Upanje ne osramoti

Pot za ločene in ponovno poročene (1)

Ob diskusiji glede obhajila ljudi, ki so se civilno, torej pred državo, ločili in ponovno poročili, je podal zanimivo razmišljanje jezuit p. Domenico Marafioti, teolog in docent na Papeški teološki fakulteti za južno Italijo, ki ima sedež v Neaplju. Na to razmišljanje se bomo naslonili. Odgovarja namreč na tisto vprašanje, kaj lahko dušni pastirji ponudimo ljudem, ki so se znašli v tovrstnem položaju in ne morejo prejeti odpuščanja po zakramentalni poti, ker jim ne moremo podeliti odveze. Tega pa ne moremo storiti zato, ker ti ljudje bodisi ne morejo popraviti storjene škode bodisi se ne morejo osvoboditi objektivnega grešnega stanja. 

Zadoščevanje oz. popravilo krivice in škode, ki smo ju s svojimi grešnimi dejanji povzročili, je dejanje

spovedanca, ki ga ni mogoče spregledati. Trdni sklep, da v prihodnje ne bomo grešili, je seveda nujen, a je to odločitev za prihodnost, treba pa se je tudi zavezati k temu, da popravimo tisto, kar je bilo povzročeno v preteklosti, sploh, če smo krivično ravnali proti svojemu bližnjemu - kdo pa je lahko še bolj bližnji od družinskih članov? Pomeni, da, če sem ukradel določeno vsoto denarja, ni dovolj, da se le zavežem, da bom v prihodnje delil denar v dobrodelne namene, temveč moram po najboljših močeh tudi povrniti tisto, kar sem ukradel. V tem stanju, da pretekle škode ne morejo popraviti, so tisti, ki so se civilno ločili in prav tako civilno ponovno poročili, s tem pa so osnovali novo družino. 

Ti se lahko približajo Božjemu usmiljenju na nezakramentalni način, ki je v molitvi, kot prošnji za odpuščanje (Reconciliatio et Paenitentia 34; Familiaris Consortio 84). Najbolj zgovorna v tem oziru je prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18,13-14). Medtem ko se farizej postavlja s svojimi lastnimi zaslugami, cestninar priznava svoj greh in krivdo ter prosi odpuščanja, tako da ponavlja: “Bog, bodi milostljiv meni, grešniku”! Zanj Jezus pravi, da je šel domov opravičen, vseeno pa mu nihče ni dejal: “Sin, odpuščeni so tvoji grehi”, kakor je Jezus sam dejal hromemu (Mt 9,2). Cestninar gre domov opravičen zato, ker zaupa v Božjo dobroto in usmiljenje. Nima popolnega prepričanja v odpuščanje, kakor ga imajo v veri tisti, ki dobro opravijo sveto spoved, ima pa upanje, da bo usmiljenje prejel, ker je zanj prosil v iskreni molitvi. Jezus pravi, da njegovo upanje ni bilo “osramočeno”, torej upa upravičeno. 

Iskrena prošnja za usmiljenje je torej lahko uslišana v molitvi, ki je naslonjena na upanje. V tem oziru je učinkovita tudi tista prošnja za odpuščanje, ki je v molitvi Oče naš, saj sv. Pavel zatrjuje, da “upanje ne osramoti” (Rim 5,5), ker je tudi upanje ena od božanskih (teologalnih) kreposti, kakor sta še vera in ljubezen (agápe, caritas), ki so podlaga za krščansko življenje. Poglejmo natančneje, kako se to prenese na ponovno poročene ločence. Postno bogoslužje in evangeljski odlomki nam govorijo o treh vrstah spokornih dejanj - o postu, molitvi in miloščini kot poteh, ki jih lahko prehodimo, da dosežemo odpuščanje in prenovo življenja (Mt 6,1-18; Tob 12,8), kar potrjuje še veliko drugih svetopisemskih besedil. Molitev kot pot do usmiljenja najbolje izrazi najbrž Davidov psalm Miserere (Ps 51/50), pa tudi Mr 9,29 (“Ta rod se lahko izžene le z molitvijo”) in sam Oče naš. O postu kot poti za dosego milosti, pa ne le kot odpoved hrani, temveč kot o odpovedi vsake vrste, nam lepo pričuje Jona (3,7) kakor tudi Joel 2,12.15; Mt 17,21 in Apd 14,23 (molitev in post). Za miloščino, da bi dosegli usmiljenje, nam pričujejo Tobit (4,7-10), Sirah (3,29), Luka (16,9) in Matej (25,31sl), ne da bi pozabili Petrove trditve: “Ljubezen pokrije mnogo grehov” (1 Pt 4,8), kjer so mišljena zelo konkretna dejanja do ubogih in pomoči potrebnih.

/dalje prihodnjič/

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Zaupati v Gospodovo prijateljstvo

Evangeljski odlomek, ki nam ga ponuja 5. postna nedelja, je bil tradicionalno, skupaj z odlomki preteklih postnih nedelj, del priprave na krst v antični Cerkvi. Je najbolj podrobno poročilo o Jezusovem čudežu, vendar moramo to besedo “čudež” jemati v pomenu, kakršnega ponuja apostol Janez – čudež je znamenje, torej neke vrste smerokaz, ki kaže naprej, ki gre onkraj samo človeškega, da bi kristjani lahko vsaj nekoliko izstopili iz naše človeške logike stvari oz. najglobljih življenjskih vprašanj, potem pa vstopili v Božjo logiko, v Božji pogled na življenjske stvari, na življenjske težave in vprašanja. Najprej gre za vprašanje prijateljstva, potem pa še posebej za vprašanje življenja in smrti. Prav to drugo vprašanje je najtežje ne le za kristjane, temveč nasploh za vse ljudi in za vsakega človeka posebej.

Če pogledamo najprej na vprašanje prijateljstva. Vsak od nas se še kako dobro zaveda, kako dobro in lepo je imeti pravega in dobrega prijatelja, tudi Sveto pismo nam pravi, da kdor najde pravega prijatelja, najde zaklad (Sir 6,14), kar je kasneje tudi prešlo v človeški pregovor. Marta, Marija in Lazar imajo čudovit prijateljski odnos z Jezusom, kakor ga ima tudi Jezus z njimi. V njihovi hiši se rad ustavi, tam najde oporo, tudi oni pa poiščejo Jezusa, ko ga najbolj potrebujejo. Vendar je to kaj čuden in muhast prijatelj, če gledamo z našimi človeškimi očmi, to pa se prav v tem današnjem primeru najbolj očitno izkaže. Ko je Lazar smrtno bolan in je na tem, da umre, bi se pričakovalo, da bi pravega prijatelja nič ne oviralo pri tem, da ne bi obiskal tistih, ki so njegovi prijatelji, pa če je nevarnost še tako velika – ne smemo pozabiti, da je Betanija v neposredni bližini Jeruzalema, tam pa so že sklenili, da bodo Jezusa umorili. Tu se že postavi eno od pomembnih vprašanj, ki je, kako pojmujemo mi sami prijateljski odnos, kako pravzaprav pojmujemo vsak medčloveški odnos. So ti odnosi cilj našega življenja, ali pa so sredstva za dosego nečesa višjega?

Za vernega človeka to nikakor ne more biti le postransko vprašanje, ker nas pravzaprav sprašuje po naši veri v večno življenje. Res je, tudi Jezus sam drugod pravi, da nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13). To vsekakor drži, toda o kakšnem in katerem življenju je tu govora? Za Janeza tudi to ni postransko vprašanje, ker vselej govori o ne le zemeljskem, torej biološkem življenju, temveč o večnem življenju. Tega drugega pa človek ne more zagotoviti, mi pa velikokrat pričakujemo od svojih bližnjih, tudi od svojih prijateljev, prav nemogoče stvari in velikokrat mislimo le nase in na tisto dobro, za kar mi sami v svoji omejenosti mislimo, da je dobro. Ni nujno, da je v danem trenutku dobro tisto, kar jaz mislim, da je dobro. V teh svojih nemogočih pričakovanjih, smo velikokrat podobni Marti v prvem delu njene trditve: “Ko bi bil ti tu, bi moj brat ne umrl.” So neka dejstva, ki jih še tako dober prijatelj ne more spremeniti, čeprav bi jih rad. Zanimivo, kako iščemo vedno neke krivce za našo nesrečo, kako vedno iščemo tisto slabo in črno, kadar imamo priložnost, da vendarle na zadeve pogledamo tudi drugače.

Pravilno bi seveda bilo ceniti dejstvo, da je prijatelj prišel, ker bi mu potem bili tudi sposobni zaupati vso svojo bolečino, vse svoje težave. Velikokrat pa, nasprotno, temu prijatelju, zaloputnemo vrata, ker zmotno mislimo, da ni prišel ob pravem času. Toda, kako lahko vendarle nekdo, če je zares naš prijatelj, sploh pride ob nepravem času? Kdaj pa je potem pravi čas? Ko to govorim, ne mislim le na naša človeška prijateljstva, temveč tudi na prijateljstvo z Bogom, z Gospodom Jezusom, z Božjo Materjo Marijo. Ker se nam v naših bolečinah in stiskah čisto po človeško zdi, da nam niso blizu, jim zaloputnemo vrata srca ravno takrat, ko bi bilo najbolj potrebno, da bi jim ta vrata najbolj odprli in prednje izlili vso tisto grenko in težko vsebino, ker so edini, ki lahko vse to odtranijo od nas in naše srce očistijo, da lahko tudi kot ljudje spet zaživimo. Velikokrat mislimo, da nebeškemu Očetu, Gospodu Jezusu in Materi Mariji ni mogoče rešiti teh stvari, ker so preveč pokvarjene, preveč gnile, preveč polomljene in pretežke. Spet smo podobni Marti, ki je rekla, da je nemogoče obuditi njenega brata, ker je ležal že četrti dan in je bila sodba o tem, da je umrl, že definitivna. Za Gospoda ni nobena sodba v našem življenju že kar definitivna – tista pride potem. Ko smo najbolj ranjeni, ko so zadeve najbolj gnile, polomljene in težke, ravno takrat moramo spustiti Gospoda in nebeško Mater v svoja srca. Kar je človeku nemogoče, je še kako mogoče za Boga. 

Biti ubogi za uboge

Koga zadeva uboštvo?

V zadnjem letu, ko je na Petrov sedež stopil papež Frančišek, slišimo večkrat besedno zvezo “uboga Cerkev za uboge”. Konec koncev je papež sam rekel v srečanju z mediji: “Kako bi si želel ubogo Cerkev in ki je za uboge”, še bolj pa je vse to poudaril v zadnji apostolski spodbudi, ki nosi naziv Evangelii Gaudium. 

Moramo si priznati, da imamo v zahodnem svetu, kamor tudi sami spadamo, na splošno čudno in

popačeno pojmovanje tako Cerkve, kot tudi ubogih in uboštva, kar smo skušali vsaj nekoliko razčleniti že v časniku samem v petih nadaljevanjih, ki smo jih nadnaslovili: “Problematično gledanje na družbo”. Imamo namreč dve ključni besedi – “Cerkev” in “ubogi”, iz druge bi lahko izpeljali tudi bolj splošno besedo: “uboštvo”. Če navadnega zahodnega človeka, ki ga srečamo na cesti povprašamo po tem, kaj pomeni beseda “Cerkev”, ki ne označuje cerkvene stavbe, bomo navadno dobili odgovor, ki kaže, da je to zlasti cerkvena hierarhija, kler, torej papež, škofje in duhovniki. Le malokdo bo štel zraven tudi sebe, pa čeprav je katoličan. Zadeva postane še bolj zanimiva, če sebe k Cerkvi ne prišteva nekdo, ki je “nedeljnik”, kar pomeni, da ob nedeljah in praznikih hodi k maši. 

Kot nam pove ruski teolog Florenskij, je to tipično zahodno ločevanje med duhovščino in vernim ljudstvom kot tistimi, ki smo člani Cerkve, ker bi povprečen Rus tega nikdar ne naredil. Potem pa pridemo do raznih zadev, ki bi naj za Cerkev veljale, kot recimo “uboštvo”, a tudi “evangelizacija”, vendar te stvari – po našem tipično zahodnem pojmovanju – naj ne bi zadevale vernikov, temveč škofe in duhovnike, začenši s papežem in kardinali. Konec koncev tudi “občestvo” pojmujemo tako ozko, saj mislimo, da je to samo tista skupina ljudi, ki se je zbrala pri maši, pa to seveda ni tako. Spet lahko pokličemo na pomoč kakega vzhodnega kristjana, kot je, recimo, tisti srbski duhovnik, ki je imel nadvse slovesno sveto bogoslužje (s petjem, kadilom in vsem, kar spada zraven), pa čeprav pri maši v bistvu ni bilo vernikov. Ko ga je brat duhovnik (Slovenec), ki je to opazoval vprašal, zakaj tako slovesno bogoslužje, četudi je praktično sam v cerkvi, mu je srbski duhovnik začudeno odgovoril: “Kako sam? Saj vendar nisem sam, z menoj je celoten kozmos”. S tem je priklical tudi tistemu duhovniku eno od temeljnih resnic, ki jih izpovedujemo tudi v veroizpovedi: “Verujem v občestvo svetnikov”. Nikdar tako kot vernik nisem sam, nikdar ne gre le za “nas, tukaj zbrane”, temveč je vselej z nami, zlasti v molitvi in bogoslužju, celotna Cerkev, tako zemeljska kot tudi verne duše, ki se še očiščujejo (duše v vicah), kot tudi vsi angeli in svetniki v nebesih. 

Ko torej govorimo o uboštvu (tudi o evangelizaciji in drugih podobnih zadevah), to zadeva vse nas kristjane, ne le škofe in duhovnike (kot poudarja brat duhovnik Bogdan v svojem članku, je tudi papež najprej škof), temveč vse vernike in vsakega posebej. Preden torej s prstom pokažem na neuboštvo nekoga drugega, se moram vprašati, kako je pa z mojim uboštvom, kar je, mislim da, papež zelo jasno izrazil. 

Ko pa govorimo o uboštvu, ga je treba razumeti v evangeljskem in krščanskem smislu, ne pa na površen način. Kaj pomaga materialno ubogim Cerkev, ki je uboga v dobesednem smislu? Kaj bi si recimo pomagali s Karitas, ki bi ne imela ničesar, nikakršnih sredstev? Kako bi lahko konkretno pomagala ljudem? Ne bi mogla, seveda. Brez sredstev, bi ne mogla deliti hrane in potrebščin revnim posameznikom in družinam, ne bi mogla plačevati položnic tistim, ki zanje nimajo. Seveda današnji človek vse preveč na uboštvo gleda samo v materialnem smislu in hrepeni po tem, da bo nekega dne prišel do blagostanja v tem oziru, ker naj bi se tako rešile vse teževe – njegove in družbene. V krščanskem smislu pa uboštvo ni nujno enako z “nič ne imeti” v materialnem smislu. Uboštvo je zlasti osebna naravnanost. Jezus pravi: “Blagor ubogim v duhu” (Mt 5,3). 

Krščansko uboštvo pomeni, da svojega upanja ne polagamo v tisto, kar smo in kar imamo, kakor tudi, da nas tisto, kar posedujemo (denar, obleka, čustva), ne usužnjuje, ker se zavedamo dejstva, da naše veselje, sreča, radost in izpolnjenost niso v tem. V tem oziru apostol Pavel lepo pravi: “odmerjeni čas je kratek. Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva. ” (1 Kor 7,29.31). Krščansko uboštvo torej ne pomeni, da nimamo denarja, temveč, da smo od njega svobodni, kakor da bi ga ne imeli. Treba ga je uporabljati pravilno in krščansko, kakor dela recimo naš prijatelj, misijonar Danilo Lisjak, ki po večini svojih skromnih sredstev ne daje ubogim, ki jih sreča, temveč jih investira v gradnjo šol, zdravstvenih centrov in cerkva. Z drugimi besedami, ne deli svojim Afričanom rib, temveč jih uči ribe loviti. Papež tako kliče k moralni odpovedi od tistega, kar imamo in posedujemo in k temu, da se ne naslanjamo na stvari tega sveta, kamor spadajo tudi ljudje in odnosi. Tudi v tem oziru je treba biti nenavezani, nasprotno pa se je potrebno z vsem bitjem nasloniti na Kristusa.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"

Vsi smo sleporojeni

Evangeljska pripoved 4. postne nedelje, ki je tudi nedelja radosti nad dejstvom, da nas Gospod odrešuje, je tista o sleporojenem (celotno Janezovo 9. poglavje). Slednji nima imena, ampak je eden izmed ubogih in izključenih Božjega ljudstva. Za svoje stanje ni kriv ne on sam, kakor niso krivi njegovi starši. Dovolj je torej tu podatkov, da lahko ugotovimo, kako je sleporojeni vsak človek, ne le vsak kristjan, ker je vsak človek "z grehom omadeževan vse od začetka" (Ps 51/50). Tu je nevarnost, da bi tudi sami, tako kot farizeji in drugi, gledali na zadevo le na zunaj, kakor gledamo na marsikaj, zato pa je na mestu opozorilo iz prvega berila: "Ne glej na ... videz ... Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce" (1 Sam 16,7). Če bi namreč gledali le po človeško, potem je slepih le nekaj odstotkov med nami, treba je pa gledati globlje, da vidimo, kako smo vsi slepi in potrebujemo ozdravitve. 

Častitljivi Frančišek Libermann (1802-1852), spreobrnjeni francoski Jud in redovni ustanovitelj ter misijonar, jemlje to našo slepoto kot dejstvo, ki pa nas ne sme zmesti ali spraviti v obup, prej nasprotno! Takole pravi: "Glede na to, da si slep, se pusti voditi Njemu, ki je vir vsakršne luči. To te bo stalo veliko, trpinčilo te bo in te vznemirjalo - toliko bolje, saj je prav to najlepše v tej zadevi. Včasih boš v negotovosti glede stanja, v katerem se nahajaš - še toliko bolje - to ni tebi dano vedeti in je veliko sredstvo, da se oddeliš od samega sebe, ter se popolnoma prepustiš Njemu, ki mora biti vse. Bolj ko boš v negotovosti glede tvojega stanja, bolj popolnoma boš odvisen od Boga, kar mora biti podlaga največjega veselja tvojega srca." Naša slepost je torej nekaj naravnega, pred Bogom nisem nič drugega kot le "ubog in nesrečen, ves pokrit z ranami in uljesi, slep, kruljav in zlagan", vendar pa gre, kot smo dejali, tudi za nadnaravno slepoto, saj so bolečina, bolezen, trpljenje, smrt in zlo nasploh, nadnaravne zadeve, ki torej nas ljudi presegajo. Kakorkoli že, smo, kakršni smo, vendar nad tem ne gre obupavati, temveč je to le še večja priložnost, da se "popolnoma prepustimo Njemu, ki mora biti naše vse". 

Sprejeti življenje in ga vzljubiti takšno, kakršno pač je, ker je Božji dar, da bi lahko stopili na pot vere - lepa skrivnost, ki nam jo post pomaga odkrivati. Gotovo, križ je vselej zlo in pohujšanje. Nihče si tega ne želi, nihče po tem ne hrepeni. Vendar pa je, kot nam je povedal sveti mož, lahko to lepa priložnost, da naredimo korak naprej na naši poti vere. Ta pot ni gotova, če gledamo v človeškem oziru. Z razumom vsemu temu nikdar ne bomo prišli do dna, je pa zato lepa priložnost, da človeškim očem, očem razuma, dodamo še duhovne oči, oči vere, ki znajo "videti čez". Pokaže se na ta način plamenček upanja in smisla, kakor je lepo ugotovil sv. Frančišek Asiški, ki je svoje brate opozarjal, naj verujejo v smisel trpljenja. V stanje, v kakršnem smo, vstopa Gospod Jezus in nas ozdravlja. Slina, ki je simbol njegove Božje besede, je pomešana s prahom zemlje, torej z zemeljskim elementom, kar postane učinkovito zdravilo. To so naši zakramenti, ki nas notranje ozdravljajo in prenavljajo. Zemeljske elemente: vodo, olje, kruh in vino, človeka, Kristusova Božja beseda poveliča in naredi v zdravila za našo notranjost. Seveda je za to, da ta zdravila prejmemo, potrebna z naše strani določena notranja naravnanost. Treba je biti dovolj odkriti, preprosti in ponižni, da priznamo, kako ta zdravila potrebujemo, potem pa, da se jih tudi poslužimo - zlasti govorimo tu o sveti spovedi. Če se jih le lahko, se dajmo poslužiti teh svetih zdravil. Če objektivno ne moremo, potem pa se trudimo izročati Božjemu zdravniku Jezusu v molitvi, duhovnem obhajilu, ki predpostavlja to, da se udeležujemo svete maše, in v dobrih delih do bližnjega, v veri in upanju, da bomo kot cestninar, "šli domov opravičeni" (Lk 18,14). Izročanje v usmiljene Božje roke dela čudeže.

Žeja po živi vodi

Neimenovana žena, za katero samo vemo, da je Samarijanka, počne nekaj vsakdanjega, rutinskega, kakor je to, da zajema vodo iz vodnjaka. Sredi tega vsakdanjega opravila pa naredi nekaj nevsakdanjega, ker se zaplete v pogovor z Božjim Sinom Jezusom, kar sicer izve šele postopoma, a jo ta pogovor notranje popolnoma spremeni. Bilo bi zelo lepo, če bi bili tudi mi tej Samarijanki podobni. V njenem vsakdanu smo ji vsekakor podobni, saj tudi mi počenjamo svoje vsakdanje reči, velikokrat pa ji nismo ali ji ne znamo biti podobni v tem, kar je ta žena storila potem. Ta žena je namreč odgovorila na Božji klic in si je za Gospoda vzela čas. Počasi je potem v tem pogovoru prodirala vse globlje, kar je nazadnje privedlo celo do njenega spreobrnjenja. 

Samarijani so bili za Jude tujci, za nas je velikokrat takšen tujec Bog, za nas je velikokrat tujec Božji

Sin Jezus Kristus, pa Devica Marija in svetniki. Govora je o naši krščanski površnosti, površinskosti in mlačnosti. Ta evangelij nas sprašuje, koliko smo mi zares kristjani, koliko se trudimo za svoj odnos z Bogom, Jezusom, Marijo in svetniki, koliko se trudimo ta odnos poglabljati, koliko se potrudimo, da si za ta odnos vzamemo čas. Gre za način našega, za način mojega življenja. Lahko sem kristjan, lahko celo ob nedeljah hodim k maši, pa v resnici ne živim kot kristjan. Lahko je tudi to moje "krščanstvo" postalo ena sama rutina, kakor jih je še kar nekaj v mojem življenju. V tem oziru ni taka težava "biti kristjan", če to delam rutinsko. 

Do neke mere je tudi lepo in prav, da imam neko navado, da recimo hodim ob nedeljah k maši, da grem za praznike k spovedi. Vendar pa to lahko počnem tudi brez vsakršne globine, brez truda in brez ljubezni ter hrepenenja. Navado imamo sicer, da za naše težave krivimo druge, da na druge zvračamo krivdo, tudi, kar zadeva naše odnose, kamor lahko prištevamo tudi odnos vere. V medčloveških odnosih zvračamo krivdo na druge ljudi, v odnosu vere, ki je slab, pa lahko to zvračamo ne le na ljudi, kot so recimo Božji odposlanci, ampak celo na Boga. Podobno kot ljudstvo v puščavi, ki se je jezilo nad Mojzesom in Aronom, potem pa tudi nad Bogom, pa je bilo treba za potešitev žeje storiti tako malo - samo udariti po skali.

Današnji evangelij in celotna Božja beseda nam pravita, da se je treba vsaj nekoliko potruditi in se poglobiti. Da se je treba začeti nekoliko bolj spraševati temeljna življenjska vprašanja in začeti tudi iskati razumne (ne le razumske!) odgovore nanja. Da se je treba nekoliko bolj poglobiti v duhovno življenje. Že pred časom smo govorili, da je prvi zakon, ki obvezuje kristjana prav t.i. "zakon molitve". Zakaj pa ne bi začeli spet moliti? Najprej vsak sam, potem pa bi bilo še kako potrebno, da bi spet poživili skupno, družinsko molitev. 

Začeti dan z Bogom in ga z njim tudi končati, je za kristjana, če naj bo res kristjan, nujno. Zjutraj se Bogu, Gospodu Jezusu, Mariji, angelom in svetnikom priporočimo, jih prosimo za blagoslov dneva in vseh, ki jih bomo srečali. Zvečer pa je čas za umiritev, za premislek vsega, kar je bilo čez dan lepo, dobro, pa tudi grdo, hudo in slabo - tudi, kaj je vsak sam slabega storil. Gre za razgrnitev svojega življenja pred Gospodom, pa ne zato, ker bi to on potreboval, temveč, da sam bolj vstopi v to svoje življenje, ga bolj okuša, in sicer v vseh odtenkih. Za kristjana je, če hoče res biti kristjan, nujno tudi teden začeti in končati z Bogom. Zato je tu nedeljska sveta maša. Zanima pa me, koliko k tej nedeljski maši znamo zares prinesti in položiti na oltar svoje življenje z vsem, kar smo in kar imamo? Za kaj se bomo zahvalili, kar se je čez teden zgodilo? Kaj bomo prosili za teden, ki je pred nami? 

Kar samo po sebi se tu ponuja dejstvo, da se je na sveto mašo potrebno pripraviti, ker ne gre le za to, da smo pri njej fizično navzoči, ampak tudi za to, kaj bo vsak od nas položil na oltar. Če pridemo k maši zadnjo minuto ali celo zamudimo, če pridemo zmedeni in raztreseni, nepripravljeni, potem nimamo česa zahtevati. Na mašo se je treba pripraviti in k njej prinesti, na oltar pa v duhu položiti svoje darove, kakor tudi ljudi, ki so del našega življenja. Na mašo pa se je treba pripraviti tudi tako, da očistimo svoja srca. To naredimo pri sveti spovedi, ki je za nas, če tako pomislimo, le malo globlja večerna molitev, ker pregledamo nekoliko daljše življenjsko obdobje. Dobimo pa pri sveti spovedi vselej "izvir žive vode", popolno odpuščanje, ki si ga ljudje sami nikdar ne moremo zagotoviti sami, ampak ga lahko da le Gospod. Če se le lahko, se dajmo redno posluževati tega čudovitega zakramenta. Za molitev in zakramente pravi Gospod tudi nam kot Samarijanki: "Če bi poznal/a Božji dar in če bi vedel/a, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosil/a in dal bi ti žive vode.".