tako slabo

Praznik Cerkve bi lahko dejali današnjemu dnevu, ker posebej poudarja povezanost tiste zemeljske Cerkve, tistih Božjih otrok, ki smo na tem svetu, in skupnost tistih, ki so že v Božji slavi, ki ji pravimo nebeška Cerkev. Vse prevečkrat napačno pojmujemo izraz Cerkev, saj pomislimo samo na papeža, škofe in duhovnike, na cerkveno hierarhijo torej. To je le del, majhen del Cerkve, ki ne more obstajati brez tistega ostalega dela, brez Božjega ljudstva in brez 'občestva svetih'. 

To občestvo svetih danes goduje, praznujemo pa tudi mi, ker smo na poti k njim, ker je vsak od nas potencialni svetnik, vsakdo ima to možnost. Z možnostmi pa je tako, da se ponujajo, na nas pa je, da jih izkoristimo ali ne. Vsak dan se nam tako ponuja nova možnost, nov začetek. Vsak dan smo povabljeni, da se odločimo za eno ali drugo pot, o katerih govori že eden od prvih krščanskih spisov, t.i. 'Nauk dvanajsterih apostolov', Didahé: »Dve poti sta: pot življenja in pot smrti.« Evangelij nas vselej vabi na to pot življenja, na pot blagrov, ki smo jih danes spet slišali, pa jih je vedno znova lepo poslušati.

Ob tem poslušanju se namreč v mislih preselimo v nek svet, kjer vlada dobrota, nenasilje, iskrenost, poštenost, solidarnost. Vsak od nas si seveda kmalu reče: »Zbudi se, nehaj sanjati, saj takega sveta sploh ni!«

Res je, če bi gledali samo na to, kar nam vsak dan prinašajo novice, bi se morali popolnoma strinjati s tem, da takega sveta ni. Zdi se, da res živimo v takšnem svetu, kjer vlada načelo, da je 'človek človeku volk'. Če pa je vse okrog nas res takšno, potem res danes obhajamo 'dan mrtvih'.

Vsebina današnjega praznika pa je vendarle drugačna, saj nam pravi, da ni vse tako črno, da obstaja tudi veliko dobrega, vendar pa je treba na zadeve gledati drugače, treba je spremeniti pogled. Praznik vseh svetih nam pravi, da na naši življenjski poti, v naših odločitvah nismo sami. Kot prvo imamo že tu na zemlji mnoge, zaradi katerih je svet lepši, zaradi katerih je lepše naše življenje. Kot v reklami za 'Top shop' pa: »To še ni vse.«

Imamo še prej omenjeno 'nebeško Cerkev', vse svete. To so tisti, ki so tako prijatelji človeštva kot tudi Božji prijatelji, ki jih sicer prevzema večna sreča, pa vendar so tudi zaljubljeni v ta svet, v ta naš čas, ki ni lahek. Podpirajo nas, da nadaljujemo tisto, kar so počeli že sami, da skrbimo za to, da bo svet lepši, plemenitejši, da bo v njem več ljubezni.

Pa naj še kdo reče, da Bog molči. Še kako govori, a to niso tiste običajne besede, saj govori po svojih prijateljih. Njihove dobre, lepe, plemenite besede so tudi Božje besede, po njihovih dobrih, lepih, plemenitih dejanjih deluje Bog. Po nežnostih, ki si jih med seboj izkazujemo, se razodeva Božja nežnost. Vidimo, da je bilo takšnih ljudi pred nami že ogromno, da jih je tudi sedaj na svetu veliko. Navadno jih bomo zastonj iskali po novicah, kar pa ne pomeni, da jih ni.

Naš pogled se mora razširiti, naučiti se moramo 'gledati onstran'. S takšnim pogledom nas bodo vedno znova pomirile evangeljske besede: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12).

Služiti v resnici

Če hočemo zares živeti, da temu lahko res rečemo življenje, da se želimo res iskreno spopasti s tem izzivom in se ne zapreti pred svetom, potem neizogibno živimo z ljudmi, smo vpeti v medčloveške odnose. Pred nami sta dva izziva, s katerima se moramo spopasti. Prvi izziv je izbira med biti in zdeti se, drugi pa je naša želja po moči in oblasti.

Najprej me Jezus izziva in sprašuje o tem, ali je zame pomembnejša oblika, zunanji okvir, ali mora le-ta imeti tudi pravo vsebino. Lahko se še tako 'okinčamo' na zunaj, da bi nas drugi lahko opazili, lahko tudi v ta namen delamo 'dobra dela', lahko sami sebi postavljamo spomenike. Lahko postanemo zvezdniki, delamo v svojem športu vse mogoče vragolije. Vse to in še več lahko smo oz. se zdimo, se pojavljamo. Kaj pa, ko ugasne soj luči? Če je človek samo 'oblika' in ne tudi 'vsebina', če nima srca in tistega, kar dela, ne dela s srcem, ampak se zgolj skriva za svojim videzom, je vreden vsega pomilovanja. Jezus tu ne graja tistih, ki se trudijo in padajo. Gospod je vedno usmiljen in milostljiv do krhkih, ceni trud takšnih ljudi in je podoben lončarju, ki ob neposrečeni vazi ne obupa, ampak ta kup gline toliko časa oblikuje, dokler ne uresniči svojega načrta.

Jezus obsoja tiste 'pobeljene grobove', ki se zgolj pretvarjajo. Ne prenaša hinavcev, tistih, ki nosijo masko, ki so torej igralci (hypokrítes (ὑποκρίτης) namreč izvorno pomeni prav gledališki igralec) in ne kažejo svojega resničnega obraza. Skrivajo se za temi zunanjimi oblikami in zahtevajo čedalje strožje zakone, a le za druge. Ko govorimo o cerkvenih zadevah, so to tisti cerkveni možje, se čuti toliko bolj blizu Bogu, kolikor je oster in neprizanesljiv do drugih, v resnici pa je tak človek sam, prazen, daleč od sebe, bližnjega in tudi Boga. To ni pravi oznanjevalec – njegovo pravo podobo nam v drugem berilu lepo predstavi apostol Pavel, ko reče, da so naslovnikom »hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje« (1 Tes 2,8). Kristus lahko spregovori srcu drugega človeka samo po srcu oznanjevalca. To pomeni, da se mora Jezusov učenec bližnjemu predstaviti kot človek, v vsej svoji majhnosti in krhkosti. Predstaviti se mora takšen, kot je, neposreden in iskren, ne pa, da želi z zvijačo nekoga prepričati. Obnašanje, ki se želi prikazati kot krepostno, lahko v končni fazi ljudi pripelje do tega, da dvomijo tudi v tiste, ki so zares krepostni, dobri in iskreni.

Jezus pa obsodi še drugo napačno vedenje – željo po oblasti. Njegovi učenci smo med seboj bratje in sestre, smo na isti ravni, nihče se ne sme zaradi svojih morebitnih nazivov ali položaja čutiti nad drugimi. Vsi imamo isti cilj in vsi služimo evangeliju. Jezusu pa to še ni dovolj – največji je tisti, ki streže. Največji je tisti, ki zna najbolj ljubiti. Svet za svoje cvetenje namreč ne potrebuje bogastva, temveč ljubezen. Gospod nam pove, da je vsak od nas velik toliko, kolikor je veliko njegovo srce, kolikor se zna upodabljati po njegovem srcu. On je namreč prišel, da bi stregel, ne da bi mu drugi stregli, da bi se razdal, se žrtvoval. Bogu zato želim služiti, ker je on kot prvi postal moj služabnik.

Gadafijevi smrti ob stran

Politična korektnost in prihodnja negotovost

Čeprav naj bi se nahajal kdove kje, je bil Muammar Gadafi prav v domači Sirti, kjer ga je doletela tudi smrt. Zdi se, da ga nihče ni želel ujeti živega, temveč je bil le 'mrtev polkovnik dober polkovnik'. Glede na to, da naj bi bil zanj usoden strel v glavo, so se s tem, da mora umreti, očitno strinjali tudi njegovi najtesnejši sodelavci in celo člani njegove družine. Kako nekaj grotesknega (čeprav, če mene vprašate, zabavnega) bi namreč bil javni proces, bodisi v Tripoliju ali drugod, kjer bi stari diktator lahko prosto spregovoril o svojem 42 letnem režimu. Zanimivo bi bilo slišati o tem, kako so bili mnogi voditelji libijskega NTS (Nacionalnega tranzicijskega sveta) Gadafijevi ministri ali členi njegovega vladnega aparata in so si torej tudi sami umazali roke pri obračunavanju z disidenti, kakor tudi pri ostalih umazanih rečeh. Lahko bi spregovoril, kako lepe odnose je imel s CIO in mnogimi evropskimi obveščevalnimi službami, s katerimi se je neštetokrat srečal, da bi nekoliko zavrl islamski terorizem. Morda pa bi spomnil, kako so mnogi državni voditelji poklekovali pred njim in mu laskali, da bi prišli do nafte in orožja.

Res bi bilo zanimivo slišati vse to, pa tudi videti, sploh zadrego na obrazih določenih ljudi. Da pa do te rdečice ne bi prišlo in bi se lepo ohranilo in spoštovalo splošno veljavno načelo 'politične korektnosti', kakor se danes pravi takšnim in podobnim zadevam, je 'razviti' svet že zdavnaj polkovnika, morda pa tudi njegova sinova (ki sta tudi umrla ob njem), obsodili na smrt, čeprav jih sploh ne bi bilo težko ujeti po padcu Sirte in blokadi zadnje skupine ubežnikov.

Prav zanimivo bo videti, če bo zdaj res boljše in če bo resnično prišlo do tako opevane 'pomladi' v državi, ki naj bi nastopila sedaj, ko so odstranili 'vélikega hudobneža'.  Videli bomo, če je vojne res konec. Ima NTS res pravo moč in sposobnost, da bi zgradil novo Libijo, o kateri se toliko govori, glede na to, da je že sam v sebi razklan med različnimi tokovi (laicisti in islamisti), pa tudi med klani? Kaj, če se kak klan ne bo pridružil novim gospodarjem, temveč se bo uprl? Kako bo z nomadskimi in črnskimi ljudstvi na jugu države, potem ko so jih arabski vladarji toliko časa preganjali na rasni osnovi? Naj ti ljudje sedaj verjamejo obljubam tistih, ki so še ne tako dolgo nazaj bili 'polkovnikovi plačanci'? 

Dejstvo je, da se za Libijo sedaj začenja novo, 'podiktatorsko' obdobje. Podobnemu scenariju smo bili pred leti priče v Iraku, vendar pa je še prezgodaj za to, da bi vedeli, če bo to res za to severnoafriško državo obdobje miru in stabilizacije.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Biti duhovnik ni lahko 19

Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (Toni Beline).

Pre Toni Beline pripoveduje, kako se je rodil njegov duhovniški poklic: »Če naj poslušam teologe ali duhovne očete bi moral odgovoriti, da se je moj poklic, kakor duhovni poklici vseh oblik, rodil iz ljubeznive Božje zamisli, ki ima z vsakim bitjem svoj posebni načrt. Da sem bil na nek način že vnaprej usmerjen ali obsojen na duhovništvo, lahko razkrije dogodek pred mojim rojstvom, ki se seveda ni zgodil meni, temveč moji materi. Ko sem bil na poti na ta svet je moja mati imela sanje. Pred Marijinim oltarjem v naši župnijski cerkvi v Pušji vasi je klečal majhen otrok, oblečen v duhovniško obleko, s črnim talarjem in snežno belim koretljem. 

Sam sem se rodil 11. februarja, kadar goduje Lurška Mati Božja, prav tista, ki smo jo v naši cerkvi častili pred potresom. Če bi bil don Bosco, bi govorili o predestinaciji, ker pa je govora o meni, bi lahko govorili o napuhu, a dejstvo ostaja. Med drugim mi tega ni povedala moja mama, temveč njena zaupna prijateljica, in sicer po tem, ko sem že postal duhovnik. 

Če naj ubogam spomin mislim, da je moj duhovniški poklic, moja želja po tem, da postanem duhovnik, vezana na župnijsko cerkev v Pušji vasi, na bogoslužje v njej, na latinske speve, ki so se kakor kadilo dvigali pod staro srednjeveško tramovje, na njeno zgodovino, čar, skrivnostnost. Najlepši trenutek, pravi čarobni trenutek je bila vsakodnevna maša ob šestih zjutraj. V tistih časih smo hodili spat zgodaj, posledično smo tudi tako vstajali. K cerkvi sem tekal, ko so bile uličice še temne, zlasti pozimi, ker sem se tako skušal popolnoma predramiti. Pokleknil sem na prvo stopnico glavnega oltarja in sledil mašnemu obredu, začaran od našega župnika, ki je bil zame takrat star in častivreden, ki je maševal slovesno, v simfoniji latinskega jezika in obrnjen proti vzhodu. 

Spomnim se, kako sem večkrat opazoval gotske vitraže, dolge in ozke kot rezila, ki so mi podarjala prvo dnevno luč. Ta je bila vse večja, bolj ko se je maša odvijala, kot da je luč prihajala prav od maše in ne od vzhajajočega sonca. Ta luč se ni ustavljala le na mojem obrazu, ampak je prodirala skozi okna duše in je šla vse do mojih globin. Dobesedno sem se napolnjeval z lučjo. Prav tam, ob vznožju oltarja, me je čakal Bog. Seveda niti najmanjša vrtnica ne vzcveti v enem samem dnevu, potrebuje svoj čas, najdaljše pa je pripravljalno obdobje, ki ga ne vidimo. Isto pravilo velja tudi za tisto rožo z mnogimi trni, ki se imenuje 'klic k posvečenemu življenju'. 

Poklic se začne že zgodaj, kakor glasbeni ali umetniški talent – nihče ga ne dobi slučajno, ampak prihaja od daleč. Tudi moj duhovniški poklic ni bil strela z jasnega, kakor poklic sv. Pavla ali velikih mistikov, ampak je imel svoj naravni tek s svojimi vmesnimi cilji. Poleg otroške sreče, ki sem jo čutil ob bogoslužju v cerkvi, mi je bilo v veliko pomoč prijateljstvo z enim od naših kaplanov, ki bi si zaslužil priti k slavi oltarja bolj kot kdo drugi v tem času inflacije svetnikov – govorim o Alcideju Venutiju iz Valle del Rojale. Bil je reven, rahlega zdravja, pokoren in rahločuten. Večkrat me je povabil v svojo revno in vlažno kaplanijo in me, glede na moje navdušenje za cerkvene zadeve, učil malo cerkvene latinščine. Potem me je učil igranja harmonija, ki ga je kar dobro igral. Medtem ko me je učil in sem sam pritiskal na gumbe, mi je govoril o mnogih rečeh, sam pa sem mu tudi zaupal marsikaj. On je nekega dne ustavil mojo mater in ji dejal: »Elena, nisem stoodstotno prepričan, a me ne bi čudilo, če bi vas nekega dne vaš sin Toni vprašal za vstop v semenišče.« 

Moja mati seveda ni skrivala svojih pomislekov, ki so bili predvsem vezani na revne razmere, v katerih smo živeli, kaplan pa ji je dejal: »Če je Gospod tako sklenil, bo že poskrbel.« Kak dan kasneje, nekega večera, sem brez posebnega razloga dejal svoji materi: »Mama, želim si postati duhovnik.« Nisem ji dejal, da bi rad vstopil v semenišče tudi zato, ker nisem poznal dolge poti, ki jo je bilo treba prehoditi, temveč, da bi rad postal duhovnik, kakor sta to bila moj župnik in moj kaplan. Mama, katere brat Rinaldo, redovnik servit, je utonil v Benetkah, zato ni bila ravno navdušena nad zamislijo. 

Tudi oče si seveda ni predstavljal, da bi njegov sin postal duhovnik, ne samo zato, ker je precej preklinjal, temveč zato, ker ni hodil v cerkev, četudi je bil izredno pošten. Don Bosco je zapisal, da je "Največji dar, ki ga Bog lahko podari neki družini ta, da lahko ima sina duhovnika". To so mi pisali po zidovih tudi ob dnevu nove maše, moji starši pa tega niso tako jemali. Mama se je v solzah spraševala, kje bo našla dovolj denarja, da bi lahko študiral. Semenišče je namreč nekaj stalo, čeprav ne tako dosti. Treba je bilo plačati za obleko, za potovanja, za hrano, za knjige... Moj oče je dva dni preklinjal in se zaklinjal, da ne bo dal nikakršnega dovoljenja, da ne bo ničesar podpisal in da nikakor ne bo poslal svojega sina med tisto oslovsko drhal.