Čokolada je droga! Jo boste še jedli?

Med znanstvenimi raziskavami in stereotipi

Spet je prišla ven ena od številnih znanstvenih raziskav o čokoladi, ki jih je bilo v zadnjih desetletij že pravo morje. Še dobro, da nimamo samo tistih “proti”, temveč tudi tiste “za”, kakor velja npr. tudi za kavo in druge podobne “razvade”. Pri znanstvenih raziskavah pa je vedno tudi tisti pozitivni vidik, ki se nanaša na pravkar povedano, da se jih da povečini tudi ovreči – razen, če obravnavajo moško plešavost (tu sem neposredno vpleten, pa ne zato, ker bi bil raziskovalec, ampak zato, ker sem pač plešast). Morda prav v tem tiči razlog, zakaj se sladkosnedi vsega sveta ne ozirajo kaj preveč na te razno razne študije in statistične podatke o čokoladi, ter se pridno in z zadovoljstvom še naprej sladkajo. Zadnji podatki pa ne zadevajo našega trebuha ali bokov, ki naj bi se zaradi čokolade nezadržno večali, ampak govorijo o vplivu te slaščice na možgane. Kaj se je zgodilo? V laboratorij so zaprli podgane (lahko bi jih prišli nekoliko poloviti okrog našega župnišča, da ne bi toliko skrbelo župnika, da bi katera vdrla v hišo). Niso pa jih hranili z običajno hrano, temveč z znanimi bomboni M&M’s. Prišli so do izsledkov, da se nevroni tistih, ki jedo čokolado, tako sprožijo, kot bi uživali kako drogo. Možgani debelih ljudi (vem – sem politično nekorekten, ker bi moral napisati, kako imajo “prekomerno teleseno težo” ali, kakor je pisalo na bratovem izvidu – “prekomerno prehranjenih”) se na čokolado odzovejo, kakor da bi osebek kadil opiat, nevrotransmiterji pa sprožijo proces odvisnosti.

Kaj naj rečem na to? “Stari, vsi smo zadrogirani!” Zato bodo najbrž vsi tisti starši, ki bodo tole prebrali, svojim otrokom prepovedali jesti čokolado, kakor jim tudi najbrž ne bodo več dovolili namazati si na kruh Nutello, saj bi to bilo, kot bi jim dovolili skaditi “špinel”. Sam sem že sklenil, da vuredništvo ne bom več nosil čokolad in "čokolatinov", ker ne bi rad izpadel “diler” … Dobro, če damo šalo na stran, se večina ljudi najbrž ne bo preveč obremenjevala s tovrstnimi študijami, saj bo tudi to raziskavo uvrstila med stereotipe o čokoladi.

Stereotipov je seveda veliko, tudi takšnih, ki bi se radi izkazali za znanstvene, pa to v resnici niso. Pa jih poglejmo nekaj. Nekaj časa so govorili, kako čokolada pomaga hujšati in kako jo lahko celo uvrstimo v uravnovešeno dieto. To je seveda mogoče, vendar mora to biti košček čokolade, ki je še boljše, če ga pojemo po nekaj urah zelo konkretnega športnega udejstvovanja. Toda, ali ni čokolada afrodiziak? Najbrž je večji afrodiziak denar, ki ga ima tisti, ki si lahko privošči tovrstne igrice – namreč, mazanje telesa s čokolado ali celo čokoladna kopel. Bolje je ljubljeni osebi kupiti škatlo čokoladnih bombonov, za katere velja, po besedah Forresta Gumpa, da nikdar ne veš, kaj najdeš notri. Je, s tem v povezavi, čokolada kinematografska? Povejmo iskreno, da je “Chocolat” še lepši in boljši, ker v njem igra Johnny Depp, ne zato, ker se mažejo po telesu s čokolado – kdo od vas je sploh gledal ta film? “Bela čokolada ni prava čokolada.” Seveda je, lahko se zanesete. “Čokolada je dobra le, če ima visoko vsebnost kakava”. To je predvsem modna muha, ko mora biti v čokoladi vsaj 70, 80 ali 90% kakava. Takšna čokolada se seveda v ustih ne topi kaj preveč, okusne brbončice pa razdraži slabše od kislega limona. Osebno raje ostanem pri klasični mlečni čokoladi, kadar jo pač vzamem. Seveda tudi ni nobenega dokaza, da čokolada res zdravi ljubezenske rane, kakor prijateljice prepričujejo Bridget Jones. Osebno se na te razno razne znanstvene in manj znanstvene raziskave ne oziram. Čokolada bo še naprej zvesta spremljevalka mojega ustvarjanja. Treba pa se bo seveda potruditi, da v zmernih količinah.

Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek!'

Med resničnim in virtualnim

Tokratna evangeljska zgodba je zgodba o dveh pogledih na življenje, ki je tudi naša zgodba. Gre za nasprotje med realnim in virtualnim pogledom na svet in na življenje. Ob kratkem pogovoru v pripravi na nedeljo, mi je naša župljanka dejala, kako premalokrat v naših pridigah sliši kaj o smrti. Zadeva daje misliti. Sama je o njej v teh dneh razmišljala, ker so pokopali prijatelja, ki je umrl prezgodaj – za naše predstave seveda. Kaj to pomeni prezgodaj? Seveda, smrt želimo premakniti v prihodnost, čim bolj daleč, se ji izogniti. Želimo jo pregnati, jo izgnati, da ne rečem celo »eksorcirati«.

In vendar je del našega življenja, vsak posameznik bi jo moral vključiti, jo vkomponirati vanj in jo imeti pred očmi. Sicer ne živimo v realnem svetu, temveč v svetu sanj in iluzij. Seveda, je čas odraščanja in mladosti, ko ne moremo brez sanj, saj nas tudi te ženejo naprej, vendar pride tudi čas, ko se je treba soočiti z resničnostjo. Ta je tudi kruta, kakor jo pogosto označujemo, a nas hkrati tudi obdrži z nogami na tleh, da ne zletimo v neko fantaziranje o nekem »velikem« svetu tam nekje.

Tudi kariero, o kateri so sanjarili apostoli, lahko uvrstimo v tovrstno fantaziranje, ne pa v nekaj resničnega. Pri don Camillu, ki ga počasi prebiram (skupaj je to kakih 3000 strani) vselej najdem kako življenjsko modrost, ki jo je veliki Giovannino Guareschi položil v usta svojemu podeželskemu župniku. Tokrat gre za besedni dvoboj z nekom, ki je prav tako smrt prelagal nekam v nedogled, ko se je v svojem malem pehal za malo boljšim zaslužkom za vsako ceno. Župniku don Camillu je to opravičeval takole: »Treba je misliti na svoje preživetje.« Nakar mu je župnik odvrnil: »Treba je predvsem misliti na svojo smrt.« Težke, a resnične besede. Se še spomnite, kaj je ob koncu evangelija dejal zadnjič Jezus? »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35).

Ne živimo v nekem namišljenem »velikem« svetu, temveč živi vsakdo v svojem malem svetu. Tudi Guareschi govori o »Malem svetu« - tam se odvijajo dogodivščine don Camilla in Pepponeja. Vsakdo ima ta svoj mali svet. To je kraj, kjer živi, njegovo okolje, njegovo delovno mesto. Pravo življenje se odvija tu, ne po nekih bleščečih dvorih in podobnih zadevah, kjer bi se nam vsi klanjali. Nihče se nam ne bo klanjal, prej bo veljalo obratno. In ne, nihče mi ne bo dajal odgovora, temveč sem jaz tisti, ki bom dajal odgovor. Nadrejenim, zlasti pa Bogu.

Zato je pomembno, da mislim na svojo smrt. Tako bom namreč lahko res živel, živel v polnosti. Videl bom, da nisem jaz najpomembnejši, ampak drugi oz. Drugi. Vera je namreč to – odpiranje drugemu in Drugemu. To me naredi zares močnega, ne pa slava, kariera ali karkoli drugega. Biti moram kot otrok. Ta se zaupljivo prepušča očetovim rokam. Če se tega v življenju naučim, potem mi misel na smrt ne bo nekaj, česar se je treba znebiti, temveč mi bo nekaj prijetnega in nujnega, da bom bolj polno živel sedanjost. S pomočjo tistega »pogleda čez« bom vselej izhajal iz resničnosti in ne iz virtualnosti - iz "kaj bi bilo, če bi bilo".

Križ je sestavni del življenja

Današnja zgodba ima dva dela, vendar oba redko slišimo. To odslikuje tudi naše ravnanje v življenju. Vsi bi radi, da bi ga namreč sestavljali samo svetli trenutki, ne pa tudi temni. Življenje naj bi bilo ena sama široka avtocesta z gladkim asfaltom, kjer naj ne bi bilo nikakršnih ovir. Kako lepo bi bilo, si mislimo, če bi kar prehitevali avtomobile pred seboj in brez težav potovali od cilja do cilja.

Takšna slika je seveda nerealna, utopistična, saj bi življenje prej lahko primerjali z ozko in zavito gorsko cestico, kjer se vseskozi pojavljajo takšne in drugačne ovire. Resnična slika je pač taka, da tako luč kot tema spadata v eno in isto življenjsko zgodbo. S križi in preizkušnjami moramo računati. Pa ne, da bi si jih želeli, to ne, le vedeti moramo, imeti pred očmi, da brez tega pač ne gre. V tem oziru naj povem, kako se mi je zdelo najmanj čudno, če ne še kaj drugega, ko je pred kakim letom sorodnik prijatelju duhovniku pred poroko dejal, kako naj pridiga, da naj ne bodo v pridigi omenjeni križi in težave, temni trenutki, preizkušnje, ker da je tega že naveličan, ker je na vsaki poroki. Jezus nas danes prek apostola Petra in njegovega vzpona in padca v zelo kratkem času, uči drugače.

To, kar slišimo danes, ni prva izpoved vere, saj smo jih prej že nekaj slišali - od tistih, ki so jih izrekli demoni, pa do tistih, ki so prišle iz ust t.i. "malih učencev", torej tistih ljudi, ki jim je Jezus kakorkoli pomagal v njihovih težavah in boleznih. To Jezus povzame, ko vpraša apostole, kaj pravijo ljudje o tem, kdo je. Takoj zatem pa neposredno izzove apostole, po njih pa tudi nas: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Vsakega od nas to sprašuje, ne le apostole. Peter pravilno odgovori in najbrž bi tudi marsikdo od kristjanov, morda vsak, podobno pravilno odgovoril. Z jezikom zadevo izpovedati zadevo je lahko, kakor nam pravi tudi apostol Jakob v drugem berilu.

Težava se izkaže takoj zatem, ko Peter sebe in svojo človeško logiko, ki je tudi naša, postavi pred Božjo. To je, kakor nam Jezus pove, hudičevo. To so zelo ostre in trde besede, vendar izrazijo neko dejstvo, da ljudje lahko mislimo tudi hudičevo. Če pa lahko na tak način mislimo, lahko tako tudi govorimo in delamo. Zgodovina 20. stoletja je preveč zgovorno dejstvo tega. Nas pa to dejstvo spet ne sme zatreti in potreti preveč, ker ljudje, nasprotno, lahko mislimo tudi Božje - vselej, kadar smo odprti za Božje navdihe.

Za te navdihe pa smo lahko odprti le, če vemo, kje je mesto Jezusa Kristusa in kje naše - spredaj, na prvem mestu, je Jezus, za njim smo mi. Jezus vsakemu od nas pravi: "Hodi za menoj!" Hudič seveda pravi drugače. Pravi: "Hodi, kjer in kakor hočeš! Ne poslušaj drugih, ampak sebe! Kaj ti bodo drugi govorili in te učili... Sploh pa ne ta Bog."

In hudi duh vedno pravi, naj izberemo lažjo pot, lažji izhod. Pravi, da ne smemo trpeti, ker to za nas ni dostojno. Pravi, da je pravo življenje samo tedaj, ko uživamo. In seveda nam pravi, da takšen Bog, ki dopušča trud in trpljenje, ni noben Bog. Zato semna začetku opozoril, da je treba vzeti obe plati zgodbe - samo svetli del nas lahko hitro zavede, da bi se prevzeli. 

Mi bi kristjani, torej Kristusovi učenci, radi bili le dokler je to "fajn", dokler ni težko, dokler gre "kot po maslu", dokler se od nas nič ne zahteva... Pardon! Dokler se od mene nič ne zahteva. Zahteva se lahko le od drugih - jaz imam pravice in drugi dolžnosti. Vsi bi morali streči in ustreči samo meni, vsi plesati, kakor jaz godem.

Zato nam zgodba danes ne pove, da je Jezus Božji Sin, temveč, kako je Božji Sin. To je v svoji ponižnosti in pokorščini, popolni vdanosti v Božjo voljo. Ve, da pride trpljenje in križ, vendar zaupa Očetu. Če vera pomeni zaupljiv odnos z Bogom, potem bi to morala biti tudi naša drža. Jezus ve, da odrešenje pelje samo prek Vélikega petka. To bi morali vedeti in se tega zavedati tudi mi. Vera kristjana se vidi v njegovem pogledu in odnosu do križa, torej tudi do življenja. Ta pogled je lahko realen ali tudi ne.

Tu v naši zgodbi, je slika zelo realna in ne utopistična. Življenje vsakega človeka, zlasti pa kristjana, je trdo delo, trd in neusmiljen boj. Križ je, kot nam Jezus pove, nujno breme, ki pa je hkrati tudi orožje, da bi v življenjskih bojih zmagovali. Zato moramo v življenje, z vsemi njegovimi boji in ovirami, pogumno. Jezus je, kot nam je obljubil z nami vedno (Mt 28,20). Hrani in krepča nas v zakramentih, Svetem pismu in molitvi, kjer tudi dobimo moči ter sredstva za naš življenjski boj.

Še o strokovnjakih...

V nedeljo, 27. avgusta, se je zgodila na francoski plaži nevsakdanja nesreča, ko je 12-letna italijanska deklica padla v luknjo v pesku, ki jo je sama izkopala, stene luknje pa so popustile in deklico je zasul pesek ter jo zadušil. Ko se zgodijo tako tragične nesreče, je najlažje se vprašati: “Zakaj”? Veliko težje pa je dobiti odgovor, vsaj takšnega, ki bi dovolj dobro odgovoril na naše vprašanje. Lahko seveda podamo vse tehnične podrobnosti dogodka, pa še vedno ne bomo dobili pravega odgovora.

Kje so časi, ko je moralo biti poročilo v črni kroniki karseda skopo, nuditi je moralo zgolj osnovne podatke. Novice iz kronike tedaj seveda niso veljale za osrednje, temveč za obrobne, danes pa je ravno obratno.

Zgodi se nesreča in zdi se, da je ljudje ne bodo jemali dovolj resno, navajeni kot so na vse negativne in tragične novice. Najbrž se jih zgodba sploh ne bo dotaknila, pa bi se jih morala, ko pa vendarle gre za ubogo, komaj 12-letno punčko (kolikor 12-letnicam, žal, danes sploh še tako lahko rečemo...). Zato je treba nemudoma zavrteti telefonsko številko in poklicati na pomoč dežurnega strokovnjaka. Ti so namreč posvečena kasta, neke vrste duhovniki, ki jih obdaja neka skrivnostna “aura”. 

Tudi tokrat je bilo tako. V največjem italijanskem dnevniku so namreč brž na pomoč poklicali strokovnjaka, da bi neukim ljudem “razložil”, kaj se je zgodilo. Tako nam geolog (da, prav ste prebrali!) razloži, kako se izogniti v prihodnje podobnim tragičnostim. Pravi, kako je “luknja, izkopana v mokrem pesku, bolj stabilna od tiste, izkopane v suhem”, zato je tudi “priporočljivo, da zmočimo celoten delovni prostor, ali pa smo bolj blizu morju”. Spominja tudi, naj bomo “pazljivi, da ne bomo izkopali pregloboke luknje, pa tudi ne preširoke”, saj “že pri premeru od 40-50 cm” obstaja tveganje, da v luknjo pademo. Na koncu tudi priporoča, da preverimo, da “nagibni kot stranskih sten ni večji od 40 stopnij”, saj je tako “luknja bolj stabilna”. 

Tako je, ko kdo želi govoriti na vse pretege, kar sodobni “duhovniki” delajo na medijskih prižnicah. Tam že dolgo ne morejo več, ne da bi se po pomoč zatekli k strokovnjakom, da bi nam ti razložili vsako stvar, tudi takšno, ki se je zgolj s kakšnim tehničnim podatkom ne da razložiti, ker spada med skrivnosti, ki človeka presegajo, kakršni sta skrivnost zla in smrti. V dotičnem primeru smo izvedeli tudi, da mora 12-letni otrok, če se želi igrati v pesku, biti tehnični inženir, saj mora poznati vse tehnične podrobnosti, kakor tudi pravi kot izkopa. Kot da bi podrobno upoštevanje tehničnih navodil lahko preprečilo nesrečo, za katero so že stari dejali, da nikoli ne počiva. Zlo in smrt potrebujeta drugačnih “strokovnjakov”, ki se ukvarjajo s tisto presežno skrivnostjo ali skrivnostnim, ki je tehnični strokovnjaki, kot vse kaže, ne poznajo ali nočejo poznati.

Objavljeno v Novem glasu

O današnjih gluhonemih in odgovornosti za njihovo ozdravljenje

Pripoved o gluhonemem se ne dogaja »tam nekje« in »v davnih časih«, ampak je še kako aktualna tudi za naš čas. Pokrajina Deseteromestja, kjer se dogajanje odvija, je namreč v Jezusovih časih veljala za pogansko deželo. Tudi mi si moramo že enkrat dati dopovedati, da naša dežela že kar nekaj časa ni več »katoliška Slovenija«, temveč je vse bolj poganska. Bolj ko se izgublja vera v Boga, tem bolj na njeno mesto stopa poganstvo s svojimi mnogimi bogovi, maliki. Pa zaradi te trditve nismo nikakršni črnogledi pesimisti, ker je to le resnična slika. Gluhonemi je predstavnik mnogih prebivalcev svoje pokrajine, kakor je predstavnik tudi mnogih ljudi danes. In nihče od nas pred to boleznijo ni imun, saj po apostolu Pavlu vemo, da nosimo zaklad vere v lončenih, torej krhkih, posodah (2 Kor 4,7). Na mesto Jezusa Kristusa lahko hitro stopijo drugi bogovi, vsak dan smo v tej nevarnosti, da bi zboleli za gluhonemostjo.

Cristoforo de Predis - Ozdravljenje gluhonemega

Danes smo preveč usmerjeni zgolj na bolezen kot nekaj biološkega. Zdrav naj bi tako bil tisti človek, ki ga ne pesti nobena od uradnih bolezni. Če pa ga že takšna bolezen pesti, jo nekako pozdravi. Evangelist želi, da gremo globlje in bolezen gluhonemega pojmujemo kot duhovno bolezen. Gluhonemi je predvsem gluh za Božje navdihe, zato pa tudi ne more prav govoriti. Vidimo lahko, da je pravzaprav ta bolezen še kako razširjena tudi v našem času. Koliko ljudem je namreč danes vest popolnoma otopela, da so postali popolnoma plehki, če tako rečemo. 

Ker pa, kot smo zgoraj dejali, na bolezen gledamo samo biološko, se poslužujemo tudi napačnih načinov zdravljenja za to zlasti duhovno bolezen. Tako ljudje hodijo od Poncija do Pilata, da bi bili s seboj bolj zadovoljni, da bi bili bolj srečni, porabijo veliko denarja, kakor smo npr. brali pri krvotočni ženi, pa vse to nima nikakršnega učinka. Zdravilo, tudi za sodobnega človeka, je samo ena – oseba Jezusa Kristusa. Če hoče današnji človek ozdraviti svoje notranje uho in če želi res spregovoriti, pomeni, če hoče notranje ozdraveti, se to lahko zgodi samo ob srečanju z Gospodom Jezusom.
 

Današnji gluhonemi pa bodo težko sami poiskali tega Božjega zdravnika, potrebujejo pomoč tistih, ki ga poznajo. Brali smo, kako gluhonemi iz evangelija ni prišel k Jezusu sam, temveč so ga k njemu privedli – predvidevam, da so bili to njegovi prijatelji, tisti, ki jim ni bilo vseeno zanj, ki so mu želeli le najbolje. Tudi danes lahko svojim »gluhonemim« prijateljem skušamo podobno pomagati. Seveda, molitev za svoje prijatelje je velika reč, ampak sama po sebi ni dovolj. 

Najbrž tistih prijateljev ni bila cela vojska, ampak neko majhno število, bili pa so zelo samozavestni in prepričani v to, da bo Jezus gluhonememu tovarišu lahko pomagal. Kaj pa danes? Če pogledamo, razen ob praznikih, naše cerkve niso več tako polne, a prava težava ni v tem, ni v številu. Pravi problem je v prepričanju, da moramo »ribiči ljudi« biti samo duhovniki. Toda, potem nismo razumeli ničesar. Jezusovi učenci vendar ne moremo biti samo duhovniki, temveč vsi kristjani, še zlasti tako imenovani »nedeljniki«. Če je ob nedeljah pri maši npr. 100 ljudi, bi to moralo pomeniti 100 evangelizatorjev, torej tisti, ki za Kristusa in z njim živijo tudi tedaj, ko zapustijo zidove cerkve. To velja tudi za nas duhovnike. Morda nismo toliko gluhi, kolikor smo bolj nemi, saj izven zavetja cerkvenih zidov in krščanske druščine o Kristusu ne govorimo. Tu je torej povabilo in izziv za nas, da prenesemo Jezusa Kristusa in njegov evangelij tudi v naše vsakdanje življenje, da o njem spregovorimo morda tudi na našem delovnem mestu, v krogu prijateljev, kjer niso vsi verni, ali pa niso kristjani. Ne moremo več te odgovornosti zvračati le na rame duhovnikov in njihovih najtesnejših sodelavcev. 

Osnutek je bil objavljen tudi v reviji 'Oznanjevalec', zato se ne čudite, če bo kak vaš župnik imel podobno pridigo, op. a.