sv. Trije kralji - po zvezdah do Boga

V začetku Matejevega evangelija najdemo tisto zgodbo o Modrih z Vzhoda, ki jih je šele kasnejše krščansko izročilo napravilo za tri kralje, jih poimenovalo kot Gašperja, Melhiorja (Miha) in Baltazarja (Boltežarja). Kakor pove pravilno krščansko ime praznika, gre za »Gospodovo razglašenje«, saj modri simbolizirajo poklon celotnega človeštva Mesiju. V resnici so bili ti možje astrologi iz Kaldeje, ampak to so bili resni znanstveniki. Danes vemo, da je šlo pri "zvezdi", ki so jo videli, skoraj zagotovo za združitev jupitra in saturna v ozvezdju rib, ki je zelo zelo svetla. Po babilonski astrologiji je to pomenilo oznanilo hebrejskega Kristusa. Raziskave so pokazale, da je veljal, po isti modrosti, jupiter za božanski planet, saturn za Izraelov planet, ozvezdje rib pa je predstavljalo nebeški kraj mesijanske dobe. Od tod torej znamenito popotovanje tistih zvezdoslovcev, ki jih Jožef in Marija nista napodila kot "vraževercev", ampak sta od njih sprejela darila – Bog je njihovo iskreno iskanje izkoristil, da jih je pritegnil k sebi. Podobno kot Izraelci, so tudi »Modri z Vzhoda« iskali bolj tisto človeško in politično figuro, ne pa Božjega sina, kot smo rekli zgoraj, prišli pa so do presenetljivega odkritja – našli so Boga, in to pravzaprav sredi svojega vsakdana, ki je bil posvečen raziskovalni dejavnosti. Tudi nam kažejo, kako lahko Boga srečamo sredi vsakdanjih opravil, ki pa jih moramo opravljati zelo resno in zavzeto.   

sv. Trije kralji v baziliki sant'Appolinare nuovo v Ravenni

Šlo je torej za resno raziskovalno dejavnost, za upoštevanje znamenj na nebu, kakor tudi Jezus sam pravi: "Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah" (Lk 21,25 sl). Sveti Trije Kralji so torej bili pozorni na ta znamenja (znamenja časov pravzaprav) in so tako našli in slavili Gospoda in Odrešenika človeškega rodu. Ko pa so enkrat srečali Boga, so šli »po drugi poti«, tudi v svojem življenju.

Danes pri astrologiji pravzaprav ne moremo več govoriti o znanosti, ampak večinoma tu razni šarlatani in prevaranti izkoriščajo pregovorno ljudsko naivnost in vraževernost za svoje slabe namene in koristi. Znani publicist Messori je, ko je delal za turinski dnevnik 'La Stampa', ob bolezni službenega »astrologa« kot mlad novinar dobil nalogo, da piše horoskope. Svojo domišljijo in sposobnosti je spretno izkoristil za vsakodnevno pisanje tovrstnih zadev, ki jih danes mnogi žal jemljejo vse preveč resno in se na ta način odpovedujejo svoji svobodni volji pri odločanju. In zakaj je lažje prisluhniti tovrstnim zadevam? Ker povejo ljudem tisto, kar hočejo slišati. Božja volja je, nasprotno, pogosto tisto, kar ljudje težko slišimo: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«

Objavljeno v Novem glasu

Naredimo si jaslice po svoji zamisli

So razne aktualizacije jaslic na mestu?

Jaslice, ta zanimiva pogruntavščina sv. Frančiška Asiškega, so že skoraj 800 let sestavni del božičnega praznovanja. žal pa že nekaj časa najdemo v njih marsikaj, še bolj pa marsikoga:  Juliana Assangea, Roberta Saviana, Silvia Berlusconija… Vsako leto se najde kaka »nova« jaslična oseba, zlasti so po tem početju znani na jugu Italije.

Najdemo jaslice vsake vrste, od ironičnih, takšnih, ki obsojajo nemoralnosti in stranpota ljudi, pa vse do takšnih, ki izražajo čustva njihovih ustvarjalcev. V vsakem primeru si vse skupaj določeni ljudje prikrojijo po lastnem okusu, zadeva pa se zdi prava pustna parada v malem, saj na pustnih paradah vidimo korakati maske raznih znanih osebnosti sveta zabave, športa, predvsem pa politike.

Zdi se, da ponekod tekmujejo med sabo, da bi naredili čim bolj 'odštekane' jaslice, morda tudi zaradi tistih famoznih petih minut slave, ko se navadni državljani znajdejo v objektivu kamere misleč, da je to cilj njihovega življenja.

Lani so nekje v italijanski pokrajini Kampanji nadeli plinske maske svetim Trem Kraljem, da bi opozorili na problem odvečnih smeti, ki je ena od glavnih težav, pa tudi virov zaslužka določenih združb te pokrajine. Drugod v isti pokrajini so vreče s smetmi postavili kar v votlino, za novorojenim Detetom. Ponekod so jaslice naredili dosledno iz ekološko razgradljivih materialov, da bi tudi o Božiču ostali ekološko ozaveščeni.

Pravzaprav je vse našteto le vrh ledene gore, saj se je ta manija »aktualizacije« jaslic že zelo razširila, tako da se ne gre čuditi, da tovrstne »aktualne« uprizoritve Jezusovega rojstva najdemo tudi po cerkvah.

Se sploh zavedajo, da je tovrstno početje daleč od tistega, kar je hotel doseči sv. Frančišek? Kaj naj bi predstavljale jaslice in kam človeka vodile, je zelo dobro razumel Enzo Bianchi, ko je dejal, kako so jaslice v bistvu »najenostavnejši način, da bi se naučili, kako lahko rodimo Jezusa v sebi, kako bi z ljubeznijo podoživeli betlehemski dogodek«.

Zdi se tudi, da je neka tradicionalna stvar, kakršna jaslice zagotovo so, nekaj vredna v današnji družbi le, če je spektakularna in populistična. To je pravo nasprotje od želja sv. Ubožca, ki je izrecno zahteval, da uprizoritev ne sme biti noben spektakel, ki bi privlačil radovedneže. Po zapisu Tomaža Čelanskega je bil Frančišek zelo nazoren, ko je prijatelju Janezu iz Greccia naročil, kako naj pripravi jaslice: »Če hočeš, da bi v Grecciu obhajali Gospodovo rojstvo, pojdi pred mano tja in pripravi vse, kakor ti naročam: rad bi predstavil Otroka, rojenega v Betlehemu in nekako videl s telesnimi očmi težave in neudobje, v katerih se je znašel zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenček. Želim videti, kako je bil položen v jasli in kako je ležal na senu med volom in osličkom«. Tako so se torej leta 1223 v Grecciu, kraju na pol poti med Rietijem in Ternijem v Umbriji, rodile jaslice. Sv. Bonaventura tudi poroča, kako je Frančišek, da ga kdo morda ne bi narobe razumel, celo vprašal papeža za dovoljenje za postavitev jaslic.

Njegov namen torej ni bila aktualizacija, ki bi se je lahko prav brez vsakršne težave poslužil, glede na težave, ki so pestile tedanjo Cerkev. Namen vélikega svetnika je bilo podoživljanje tistega edinstvenega dogodka v človeški zgodovini, ki ga predstavlja rojstvo Boga. Želel se je prek uprizoritve preseliti na sam kraj in čas tistega dogodka. Želel je povedati, da je vsebina Božjega rojstva sama po sebi tako bogata, da človeka gane – tudi današnjega človeka. Ta si domišlja, da bo ljudi nekaj nagovorilo le, če bo preoblikovano po zadnji »modi«, aktualizirano. Noče se pustiti nagovoriti dogodku, ampak je on tisti, ki mora na nek način nagovoriti dogodek. Tako se ne nazadnje zelo pogosto dogaja tudi pri razlagi svetopisemskih besedil. Če povemo s podobo iz Kane Galilejske, se rado zgodi, da se vino spremeni v vodo.

Zaradi te globoke zavesti sv. Frančiška je lahko prišlo tudi do čudežnega dogodka, o katerem v svoji 'Legendi Major' poroča sv. Bonaventura, da se je med pridigo Asiškega Ubožca o rojstvu revnega kralja namesto tistega Jezusa, ki ga je v jasli položil sveti mož, tam pojavilo pravo Božje Dete.

Jaslice so tako drugačne vrste sveta podoba, sveta uprizoritev, ki pa je vselej prava le, če je pot do Boga, kakor velja npr. za svete ikone.

Objavljeno v 8. številki priloge 'Bodi človek!' (Novi glas)

Postati Božja mati

Ob koncu božične osmine vstopamo skupaj tudi v novo leto, to pa počnemo skupaj z Marijo, ki naj bi bila naš zgled in svetilnik na poti, po kateri bomo v 2012 hodili. Premišljujemo o zelo stari verski resnici, o tem, da je Marija Božja mati (gr. Theotókos, starosl. Bogoródica). Vsebina tega praznika nam želi povedati, da nam je Bog enak tudi po tej plati, da je čisto običajno rojen iz žene, kakor vsakdo izmed nas, da je na prvi pogled čisto normalen človek, da pa se vendarle v njem skriva tudi Božja narava, da je torej hkrati tudi Bog. Kot takega so ga tudi prišli počastiti pastirji, kakor smo slišali. Skupaj s pastirji smo seveda tudi mi vselej povabljeni k temu, da pred skrivnostjo, ki nas presega, pokleknemo, umolknemo in slavimo Boga.

Pa vendar nas ta praznik vabi, da gremo še naprej. Jezusova mati se ponovno izkaže kot prva vernica: »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19).

Lepo in prav je, da stopimo iz svojih gotovosti, se odpravimo na pot in se odpremo za skrivnost, vendar nas Marija vabi, da napravimo še korak več, da tudi mi spočnemo in rodimo Jezusa, Božjega sina. Mariji seveda gre velika čast in hvala, ker je po njej prišel Bog med nas, ker je po njenem telesu prišlo odrešenje: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile« (Lk 11,27). Vendar si ona za to ne pripisuje nobenih zaslug, ker dobro ve, da je to Božja iniciativa, kakor je bila že prej, ko jo je pripravil za to poslanstvo, ko jo je obvaroval greha. Vse, kar ona sama lahko naredi je, da veruje, da se izpolni: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28).

Tu je Marijin zgled, ker po veri lahko vsakdo spočne in rodi Boga, saj pravi Jezus: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo« (Lk 8,21). Zato je lepo in prav, da Marijo častimo kot Odrešenikovo mater, vendar je to premalo. Treba jo je posnemati v verovanju. Lepo je skupaj z Elizabeto vzklikati: »Blagor ji, ki je verovala…« (Lk 1,45), a mi radi ostajamo pri besedah. Lahko so sicer lepe, visoke, plemenite, a so vendarle besede – Božja mati nam govori: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37). 

Vera ni le v pritrdilnih besedah, temveč tudi dejanjih, ki le-tem sledijo. Že res, da gre vselej za dar, ki pa ga je treba iskati, ga hoteti. Ni dovolj, da ti dar nekdo podari, ampak je tudi od tebe odvisno, ali ga boš sprejel. Prav te drže nas uči Marija. Bodimo v njeni šoli tudi v tem letu.

Luč sveti v temi

Bila je noč takrat in noč je danes. Ljudje so bili v temi in ljudje smo v temi tudi danes. Moramo si namreč kar priznati, da se v temo radi umikamo, hote ali nehote. Tema je namreč tisti nič, ki si ga kdaj pa kdaj sami izberemo, marsikdaj pa nas privlači, pa še sami ne vemo, zakaj. Tudi mi se kakor Adam (včeraj sta, med drugim, z Evo godovala – ne slučajno) želimo vsake toliko skriti pred Bogom in si rečemo s psalmistovimi besedami: »Vsaj tema me bo zgrabila, svetloba okrog mene se bo v noč spremenila« (139,11). Upremo se, odrečemo se Božji ljubezni in usmiljenju, ker mislimo, da bomo vse rešili sami, potem pa naredimo, čeprav smo morda imeli dobre namene, prav nasprotno od tistega, kar smo nameravali, in nastane velika podrtija in pogorišče, s tem pa tudi žrtve.

Ikona Božjega rojstva - novgorodska šola

Takrat nas je zaradi našega prekletega ponosa sram ponižati se in se odpreti za pomoč, raje se vrtimo kakor mačka okrog vrele kaše, iščemo druge možnosti, ki pa nas ne pripeljejo do želenega cilja. Tako se pogosto zgodi, da silimo le še globlje v temo.

In če bi Bog bil res nekakšen tiran, bi rekel: »Prav ti bodi, kopaj se v lastnem 'zosu', ker me nisi hotel poslušati!« Lahko bi bil tak, moramo tudi priznati, da bi imel do takšnega postopanja vsako pravico.

Pa je naš Bog drugačen, diametralno drugačen in na Božič nas mora ganiti način njegovega odziva, ker je res odziv ljubeče matere, ki bi naredila vse na tem svetu, da bi rešila svojega otroka. V spomin mi pridejo Izaijeve besede: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15). Kakor je prerok govoril tolažilne besede ujetemu izraelskemu ljudstvu, tudi nam evangelij prinaša besede tolažbe: »Luč sveti v temi« (Jn 1,5).

Naj bo tema še tako temna, naj bomo še tako na tleh in nemočni, v naši temi sveti luč: »Tudi tema ne bo pretemna zate, noč bo svetila kakor dan, kakor tema, tako svetloba« (Ps 139,12).

Zato se je Bog tako ponižal, da je postal »meso«, da je postal ne samo krhek in nebogljen kakor otrok, ampak je nase sprejel prav vse, kar zaznamuje človeka, tudi bolečino, trpljenje in - nekaj nezaslišanega za vsemogočnega Boga – smrt.

Kako praznujemo Božič nam zato veliko pove, kako sprejemamo to luč odrešenja. Gospodovo rojstvo lahko praznujemo nekako na tri načine.

Prvi je lahko praznovanje, zaznamovano z današnjo zahodno miselnostjo, ko je to nek socialni praznik, ko se vsaj enkrat letno družina dobi skupaj (kaj pa sicer?), ko se morda zmenimo, da se vsaj ta dan (ta večer?) ne bomo kregali in zmerjali, ko svojo temo, rane in solze skušamo zakriti z darili, ko pravzaprav Jezusa nadomesti 'božiček', ta ameriška marketinška pogruntavščina, ki smo jo tako nekritično sprejeli. Če rečemo v podobi, skušamo temo obupno razsvetliti z električnimi lučkami, ki svetijo v naši hiši, da bi spominjale na (srečne) zvezde, ki so svetile ob Jezusovem rojstvu. Najbrž ni potrebno preveč poudarjati, kako je to daleč od prave vsebine praznika.

Drugi način je čustveno praznovanje Božiča. Tam je važno predvsem tisto ozračje, ki se enkrat na leto ustvari, z lepimi besedami o miru, sreči in strpnosti (ki nima nič s Kristusovim naukom), z ustavljanjem ob jaslicah na otročji (ne otroški) način, ker se še spomnimo, kako smo se tudi sami imeli nekoč lepo. Božič je tako 'fajn', ker ima toliko pozitivne energije, lepih čustev, dobrih misli, lepih besed. Zraven spadajo še razne božične pesmi, da ustvarijo 'ambient', 'atmosfero'. Vse to je seveda lepo in prav, lepo se sliši, čuti… Ne bomo rekli, da to ni del božičnega praznovanja, ker je. Ta praznik mora biti tudi nekoliko 'pesniški' (naj moji prijatelji in prijateljice pesniki in pesnice ne prehitro sklepajo…), pa vendar je to le del vse stvarnosti. Poezija mora biti vedno odprta za 'nekaj več', ali pa to ni poezija.

Jaslice niso samo neka lepa igrača, ampak so neke vrste sveta podoba, neke vrste ikona. Lahko se ustavimo zgolj na površju, na vidnem in čutnem, tudi čustvenem, lahko pa gremo globlje in skušamo začutiti njihovo duhovno sporočilo, ki je tudi duhovno sporočilo Gospodovega rojstva. Jezus se je rodil v 'Hiši kruha', kar pomeni ime Betlehem. Prišel je, da bi nam bil kruh življenja. Rečeno je namreč o Besedi: »V njej je bilo življenje« (Jn 1,4). Pa ne zgolj bivanje, temveč res življenje v polnosti, prava sreča, pravo veselje, pravi mir, česar si ljudje sami ne moremo zagotoviti. Če pa želimo nekomu postati kruh življenja, se mu moramo popolnoma podariti. To pa je Jezus storil s trpljenjem in smrtjo na križu. Če ne bi postal v vsem kakor mi, tudi v smrti, bi ne mogli govoriti, da je res postal pravi človek. Pa je! In kot človek je umrl ter tako zares postal naš brat, vendar je s svojo Božjo močjo greh in smrt tudi premagal, ko je vstal od mrtvih. Če je pa enkrat naš brat, se ta vez ne more uničiti, zato tudi nas vleče s svojo neverjetno Božjo močjo iz teme greha in smrti, iz naših grobov, v življenje.

Gospodovo rojstvo torej vsebuje že vse Jezusovo zemeljsko življenje, vsebuje vse prvine odrešenja. Ko objemamo jasli, hkrati objemamo tudi križ, zavedajoč se, da vse od tiste noči naprej nismo nikdar več sami, niti v naših križih in težavah, tudi v smrti ne.

Zapomnimo si: »Luč sveti v temi!« Vse, kar moramo storiti je, da jo sprejmemo. Tako bo vso našo temo spremenila v luč. Vse naše težave bodo poveličane, naše rane ozdravljene (»Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« Iz 53,5). Zavestno sprejmimo to življenje, ki ga ponuja, celoten paket. Če se mu bomo zares odprli, bo v nas položil resnični mir in srečo, ker bomo to hoteli sprejeti, ker bomo znali, kakor pastirji, poklekniti k jaslicam in slaviti Gospoda (namigujem na 2. kitico pesmi 'Dete rajsko, dete sveto').

Danes se je rodil...

»Angel Gabrijel je bil poslan od Boga, da bi poklonil dar večnega življenja tistemu, ki bi imel čas, da bi angela sprejel.Podal se je torej na pot. Potem ko je prehodil mnogo poti, se je vrnil k Bogu in mu dejal: »Nekateri so imeli eno nogo v preteklosti, drugi eno nogo v prihodnosti. Nisem pa našel nikogar, ki bi imel čas.«

(judovsko hasidsko besedilo)

Ob Božiču in novem letu želim, da bi se ob Mariji naučili svoje življenje izročiti v Božje roke, zlasti svoj čas. Če svoj človeški čas izročimo v Gospodove roke, ga objame njegov čas. Če nas bosta zaposlovala zgolj naša preteklost in prihodnost, ne bomo nikoli mogli razumeti tistih besed, ki jih je angel izrekel pastirjem: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Lk 2,11). Ko boš torej stal/stala ob jaslicah, mu v molitvi izroči samega/samo sebe, svojo preteklost in prihodnost. Vse, kar je bilo, dajmo vse odpuščajočemu Bogu, vse, kar bo, pa neskončno previdnemu Bogu. Zveličar se namreč ni rodil včeraj in se ne bo rodil jutri, temveč se je rodil DANES. Ni treba, da iščemo Boga v preteklosti ali prihodnosti, ker je tu: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Umolkni, umiri se, prisluhni: »Poslušaj, hči/sin, glej, nagni svoje uho« (Ps 45,10). Tudi tebi želi Gospod povedati veselo novico: »Razveseli se, obdarjen/a z milostmi, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). »V ta namen tudi zmeraj prosim za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in z močjo izpolnil vso dobro namero in delo vere« (2 Tes 1,11). Naj te tako Bog blagoslovi in te naredi rodovitnega/rodovitno - tebe, tvojo družino in vse, kar v življenju počneš. Zato je namreč prišel: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11). Tu je, da posije v temine tvoje notranjosti in jih razsvetli – skozi tebe želi svetiti, da po tebi razsvetli tudi druge, da bi vsi gledali svetlo. Vzemi si čas za Gospoda, ker je to čas zate. Sedanji trenutek je pomemben, ne reci zato tudi ti, da nimaš časa.

Blagoslovljene praznike!

Andrej Vončina