Kako moramo... pardon, moremo vedno moliti?

»Povedal jim je … kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Ob teh besedah se nam postavi tisto vprašanje, zakaj je sploh treba moliti? Kaj si mlad in srednje star povprečen človek predstavlja, ko sliši besedo molitev? Pred seboj ima zlasti dve podobi – ali se spomnimo na tiste »nončke«, ki ure in ure presedijo v cerkvi, ali pa, če zadeva nas same, pomislimo na neko dolžnost, na nekaj, kar smo skoraj prisiljeni početi. V obeh primerih gre za nekaj, kar nam je daleč. Zakaj? Ker ne vemo zares, pred kom pri molitvi sploh smo. Molitev se nam zdi nekaj abstraktnega, kadar je Jezus za nas abstrakten. Kaj še, da bi on bil z nami »vse dni, do konca sveta« - on sicer je z nami, a mi na to ne mislimo.

Najpogostejša naša molitev je prosilna molitev, ko Boga za nekaj prosimo. Kako Bog usliši te naše prošnje? Zagotovo je njegov način drugačen od našega. Glede tega je rabin Mendel iz Kotzka nekoč dejal: »Na enak način, s katerim človek prosi svojega stvarnika, da bi mu odprl nebeška vrata, tudi Bog prosi človeka, da bi mu odprl vrata svojega srca.«

To je torej tisto pomembno pri molitvi – molitev nas odpira za Boga in za bližnjega. Naše prošnje so namreč po navadi preveč usmerjene le na naše potrebe in naše blagostanje, ker so vrata našega srca zaprta. Če pa ta vrata odpremo, lahko vstopi k nam druga oseba, pa naj gre tu za človeka ali Boga. Usmerjenost vdove v evangeliju je bila pravilna, ker je prosila s srcem. Vidimo, da ni prosila zase, ampak za drugega, za svojega sina. Kako pomembno je to, da je naše srce odprto za drugega, z véliko ali malo začetnico.

Vidimo lahko, da če je zlasti pomembno razpoloženje našega srca, potem lahko molitev postane marsikaj, predvsem pa je pomembno, da lahko molimo marsikdaj. Resnično lahko vedno molimo. Ni toliko pomembno, kaj počnemo vsak dan, ampak je važno, da imamo vedno odprto tisto povezavo z Bogom, tisto »nitko«. Ni treba veliko povedati Bogu, važno je, da mu povemo s srcem. Morda samo ponavljamo en stavek, ko se spomnimo na Boga, kakor to počnejo kristjani na Vzhodu s tisto znamenito molitvijo srca: »Gospod, Jezus Kristus, usmili se mene, ubogega grešnika.« Mi lahko povemo drugače – morda stavek iz očenaša, morda kratek svetopisemski stavek, ki nas nagovarja.

Toda kaj, ko pa je tako težko moliti. Pomembno je, da molitev za nas postane neka zdrava navada. Sveta Terezija Deteta Jezusa je dejala, da se moliti naučimo, tako da molimo, kakor se tudi hoditi naučimo, tako da hodimo. Pomembno je torej, da si vzpostavimo nek red, neke trenutke v dnevu, ki jih posebej posvetimo temu dejanju – zjutraj in zvečer je npr. idealen čas za to. Pa tudi zvon nas še vedno opozarja na tisto lepo molitev, ki je »Angelovo češčenje«.

Kaj pa rožni venec, ko smo že v oktobru? Ne sme postati neka avtomatska molitev, ampak se moramo zanjo odločiti, jo za nekaj nameniti. Zdi se precej dolga, saj se stalno ponavljajo ene in iste besede, pa vendar so to besede iz svetega pisma, ki pomenijo velike trenutke v zgodovini odrešenja. V molitvi očenaša prosimo za vse tisto, kar v življenju in za življenje potrebujemo, v molitvi zdravamarije pa se spominjamo skupaj z Marijo, kako se je Bog sklonil k nam in postal eden izmed nas, hkrati pa še Marijo častimo in jo prosimo za pomoč. Da pa molitev rožnega venca vendarle ne bi bila za nas predolga, lahko morda vsako zdravamarijo zmolimo za katerega izmed prijateljev ali drugih, na katere se spomnimo. Zagotavljam vam, da takšen rožni venec mine kot blisk.   

Tujci v našem življenju

Dva tujca sta nekako glavna junaka tokratne Božje besede – eden je Naaman, drugi pa Samarijan, eden od desetih gobavcev. Vendar pa ne moremo ostati samo pri dveh tujcih, ampak moramo priti do številke tri – Jezus je namreč še tretjič na poti v Jeruzalem, tretjič pa tudi srečamo v Lukovem evangeliju Samarijana. Kdo je torej za nas tretji tujec?

Odgovor bo morda koga presenetil, morda celo koga šokiral, pa vendar je za nas tretji tujec Jezus Kristus. Gre za eno izmed temeljnih bivanjskih vprašanj nas kristjanov: Kako to, da nam je Jezus Kristus, Odrešenik človeštva, najbolj čista ljubezen Boga do človeka, najbolj človekoljubno bitje v vsej naši zgodovini, tako tuj? Kako to, da nam je biti z njim tako težko, da ni nekaj preprostega, lahkega, rutinskega? Kako to, da se moramo za ta odnos z njim prav mučiti? Da nanj pogosto pozabimo?

Najprej zato, ker se nad njim predvsem navdušimo. Mislimo, da bo to nekaj fantastičnega, spektakularnega. Enako je mislil Naaman, pa je kmalu spoznal, da se je treba pred Bogom znebiti vseh predsodkov, da se je treba odreči svojemu ponosu in se odpreti. Kristus namreč prihaja v naše življenje na zelo banalen, skromen, celo ubog način. Ker smo se prehitro navdušili nad njim, potem pa ugotovili, da je Kristus preprosto eden izmed nas, začnemo dvomiti nad njim in se začnemo umikati in oddaljevati. Navadno nas mora nekaj prisiliti, primorati v to, da se odpovemo sami sebi in vseeno poskusimo, ker nimamo več kaj izgubiti. Ko se skupaj z Naamanom potopimo v tisto preprosto lužo, ki je reka Jordan, napravimo že prvi korak. Ki pa je šele začetek.

Drugi odgovor je v tem, da je Oče poslal sina kot izraz svoje ljubezni do nas, da pa je ta ljubezen nekaj drugega od naših predstav. Ta ljubezen ni nikakršna romantika, ampak križ. Človek pričakuje odrešenje na nek čaroben način, to pa prihaja skozi tisto, kar je najbolj šibko, zlomljeno. Dejansko svoje življenje zastavljamo tako, da se želimo čim bolj izogniti križu. Na ta način pa se Utegne zgoditi, da se nikdar ne srečamo z odrešenjem. Devet gobavcev se je v evangeliju na čudežen način rešilo trenutnega križa, ne da bi križ v svojem življenju resnično sprejeli kot sestavni del. V trpljenju torej lahko srečamo Boga, lahko nas celo reši naše bolečine ali bolezni, ni pa nujno, da smo tudi odrešeni - čudež še ne pomeni vera.

Tretji odgovor nastane, ko se v našem izogibanju križu začnemo zatekati k raznim malikom in ideologijam. Te si delamo in ustvarjamo, ker bi sami sebe radi prepričali, kako mi najbolje vemo, kaj je za nas dobro. Zaupati se Bogu je nekaj negotovega, njegova velika noč še ni zagotovilo, da bomo tudi mi vstali - ni dovolj velik argument. Tako si ustvarjamo neko svojo ideologijo, ki je lahko tudi zelo religiozna, ni pa v njej ljubezni. Spet smo pri Naamanu, ki je samega sebe na vsak način hotel prepričati, da on že ve, kaj je zanj najbolje. To nas lahko vodi v neko površno vernost, posladkanost, podobno tistim devetim ozdravljenim, ki so mislili, da je vse rešeno, če se pokažejo duhovnikom in darujejo Bogu zapovedano daritev. Prava vera se ne konča na površini, ampak se izrazi v ljubezni-odnosu z Bogom in posledično bližnjim.

Naslednji odgovor se navezuje na drugega. Človek si postavi lažno podobo Boga. Začne ga obtoževati za svoje nadloge, začne biti ljubosumen in se začne zapirati vase. Bog ni več oseba, ampak ga človek popredmeti. Da pridemo do tega odgovora, si moramo nekako zamisliti nadaljevanje življenja tistih ostalih devetih gobavcev. Takrat na poti v Jeruzalem jim je bilo naklonjeno zastonjsko ozdravljenje, ker pa kasneje od "Boga-kavnega avtomata" ne dobijo zahtevanega, ga začnejo zmerjati z okrutnežem in egoistom, ki človeku ne želi dobro, ampak slabo. Bog je ljubosumen na svoje darove in jih noče deliti z drugimi. Človek se tako odmakne od Boga, ko pa začuti strah pred smrtjo, začne braniti samega sebe. Pripravljen je celo uničiti drugega, da bi rešil samega sebe.

Tu so nekako naše težave. Očiščeni Samarijan pa je reagiral drugače, saj je spoznal, kdo je Jezus. Priznal ga je za Boga in se mu popolnoma odprl in prepustil. Ob gobavcih lahko vidimo, kako Bog odgovarja na naše ravnanje.

Za družbo so bili gobavci mrtvi – Jezus jih je šel iskat v njihov grob in jih potegnil iz njega, ko jih je ozdravil. Poleg tega pa je tem gobavcem tudi pokazal, kako neizmerno jih ima rad, saj jim je popolnoma zaupal, da se bodo res šli pokazat duhovnikom. Od njih ni zahteval prav nič – ozdravljeni so bili zastonj, jim je pa ponudil nekaj več – tisto več je sprejel samo Samarijan.

Jezus je sprejel tujca in tujec je sprejel njega kot svojega odrešenika.

Tudi mi smo ob zgledu, ki nam ga daje Božja beseda povabljeni, da Kristusa sprejmemo v svoje življenje. Danes smo lahko ozdravljeni številnih telesnih bolezni, ki so še ne tako dolgo nazaj bile neozdravljive. Odrešenja pa si ne moremo zagotoviti sami in nam ga ne more dati noben človek, ampak samo Jezus Kristus. Naj tudi nam nekoč reče: »Tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35).

- Za poglobitev naj služi radijski misijon, ki ga je imel leta 2006 p. Marko Ivan Rupnik.

Kakšna je naša vera?

»Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje!« Na prvi pogled bi dejali, da gre za nekaj nemogočega, pa vendar se tudi to dogaja na tem našem svetu – da to vidimo, je odvisno od tega, kakšne oči imamo. 

Če damo skupaj vse tiste pričevalce in ljudi dobre volje, ki so se zakoreninili na nemogočih krajih, dobimo cele plantaže dreves. Korenine imajo na dnu razburkanih morij, valovi in morski tokovi pa se neusmiljeno zaganjajo v njihova debla in krošnje -  in vendar ti naši bratje in sestre kljubujejo vsem nevšečnostim. Njihovi rezultati morda niso ne vem kako veliki v človeških očeh, toda te po evangeliju pravzaprav niti niso pomembne.

Govorim o ljudeh, ki vsak dan vztrajajo v ljubezni in se ne predajo, pa čeprav je njihova vera in njihova ljubezen samo kapljica v morje nasilja in krivic, ki se povsod naokrog. Ta kapljica je velika kakor gorčično zrno, ki je izredno majhno – najmanjše od vseh semen (Mt 13,32). To ni tista vera, ki je gotova vase in se postavlja, ampak gre za tiste vrste vero, ki ima v svoji krhkosti še večje zaupanje v Boga. Morda smo že ugotovili do sem, da za kristjana ni pomembna toliko kvantiteta, kolikor kvaliteta. Če namreč tàko mikroskopsko seme, kakor je gorčično zrno, lahko izruje murvo, ki velja za precej trdoživo drevo, z zelo razpredenimi koreninami, potem je res predvsem pomembno to, kakšna je naša vera.

Kako naj vemo, če imamo vero? Kot vedno, nam Jezus ne odgovarja neposredno, ampak nakaže, kakšna je »merska enota« vere. To spet ni količinska enota ampak je kakovostna enota – biti moramo služabniki. ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹ Mi smo sicer res nekoristni, nikdar pa ni nekoristno služenje, ki ga opravljamo. Moč je namreč v Božji besedi, ne v pridigarju, moč je v semenu, ne v tistem, ki seje – tisti, ki semena napolnjuje z življenjem, vse do tega, da postanejo velika drevesa, je namreč Gospod.

Izvirno pomeni »nekoristen« »brez zahtev«. Smo služabniki, ki ne potrebujemo nič drugega, razen da smo res mi, da se uresničujemo v svojem poslanstvu, naš največji ponos je v iskrenem služenju. Da stvar nekoliko poenostavimo, bom dal en primer, ki ga večkrat uporabim pri verouku. Ali mame kdaj kaj zase zahtevajo, ko skrbijo za svoje otroke? Mislim, da ne. V filmu Marcelino Jezusa vpraša: »Kakšne so mame? Kaj delajo?« Jezus odgovori: »Dajejo. Vedno dajejo.« »In kaj dajejo?« »Dajejo vse. Same sebe.« Podobno lahko rečemo za očete.

Tu lahko vidimo, da pravo služenje ne potrebuje nobenega aplavza, nobenih prikimavanj, zadoščenj, uspehov. Ne potrebuje niti takega Boga, ki bi svoje služabnike »posadil za mizo, pristopil in jim stregel« (Lk 12,37). Ker je važno služenje, ne nagrada. Ko smo že v oktobru, ki je mesec rožnega venca, naj povem, da je predvsem važno, kako molimo, ne koliko. Naše srce mora biti popolnoma pri Bogu, da bo tudi nam dejal, kakor Marcelinu: »Tebe sicer ni bilo, a tvoje srce je bilo pri meni.« Če zares ljubimo Boga in svojega bližnjega, potem bomo tudi molili. Kogar ljubimo, se želimo z njim tudi pogovarjati, molitev pa naj bi bila prav pogovor z Bogom, kakor pravimo.

Resnična vera je v tem, da Boga bolj ljubimo kakor njegovo tolažbo. Zato na koncu prisluhnimo, kaj o veri pravi rabinska modrost.

Yeshayahu Leibowitz pravi: »Obstajata dva načina verovanja: so tisti, ki verujejo v Boga in tisti, ki verujejo v Božjo pomoč. Sodnik Chaim Cohen, ugleden izraelski intelektualec, mi je nekega dne dejal, da je po Auschwitzu izgubil vero v Boga. Odgovoril sem mu, da je sploh nikdar ni imel. V resnici je verjel v Božjo pomoč, ko pa le-te ni prejel, je ostal razočaran. Prava vera na noben način ne sme biti odvisna od Božje pomoči, ki jo Bog lahko da ali ne.«

Biti duhovnik ni lahko 6

Furlanski duhovniki so že od nekdaj v sebi imeli nek socialni čut, vendar je to ostajalo le na ravni del in v okviru njihovega privilegiranega in nedotakljivega dušnega pastirstva. Neko ljudstvo je nujno povezano s svojo zgodovinsko razsežnostjo - vedeti mora, kdo je in koliko je vredno. Namesto vztrajanja na napakah ljudi, je treba kazati na njihove dobre strani, dobre lastnosti - napake so že tako ali tako vsem znane. Treba se je zavedati svojih človeških in kulturnih prednostih. Vsakdo se mora čutiti kot osebek in ne predmet, glavna in ne stranska osebnost ali dekla vsakokratnega prepotentneža.

Cerkev naj bi bila prva, ki bi oznanjala tovrstno "teologijo osvoboditve". Cerkev mora biti ljudska in za ljudstvo v vsem, kar le-to potrebuje, tudi če gre le za neko začasno potrebo. Vera se mora tudi nekako "učlovečiti" v kulturo. Ko so ustanovili gibanje Glesie furlane (Furlanska Cerkev), so si za moto izbrali: "Vrniti se k ljudem."

Mnogi duhovniki so sicer resnično "dali dušo" za ljudi, niso pa upoštevali duhovne razsežnosti pomoči. V zgodovini Cerkve tako zlahka najdemo ljudi, ki so ljudem pomagali v njihovih materialnih stiskah, kar je seveda bilo nekaj nujnega, svetega, težje pa se najde take ljudi, ki so poleg tega, da so revnim pomagali, skušali te ljudi tudi rešiti iz njihovega stanja revščine. To pa se ne zgodi vedno prek ekonomskega izboljšanja, zagotovo pa prek kulturne obogatitve. Duhovna dela usmiljenja niso nič manj zaslužna od telesnih, tudi zato, ker niso tako pogosta. 

Navadno temelji vzgoja s strani verskih institucij predvsem na kreposti pokorščine - ljudi je treba naučiti ubogati in ne ubogati. Za primer je lahko vzgoja po številnih cerkvenih vzgojnih ustanovah, kjer je glede na organizacijo, strukturo in priložnosti, ki jih nudi, taka šola, zlasti če je dostopna premožnejšim slojem, pravi mali dvor. Nasprotje tega pa je župnišče don Milanija v Barbiani, ki je bilo veliko bolj napredno od teh ustanov, pa čeprav sprva niso imeli niti elektrike. Duhovniki, zbrani v Glesie furlane so želeli furlanom pomagati ne le v tem, da bi bili dobri zidarji - po tem so bili vedno znani - ampak da bi si s svojimi možgani sezidali lastno politično, družbeno in kulturno "hišo". 

Don Milani je vedno pravil, kako je poslanstvo šola utemeljeno le na tem, "da se utiša tistega, ki govori, in da spregovorijo tisti, ki molčijo."  Ljudi je treba naučiti jezik srca, da bi začutili, kako jih Bog ljubi na isti način kot jih ljubita oče in mati. Ljudem torej ne smemo pomagati le materialno ali socialno, ampak jim moramo omogočiti celostno rast. Običajni ljudje morajo biti v središču pozornosti, Cerkev pa na njihovi strani. Treba se je dokončno znebiti paternalističnega obdobja, ko so se mnogi furlanski duhovniki, modri in hkrati cinični, družili z bogatimi, da bi pomagali revnim.

Prijateljevo ime

Evangelij nikdar ne govori kar tjavdan in Sveto pismo ni kar neka knjiga naukov, modrih izrekov, pravil in zapovedi. Sveto pismo je življenje in Jezus v evangeliju vedno govori o nas, vedno se nekje najdemo, če smo le dovolj pozorni in nimamo nekih predsodkov. Pri današnjem odlomku bi jih namreč lahko imeli in bi dejali, da Jezus ne mara bogatašev in vseh tistih, ki se jim materialno dobro godi. Toda, potem bi izgubili edinstveno priložnost, da pustimo Jezusu, da spregovori o našem življenju. On namreč nikogar ne sovraži, sploh pa ne bogatih in premožnih, saj vemo, da se z njimi druži, da z njimi celo večerja. Ponovno lahko vidimo, kakor že praktično vsako nedeljo, da pri Jezusu ne gre za zunanjost, temveč za človekovo notranjost, za njegov način razmišljanja, za njegov pogled. Ta je, kot smo lahko že ugotovili, ozek, zaprt, ali pa je ta pogled širok in gleda preko, onstran.

Prilika, ki jo najdemo samo pri evangelistu Luku, govori o bogatašu brez imena in revežu, ki mu je ime Lazar. Bogataš je brez imena, ker se identificira s svojim bogastvom – pogosto se le-to kar nekako zraste s samim človekom in postane nekaj od človeške osebe neločljivega. Nasprotno pa ima rvež ime Jezusovega ljubega prijatelja, Lazarja. Evangelij tu napravi izjemo, saj se sicer vedno izogiba lastnim imenom v prilikah, saj želi s tem povedati, da je vsak ubožec Božji prijatelj.

»Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pogubljen (to namreč pomeni tu »pokopan« - latinska vulgata celo pravi »in pokopan je bil v pekel«).« V čem je bogatašev greh? V kulturi užitka? V preveliki požrešnosti? Ne, njegov greh je brezbrižnosti – Lazarju ne nameni niti drobtinice, kaj šele kakšno besedo. Nasprotje ljubezni torej ni, kot vidimo, sovraštvo, temveč brezbrižnost, po kateri drugi sploh ne obstaja. Lazar je pravzaprav tako blizu, da bi se lahko še spotaknil vanj, pa ga bogati vseeno ne opazi. Največje zlo je torej to, da ne vidimo človeka, ki bi potreboval našo pozornost.

In že se kaže, kako večnost ni nekaj oddaljenega, ampak se začenja že tu. Nebesa ali pekel so le nadaljevanje vseh izbir, ki smo jih v življenju naredili v svojem srcu. Bog v priliki ni niti enkrat omenjen, pa vendar lahko hitro razumemo, da je v samem središču dogajanja in eno po eno prešteva drobtinice, ki padajo z bogataševe mize, in si jih za vedno zapiše. To ve tudi Lazar in v tem upanju umre ter je sprejet v večno veselje – Lazar namreč v hebrejščini pomeni Bog pomaga. Bogataš se ne spremeni, saj tudi v peklu ubogega vidi le v luči samega sebe in svojih interesov.

Ko še pošilja Lazarja opozorit svojih pet bratov, da se spreobrnejo sploh dokončno vidimo, da ni smrt tista, ki človeka spreobrne, ampak življenje samo. Boga srečamo v življenju. Kdor si vprašanja Boga in bližnjega ni postavil pred veličastno in bolečo skrivnostjo življenja, si ga ne bo niti pred skrivnostjo smrti. Niso namreč čudeži ali videnja tista, ki spreobračajo srca ljudi.

Ni ga čudeža, ki bi bil vreden več od vpitja katerega od teh malih. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). V njihovi lakoti je Bog tisti, ki je lačen; njihove rane so Gospodove rane.

Zemlja je polna Lazarjev. V vsaki soseski, v vsaki vasi, v vsaki »žlahti« leži pri vratih tak Lazar. In če iščemo Boga, ga bomo našli v najmanjšem, najbolj osamljenem, najbolj pretepenem. Bog je tam, kjer ima človek okrog sebe le krdelo psov. Kjer me je strah živeti, tam je Bog. Če Jezus reveža poimenuje z imenom svojega prijatelja, potem naj ima tudi zame vsak revež prijateljevo ime.