Stremljenje k svetosti

Evangelij nam predstavi kot zelo pomembno osebo v dopolnjenju odrešenja ljudi sv. Jožefa, temu evangeljskemu zgledu pa so sledili tudi trije papeži, ki so ta velik lik vključili v osrednji del besedila svete maše (bl. Janez XXIII., Benedikt XVI. in Frančišek I.). Dali so ga takoj za Božjo mater Marijo, da bi se svetega Jezusovega rednika ne le spominjali, temveč bi ga imeli za svoj zgled in priprošnjika. 

Jožef je najprej tisti, ki ne sprejema prenagljenih odločitev, temveč naredi vse, kar mora človek narediti za to, da je njegova izbira pravilna. Umakne se v samoto in tišino ter molitev. Danes si ljudje ne vzamemo dovolj časa za to troje, kar smo pravkar navedli. Izgovorov imamo toliko, da bi naredili že veliko, če bi čas, ki ga porabimo za iskanje izgovorov in opravičevanje samim sebi, namenili raje za vsaj kratek umik v samoto, tišino, premišljevanje in molitev. Ljudje se seveda bojimo, da bo soočenje z vsem tistim, kar nam nalaga življenje - to so tudi preizkušnje in temne strani - zahtevalo od nas preveč. Ta bojazen je upravičena, če v življenju računamo zgolj in samo s svojimi lastnimi močmi. Sami bomo vse rešili - svoje in bližnjih težave. 

Jožef, ki mu že na podlagi slišanega evangeljskega odlomka lahko rečemo, da je sveti Jožef, je seveda imel tudi sam življenjske zagate in težave. Vidimo, kako ga je bilo strah, kako se je bal. Vendar pa nam evangelij tudi pove, da je bil "pravičen". Ravno to pravičnost pa bi lahko prevedli kot skrb za sveto življenje, v katerem se nekdo trudi, da bi po svojih najboljših močeh služil Bogu in bližnjemu. Pravičnost torej, ki je večja od zgolj tiste človeške pravičnosti, kjer se ljudje kaj hitro ustavimo samo pri eni zadevi, ki se glasi zelo podobno - pri pravicah. Pri slednjih se nam zdijo najbolj važne seveda tiste lastne. K sreči se Jožef ni ustavil pri tem. V bistvu se sploh ni vprašal: "Kaj pa moje pravice?" Videl je, da ni tisto v ospredju in tudi za nas drži, da nikdar niso in ne smejo biti v ospredju moje lastne pravice, temveč so, kar zadeva mene osebno, najprej dolžnosti. Ko govorimo o odnosih, potem lahko rečemo in se najbrž ne bomo kaj dosti zmotili, da pravice pripadajo drugemu - najprej Bogu, potem pa seveda ljudem, s katerimi smo v odnosu. 

Če iščem zgolj in samo svoje, potem bodo dolžnosti izvodenele, skupaj z njimi pa tudi moja identiteta, torej tisto, kar v svojem bistvu sem. Vsak od nas je v nekem "stanu", kakor rečemo. V tem stanu pa imamo po eni strani tiste dolžnosti, ki se od nas splošno pričakujejo, ki pa same po sebi še niso dovolj. Kristjan mora v svojem stanu stremeti k popolnosti: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48). Predvsem je torej pomembno, kako svoj stan živim pred Bogom. Sem zares naredil vse tisto, kar moram? Kje so še rezerve? 

Kot se rado izkaže, so rezerve zlasti v mojem krščasnkem udejstvovanju. Ko pridejo težke odločitve, takšne in drugačne preizkušnje, krize, se ravnajmo kakor sveti Jožef. Božji milostni darovi ne bodo izostali. Če bomo pa iskali predvsem to, kako bi sami najboljše prišli skozi, potem se prostovoljno odpovedujemo Božji milosti. Kakor nam obljublja Gospod Jezus: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse ostalo vam bo navrženo" (Mt 6,33). Naj bodo ti še zadnji predbožični dnevi polni goreče želje in hrepenenja po Božjih milostnih darovih, za katere se pa sami potrudimo, da jim v svojih srcih napravimo dovolj prostora - očistimo srca pri dobri sveti spovedi.

Cerkvena stavba je svet prostor

Sprehod po cerkveni stavbi (5)

Po nekaj tedenskem odmoru nadaljujemo naše pisanje o cerkvenih stavbah. Ameriški arhitekt Steven J. Schloeder je ob priložnosti zanimive diskusije med arhitekti, ki so jo imeli pred leti, da bi dali neke napotke svetemu očetu, kakšna naj bo zares izvirno katoliška arhitektura, ki naj bi bila tudi na zunaj takoj prepoznavna, podal kar nekaj zanimivih misli, ob katerih se bomo zaustavili tudi mi. 

Takole pravi: “Cerkev, ki je načrtovana na pravilen način, ima takoj zaznavno enotnost, na enak način

kot človeško telo, pa čeprav je sestavljena iz več posameznih delov: vhodne lope, glavne ladje, prezbiterija, zvonika, krstilnice, baldahina, prižnice, pevskega kora, kripte, stranskih ladij, deambulatorija (hodnika, po katerem je mogoče obhoditi prezbiterij in/ali glavni oltar, op. A. V.), zakristije, strehe, zidov in stebrov, tlaka, vrat in oken. Krstilnica (baptisterij) se idealno nahaja pri cerkvenem vhodu, absida pa je, kot idealni kraj slavljenja, tradicionalno kraj, kjer je škofovski stol, oltar pa je tradicionalno imel nad seboj baldahin. Šele prek modernističnega pogleda, ki zagovarja neki neoddeljeni “univerzalni prostor” in mode 60. let 20. stoletja, ki je zagovarjala “multifunkcionalnost” (kar bi prevedli kot “večnamembnost”, op. A. V.), so cerkve osiromašili tako, da so iz njih odstranili specifične in artikulirane prostore, ki so izražali čudovito “edinost v različnosti”, ki se od nekdaj nahaja znotraj Cerkve”. 

Tu je že prva pomembna zadeva za nas, ki nam pove, kako prostor znotraj katoliške cerkvene stavbe (pravzaprav lahko isto trdimo tudi za pravoslavno) ni brez pomena in ni omejen zgolj in samo na funkcionalnost. Koliko se to danes upošteva, je vsem na očeh, ko dejansko od časa do časa naše cerkve služijo kot predavalnice, koncertne dvorane in še kaj v tej smeri. Glede tega: “Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo” (Lk 19,46). 

Ko govorimo o cerkveni stavbi, govorimo o BOGOSLUŽNEM PROSTORU, ostale stvari spadajo v drugačne prostore, ki jih danes zares ne manjka. Govorimo o raznih župnijskih dvoranah ipd. Najpomembnejša stvar, ki bi jo morali tako danes razumeti, je ta, da je cerkveni prostor drugačen od navadnega, vsakdanjega prostora. Kot vidimo, to danes ni težava samo arhitektov, ampak še bolj naročnikov. To je tisto, kar je najprej, potem lahko govorimo tudi o stilih in nanašanjih, kjer seveda ne bomo rekli, kako mora cerkvena stavba strogo posnemati neke pretekle ali celo “tradicionalne” stile.

Cerkvena stavba je vedno naravna podoba, ki jo je mogoče videti (to smo že imeli priložnost povedati), nevidnega Kristusovega telesa, ki je zgrajeno iz živih kamnov, po besedah apostola Petra. Kot smo dejali, notranji cerkveni prostor ni “indiferenten”, ampak še kako vpliva na človeka, ki vanj vstopi. Središčna vloga tako gre tistemu mestu, kjer je Kristus resnično navzoč, to pa je tabernakelj, ki je tudi nekoliko nad oltarjem. Prezbiterij mora seveda biti ločen od preostale cerkvene stavbe, saj je to sveti kraj par excellence, krstilnica ob vhodu, da od nje idealno prehodimo do oltarja pot od Jordana do Golgote. Svoboda nikdar ni brezmejna, ampak so določene meje in načela, ki jih je najprej treba upoštevati in se jih držati, potem pa seveda je tudi določena svoboda - denimo pri uporabi gradbenih materialov in arhitekturnega ter likovnega izražanja.

Sedež Modrosti

Praznik Brezmadežne letos sovpada z 2. adventno nedeljo, vendar pa ta velik Marijin praznik ne gre z adventom prav nič navzkriž, saj pri gre pravzaprav pri obojem za pripravo na edinstveni dogodek - na to, da je Božji Sin postal človek, da je "Beseda postala meso", kakor nam to pove evangelist Janez. 

Francisco Zurbarán: Brezmadežno spočetje

Res dolgo so se ukvarjali z vprašanjem Marijine brezmadežnosti teologi in strokovnjaki, da so vendarle prišli do tega, da so si zadevo najprej dostojno razložili, za kar je najbolj zaslužen frančiškan bl. Janez Duns Scot, preprosti škotski menih. Potem pa so lahko zadevo tudi razglasili kot versko resnico, in sicer je to storil bl. papež Pij IX. leta 1854. Marija je to versko resnico potem tudi sama potrdila, ko se je prikazala sv. Bernardki v Lurdu, saj se je predstavila kot "Brezmadežno spočetje". Ni rekla samo, da je "Marija, spočeta brez madeža", temveč prav: "Jaz sem Brezmadežno spočetje." Torej so samo potrjene besede iz evangelija, kjer je rečeno, da je Marija v vsakem trenutku svojega življenja "do vrha prenapolnjena z Božjo milostjo", ne samo "milosti polna". To velja, če gledamo dobesedni pomen izvirne besede. Marija je torej tista, ki je Bogu bila sposobna popolnoma odstopiti ves prostor notranjosti svojega bitja.

Že nekaj časa sem razmišljal o vzkliku iz litanij Božje Matere "Sedež modrosti", včeraj pa pri nekem drugem duhovniku le še dobil potrditev, kako zelo na mestu je ta vzklik v tem času, saj resnično združuje Marijo in adventni čas. Marija je zares tisti prostor, kamor je bila položena Modrost iz nebes, torej Božji Sin Jezus Kristus. Za kristjane je Marija zgled in mogočna priprošnjica ter srednica. Pomeni, da tudi mi lahko - po Mariji in z njo, postanemo "Sedeži Modrosti", da k nam lahko pride in v nas prebiva Božji Sin. Brezmadežna Marija je pravi naslov, da lahko pripravimo Gospodu prostor, kamor bo lahko položil darove Duha, brez katerih ni pravega življenja. 

Kdor se zaveda, da potrebuje odrešenje, ta se zaveda tudi tega, da potrebuje Brezmadežno. Zaveda se tudi, da potrebuje zakramente Cerkve. Za zveličanje je namreč potrebna, kakor nam pove zadnja od šesterih resnic, Božja milost. Kdor se bo tega zavedal, bo njegov vzklik iz devetdnevnice na čast Brezmadežni: "Za teboj, Brezmadežna, hitimo." Kdor pa misli, da bo že sam vse rešil in uredil v svojem življenju, mu bo od vzklika ostal samo še nemočni krik: "Hitimo!" Kam, to je pa veliko vprašanje, ki tare sodobnega človeka. 

Več kot jed in pijača

Čas kar hitro beži, mi pa smo že stopili v adventni čas, kjer pa nam 1. adventna nedelja ponuja takšen evangeljski odlomek, ki bi nas rad malo zbudil. Tudi advent je namreč lahko za kristjane le čas nekaj tednov, ki večinoma obsegajo december, v teh tednih pa lahko bolj ali manj tesnobno in panično tekamo sem ter tja, ne da bi se za trenutek usedli in premislili, kaj je v življenju zares važno. Lahko pa se skušamo nekoliko bolj poglobiti v ta čas, ki je nekakšen povzetek našega zemeljskega življenja. 

Advent namreč pomeni prihod, ki pa je kar trojne narave. Prvi Gospodov prihod se je že zgodil, ko je

Božji Sin postal človek zato, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in nam odprl pot v nebesa. Potem pa bo Jezus, kakor molimo v veroizpovedi: "Spet prišel v slavi, sodit žive in mrtve." Vmes pa je še, kakor nam lepo pove sv. Bernard, "Jezusov prihod v Duhu". Največ lahko vsak od nas stori za tretji prihod, saj se da veliko storiti, da bi do tega duhovnega prihoda prišlo, če se potrudimo in kaj storimo za svoje krščansko stvarno in duhovno življenje. To pa je treba storiti tako, da imamo živi spomin na prvi Gospodov prihod in vse dogodke odrešenja, ki so se zgodili od Betlehema do Jeruzalema, pred očmi pa moramo imeti tudi Jezusov prihod v slavi, ker ima tako vsak od nas pred seboj svojo minljivost in se zaveda, da se bo z Gospodom pravzaprav srečal že ob svoji smrti.

Ta prihod v slavi je pomemben iz preprostega razloga, da moramo razumeti, kaj je cilj vsega. Cilj vsega stvarstva, ne le našega življenja, je Gospod Jezus Kristus. Ko namreč nimaš pred sabo cilja, tudi ne vidiš smisla. Vse je pravzaprav brez nekega globljega smisla. Kam se bo iztekla cesta našega življenja? Kako bo ob koncu naše poti? Evangelij nam pove, da bo tako, kot je bilo v "Noetovih časih". Pomeni, da bo prišel popoln preobrat, ob misli na katerega bi nas moralo pošteno stresti, vendar pa se dogaja prav nasprotno, saj delamo vse po starem. Rečeno je namreč, kako so v Noetovih časih jedli in pili, se ženili in možile... Pa se bomo seveda vprašali, kaj je pa narobe v tem, da se je, pije in ženi ter moži? 

Pravzaprav ni nobene težave, saj te reči same po sebi niso slabe, težava pa nastane, če živimo le za to, če vse to postane edini naš življenjski cilj, preko katerega ne vidimo ali ne želimo videti. Govorimo namreč o telesnosti in čustvenosti. Oboje je še kako pomembno, saj potrebujemo oboje za življenje na tem svetu. Brez obojega, bi ne bili zares ljudje, temveč bi bežali od sveta. Vendar pa obstaja nekaj, kar je še večje od tega. Evangelij je tu precej neusmiljen, saj pove, kako je človek veliko več kot samo  bitje, ki poskrbi za potešitev svojih nagonov, čutov in čustev. Na obzorju je drugačen razplet. Sveti Pavel to zemeljsko življenje jemlje na precej gledališki način, saj pravi, da bo "scena tega sveta prešla"(prim. 1 Kor 7,31), mi pa ne smemo biti navezani nanj. Kakor nas je v tem tednu spominjal bl. Tomaž Čelanski, bo vse to prešlo: "Zemlja v prah se bo zdrobila." Za vsakega od nas se bo ob smrti to zgodilo. 

Nekaj je tako jesti in piti, misleč, da se življenje tu konča. V prenesenem pomenu je tu tista pozornost samo na trenutnih užitkih, kot bi vse življenje bilo le v tem. Tudi je nekaj ženiti in možiti se, kot bi se tam vse končalo. A se tudi tam vse ne konča. Ob smrti se zdrobijo v prah tudi naši medčloveški odnosi - tu ne moremo pomagati. Ko jaz umrem, ostane družina in okolica brez mene, jaz pa brez družine in okolice. Poleg tega je nevarno, da vtakšni miselnosti postane zelo omejujoč tudi pogled na bližnjega. Nekateri pravijo, kako je najbolj važna družina. To drži relativno, ker družina ni zadnji človekov cilj, ampak je še bolj, kot smo že imeli priložnost govoriti, sredstvo za posvečevanje njenih čalnov. Potem pa je še tista druga težava, ko rečemo, kako "imamo oči" samo za ljubljeno osebo. V določeni meri že drži, a ne v povsem absolutnem smislu, saj ima tisti, ki se trudi urejeno živeti svoje najožje odnose, oči tudi za drugega. Med drugim, če vse skupaj temelji le na telesnosti in čustvenosti, se te "ljubljene osebe" lahko kar hitro menjajo, kakor nas opozarja evangelij. Rečeno je namreč, kako so se ljudje v Noetovih časih ženili in možile brez prestanka. 

Naši odnosi so namreč več kot le telesnost in čustva. Življenje v resnici gre proti nekemu drugemu cilju. Če se tega zavedamo, potem je naše bivanje na tem svetu nekaj povsem drugega. Marsikdo bo rekel danes, kako želi, da bi njegova družina bila srečna. Samo v zemeljskem smislu je to premalo. Za svoje najdražje si želim, da se zveličajo, da dosežejo večno srečo v nebesih. Vse ostalo bo minilo, se spremenilo v prah. K temu drugemu cilju nas vabi adventni čas. Tako se lahko spremeni naš pogled, tako se lahko pravzaprav spreobrnemo. Človek je namreč, za razliko od drugih živih bitij, bitje razuma in duhovno bitje. Kot tak pa je sposoben gospodovati svojemu telesu in svojim čutom ter čustvom, da bi dosegel cilj, ki je večji od njega samega in od tega minljivega sveta. Sic transit gloria mundi.

Blagoslovljen adventni čas! 

Usmeritev prihaja od drugod

Sprehod po cerkveni stavbi (4)

 

Nadaljujemo še drugi del razmišljanja o cerkveni ladji, nekoliko pa se bomo tudi še vrnili, pač zaradi sklapljanja nekaterih misli, tudi k vhodu v cerkev. Cerkev oz. cerkvena stavba, ki bi jo sestavljala samo ladja, pravzaprav ni prava cerkev, vsaj ne po klasični logiki gradnje cerkvene stavbe, saj bi bila takšna cerkvena zgradba znamenje sveta, ki si želi samo lastne potrditve, ki je “avtoreferenčen”, velja pa, da je krščansko občestvo, ki se v cerkvi zbere, vselej odločno nekam usmerjeno, kar mora biti vidno tudi na zunaj, v bogoslužju, še prej pa v sami cerkveni stavbi. 

 

Najbrž se vsi strinjamo, da je krščansko ljudstvo vselej usmerjeno v večnost, torej je ta eshatološka prvina bogoslužja, torej tudi bogoslužnih prostorov, izredno pomembna. Občestvo že, pomembna prvina, toda občestvo v najširšem pomenu, ne le “mi, tukaj zbrani”. Tistih nekaj zbranih je namreč lahko tudi zelo v redu. Lahko so to zelo pobožni, goreči, poučeni ljudje, a so lahko tudi samo člani nekega zaprtega kroga, ki se vrti samo okrog samega sebe. Smeri potovanja ne daje zbrano verno ljudstvo (občestvo je, med drugim, precej širša stvarnost, saj vključuje najprej celotno zemeljsko Cerkev, potem pa tudi očiščujočo se Cerkev in nebeško Cerkev), kakor tudi v cerkveni ladji sami pravzaprav ni moč najti ničesar, kar bi dajalo smer. 

 

Podobno namreč beremo, če se za trenutek vrnemo k pripovedi o Noetovi ladji, kako ni imela tista velika plavajoča hiša nobenega krmila, kar pomeni, da ni vsebovala v sebi tistega, kar bi jo vodilo, ampak je prihajalo od zunaj. Skupnost torej smer poti ali svojo usmeritev najde izven cerkvene ladje, k čemur je prav, da sama cerkvena ladja vodi tudi s svojo obliko. Smer namreč vselej daje Križani, ki mora vselej biti dobro viden v prezbiteriju in je vedno v tesni povezavi z oltarjem, kjer se pri maši krvava žrtev na križu “ponavzočuje”. Na ta način sama struktura cerkve izraža in nas spominja na tisto, kar je dejal Kristus sam: “Ko pa bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). Tu se pojavlja težava usmeritve nekaterih cerkva zadnjih desetletij, ki od klasičnih odstopajo tako po svoji obliki kot tudi po tem, da so pravzaprav “enoprostorske”. A nadaljujmo. 

 

Rekli smo “Križani” in ne le “križ”, ker je samo znamenje križa premalo. Papež Benedikt je tako lepo opozarjal, da marsikatero zagato zelo enostavno rešimo že samo s tem, če postavimo Križanega na sredo oltarja, saj so ljudje tako jasno usmerjeni. Hoditi po cerkveni ladji tako pomeni pluti skozi valove zgodovine, a v varnem naročju Cerkve, kjer imamo na voljo vse, kar je potrebno za zveličanje. V zvezi s tem bomo prihodnjič lahko spregovorili o krstilnici ali krstnem kamnu, ker se lepo vključi v to zadevo o hoji ali potovanju. Verni, ki vstopijo v cerkev, tako na neki način zavzamejo določeno obliko, ki pokaže, da gre za potujočo skupnost. Cilj te skupnosti pokaže, da je človeško zares človeško, avtentično, le takrat, kadar človek svobodno odgovori na Božji klic.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas.