ŽELJA IN POTREBA

Skozi drugačno prizmo (3)

Ko smo govorili o nakupovanju, smo dejali, da je nakupovalno središče postalo svetišče. V njem se odvija posebna antropološka sprememba, ki spreminja kulturo potreb v kulturo želja. Koliko je ta proces spreminjanja že zaključen in koliko traja, je vprašanje za posebno obravnavo, dejstvo pa je, da je ta kultura želja že kar ukoreninjena. 

Kulturo želja je med 20. in 30. leti 20. stoletja teoretiziral bankir slovite tvrdke Lehman Brothers

(tiste, ki se je sesula l. 2008), Paul Mazur. Takole je pisal takrat: “Ameriko moramo spremeniti od tega, da bi bila kultura potreb, do tega, da bo kultura želja ... Ljudi je treba navaditi, da bodo želeli nove reči, tudi preden bi bile tiste stare že povsem obrabljene. V Ameriki moramo izoblikovati novo miselnost. Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe”. Kar je pisal Mazur za ZDA, velja sedaj precej globalno, kakor je pač uspel tej velesili tudi izvoz neke miselnosti ali nekih miselnosti, ne samo blagovnih znamk. 

Tudi kultura želja pa je del nekega še ne povsem uspelega procesa antropološke spremembe. Želja je namreč vezana na samo-uveljavitev, ki bi lahko bila tudi neka jama brez dna, pa se torej lahko tudi nikdar ne bi izčrpala, vendar pa jo še vedno oklepa načelo resničnosti ali realnosti. Da bi res prišli do povsem uveljavljene porabniške družbe, je treba podreti vsako mejo, tako da želja še ni dovolj, zato pa se rodi še naslednja kultura, kultura »kaprice«, če vzamemo splošno znano tujko, ki bi ji v slovenščini rekli lepo »muha« (znana je recimo »modna muha«). 

Harvie Ferguson glede tega pravi: »Če je bilo poenostavljenje želje ukoreninjeno na medsebojnem primerjanju, napuhu, nevoščljivosti in »potrebi« po samo-uveljavitvi, pa se nič ne more primerjati s takojšnostjo kaprice. Nakup je naključen, nepredvidljiv in spontan. V sebi ima fantastično kvaliteto, da hkrati vzbuja in zadovoljuje kaprico, pa je, kakor vse kaprice, neiskren in otročji«. Tako se vračamo k zadnjič obravnavanemu nedeljskemu odprtju trgovin, ki šele sedaj dobiva svojo polno podobo. S tem odprtjem ljudje namreč niso bežali od svetosti krščanske nedelje, da bi šli na neko nereligiozno področje, temveč da bi šli proti drugačni in zahtevnejši religiji.

Enzo Pennetta zaključuje zadevo s tem, da je »nedeljsko zaprtje trgovin naša zadnja možnost, da bi ubežali religiji shoppinga, ki je spet hči religije denarja«. Kar zadeva nas, bi utegnilo to predstavljati lep korak naproti današnjemu izgubljenemu človeku, da mu sporočimo, naj se končno bolj osredotoči na tisto, kar resnično potrebuje, ne le na zadovoljitev ali izpolnitev vseh svojih želja, ki so v resnici le kaprice.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Preprečiti ali lečiti?

Ob koncu srečanja v Rimu 

Pregovor iz naslova poznamo, upam, da se strinjamo tudi z njegovim pomenom. Vsekakor je to tisto, kar mi je prišlo na misel, ko se je srečanje, ki je obravnavalo spolne zlorabe mladoletnih, zaključilo, motalo pa se mi je po glavi že prej. Seveda žrtve gotovo potrebujejo tolažbo in to, da se skuša po najboljših močeh zadostiti pravici, kakor tudi popraviti nastalo škodo, kar pa je še precej, precej težje.

Težava je v tem, da imajo naša dejanja vselej tudi svoje posledice, ne obstajajo nevtralna dejanja. Te posledice so lahko dobre ali slabe, kjer se spet lahko še naprej stvari razdeli do te mere, da rečemo določenim posledicam celo, da so pogubne. Ko govorimo o dejanjih, moramo vselej povedati, da so slednja posledica neke miselnosti, posledica neke miselnosti pa so tudi besede.

Z vsem tem želim povedati, da se v primeru spolnih zlorab ukvarjamo predvsem z dejanji, in sicer izvršenimi dejanji. Že tu zadeva ni celostna, ker posledice oz. nastali položaj niso izključno stvar dejanj, temveč še bolj, poleg besed, neke miselnosti ali mentalitete. Neki duhovnik je komentiral takole: »Tole srečanje škofovskih konferenc je rodilo samo nejasne smernice proceduralnega značaja o transparentnosti, prijavah in procesih, nič pa o vzrokih fenomena, v prvi vrsti gre za homoseksualnost in nečiste navade posvečenih, naj bodo hetero ali homoseksualni. Samo, če izhajamo iz teh vzrokov, je mogoče težavo obravnavati korenito in zares preprečevati. Vse, tako nivo analize, kakor tudi predlogi ukrepov, je ostalo na pravnem, kanoničnem (cerkveno pravo, op. A. V.) in administrativnem področju, ne da bi se sploh dotaknili moralnega. Kakor da bi šesta Božja zapoved z vsem skupaj sploh ne imela nobenega opravka!« Zaključuje, da to ni krščanskom, še manj pa katoliško spopadanje s težavami, temveč prej posvetno.

Marsikaj ima ta sobrat prav, nekje je to razmišljanje še pomanjkljivo. Prav ima, ko govori o tem, da je moralno področje ključnega pomena, tudi zato, ker za kristjana morala ni le skupek dogovorjenih pravil obnašanja, neke vrste družbena pogodba. Gre za razodeti način, kar pomeni, da je njen končni izvor pri Bogu, kako v sebi ohraniti celostno kakovost življenja, ki za Sveto pismo in Izročilo ni le neka biološka danost, temveč duhovna. Vsak kristjan dobi vase vtisnjeno Božjo podobo, samega Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki se nikoli več ne izbriše, dobi pa tudi posvečujočo milost ali Božje življenje, da bi lahko postal svojemu Stvarniku podoben ali sličen, da bi ga torej svetu okrog sebe odslikaval: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).

Ruski protojerej Andrej Tkačev nam, ko govori o tem, kaj je Sodoma, pove, da gre v svojem izviru prav za to duhovno težavo, potem pa se ljudje posledično obnašamo, kakor se. Težava je torej v promoviranju krščanstvu tuje miselnosti, za katero je pojmovanje tega, kar je »normalno«, povsem nasprotno tistemu, kar je »normalno« za kristjane (spolna promiskuiteta, homoseksualizem...), vzrok pa je prav v tem, odkod določene norme izvirajo in kdo jih postavlja oz. jih je postavil. Posvetna miselnost seveda postavlja norme, ki ne predvidevajo Boga kot vrhovnega Zakonodajalca, zato je vsakovrstno vedenje, ki bi bilo krščansko nemoralno, postalo nekaj povsem moralnega in normalnega. Če temu še ni tako, pa gre v tej smeri.

Da bi torej veljala za nas drugačna morala in normalnost, je potrebno biti predvsem verni. Ali je to pri izbiri kandidatov za duhovništvo in celo za škofovstvo v ospredju? Spolne zlorabe, ki so zelo pereča težava, očitno pa ne edina (kakor je bilo moč slišati tudi v Rimu in od svetega očeta Frančiška), nam postavljajo dobro ogledalo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Nedelja in nakupovanje

Skozi drugačno prizmo (2)

Ko govorimo o odprtih trgovinah ob nedeljah, ima zadeva v resnici precej več opraviti z verskimi svoboščinami kot z ekonomijo, saj slednja nima bistvenega doprinosa zaradi nedeljskega odprtja. Zaslužki se ne izstrelijo v višave, saj tisto, kar manjka, niso priložnosti za nakupovanje, temveč denar. To pomeni, ekonomisti pa bodo brez težav stvar potrdili, da je priložnosti za »shopping« ogromno, zmanjšala pa se je kupna moč ljudi. O tem bi morda še veljalo kdaj kaj reči.

Ekonomija je namreč lahko čisto lepo prosperirala (pač, odvisno od dežele, kjer je nekdo živel) v

časih, ko so ljudje delali, kar so hoteli, a izven neskončnega sveta trgovin in trgovinic. Da pa bi v sebi čutili neustavljivi človeški vzgib po nakupovanju, ki se mu res niso mogli več upirati, se je moralo spremeniti nekaj v ljudeh, kar močno diši po prav religioznem. Ljudje so torej morali en religiozni sistem zamenjati z drugim, postopoma seveda, ta drugi sistem pa je vdrl po ljudeh tudi v prvi religiozni sistem.

Kakor velja v komunikaciji, da nista izginila čas in prostor, temveč se je njun koncept spremenil, tako velja tudi tu. Prehod od družbe potreb k družbi želja po Baumanu sovpada s prehodom k mentaliteti »shoppinga«. Slednja postane kod možganov, ki nam narekuje filozofijo življenja. V resnici namreč ne nakupujemo le takrat, kadar smo v neki trgovini prav s tem namenom, temveč vselej, kadar sledimo logiki »nakupovalnega listka«, kjer je finta prav v tem, da izbiramo med številnimi (ali brezštevilnimi) možnostmi, ki nam jih svet daje na izbiro, in sicer na vseh področjih življenja.

Nakupovanje ali shopping je tako še eden od sestavnih delov tekoče družbe, ki jo je tako dobro opisal prav prej omenjeni avtor. Paziti moramo, da ne podcenimo tega nakupovalnega koncepta, čigar sakralnost je vsem na očeh. Obred se odvija v nakupovalnih centrih, ki stopajo na mesto nedeljskega (in ne samo!) bogoslužja v cerkvi. Tja se gre skupaj še z veliko množico drugih, druži pa nas zgolj dejstvo, da gremo tja zaradi istega rituala. Pravzaprav tudi stopimo iz profanega v neki sakralni prostor, glede na to, da sta čas in prostor tam notri ločena od tistega, ki vlada v zunanjem svetu. Gre torej za svetišče, za »tempelj« prav v etimološkem smislu, kjer »templum« pomeni ograjeni in oddeljeni prostor, pa tudi zaokroženo časovno obdobje, od koder beseda »tempus«, čas. Kot velja za vsa verstva, je tudi nakupovanje zatočišče proti negotovosti, kar Bauman primerja z ritualom eksorcizma proti negotovosti, ki pa ga je treba ponavljati v nedogled, po možnosti vsak dan, glede na kratkotrajni učinek tega eksorcizma. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

S križanim Gospodom do slave vstajenja

Tradicionalno je bil pred postnim še predpostni čas, tako da je obdobje skupaj dolgo 57 dni. 17 dni je priprave na sam postni čas, ki, z izjemo postnih nedelj, traja 40 dni, sicer pa 46 dni. Mi bomo vzeli to maksimalno razporeditev, tako da bodo te naše duhovne vaje trajale, do vključno velikonočne vigilije, 63 dni. Kaj ima to s številko 70? Sedemdesetnica pomeni to, da obdobje do velikonočne nedelje traja več kot šestdeset dni.

Vsakdo, ki se bo odločil za sodelovanje, se bo seveda moral zlasti nadzorovati sam, zato pa naj presodi, kako strogo se je sposoben držati postne postave, ki je tu predložena. Vsekakor si ne smemo preveč popuščati, saj je človek sposoben veliko več od tega, kar si misli!

Kateheza: - vsak večer bo po elektronski pošti prispela kateheza za naslednji dan (prva pride 16.2.2019 zvečer), tako da lahko imamo že tovrstno jutranjo molitev in premišljevanje, sicer pa lahko uporabimo kadarkoli čez dan; - za vsak teden bo na koncu po ena tradicionalna molitev od tistih, ki jih sicer ne molimo in so zato več ali manj pozabljene; - vsak dan bomo molili ene litanije (angelske ob ponedeljkih, Jezusovega imena ob torkih, svetega Jožefa ob sredah, Svetega Rešnjega Telesa ob četrtkih; Predragocene Krvi ob petkih; Matere Božje ob sobotah; Srca Jezusovega ob nedeljah); - vsak dan bo tudi naveden po en spokorni vzklik, ki ga naj ponavljamo čez dan.

Post in askeza: - v predpostnem času strogi post ob sredah in petkih (če je le mogoče, potem ob kruhu in vodi, sicer lahko tudi ostale oblike katoliškega posta, pa postopoma gremo na strožje – najlažja oblika je en kompleten obrok dnevno in dva majhna obroka); - ves čas brez mesa toplokrvnih živali, česar se trudimo ne nadomeščati z dragimi živili; - uporabljamo le majhne količine olja (ribe in podobno kuhamo v vodi, na pari ali pečemo v pečici), jemo živila z naravno navzočimi maščobami (nekaj oljk, pest oreščkov ali arašidov...), a ne pretiravamo; - brez mlečnih izdelkov, razen fermentiranih (jogurt, kefir...); - nedelje iz naše akcije niso izvzete, zato nič alkohola, mesa, sladic, mlečnih izdelkov, masti niti ob nedeljah! – kdor je sposoben, doda v postnem času še dva postna dneva - ponedeljek in soboto.

- ves čas brez alkohola; - brez sladic in prigrizkov, sladkanih pijač; - brez kave in pravega čaja; - omejitev uporabe TV; - omejitev uporabe računalnika le za delo, šolo, bistvene naloge; - omejitev uporabe mobilne naprave le za nujno komunikacijo (kot stari dobri mobiteli); - vsaj enourna dnevna telesna vadba (da se človek pošteno spoti, pa drugo delo sem ne spada); - sedem ur spanja (če spimo manj, spimo sedaj več, če spimo več, spimo sedaj manj); - nakupujemo le bistveno, kar potrebujemo za sprotno življenje; - doma v avtu in sicer brez radia in glasbe.

Molitev: - Vsak dan en del rožnega venca (ob ponedeljkih in četrtkih veseli del, ob torkih, petkih in nedeljah žalostni del, ob sredah in sobotah častitljivi del), kdor zmore, lahko zmoli vse tri dele; - ob ponedeljkih Prošnje Evharističnemu Gospodu (knjiga Corpus Christi); - ob torkih Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu (knjiga Corpus Christi); - ob sredah in petkih zraven še kvaliteten Sveti križev pot (recimo sv. Leonarda Portomavriškega, evharistični...); - ob četrtkih 15-minutni obisk Najsvetejšega; - Ob sobotah berila nedeljske svete maše (temu seveda lahko dodamo branje še drugih mašnih delov); - Zjutraj si zapomnimo navedeni pobožni vzdihljaj in ga ponovimo večkrat čez dan, recimo vsako uro v dnevu (Preveto Srce Jezusovo... ipd.); - vsak dan 15-minutno duhovno branje (Hoja za Kristusom, Filoteja...); - če je mogoče, se poleg nedeljske svete maše udeležimo še ene svete maše med tednom.

Marsikaj od naštetega je, kot je razvidno, zelo primerno tudi za skupno molitev doma, tako da spodbujamo k temu. Kar zadeva duhovno branje, spodbujamo k skupnemu branju moža in žene.

Pred pričetkom akcije gremo k sveti spovedi, potem pa seveda še tudi vmes, nekje na dva tedna oz. po potrebi tudi pogosteje. Bolj ko bomo v Božji milosti, bolj bo zadeva rodovitna, pa ne le za nas same.

Kdor se odloči za sodelovanje pri akciji, ki je seveda anonimno, naj zadevo potrdi na duhvaje70@gmail.com pri duhovniku Andreju Vončini, ki bo pošiljal kateheze, kjer pove tudi, koliko navedenega se mu zdi, da se bo sposoben držati, da se potem s skupnimi močmi z duhovnikom dogovorita za njemu primerno sodelovanje. Primerno je, da imamo beležko, kjer si beležimo kaka nova spoznanja in misli, pa tudi to, kako mu je vsak dan uspelo držati dogovorjeno. Duhovnik je sicer na voljo za morebitna vprašanja, in sicer na navedenem elektronskem naslovu. Če nam bo kdaj uspelo slabše, ne obupujmo, ampak nadaljujmo, če nam kak dan uspe več, se ne povzdigujmo, ampak se ponižno Bogu in Mariji zahvaljujmo, da nam je bilo to milostno naklonjeno.

Hvala za sodelovanje in obilo blagoslova!

Malo drugače o revščini

Skozi drugačno prizmo (1)

Ko začenjamo v našem Novem glasu novo rubriko, se mi je zdela tale tematika kar pravšnja. O revnih in o revščini se namreč danes veliko govori, tveganje, ki se pojavi pa je v tem, da tudi slednja postane ena od puhlic sodobnega časa. Ne moremo se iti ne črno-bele tehnike (dobri in zlobni fantje), kakor tudi ne dialektične metode (teza, antiteza, sinteza). 

 

Če pogledamo skozi številke, v zgodovini človeštva še nikdar ni bilo tako velikega zmanjšanja

revščine. Po izračunih svetovne banke, se je število tistih, ki imajo manj kot 1,90$ na dan, kar je prag skrajne revščine, od 1,895 milijarde ljudi leta 1990 spustilo na 736 milijonov leta 2015, ne glede na dvig prebivalstva s 5,3 milijarde ljudi na 7,3 milijarde. Če gledamo v odstotkih, potem smo prešli iz 36% na skoraj natančnih 10%. 

 

Četudi dvignemo prag revščine na 5,50$ dnevno, pridemo do neverjetnega upada, zlasti velja to za Azijo, kjer je bilo še leta 1990 tistih pod pravkar omenjeno mejo kar 95,2%, leta 2015 pa jih je kar 60% manj, torej 35%. Seveda se bo splošno dejalo, da še vedno ostaja nesramno velika razlika med, prav tako nesramno, vse bolj bogatim 1% in preostalim 99% deležem prebivalstva sveta. Tega nihče ne zanika. Je pa vseeno zanimivo videti na podlagi podatkov iz ZDA, da se bogastvo ne poveča le bogatim, temveč tudi najrevnejšemu sloju. 

 

Congressional Budget Office nam pokaže, kako se je najrevnejši petini prebivalstva dohodek med letoma 1979 in 2015 povišal za 79%, ko se je sicer istočasno trikratno od tega (242%) dvignil tudi najbogatejši petini prebivalstva, izvzemši tisti en odstotek. Še lepše pa je pogledati zadnja leta v ZDA, ko se je najrevnejši petini dohodek med 2000 in 2015 povečal za 32%, najbogatejši petini, vključno s famoznim 1%, pa za 15%, približno toliko pa se je povečal še preostalim trem petinam. 

 

Podatki so ti, občutki pa so drugačni. Raziskovalni center Ipsos Mori je raziskoval splošno mnenje in ugotovil, kako je v 28 državah le 20% ljudi seznanjenih s tem, da se je revščina zmanjšala. Zanimivo, kako je takšnih v Italiji in Argentini le 9%, v obeh državah pa jih je kar 64% prepričanih, da revščina narašča. V t. i. državah v razvoju so bolj realni. Na Kitajskem ve za padec revščine 49%, le 21% jih je prepričanih, da narašča. Posledično so v teh deželah veliko bolj optimistični za prihodnost. Optimistov je : v Keniji 68%, v Nigeriji 67%, v Indiji 65%, v Senegalu 64%, na Kitajskem 58%, v Italiji 18%, v Belgiji 14%, v Franciji 13%, na Japonskem pa le 10%. Danilo Taino, statistični urednik pri Corriere della Sera, pravi: »Tu se nahajamo pred resnim kulturnim problemom za Zahod in za dežele starega bogastva«. Gustave Thibon nas vabi k vrnitvi v realnost kot enemu od zdravil.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas