Poslednji dan ... vsak dan

Bliža se konec cerkvenega leta, ki simbolno pravzaprav obravnava človekovo življenje, od spočetja in rojstva, pa do smrti. Konec leta, ki je postavljen v tisti teden, ki ga uvede nedelja Kristusa Kralja, pred oči kristjanov prinese tiste "poslednje reči", da slučajno nanje ne bi pozabili. Slišimo za dve nujni in neizbežni zadevi, ki nas ljudi čakata - smrt in sodba. Gotovo ste že slišali, tudi najbrž več kot enkrat tisto, da v življenju ni nič nujnega, razen umreti. Tako, da se najbrž vsi strinjamo vsaj v tem, da je smrt nekaj, kar nas bo vse doletelo, o sodbi pa bi se dalo debatirati, ker je to v končni fazi stvar vere, vendar je tudi ta neka logična posledica, če pomislimo.

Slišimo del Jezusovega eshatološkega govora, ki je ves obarvan apokaliptično, tako da se marsikdo ustraši in začne razmišljati o koncu sveta. Na misel pridejo razne računice in datumi, o katerih toliko slišimo v zadnjih letih. Pravijo celo, kako to najdemo v Svetem pismu, kako je celo Jezus to rekel, pa v bistvu to sploh ne drži. Jezus sam namreč pravi, kako ga te zadeve pravzaprav niti ne zanimajo, ampak je njegov poudarek drugod. Če tako pogledamo, je svet vsakega od nas naše življenje, konec tega sveta pa predstavlja smrt. Kakšen pogled pa imam na to življenje? Kako ga pojmujem?

Če pogledamo na celotno 13. poglavje Markovega evangelija, iz katerega je vzet tudi današnji odlomek, potem vidimo, kako Jezusu učenec kaže na čudovite tempeljske zgradbe. Verjamem, da je podeželske može, kar so učenci povečini bili, moralo kar prevzeti ob pogledu na tako veličastne stavbe, kakor tudi nas prevzamejo kakšne podobne mogočne stavbe. Vendar so brž postavljeni na realna tla - od tistih zgradb naj bi ne ostal kamen na kamnu po Jezusovih besedah. Glejte, mi ne govorimo tu o tistih zgradbah, ki nas prevzemajo ob obisku raznih mest, ampak toliko bolj govorimo o tistih zgradbah, ki si jih sami v življenju postavljamo. Vsak od nas, tudi jaz sam, si gradi neke stavbe, neke gotovosti, na katere želi nasloniti svoje življenje. V bistvu naredimo iz stvari, ki naj bi predstavljale sredstva, svoje cilje. Na njih temelji naša eksistenca. 

Toda pride dan, ko od tega ne bo ostalo prav nič. Gre za dan, ko se bomo srečali z Jezusom Kristusom. Evangelij pove, da se bo zgodil radikalni preobrat, kadar pride Sin človekov, zgodilo se bo pravcato spreobrnjenje. Da bi čim bolje predstavil ta izjemni preobrat, se Jezus posluži apokaliptičnega jezika. Ne govori, da se bo zgodila najprej neka katastrofa, kolikor bolj vabi vsakega človeka, da stvari zgradi nanovo, začenši pri sebi. Jezus ne govori o nekem oddaljenem času, marveč pravi, kako se bo to zgodilo "v tem rodu". Sama njegova prisotnost je tista, ki stvari obrne na glavo. Njegove besede so tiste in njegovo vstajenje, ki spreobračajo naš pogled.

Če nekoga evangeljske besede resnično nagovorijo, če sreča Vstalega, potem res vse vidi v drugačni luči in drugačnih barvah. Srečanje z Jezusom Kristusom, živo osebo, daje človeku nove oči. Tisti, ki resnično veruje v Jezusa, ki ima z njim zaupljiv odnos, gleda na življenje drugače. To pa niso neki oddaljeni ljudje, ampak živijo med nami. Vsake toliko jih srečamo.

Je pa zanimiv tisti izraz, ki ga Jezus uporabi, da pove, kdaj pridejo ti poslednji dnevi, ko pravi, da je zadeva "pred vrati". Večkrat je uporabljena ta besedna zveza, da bi verne spodbudila k temu, da bi sprejeli k sebi Gospoda, ko pride mimo. Jakob v svojem pismu pravi, da je "sodnik pred vrati" (5,9). Še lepši pa je tisti stavek iz Razodetja: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj" (3,20). Tako da smo povabljeni, da ne tekamo sem ter tja, iščoč, kje je Kristus, ker je prav blizu, je pri naših vratih in čaka, kdaj mu bomo odprli. Čaka, kdaj ga spustimo v svoje življenje. Gospod je pri vratih vsakega našega dne in trka na naše srce, ker želi spremeniti naš dan v "poslednji dan". Želi torej spremeniti kvaliteto našega bivanja. 

Božja beseda nas vabi, da smo usmerjeni v takšno prihodnost, k tem "poslednjim časom", da si jih želimo. Gospod namreč ne prihaja, da bi nas uničil, ampak da bi iz nas naredil novo stvar. Mi bomo še vedno ostali mi, ampak bomo z Jezusovo pomočjo končno lahko zares v polnosti izrazili vse tiste naše potenciale, ki jih nosimo v sebi. Sholastiki so lepo dejali, kako Božja milost ne prihaja, da bi človekovo naravo uničila. Nasprotno, na njej gradi, ker jo predpostavlja, a tudi izpopolni. Toliko dobrega je v nas, pa tega ne uspemo izraziti, ker smo sami za to prešibki. Podobni smo nekemu deblu ali kamnitemu bloku, ki potrebuje kiparja, da iz njega naredi nekaj čudovitega. Jezus želi to storiti z vsakim od nas - povabimo ga v svoje življenje, da bomo postali umetnine in res v polnosti zaživeli.

Skozi vdovine oči...

Osrednja oseba današnje Božje besede, zlasti prvega berila in evangelija, omenjena pa je tudi v psalmu, je vdova. To je figura, ki je bila v judovski družbi na samem robu, saj je smrt njenega moža pomenila tudi njeno družbeno smrt. Izgubila je namreč svojo pravno gotovost, pa tudi finančno podlago in se je pogosto zgodilo, da je morala za svoje preživetje in preživetje družine beračiti. Za družbo je taka ženska postala nihče, neki nebodigatreba, družbena smet. Na vdovo seveda iz vseh teh razlogov nihče ni bil pozoren, nihče je ni videl, opazil, od vseh je postala zavržena. Obsojena je bila na propad, na nič. Zlasti, če je prišla v deželo lakota

Vdovin dar - sant'Apollinare Nuovo, Ravenna

Danes je tudi med nami veliko takšnih "vdov", kamor spadajo vsi tisti ljudje, ki so na robu družbe in nima nihče oči zanje. To ne nujno pomeni, da jih ne vidimo fizično, da jih ne opazimo, kolikor bolj to, da nas ne zanimata njihova stiska in usoda. Na to je sicer tu treba opozoriti, saj se je v naši družbi ta socialni čut skoraj povsem izgubil. Ker smo kristjani del družbe, se je ta čut izgubil tudi pri mnogih kristjanih in je nepotrebno, da bi se slepili nasprotno, saj si je resnico treba povedati, pa čeprav boli, saj nas edina lahko zares osvobodi. 

Vendar obstaja, če nadaljujemo v to smer tudi velika nevarnost, ki je ta, da bi se mi postavili v vlogo sodnika. V človeški zgodovini je bilo tega že precej in ta nevarnost na nas nenehno preži. Lahko se namreč nekako "politikantsko" (ne moremo reči "politično", ker lahko tej posebni znanosti delamo tudi krivico, saj je lahko politika tudi dobra...) postavimo na stran vdove in vseh tistih današnjih "vdov", torej tistih na robu, in začnemo s prstom kazati na vse sodobne "pismouke", ki jih je pa kar nekaj tudi v našem času.

Seveda je res, da gre pri Jezusovi priliki za jasen spopad med krivičnimi in pravičnimi, vendar, kakor pravi apostol Jakob: "Zakonodajalec in sodnik je eden, tisti, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?" (Jak 4,12). Tisti, ki govori v evangeliju, je Božji sin, je Bog. Zanj po "defaultu" velja, da je pravičen. Za nas ne. On je zares čist v tem pogledu in lahko presoja ter postavlja "ovce na desnico in kozle na levico" (Mt 25,33), v smislu, da se lahko postavlja za sodnika ljudi - gotovo to še ni dokončna sodba, da ne bo pomote. Hočeš, nočeš, velja za nas nekaj povsem drugačnega. Ljudje smo grešni, smo krhki in ranljivi. To nas zaznamuje in meja med pravičnostjo in krivičnostjo je tanka. Kolikokrat se v življenju to pokaže - že v kratkem časovnem razmiku, skorajda sočasno, naredimo nekaj dobrega in nekaj slabega. Visoko se dvignemo in nizko ter grdo pademo, se poberemo, se dvignemo in pademo... Tako pač gre ta zadeva. Vdovi iz Božje besede nista bile izvzete iz tega - tudi onidve bi lahko ravnali drugače. Prva vdova bi lahko ne naredila jedače najprej za Božjega moža Elíja, ampak bi ga kaj lahko napodila iz hiše in mu rekla, naj se pobere tja, od koder je prišel, pa tega ni naredila. Prav tako bi druga vdova lahko pogledala na levo in na desno, da bi videla, če je slučajno kdo ne opazuje, potem pa v zakladnico vrgla en sam bakreni novec, namesto obeh, ker se pač nikoli ne ve... Človek je nenehno na izpitu, greh in krivica nenehno prežita nanj. Življenje je neprestano odločanje po vesti med dobrim in slabim. Tista skrivnostna moč zla, ki se zdi navidez tako lepa in privlačna, je precej močna sila, a ji je mogoče upreti se, kot piše že na začetku Svetega pisma pri zgodbi o Kajnu in Abelu: "Greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!" (1 Mz 4,7).

Jezus, ki ošteva pismouke, tega ne počne zato, ker bi jih sovražil, temveč, ker jih ima rad. Saj vendar ni neki sadist, ki bi jim privoščljivo nekaj zabrusil, češ, tako ali tako boste šli v pekel... Ravno tega noče. Želi, da bi se rešili, zato pa jih opozarja, saj zaenkrat niso na pravi poti. Kako pogosto smo do Jezusa in nebeškega Očeta v tem oziru krivični! Ali ne drži tudi za starše, da "težijo" svojim otrokom, da jim kaj prepovedujejo, jih omejujejo? To vendar delajo, ker imajo svoje otroke radi in bi jih radi obvarovali pred slabimi rečmi in vplivi. Če bi ob napačnem ravnanju svojim otrokom rekli, da ravnajo pravilno, kakšni starši bi bili? Podobno velja tudi za nas v našem odnosu z Bogom, ko nam ob našem napačnem ravnanju, napačni izbiri na nek način sporoči, da ne delamo prav. 

Na vprašanje, zakaj Jezus graja pismouke, z naše strani odgovor ni in ne sme biti enostaven. Jezus namreč sprašuje tudi nas, kako živimo. Sprašuje nas zlasti po tem, kakšen je naš, kakšen je moj odnos z Bogom. Sprašuje me, kakšna je moja vera. On to lahko sprašuje, ker vidi v samo srce človeka, vidi v človekovo notranjost. Vidi torej tudi, kakšni so človeški vzgibi in nameni. Mi seveda tega nismo sposobni, zato pa se ne smemo postavljati za sodnike in razsodnike v teh zadevah, ki so našim očem skrite. Povabljeni smo raje, da se skušamo postaviti malo v kožo teh ljudi, če smo sposobni.

Vsi bi se, če bi nas kdo vprašal, najbrž raje postavili v vdovino kožo. Gre pač za svetal zgled, kakor tudi drži, da jo Jezus pohvali. A to je presojanje s perspektive današnjega časa. V danem trenutku bi tudi mi raje bili bodisi pismouki ali bogataši, ki mečejo denar v zakladnico, kakor tista uboga, revna in negotova uboga vdova. Tudi danes si nihče ne želi biti ubog, reven, izključen. Odveč so vse parole v to smer, češ, kako bi morali vsi biti ubogi. Kot je lepo rekel don Camillo, je revščina vselej nesreča, daleč od tega, da je to blagoslov. Podobno lahko zatrdimo za bolezen in druge podobne reči. Na zunaj bi mi vsi preklinjali in s prstom kazali na razne bogataše in tiste, ki so kam prilezli, v sebi pa bi si tudi mi želeli biti na njihovem mestu, imeti to in ono.

Obsojati? Ne. Skušati razumeti in kljub vsemu imeti rad te ljudi, ki so v bistvu - govorimo za današnje pismouke in bogataše - osamljeni in nesrečni. Kar oni počnejo, je - če gledamo skozi njihove oči, v njihovem pogledu - čisto logično. Toliko pač zmorejo videti. Vdova vidi širše, ker njen pogled ni usmerjen samo v tla, ampak tudi navzgor. Njen pogled ni samo tostranski, ampak je večnostni, je usmerjen tudi v onostranstvo. Zato se je sposobna povsem prepustiti v Božje roke in si reči, da bo Gospod že poskrbel. Ker je sposobna takšne vere, nam jo Jezus lahko postavi za zgled. Vendar to še zdaleč ni nekaj enostavnega. Vera je dar, ki pa ga Bog pogosto podari takšnim, ki so izgubili vse druge gotovosti, ki so prišli do dna.

V očeh tega sveta je neumna vdova. S tistim večnostnim pogledom, ki ga nudi vera, so neumni pismouki in bogataši oz. vsi tisti, ki so navezani na dobrine tega sveta, ki so denar, moč in oblast. Toda, ta pogled vere se ne ustavi le pri tem, da ima za neumno tisto, kar je v "očeh sveta" pametno, ampak gre naprej. Kdor ima takšen pogled se zaveda, da ne bo ničesar nesel s seboj ob smrti, kakor se tudi zaveda, da so to dobrine in gotovosti, ki danes so, jutri pa jih ni več. Vendar zna takšen človek predvsem imeti rad ljudi in jih ne obsoja, če na stvari in življenje ne gledajo enako kot on sam.

Zato si rad predstavljam, da je tista vdova potem kaj zmolila za bogataše, pismouke in vse tiste, ki so njo in njej podobne prezirali. Koliko smo danes mi sposobni moliti in imeti radi tudi tiste, ki nas ne razumejo, nam nasprotujejo, nas morda celo prezirajo? 

Poslušanje, priznavanje, zahvaljevanje in zaupanje - naš vsakdanji boj in kruh

Poslušamo eno od Jezusovih razprav z verskimi voditelji njegovega časa. V Matejevem poročilu o tem, da gre za razpravo, ni nobenega dvoma, saj zapiše, da ga je neki učitelj postave vprašal, da bi ga preizkušal (Mt 22,35). V Markovem poročilu je stvar precej drugačna. Čeprav je bil pismouk sprva do Jezusa nekoliko rezerviran, je nanj – tudi po službeni dolžnosti – gledal nekoliko zviška, pa ga Jezus v razvoju pripovedi pozitivno preseneti, naredi določen vtis. To pismouka privede celo do tega, da Učitelja pohvali: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal.«

Tu je že prvi nauk za nas. Pismouk je znal postaviti v prakso tisto, kar na samem začetku pravi tista »največja zapoved«, ki mu jo je Jezus navedel: »Poslušaj.« Kako težko to delamo. Pa ne le tako, na ulici, ampak žal tudi v naših odnosih. Neki duhovnik mi je pripovedoval, kako sta k njemu prišla zakonca, ki sta dejala, da je njun zakon v krizi. Drug čez drugega sta vpila, pa čeprav sta bila v župnišču in pred duhovnikom. Slednji se je hitro domislil rešitve. Najprej ju je povabil, da bi utihnila, potem pa dejal, da bosta eden po eden govorila – vsak po dve minuti, drugi pa bo ti dve minuti moral molčati in poslušati. Zadeva se je na ta način hitro rešila, zakonca pa sta še vedno poročena.

Imamo torej veliko težavo v tem, da si domišljamo, kako bomo drugega prepričali, če ga bomo preglasili. Nič čudnega, da imamo takšno mišljenje, ko pa v svetu vlada zakon močnejšega. Toda ta zakon, ki je sicer uspešen v bitki za položaje in oblast, popolnoma odpove v naših medčloveških odnosih. Ti se skrhajo, če ne znamo prisluhniti. Prisluhniti pomeni sočloveku dati prostor. Vsak od nas ga potrebuje. Če si drugi seveda misli, da temu ni tako in mora priti do življenjsko pomembnega prostora tako, da drugega izrine, potem tu odnosa ne more biti. Nehote mi tu pride na misel tisti »Lebensraum«, ki pomeni »življenjski prostor« in ki so si ga s silo pridobivali med 2. Svetovno vojno Nemci. Tako ne gre. Prostor pri sočloveku, zlasti če gre za moža ali ženo, prijatelja ali prijateljico, fanta ali dekle, si moramo pridobiti prek poslušanja in sprejemanja, ker si prostor v njegovem ali njenem srcu lahko pridobimo le na takšen način.

Povejmo še nekaj – oba sogovornika, pismouk in Jezus, sta drugemu znala priznati, da ima v določeni meri prav. Znamo to tudi mi storiti? Kako je z našimi pohvalami? Kako z našimi kritikami? Znajo slednje najprej navesti »plus«, šele zatem tudi »minus«? To je težka umetnost, kakor opazim pri sebi. Pa tudi, glede na to, da obhajamo zahvalno nedeljo, se znamo zahvaliti za naša srečanja? Kako lepa priložnost je za to ob večerih, preden ležemo spat.

Ko govorimo o poslušanju, seveda ne moremo izpustiti neke ključne razsežnosti našega življenja, to pa je verovanje. Če je vera prava, je odnos, zaupljivi odnos z Bogom. V tem oziru se radi in na široko pritožujemo, kako nas Bog nič ne usliši. Pa smo znali pred njim kdaj umolkniti in se predvsem potruditi, da bi poslušali? Francoski krščanski pisatelj François Mauriac je v »Jezusovem življenju« zapisal: »Vse prepogosto mislimo, da Bog ne posluša naših vprašanj, medtem ko smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov.«

Danes pogosto govorimo o tem, da mora biti več dialoga. Ta beseda je vse od 2. vatikanskega koncila tudi zelo veliko na ustih kristjanov, zlasti cerkvenih mož. Strinjam se, dialog mora biti, a ta beseda že vsebuje v sebi dejstvo, da morata zanj vselej biti dva. Če drug drugega nismo sposobni poslušati, potem dialoga ne more biti. Koliko brezplodnih razprav je med nami že samo zaradi tega, ker se ne znamo pogovarjati tako, kakor sta se pismouk in Jezus… Drug drugega sta znala poslušati, ne preglasiti.

Pa tudi v našem verskem življenju je tako, da če Bogu ne znamo prisluhniti, potem tu dialoga ne more biti. Bog je sploh tak, da spoštuje našo svobodo in se nikdar ne vsiljuje. Govori sicer vselej, a ne na silo. Njegov glas je kot lahna sapica, kakor nam lepo pove Sveto pismo.

Zato, dragi kristjan: »Poslušaj.« Poslušaj Boga in poslušaj bližnjega. To je izredno pomembno za tvoje življenje.

Pri tem pa se vse skupaj ne konča. Treba je narediti še korak naprej. Kakor bi se Jezus igral nekoliko skrivalnice s tistim pismoukom s tistim: »Mrzlo, mrzlo; mlačno, mlačno; toplo, toplo…« Rekel mu je, da ni daleč, torej: »Toplo, toplo…« Poslušanje in priznanje je vedno prvi korak, potem pa je treba nekoga – Boga ali sočloveka, sprejeti z vsem srcem. Nekoga poslušati in priznati z ustnicami je nekaj, spustiti ga v svoje srce pa nekaj drugega. Govorimo o zaupanju. Kot smo zgoraj dejali, bi lahko vero označili tudi kot zaupanje – v sočloveka in v Boga.

To so ta ključna področja, na katerih vsak dan bijemo trd boj. Je pa to tudi naš vsakdanji kruh, brez katerega nismo ljudje in brez katerega ni pravih odnosov. Pod pogojem seveda, da si odnosov z bližnjimi in Bogom želimo... 

Svetniki - luč na naši poti

Ob prazniku Vseh svetih pride do soočenja dveh pogledov na življenje. Navadno zlasti gledamo in presojamo, kako na življenje gledajo drugi, prav pa je, da tudi vsak pri sebi pomisli, kateri pogled je njegov. Vprašati se mora, vsak, brez izjeme, kateri je cilj njegovega življenja, kam gre in po kateri poti. Dvoje poti je, kakor nas uči Sveto pismo in eno izberemo, hote ali nehote: pot pravičnih ali pot krivičnih, pot življenja ali pot smrti, pot luči ali pot teme. Za vsakega od nas gotovo ne velja, da si kar izbere eno izmed omenjenih poti in se je drži. Vsak dan so pred nami odločitve, vsak dan smo na kakem križišču in se odločamo med eno izmed poti. Dokler živimo, za nas to velja, kakor tudi velja, da imamo vse do zadnjega možnost, da izberemo pravo pot, da naredimo naš tudi tisti pogled na življenje, ki je omenjen v evangeljskem odlomku, ki je hkrati naš dobri znanec, ker vemo praktično vsi, da so to pač "blagri", po drugi strani pa je lahko za nas tudi neznanka v smislu, da se morda premalo poglobimo v njegovo vsebino.

V tem oziru je lahko naš pogled zelo ozek. Po svetu hodimo, kot bi imeli tiste konjske plašnice na očeh. Pred sabo gledamo v tla in ne vidimo nekega cilja. Pravzaprav tavamo v neznano. Mislimo si, kako smo ostali sami  s svojimi težavami, na ta način pa se le še bolj zapiramo vase, kar seveda ni v redu. S takim pogledom se nam resnično zdi, kako se že tako ozka pot še bolj oža (Job 6,18). Nazadnje vse skupaj postane, kot bi hodili po robu britve, na desni in levi pa bi imeli prepad. Srečati si ne želimo nikogar, ker bi to pomenilo naš konec, saj ni prostora, da bi se umaknili. Ne rečem, vsi imamo take dneve, ko se res tako počutimo, a ni težava v tem. Težava je, in sicer velika, če to postane nas splošni pogled na življenje. V tem primeru se posvetimo zlasti in predvsem sami sebi in se borimo, pravimo, za "obstanek", drugi ljudje pa postanejo naši tekmeci, ki jih je potrebno zriniti s poti, da bi lahko sami nadaljevali. Cilja v tem primeru seveda nimamo pred seboj, ampak je vsak dan ena sama teža, ki sloni na našem hrbtu.

Drugi pogled na življenje pa je ta, da smo del nečesa večjega, kjer vsakdo nekaj svojega lahko prispeva, hodimo pa naprej po svoji poti skupaj še z drugimi, naš cilj pa je srečanje z Jezusom Kristusom, naš cilj je pravzaprav obljubljena dežela. Mi smo, kakor izraelsko ljudstvo, ki je na poti v Kanaan. Naš cilj je blaženost, o kateri govori evangelij. Božja beseda nam pravi, kako se splača potruditi za dobro v življenju, saj smo tako na nek način lahko tudi mi deležni že sedaj te blaženosti, na nek način smo tudi mi del tistega zbora svetnikov, o katerem govori prvo berilo. V čem pa je sreča in blaženost tega zbora? To nam pove drugo berilo - gledanje Boga iz oči v oči. Seveda, za to je treba imeti drugačen pogled na življenje, treba je imeti tisti pogled vere, ki vidi čez, ki ima drugačno obzorje. S takšnim pogledom se nam ne zdi, da se naša življenjska pot oža, temveč se nam zdi, da je široka. Pa še nekaj je. Če smo podobni Izraelcem na poti v obljubljeno deželo, potem za nas velja, da je življenje kot prečkanje Rdečega morja, kjer so bile vode kakor zid na desni in levi (2 Mz 14,29). Tudi mi imamo zid na desni in levi, če se trudimo živeti v Kristusu. Na eni strani nam je v oporo Božja beseda, posebej evangelij, na drugi strani pa je množica vseh tistih, ki so to Božjo besedo znali prenesti v življenje in so zgled tudi nam. Za nas tudi prosijo pri Bogu. Življenje tako, s takšnim pogledom, postane gotova pot.

Seveda pa se zavedam, da se pogosto ta pogled vere kdaj omrači. Vendar je podobno današnjemu dnevu. Če pogledam skozi okno, je zunaj nebo mračno in dežuje, a to ne pomeni, da sonca ni, če ga trenutno ne vidimo. Vemo, da je, le oblaki ga zakrivajo. Podobno velja za nas v življenju - hodimo po poti, vendar, kot pravi Pavel v veri in ne v gledanju. V tej veri smo prepričani v obstoj tiste druge dimenzije, ki se dotika te naše. Obstaja nek milostni čas, ki presega ta naš človeški čas. Obstaja dimenzija, ki je večja od naših težav, pa čeprav jo "vidimo" le malokdaj in za kratek čas. Ta kratek čas pa nam zadošča, da gremo v življenju naprej. Kakor je veljalo tudi za vélikega krščanskega pisatelja Georgesa Bernanosa, ki je dejal, da je njegovo življenje sestavljeno iz 24-ih ur dvomov, ki jim odvzamemo eno minuto upanja, da pa mu to zadošča.

Tako vas, bratje in sestre vabim, da se pogosto izročate v roke te nebeške množice, zlasti v težavnih trenutkih, ko ne vidite izhoda. Vsakdo ima kakega svetnika, ki mu je bolj "simpatičen" od drugih, ker mu je bolj pisan na kožo - naj se mu izroča. Kako lepa priložnost za to je ob večerih, preden ležemo v posteljo. Vem tudi za nekatere, ki to počno ob začetku dneva ali, kadar se odpravljajo na pot. Naši predniki so se znali na tak način razbremeniti - svoje težave so izročali točno določenim priprošnjikom. Vsak je bil določen za pomoč v določeni težavi. Zakaj se ne bi spet poslužili tega izročila?

Odvreči plašč

Dogajanje se odvija v Jerihi, najstarejšem mestu na svetu, ki je hkrati tudi najnižje s svojimi 300m pod gladino morja. Zanimivo, da evangelist sploh omenja mesto čudeža, saj se to sicer ne dogaja, najbrž to ni kar tako. Dejstvo je, da so človeške težave stare skoraj toliko kot človek sam, morda pa gre tudi sv. Marko v to smer. Prava redkost je tudi to, da izvemo ime tistega, ki je bil deležen ozdravljenja – to je neki Bartimáj. Slepota sicer ni bila nič nenavadnega v tistih krajih in v tistem času, tako da se mora skrivati za tem še kaj drugega.

Danes je slepota redkost in nas ne zanima, vse dokler ne doleti tudi nas. Je pa res, kar je nekdo pred kratkim rekel, da imamo nek strah pred vsako boleznijo (da ne govorimo o slepoti), tako da nekoga sprašujemo po neki bolezni in simptomih, da bi predvsem preverili, če sami nimamo kakih podobnih simptomov. V glavnem, slepote kot telesne bolezni, je danes malo, zato se nam zdi, da se nas ta zgodba ne dotika, pa bomo videli, kako se motimo.

Ni mi nekako dal miru tisti slepčev plašč, ki ga je po ozdravljenju odvrgel in šel za Jezusom. Vem, težko si je priznati, da smo tudi mi sami na nek način slepi in ždimo tam ob poti. Morda še kričati ne moremo več, ali pa smo obmolknili, ko smo že kdove kateri krat dobili grajo, naj bomo raje tiho, naj svoje težave pač zadržimo zase, ker drugih ne zanimajo. Tista pot iz Jerihe, na kateri smo današnji ljudje, je prej podobna večtirni železnici, kjer je tirov toliko, kolikor je ljudi, vsak pa gre svojo pot. Svojo pot v smislu, da nas ne zanima, kaj se z drugimi dogaja, kaj jih pesti. To je pač njihova stvar, težave so njihove. Naj nosijo svoj plašč, ki predstavlja te težave, ko imam jaz že svojega, ki je dovolj težak. Komaj ga nosim, a bom že zmogel.

Koliko časa boš zmogel? S svojimi močmi se boš trudil, iskal rešitve na mnogih naslovih, naposled pa tudi sam obsedel ob robu poti. Plašč bo pretežak.

Naša slepota je ravno v tem, ker mislimo, da se brez tega plašča ne da. Da je to pač usoda, ko že ne najdemo drugih besed, da moramo nositi to zadevo na sebi, ki postaja za nameček še vse težja in težja. Zanimivo je, da v to smer razmišljamo tudi tisti, ki se sicer imamo za kristjane. Pridemo v cerkev, a brez nobenih velikih pričakovanj. Če že, bi radi samo prejeli, ne da bi kaj dali v zameno. Če pa nas kdo vpraša, kaj bi radi, tega ne znamo izraziti.

Nasprotno pa bi morali priti v cerkev in moliti zato, da bi tudi mi odgovorili na vprašanje: »Kaj hočeš, da ti storim?« ki nam ga Jezus zastavlja. Kričati? No, saj znamo kričati. To zna današnji človek zelo dobro, ne zna pa izraziti, kaj bi rad. Torej, kaj bi ti rad? Kaj je tista globoka želja, ki jo nosiš?

Bartimáj je to znal povedati – hotel je biti ozdravljen tiste notranje slepote, ki ga je tiščala v tisti obcestni prah. Ko je končno uspel »povzdigniti oči«, je lahko videl, da to življenje ni zaman, da je še nekaj več, še neka druga dimenzija v tem življenju. In ni mu bilo težko iti na pot v Jeruzalem, ker je ugotovil, da križ ni zadnja beseda. Potrudimo se tudi mi in izrazimo Gospodu Jezusu vse tisto, kar je naš plašč, kar nas teži. Tudi nam bo dejal, naj gremo, ker smo rešeni, in nam ne bo težko odvreči tistega plašča. Se želimo res rešiti tega bremena?

Naloga kristjanov, ki danes hodimo za Jezusom pa je taka, da prinesemo ljudem današnjega časa to besedo upanja, da tistemu ob cesti rečemo: »Vstani, kliče te!« Tem ljudem moramo povedati, da obstaja nekdo, ki jim lahko pomaga, edino on lahko pomaga.

Ne smemo se bati, ker nas bodo poslušali. Kadar je človek v blatu in prahu, ko je torej »na nuli«, se ga lahko oznanilo o tistem, ki ima besede večnega življenja, dotakne. Prej najbrž ne, kakor nam lepo pravi Knjiga modrosti, ki smo jo premišljevali v teh dneh na duhovnih vajah. Treba je pač spoznati, da obstaja še neko drugo, drugačno obzorje, v luči katerega dobi vse tisto, kar pravi evangelij, svoj smisel, četudi se navidez zdi nesmiselno. Tu mislim zlasti na trpljenje in smrt, a je kar veliko takih »velikih« življenjskih vprašanj.