Bogastvo puščave

Pomembne stvari v življenju vselej zahtevajo temeljito pripravo, kakor vidimo na vseh področjih življenja. Pripraviti se je npr. treba za test v šoli ali za izpit na fakulteti. Pripraviti se je treba na prihod novega člana v družini. Temu lahko primerjamo postni čas, v katerega smo pravkar vstopili. Odpravili smo se odločno proti Jeruzalemu (Lk 9,51). Smer je jasna, ker se globoko v sebi želimo srečati z Jezusom, a je za to srečanje treba skozi puščavo. 

Po svoji naravi je postni čas podoben puščavi, prvzaprav poti skozi puščavo, ki nudi osnovo evangeljskemu odlomku o Jezusovih skušnjavah. Spomnim se pripovedovanj našega škofa Jurija, ki je nekaj časa preživel z beduini v puščavi, ko je dejal približno takole: »Neverjetno je, kako malo pravzaprav človek potrebuje za preživetje v takšnem okolju.« Potrebno je le bistveno, to je tisto, kar tam zaznamuje človeka. Post tako zahteva odločitev. Odločitev, da odvečno odvržemo in se odločimo za bistveno, za osnovno. Kaj je tisto, kar je v mojem življenju osnovno?

Vrst puščave je seveda več – peščena, kamnita, ledena, pragozd… Tudi sodobni človek je pravzaprav sredi puščave in je zmeden. Gre za sodobno puščavo, v kateri se počuti, kakor bi ga v eno od prej omenjenih puščav spustili s helikopterja ali letala, in sicer brez ničesar, brez pripomočkov za orientiranje in osnovno preživetje. Težava je v tem, da se zdi, kakor bi tudi izgubil tisto osnovno hrepenenje po preživetju, po obstanku. Kaj po navadi delamo? Namesto, da bi si dejali, kako je pač treba v boj s krutim položajem (ki mu kot kristjani raje ne bomo rekli usoda, saj menimo, da nam je lahko še tako navidez brezupna situacija tudi v blagoslov, če znamo iti globlje), da bi prišli na bolje, "na zeleno vejo", začnemo preklinjati ta svoj položaj. Izhoda ni, scenarij je samo črn, namesto da bi se odločili čim bolje izkoristiti dane priložnosti, da bi se česa naučili in morda na novo zaživeli. 

Zlo je v življenju dejstvo, a ne bomo ničesar rešili, če se bomo spraševali: »Zakaj?« Ne, proti temu se je treba samo boriti. Je pa važno vedeti, da kristjani vendarle nismo brez opreme vrženi v puščavo, ampak imamo svoj kompas, zemljevid in podobne zadeve, s pomočjo katerih se lahko prebijemo skozi. Z nami je tisti, ki se je – v evangeliju beremo – skozi puščavo že prebil. Ta nekdo je Jezus Kristus in on je v naših življenjskih bojih vedno z nami. Zanj se je treba odločiti in ga poklicati na pomoč.

Najbolj nam v sodobni puščavi pride na pomoč po zakramentih, zlasti v spovedi in evharistiji. Zato je pomembno, da so postavimo tovrstne temelje. Zakramentalna osnova je za kristjana bistvena, to je tisti "komplet preživetja" za sodobno puščavo. Kadar enkrat napravimo red na tem področju, se lahko izboljša tudi naše molitveno življenje, kakor tudi naši odnosi, ki so prevečkrat ogroženi zaradi slabega duhovnega življenja. Pater Anselm Grün (v knjižici Utrujen sem)opaža, kako so ljudje, ki prihajajo k njemu na pogovor, izredno utrujeni, zlasti zaradi premajhnega poudarka na duhovnem življenju. Zakaj ne bi posta izkoristili za to, da si napravimo nekakšen red na tem področju? 

Najprej uredimo osnovno. Osnova je predvsem zakramentalna. Najprej je tu reden obisk nedeljske in praznične svete maše, na katero se tudi dajmo ustrezno pripraviti. To storimo tako, da se kak dan prej najdemo čas za to, da premislimo teden, ki je za nami - dobro in slabo, kakor tudi pomislimo na ljudi, ki smo jih srečali. Potem pa še preberimo vsaj nedeljski evangeljski odlomek, ki ga dandanes zares ni težko najti (tukaj npr.). Tisto, kar smo premislili o tedenskem dogajanju, položimo v mislih pri maši na oltar kot naš osebni dar. Ta na oltar položeni dar potem spremenjen in poveličan spet prejmemo, da nam je v blagoslov, kadar gremo k svetemu obhajilu. Za slednje pa se je treba tudi ustrezno pripraviti, saj ne gre za deljenje piškotov, ampak za samo Jezusovo telo. Zato vse povabim, da redno gremo tudi k zakramentu sprave, ki mu rečemo tudi sveta spoved, na katero se je treba prav tako temeljito pripraviti tako, da - podobno kot za nedeljo - premislimo tisto življenjsko obdobje, ki je minilo od zadnjikrat, ko smo bili. Tu pa vas povabim, da pomislite tudi na vse tisto, kar vam je dobro uspelo in ne le na tisto, kjer ste ga polomili. Pri spovedi vendarle Jezusu pripovedujemo svoje življenje (verujemo namreč, da je duhovnik le nujno orodje, po katerem nam podeljuje Jezus svoje ospuščanje) - vse svoje življenje, ki ni sestavljeno le iz slabih reči.

Blagoslovljen post vam želim.

V znamenju ribe

Najstarejše krščansko znamenje je tisto, ki označuje današnji evangelij, čeprav je res, da je simbolov še kar nekaj, kot recimo čoln in "morje" (uporablja se isto besedo za jezero in morje). Križ je začel kristjane označevati pravzaprav šele v 4. stoletju, od cesarja Konstantina naprej, ki je prepovedal to okrutno morilno orodje, prej pa je bil njihov simbol riba. Res simbol, ki pomeni nekaj dati ali zbrati skupaj, saj so skupaj zbrane prve črke - v grščini, seveda - tistega, kar je vsebina naše vere: Jezus Kristus, Božji Sin in Odrešenik (Ichthýs - Iesoùs Christòs Theoù Hiòs Sotèr). To je torej tisto, kar najgloblje označuje kristjana - globoko, intimno prijateljstvo z Jezusom, Božjim sinom in Odrešenikom. Kdor se odloči za tega Gospoda, se ne zanaša več samo na lastne moči, ampak se izroča njemu - z njegovo pomočjo je mogoče vse. Pa ne govorimo o tem, da premagamo s to pomočjo le tiste življenjske ovire - tudi to. A je še bolj pomembno tisto "več", kar nam je obljubljeno - premaganje zla, greha in zlasti smrti, ki ji nihče ne uide. Vendar pa riba kaže še na nekaj izredno pomembnega.

Riba kaže na evharistijo, na sveto mašo. Če pogledamo nekoliko bolj pobliže evangeljski odlomek, potem vidimo, da je pravzaprav zgrajen po mašnem obredu, ko nas Jezus najprej hrani s svojo besedo, potem pa tudi s svojim mesom. In smo omenili zgoraj čoln, ki simbolizira skupnost - torej ne samo apostoli, ampak smo tu mišljeni vsi kristjani, celotna Cerkev. Evangelisti vedno mislijo širše, mi smo pa nasprotno tisti, ki gledamo precej ozko. Evangelist bi lahko videl samo tistih par ribičev in bi ne "gledal preko", prav tako pa mi navadno pri maši preveč gledamo izredno ozko - cerkveno občestvo bi naj bili samo tisti, ki so se udeležili tiste svete maše. Pa ni tako, kakor je lepo dejal nek srbski pravoslvani duhovnik, ki je slovesno maševal, čeprav je bila cerkev skoraj prazna: "Ovde je čitav Kozmos". Tako je, pri maši je vselej na nek način prisotno vse stvarstvo, vidno in nevidno. Ko govorimo o Cerkvi, je prisotna v celoti, v svojem vidnem in nevidnem elementu. Pri strani vidite ikono, ki jo je ob moji novi maši napisala (ikone se namreč piše, ne slika ali riše) Albina Nastran. Ikone vedno kažejo tudi na tisto, kar se ne vidi, so okno v presežno, v drugi svet. Jezus sicer stopa v moje in tvoje življenje, a istočasno v celotno svojo Cerkev. To se zgodi pri vsaki sveti maši - Jezus pride v moje življenje, pa tudi v svojo Cerkev nasploh - nebo in zemlja se združita. 

Res je, naše mreže so prazne, a ravno to je tisto, kar hoče Jezus od nas - izročiti mu moramo svoje življenje, tudi z neuspehi in zablodami, ko smo se preveč zanašali le na svoje lastne moči. Riba vedno kaže na čudež pomnožitve. Iz skromnega, praktično ničnega našega daru, lahko Jezus naredi neizmerno veliko, več kot si mi sploh lahko predstavljamo. In to dela pri vsaki sveti maši, kjer je naša reakcija, naš odziv, če smo zares pri stvari, Petrov odziv: "Pojdi od mene, ker sem grešen človek!" In vendar Jezus ne gre stran, saj bi brez njega ta grešni človek ne mogel in ne zmogel nič. Drža je pri tem izrednega pomena, to pa je drža klečanja. Pred tako veliko in skrivnostno ter čudovito silo lahko samo pokleknemo in častimo. Tej drži rečemo z latinsko tujko "adoracija". Ta čudež je tako velik in skrivnosten, da nas sili na kolena. Da smo se tako zlahka klečanju odpovedali, češ da je človeka nevredno, je nezaslišano in nesmiselno. Kakor je namreč vselej veljalo, ni obhajila, torej prejema daru, če ni prej adoracije. Tako pa smo danes prišli celo tako daleč, da mislimo, kako smo do maše in svetega obhajila upravičeni, da je torej to naša pravica. Pa temu ni tako, ampak je vse to vselej milost, kakor je milost tudi odpuščanje grehov. To so vendarle takšne vrste darovi, ki si jih nihče od nas ljudi ne more "zrihtati" sam, ampak jih lahko prejme samo po Jezusu Kristusu in samo v okviru zakramentov. 

Tako je torej vse nasše krščansko življenje v znamenju ribe, ki kaže na pomnožitev darov, ki jih prinašamo Jezusu, kakor tudi znamenje, kako milostno deluje po zakramentih svoje Cerkve, kjer nam deli svoje usmiljenje in številne milosti. Nazadnje je riba tudi simbol pričevanjske in oznanjevalne Cerkve, saj vsak kristjan, nadaljuje s sveto daritvijo tudi v svojem vsakdanu, kjer oznnanja Kristusa z besedo in zgledom. To se kaže tudi v tem, kako prenaša vsakdanje težke trenutke, kakor tudi bolezni in trpljenje - svoje in bližnjih.

Posvetilo za Božje prijatelje

Mislim, da se bo marsikdo vprašal, zakaj moramo v nekem nedeljskem evangeljskem odlomku brati eno tako zadevo, kakršno je posvetilo, ki je na začetku Lukovega evangelija. In vendar so se ob vzpostavitvi nedeljskih beril in evangelijev odločili, da bomo na 3. nedeljo med letom v letu C to brali. Ampak zadeva ni zanimiva samo iz zgodovinskega vidika, saj je čudovito izvedeti, kaj je nekega evangelista pripravilo k temu, da napiše evangelij, ampak ima to kratko »besedilce« zelo močno sporočilo za nas kristjane, saj nam na neki način pove, od kod sploh črpamo svojo vero.

Luka bi rad podal poročilo o tem, kar zadeva Jezusa Kristusa, o dogodkih z njim v zvezi in naukih, ki jih je Gospod podal. To se je zgodilo nekaj let prej, a evangelista sam tega ni videl, zato se je moral po eni strani nasloniti na druge, pa tudi sam je moral pošteno garati, saj pravi, kako je natančno poizvedel. Dejansko je res zelo natančen v svojem poročilu, kar recimo vidimo tudi v drugem delu današnjega evangeljskega odlomka, ki je vzet iz 4. Poglavja evangelija, kjer je precej natančno opisan sobotni obred v judovski shodnici. Torej, na kratko povedano, Luka nekaj v njem močno žene, da Jezusa oznani še drugim, vendar pa mora naprej podati tisto, kar je prek drugih prej sam prejel, glede na to, da Jezusa osebno ni poznal in videl.

Izvemo tudi, da obstaja neka oseba, ki se imenuje Teófil, za katerega je besedilo napisano. Že samo to ime nam mora povedati, da še zdaleč ne gre zgolj za tisto konkretno osebnost, ampak, da smo mi vsi Teófili, saj v grščini to ime pomeni »Božji prijatelj«. Tisti torej, ki vzljubi Gospoda, ga bo ta zadeva zanimala in mu pomagala, da bo ta začeti odnos še naprej rasel. Prek tega besedila moramo namreč spoznati, kako trden je nauk, ki smo ga prejeli. Zadeva drži.

To je zares zanimivo, saj samo besedilo evangelija pride šele za neko drugo izkušnjo. Teófil namreč svoje poti ne začne z evangelijem, kakor drži tudi za vsakega izmed nas. Začne z izkušnjo nekega nauka. Najprej se sreča s Cerkvijo, s skupnostjo verujočih. Res zanimiv in pomemben je ta podatek, ker dajemo nekoliko prevelik poudarek temu, da naj bi bila Božja beseda izvor vsega, pa temu ni tako. Pred Božjo besedo je Izročilo, torej je najprej Cerkev. Tudi, če pogledamo v Staro zavezo, to pravilo drži – najprej je skupnost verujočih, potem šele nastane besedilo svete knjige. Najprej so dogodki in besede, ki so jih očividci sami videli in slišali (tu niso samo apostoli, ampak tudi denimo Marija), potem je treba vse to spraviti v neko »urejeno poročilo« (Lk 1,1). V tem urejenem poročilu seveda ni vsega, ampak samo tisto, kar je potrebno za verovanje. V besedilu je torej samo tisto, kar je nujno in bistveno, če so že omenjene kake podrobnosti, so vselej v službi sporočila, ki ga želi avtor podati. Imamo torej besedilo, ki je nekak izdelek Cerkve. V tej smeri nam sv. Avguštin pove nekaj izredno zanimivega: »Četudi bi zažgali vsa Sveta pisma tega sveta, to ne bi bila velika izguba, ker so na svetu kristjani.«

Tako smo prišli do ene izredno pomembne reči, ki jo dandanes malce preveč zanemarjamo, žal pa se dogaja, da jo tudi omalovažujemo. Ta zadeva se imenuje Izročilo, za katero danes, ko so moderne tujke, raje uporabljamo besedo Tradicija. To je tisti »zaklad Cerkve«, ki se prenaša iz roda v rod. To zadevo bomo morali spet vzljubiti. Da pridemo do tega, potrebujemo ravno tisto dvoje, o čemer govori sv. Luka – poslušanje in raziskovanje. Res je, morali bomo postati zvedavi, da bi vase posrkali čim več tistega bogastva, ki se skriva v zakladnici vere. Pri tem se ne bomo smeli »šparati«, ker vera zahteva celega človeka. Zahteva veliko vsakovrstnega napora – tudi telesnega, kakor vsaka stvar, še bolj pa duhovnega in intelektualnega. Izziv je pred teboj, kristjan. Ga boš sprejel?  

Marija, izprosi nam pri Sinu veselje...

»Karkoli vam reče, storite!« se glasi tisti ključni stavek ene od glavnih oseb odlomka, Jezusove matere Marije. Izreče ga po za nas čudnem odzivu svojega sina, ki pa je v resnici preizkušnja, kakršnih vernik doživi v življenju nič koliko. Marija ni prikazana kot neka boginja, kakor tudi ni v središču, čeprav se na videz tako zdi. Ne, Marije ni brez Kristusa, kakor tudi jaz kot kristjan brez njega nisem nič. Božja Mati je spet »tista, ki je verovala«, zato zaupa svojemu Bogu in se mu preda, še posebej zato, ker se zaveda svojih meja. Zaveda se, kaj ona lahko stori in kaj ne. Tudi nas vabi, da jo posnemamo v njeni veri, kakor tudi, da se zavedamo, do kod segajo naše sposobnosti, od kod naprej pa moramo prositi za pomoč. Poleg tega smo tudi povabljeni, da se po Mariji ne le zgledujemo, ampak se ji priporočamo, saj je njeno delo prav tisto, kar je naredila v Kani – da za svoje otroke prosi svojega sina, ki je hkrati tudi Božji Sin.

Res je, naše življenje ni enostavno. Saj se trudimo na vse možne načine, da bi ga napravili vsaj znosnega, a – če mene vprašate – ni dovolj, da je samo znosno, mora biti več. Ni zastonj omenjeno vino, ki je za Sveto pismo vir veselja. Veselje, ki si ga lahko zagotovimo ljudje, je pač takšno, kakršni smo mi sami – omejeno in končno. Enkrat ga zmanjka. Pravega veselja, tistega globokega, si sami nismo sposobni zagotoviti, pa če se še tako naprezamo in trudimo. Pravo veselje lahko da samo tisti, ki je za vedno premagal bolečino, Božji Sin Jezus Kristus. V njem je veselje, v njem je tisti sok življenja, po katerem tako hrepenimo. Ne potrebujemo ponaredkov, ampak si moramo prav res, kakor pravi znani rek: »Naliti čistega vina.« Kar pa seveda ni lahko. Kdo pa se zares zlahka odpove svojemu ponosu in prizna, da ga je polomil? Pa še druga stvar – komu si to upamo priznati in povedati?

Jezusu težko, ker se ga na nek način bojimo. Zato pa imamo tu Marijo. Še danes velja, da si njej marsikdo upa potožiti svoje težave in polomije. Po Marijinih svetiščih lahko to opazimo in se prepričamo na lastne oči. Pa tudi sami se radi zatekamo k njej. Kako ljuba nam je npr. naša Sveta Gora. Mariji še vedno zaupamo. V svoji notranjosti nosimo tisto prepričanje, da nam bo pomagala. Velik svetnik in velik častilec Božje Matere, sv. Bernard, je vse to prenesel v tisto čudovito molitev, ki so jo včasih znali na pamet:

»Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji prošnji priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati. K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.«

Mogočni Bog in mali, a ljubljeni sinovi

Jezusov krst lepo spada na konec božičnega časa, saj se tu Jezus razodene tudi ostalim, ne le nekaterim, ki so prišli v Betlehem, kot »ljubljeni Božji sin«, obenem pa je ta praznik izredno močno znamenje za vse nas, da smo po Jezusu tudi mi postali ljubljeni sinovi in hčere nebeškega Očeta. V Jezusu je sklenil z nami večno zavezo, v kateri nas ne bo nikdar zapustil, ampak nas bo vedno ljubil, pa če se še tako oddaljimo od njega. Prav o tej oddaljitvi od Boga pa bomo sedaj še malo podrobneje spregovorili.

Kristjani smo, če rečemo v podobi, zelo podobni starozaveznemu izraelskemu ljudstvu, o katerega vrnitvi v Jeruzalem po dolgih letih izgnanstva nam govori prvo berilo. Pri krstu smo tudi mi postali prebivalci Novega Jeruzalema, saj so nam tam izbrisani grehi in postanemo člani Cerkve, ki jo ta prestolnica simbolično predstavlja. Seveda ni vse tako lepo in prav, ker ima vsako dejanje tudi svoje posledice, za nas ljudi pa velja, da so nam res vsi ti madeži pri krstu izbrisani, a vendarle ostane v naši naravi tista posledica prestopka prvega človeka, zaradi katere smo še vedno nagnjeni k grehu. Učeno se temu reče »grešljivost«, a mislim, da razumemo, za kaj gre. Vsak dan namreč vsak od nas izkuša tisto, kar je lepo opisal že apostol Pavel v čudovitem (vsaj zame) Pismu Rimljanom: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19). To je dejstvo, a bi bilo narobe, če bi dejali, da se moramo z njim enostavno sprijazniti.

Žal se je v zadnjih nekaj desetletjih res veliko delalo na tem, da bi v Cerkvi predvsem poudarjali bedo in revščino, ki – predvsem, če ne zlasti v materialnem smislu - pesti ljudi. O človeški bedi že velja premišljevati, a v duhovnem smislu, ki je vselej, če to hočemo videti, v ozadju tudi ostalih človeških tragedij – a o tem na koncu. Tako pa smo prišli do tega, o čemer govori italijanski katoliški časnikar in publicist Vittorio Messori: »Cerkveni možje in žene nam govorijo … vedno in samo o človeških nesrečah, katerim je treba najti rešitev, nikdar pa o veličinah Boga, ki bi jih morali globoko premišljevati (kontemplirati, op. A. V.).«

Današnja Božja beseda, na čelu z evangelijem, nas namreč vabi prav k temu, da premišljujemo o tem, kako velik, ljubezniv, usmiljen… pa tudi pravičen je Bog. Kako velike milosti je dal v našem življenju, pa smo navadno preveč zaslepljeni, kratkovidni ali zaposleni z drugimi rečmi, da bi jih opazili. Predvsem pa – ni nas obsodil, ampak nas vedno potrpežljivo čaka, da se vrnemo »v Očetovo hišo«. Za to nam je dal tudi »pot« in »pripomočke« - zakrament sprave in evharistije.

Seveda bo kdo dejal, da to ni potrebno. Ne bi se strinjal. Ko grešimo, se namreč zgodi, da se poruši prav tisto, kar nam je najbolj pri srcu, to pa so naši odnosi. In če bo že kdo dejal, da ga to, kot lepo pravi eden od bratov v duhovništvu, »ne tangira«, naj povem vsem nam, vključno z mano, da greh poruši in/ali sprevrže tudi moje odnose z bližnjimi in s samim seboj. Potrebujem, zares potrebujem odpuščánja, kot – pravimo – »Sahara vode«. In ni res, da pač to lahko »sam zrihtam«, saj je prav to najtežje, kot smo že imeli priložnost reči, da odpustimo sebi. Do tega lahko pridemo, lahko, sčasoma in stežka, ko nam je odpuščeno. In kako lepa, osvobajajoča in še kaj je zavest, da imaš nekoga, ki ti odpusti vselej, ko ga za to prosiš. Pa to ne more biti človek, ker je, kot je lepo dejal nekdo, tisti, ki vselej odpusti, edinole Bog, ljudje odpustimo le kdaj pa kdaj, narava pa nikdar. Potrebujemo torej Božje odpuščanje, ne katerokoli, da bi se lahko zadeve v življenju končno postavile na svoje mesto.

 

Da pa do njega pridemo, potrebujemo spet še kako zadevo, ki se je v času izgubila – osebno odgovornost in občutek krivde. Kot smo namreč zgoraj dejali, ima vsako dejanje tudi svoje posledice. Če izgubimo to, izgubimo tudi vero v Boga, ker ga pač ne potrebujemo. Ne spada v našo shemo, v naš koncept življenja. Kako prav je imel veliki danski filozof Kierkegaard, ko je dejal, da naj nam vrnejo osebno krivdo, občutek za odgovornost in kazen, ker brez njih ne moremo biti resnični in ne moremo biti zares ljudje.