Podoba podobe

Na 22. nedeljo po Binkoštih že krepko premišljujemo o večnosti, o poslednjih človekovih rečeh, kakor se tudi spodobi ob bližini meseca novembra, ko še toliko bolj premišljujemo o človekovi poslednji usodi. V zavesti svoje grešnosti, krhkosti in majhnosti zato s psalmistom na začetku maše vzklikamo: "Če boš gledal na grehe, Gospod, kdo bo obstal?" (Ps 129). Grehi so dobesedno imenovani "krivice", gre za vse tisto, kar storimo v prvi vrsti proti Bogu, njegovi ljubezni in njegovi milosti, kar pa se, kot smo ugotavljali, nujno prenese na naš odnos do bližnjih, začenši z najbližjimi. To spoznanje grešnega človeka se nato ponavlja v Kyrie, zbirni prošnji ter v darovanjski prošnji, so pa seveda besede že bolj jasno polne zaupanja v Božje usmiljenje in v to, da nam Bog podarja potrebne milosti. Je pa to na to nedeljo, ko prosimo tudi za širjenje katoliške vere (Pro fidei propagatione) tudi sporočilo, ki ga je treba ponesti med ljudi. Tu je na mestu še vprašanje iz enega drugega psalma: "Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj?" (Ps 8,5). Na to vprašanje odgovarja evangelij: človek je Božja podoba.  

Vendar pa se ta Božja podoba velikokrat zabriše. Po krstu sicer ostane neizbrisni pečat, ta Božja podoba globoko v nas, vendar se z našimi grehi izgubi bogopodobnost. Bog nas je ustvaril namreč po svoji podobi in podobnosti, kar kaže na dvojno učinkovitost zakramentov, na katero se sklicuje v berilu tudi sv. Pavel, ko pravi, da je prepričan, da bo Bog v nas začeto delo tudi dopolnil (Flp 1,6-11). Začeto je bilo Božje delo v nas s svetim krstom, ki je, kakor vsi zakramenti, učinkovit že sam po sebi, vendar pa je potrebna še druga razsežnost, namreč naše sodelovanje z milostjo, da se Božje delo v nas dopolni. Prav tu je zato pomembno, da pravilno razumemo Gospodovo vprašanje glede podobe na kovancu, saj bi sicer v življenju vse narobe razumeli. Ne gre namreč samo za vprašanje tiste vidne podobe, za katero vsakdo ve, čigava je, ker tudi piše. Gre za vprašanje presežnosti, zato pa je tudi na kovancu pravzaprav Božja podoba. 

Mnogi bi ločili, ne samo razločili. Pa ne gre tu le za zmoto moderne države, ki loči Cerkev od države, namesto da bi to razločila, temveč za težavo sodobnega človeka, tudi kristjana, katoličana, ki radikalno loči Boga od človeka. Gre za ta kvarni naturalizem, ko ljudje bežno sicer verujemo v obstoj Boga, smo o tem na neki način celo prepričani, vendar pa smo prepričani, da potem, ko je nekoč sprožil proces, po katerem je vse nastalo, tudi mi, nima nič več opraviti z nami, z našim življenjem. Bog torej v življenju sveta, torej seveda tudi v državi, kakor tudi v družbi in ljudeh samih, ni pričujoč, ni navzoč. Ne deluje. Vse torej ne iz njega izhaja in se k njemu ne vrača. To je ključna težava, ker gre za vprašanje delovanja Božje ljubezni, Božje milosti. Brez slednje pa nič ne bi niti obstajalo, bivalo, kakor niti mi nič ne bi mogli, kakor nam lepo pravi binkoštna pesem slednica: "Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne priduje." 

Tako človek sebe postavlja za cesarja in kralja, K.u.K., svojega življenja, svojo podobo postavlja na kovanec in pravi, da se vse začne in konča tam. Kakor naj torej cesarjeva oblast in vse drugo, kar je in kar ima, ne bi izhajala od Boga, čigar podoba je v resnici, podobno razmišlja tudi človek in žal tudi kristjan. Človek je le Božja podoba, pa naj gre še za tako pomembnega človeka - gre mu tisto in toliko, kolikor smo mu dolžni dati in nič več. Absolutna oblast gre edinole Bogu, kateremu gre tudi absolutna poslušnost, pokorščina, ostalim gre vse to relativno, torej odvisno. Človek ni nikdar neodvisen, pa če si to še tako domišlja - ni neodvisen ne od Boga, kakor tudi ne od ljudi. Ima določeno svobodo, ki pa ni absolutna, temveč relativna, ima svoje meje in okvire. Zaradi tega napačnega razumevanja, ki nam je sicer bilo vsiljeno, vendar ga mi preveč nekritično sprejemamo, smo iz civilizacije dolžnosti prešli v civilizacijo pravic, ki pa so v resnici krivice. In se sklene krog, saj, če se spomnimo Boga prosimo v vstopnem spevu, naj ne gleda na krivice... Res je, Boga te od človeka izmišljene pravice prav nič ne zanimajo. Če se trudimo izpolnjevati svoje stanovske dolžnosti do Boga in bližnjega, po možnosti z radostjo in ljubeznijo, potem nam Bog daje še precej večje pravice od tistih človeških. To je dopolnjevanje dobrega Božjega dela v nas z našim sodelovanjem. Koliko lepše je, če krenemo še onkraj teh naših dolžnosti in preidemo v pravi ljubezenski odnos popolne podaritve in žrtve samega sebe... 

Toda ne, podobni smo raje farizejem in sklepamo čudne in podle kupčije, da bi dosegli svoje lastne ne preveč plemenite cilje. Ne želimo rešiti svoje duše in duše bloižnjih, ki so nam dani v življenju, želimo rešiti svoje človeško, zemeljsko življenje in vse, kar ga zadeva, čeprav ima vse to svoj rok trajanja oz. se tega ne da nesti na oni svet s sabo. Pri tem gre tudi za dozdevno ohranitev navzven lepe te svoje lastne podobe, ki ni in ne želi biti Božja. Farizeji so poslali vprašati Gospoda druge, da bi ohranili svoj domnevni ugled, status, dostojanstvo. Kako podobno današnjemu človeku in žal tudi kristjanu. Do vsega tega pripelje to ločevanje in zanikanje tega, da smo vsi ljudje nazadnje Božja podoba, ki jo je pa treba uresničiti, osvetliti. Edino tako bodo mogli tudi oni spoznati Boga in ga častiti, kakor nam drugod Gospod Jezus pravi. 

Čista vest - čisti računi

»Nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki.« Današnji evangelij 21. nedelje po binkoštih nam želi na osnovi ekonomije predstaviti obračun, ki nas vse čaka ob koncu našega sveta in naših časov, torej ob naši smrti. Rekel sem »konec našega sveta in naših časov«, ker danes tudi med dobrimi katoličani zasledimo preveliko ukvarjanje z neko narobe razumljeno apokaliptičnostjo. Mnogi namreč ves čas govorijo, kako smo gotovo blizu koncu sveta in  kako more edinole Bog še rešiti, kar se rešiti da, s svojim posegom, drugače pa se naj ne bi dalo. Ko so nekoč patra Pija vprašali, kateri so največji problemi tedanjega časa, je odgovoril: »Največji problem sem jaz sam!« S tem je podal na kratko zelo poučno sporočilo. Ljudje bi se namreč že tedaj, torej pred kakimi šestdesetimi leti, ukvarjali z reševanjem problemov sveta in z reševanjem celega sveta, ne pa toliko in ne dovolj z reševanjem svojega sveta, ki je njihova duša. Tudi danes je tako. Kako je torej z našim svetom, kako je z našo dušo, z našo vestjo? Je ta vest čista, ali pa je obtežena z grehi in bi jo veljalo očistiti?

Seveda je treba tu paziti, kaj mislimo s tem, ko rečemo vest. Namreč, ne smemo gledati v smislu zmotnega prepričanja, da je vest nekaj osebnega, subjektivnega, pa da se od človeka do človeka pojmovanje obteženosti slednje spreminja. V resnici gre za to, da iz razodetja, torej iz Svetega pisma in izročila vemo, kateri so grehi in kateri so objektivno veliki ali smrtni, tisto, kar pa velja za posameznika, je, katere od teh je zagrešil in katerih ne, kakor tudi, kolikokrat je kak greh storil. Zato pa pri spovedi nikdar ni treba dolgoveziti, ampak je treba svoje grehe spovedovati natančno glede na vrsto, potem pa še povedati število. Kar je potem še pomembno, so okoliščine, ki lahko naredijo neki greh težji ali lažji, ne morejo pa spremeniti dejstva objektivnega zla tistega greha. Ne gre torej toliko za krivdo, kolikor bolj za tisto, kar se je zadnja leta izgubilo skupaj s kesanjem, ko se je obrazec spreminjalo, gre namreč za večjo ali manjšo kazen za greh, ki se nekomu šteje. Tu pa že pridemo do Božjega usmiljenja, ki je veliko, če primerjamo, kot deset tisoč talentov. Seveda je to usmiljenje še precej večje, vendar je v evangeliju ogromna številka, da bi si neskončnost Božjega usmiljenja in odpuščanja nekako mogli ljudje predstavljati. Mi smo si zaslužili za svoje grehe precej veliko kazen, a nam Bog odpiše ogromne količine teh kazni, da bi potem plačali s svojo pokoro precej manj, skoraj nič, lahko pa celo nič. Odvisno od primera do primera. S svojimi grehi torej smo zaslužili Božjo kazen, ker je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, je pa tudi neskončno usmiljen. Dandanes se seveda jemlje samo usmiljenje za vsako ceno, ni pa hkrati Božje pravičnosti, kakor pravi psalmist za Gospoda - da je oboje hkrati! Po Božji pravičnosti sem si torej zaslužil določeno kazen, če pa se iskreno kesam, napravim trdni sklep k poboljšanju in se spokorim, potem mi ogromno odpusti. Kakor je ob komentiranju evangelijev že pred več desetletji dejal sedanji Kardinal Ravasi, ki ga ne moremo ravno šteti k tradicionalistom, pravičnost v vsakem odnosu kaže na resničnost ljubezni.

Tu pa že pridemo na odslikavanje našega pravega ali izkrivljenega dojemanja Božje pravičnosti in usmiljenja, ki se nujno zrcali na naš odnos do bližnjega. Če bi bilo samo tako, kakor pravi evangelij, potem še ne bi bil tak problem, težava pa je, da se: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,« zrcali najprej na odnos do naših najbližjih – na odnos med zakonci, med starši in otroki, med brati in sestrami… Zato se vsi veliki problemi tega sveta resnično začnejo v naših srcih, v naši vesti. Slednjo moramo naravnati zares na Boga, da bi prav razumeli, kakšni smo do njega, kakor tudi, kako gromozanske dolge nam vsakokrat odpisuje. Slednje nas bo potem pripeljalo do večje odgovornosti v naših medsebojnih odnosih, kjer se, kot smo rekli, zrcali naš odnos do Boga. Z reševanjem svetovnih problemov moramo zato začeti pri svoji duši. Živeti je treba dobro zakramentalno in molitveno življenje ter se truditi za kreposti. V tem mesecu tudi še posebej potrjujemo, kako močno nam naša nebeška Mati Marija pri vsem tem pomaga.

Molitev lepa za vsak dan

Rožnovenska nedelja nam vsako leto ponuja priložnost, da se nekoliko bolj posvetimo tej čudoviti in vzvišeni ter zelo močni molitvi. Rožni venec je bil posebej izročen sv. Dominiku, ustanovitelju dominikanskega reda, kakor tudi še drugemu dominikancu, to pa je bil bl. Alan de la Roche (ki bi mu lahko po slovensko rekli Skalar). Oba nam, zlasti pa slednji, ponujata 15 rožnovenskih obljub Device Marije molivcem rožnega venca, ki si jih vsakdo more poiskati v tovrstnih knjigah ali na internetu, vendar pa bomo mi šli lepo po vrsti in pogledali najprej na izvor tega praznika.

Vsekakor ne moremo mimo bitke pri Lepantu, leta 1571, ki se je odločila prav na 7. oktober, sv. papež Pij V. pa je dal zvoniti k zmagi že vnaprej, ko slednja še ni bila dosežena, a vemo, da svetniki pač vidijo dlje. No, praznik se je zaradi te zmage najprej imenoval praznik naše Gospe od zmage, kasneje se je preimenovalo praznik v Rožnovensko Mater Božjo, kakor ga poznamo tudi še danes. Pomembno je pri tem reči, da so bile resda te zmage dosežene tudi z orožjem in vojaško strategijo, ampak tudi. Najprej je bila tu molitev. Ena najpomembnejših, zlasti ko govorimo o Lepantu, pa je bila prav molitev rožnega venca. Po tej molitvi je prišla čudežna pomoč iz nebes. Vemo, da se je kasneje še večkrat to ponovilo, tudi recimo v Avstriji, za katero po 2. svetovni vojni še ni bilo jasno, na katero stran železne zavese bo prišla. No, po molitveni kampanji rožnega venca ni prišla pod sovjetsko nadoblast. Skratka, molitev rožnega venca se nam kaže kot prvovrstno duhovno orodje in orožje. Pri njej ne gre toliko za napad na sovražnika, kolikor za neke vrste napad na nebesa, da bi prejeli potrebne milosti in pomoč. Treba je rožni venec moliti še bolj zase, kot pa za druge, saj je med grešniki najprej treba spreobrniti sebe. 

Poglejmo, kaj nam o načinu molitve pravi sv. Ludvik Monfortski v svojih šestih točkah. 

Najprej je treba biti v Božji milosti, ali vsaj imeti trden sklep, da bomo izšli iz grešnega stanja. Zato ga predlaga moliti vsem, pravičnim, da bi ostali v Božji milosti in jo večali, pa tudi objektivno grešnim, da bi zapustili grešno pot. 

Pod drugo je treba moliti pazljivo in zbrano, saj Bog bolj posluša glas srca, kot pa glas ust. 

Tretjič pravi, da se je treba boriti proti stvarem, ki nas begajo, zato se je treba boriti in moliti rožni venec z vztrajnostjo in precej večjo pobožnostjo, kot bi jo zahtevale druge molitve. 

Četrtič nam pravi, da je treba moliti rožni venec v skromnosti: "Dodal bi, da je treba rožni venec recitirati skromno, to je, kolikor je mogoče, na kolenih, s sklenjenimi rokami in rožnim vencem med prsti. Bolni pa naj ga molijo v postelji, tisti, ki potujejo, naj ga molijo med hojo (dandanes bi rekli - med vožnjo), tisti, ki zaradi slabosti ne morejo klečati, pa naj ga molijo sede ali stoje. Dobro je molitev izgovarjati tudi med opravljanjem svojega poklica, kadar slednjega ni mogoče prekiniti, ker to zahtevajo obveznosti zaposlitve; fizično delo ne preprečuje govorne molitve." 

Petič nam svetnik pravi, da je najbolje rožni venec moliti skupaj in, kolikor mogoče, v dveh zborih. Gre namreč za: "Boga najbolj hvalevreden, za dušo najbolj odrešujoč in za hudiča najbolj strah vzbujajoč način..." Gospod je namreč naročil učencem skupno molitev: "Bog ljubi zborovanja. V nebesih skupaj zbrani angeli in blaženi mu nenehno pojejo hvalnice; na zemlji, združeni v svojih skupnostih, pravični noč in dan skupaj molijo. Naš Gospod je apostolom in učencem izrecno svetoval, naj molijo v skupnosti, ko je obljubil, da bo, kadarkoli bosta dva ali trije ljudje zbrani v njegovem imenu, da bi molili isto molitev, on med njimi. Kakšno veselje je imeti Jezusa v svoji družbi! Da bi to dosegli, je dovolj, da se pridružimo molitvi rožnega venca." Tu gre poudariti, da gre seveda za duhovno navzočnost, ne pa za resnično in dejansko navzočnost, ki je seveda pri sveti maši in v najsvetejšem Zakramentu. 

Kakor pa nas uči za molitev na splošno katekizem, pravi v šesti točki tudi sv. Ludvik, da je treba moliti z vero, ponižnostjo in vztrajnostjo. "Rožni venec je treba recitirati z vero in se spominjati Jezusovih besed: 'Karkoli prosite, verujte, da ste to dosegli, in se vam bo izpolnilo.' (Mr 11,24). On vam bo rekel: 'Pojdite in zgodi se po vaši veri.' (Mt 8,13) ... Če komu od vas manjka modrosti, naj prosi Boga ... Prosi pa naj v veri, brez omahovanja„ (Jak 1,6), ob molitvi rožnega venca, in mu bo dano." Glede ponižnosti nam podaja svetnik zgled skrušenega cestninarja v nasprotju s farizejem. Da, treba se je zavedati, da smo veliki grešniki in zato moliti z vso ponižnostjo, tako na zunaj, kot tudi v srcu.  Zaupanju pa moramo pridružiti vztrajnost oz. stanovitnost, kakor se lepo reče po starem: Samo tisti, ki vztrajno prosi, bo prejel, v iskanju bo našel, v trkanju mu bo odprto.

Še enkrat poudarimo, da je treba moliti rožni venec najprej in predvsem zase - v spravo za grehe in vse druge namene, šele potem za druge. In treba je veliko moliti, da bi se naučili dobro moliti. Naš Gospod nikjer ne pravi, naj malo molimo, pravi pa, naj dobro molimo. Brez vaje v vseh naštetih točkah, veliko vaje, ne bomo dobro molili. 

Skratka, molimo radi rožni venec, predvsem naj bo to skupna in družinska molitev. Rožni venec se mora spet povrniti v naše Božje in domače hiše, kjer mu je mesto. Ob hitrem tempu, radijih in zaslonih seveda ni več mesta za to čudovito molitev. Naj torej kdaj te naprave lepo mirujejo, v korist molitve rožnega venca.

Lenoba - brezdelje ali lažna vrlina današnjih dni?

Prevajam in povzemam razmišljanje p. Luca M. Genoveseja (nekdanjega Frančiškana Brezmadežne) v 'Settimanale di Padre Pio', ki mu dodajam še svoje. Dandanes se namreč lenobo narobe razume, pa je potem to le neko brezdelje in podobno, samo izgubljanje časa, ko se nič ne dela. Videli bomo, da ni ravno tako. 

Če analiziramo besedo 'akedia', ki je grška beseda za glavni greh lenobe, tudi s pomočjo sodobnih slovarjev, odkrijemo, da gre za besedo z nasprotnim pomenom v posvetnem in krščanskem pomenu. Vsi mislijo, da akedia bolj ali manj ustreza lenobi, dolgočasju, naveličanosti in majhni želji po delu. To bi naj bila pregreha lenuhov in uživačev. Celo sodobni slovar italijanskega jezika navaja tole opredelitev: „Lenoba: odpor do dela, povezan z idejo dolgočasja in zanemarjanja [...]“.

Lenuh torej ne bi bil le tisti, ki ničesar ne počne, ampak tudi tisti, ki si daje videz, da počne nekaj pomembnega. Razgaljeni princ, torej, mitoman na delu.

Veliki antični svetnik, sveti Janez Klimak († 650), menih s Sinajske gore, gospodar cvetoče samostanske skupnosti in velik poznavalec človeške duše, daje povsem drugačno razlago akedije: lenuh je v resnici 'aktivist'. Toda s kakšno dejavnostjo se ukvarja?

„Pogosto se [akedia] rodi kot poganjek med vejami brezdelja [...] akedija je pareza duše, zaradi katere um postane počasen, askeza zanemarjena, poklic se sovraži. S poveličevanjem dobrin sveta omalovažuje Božje usmiljenje in človekoljubje, razrahlja napetost psalmodije in molitev naredi počasno, medtem ko vliva železno energijo za službe, skrb za ročno delo in grajo za poslušnost [...]“.

Lenoba tako nastane iz (lažnega) govorjenja, iz veliko zgovornosti, iz veliko govorjenja samo zato, da bi govorili in slišali govorjenje (prim. Apd 17,21). Klepetanje pogosto oživlja naše razprave in pogovorne oddaje, v katerih vsakdo pove svoje in vsakdo ostane pri svoji ideji, morda se celo vrže v žaljenje drugih, ki ne mislijo tako kot oni sami. Lenoba je hvalospev dejavnosti in sovražnik kontemplacije, uničevalec poslušnosti v imenu pravic in napredka.

Pri nas je Jožef II. ukinil kontemplativne samostane, v  Italiji so to storili Savojci, ko so zasedli katoliške države italijanskega polotoka. P. Serafino Tognetti je v tem oziru spomnil, kako je bil nekoč v samostanu na obisku neki škof, ki ga je na koncu takole zanimalo: »Dobro, pa kaj sploh delate v tem vašem samostanu?« Menihi se namreč trudijo živeti v samostanu sv. Sergija meniško kontemplativno življenje, zato mu je prior, p. Serafino, odvrnil: »Ekscelenca, tu ne delamo nič!« Nanašal se je prav na to napačno pojmovanje dela, na ta aktivizem. Napredek in empirična znanost sta bila za savojsko državo in za Jožefa II. sovražnika kontemplacije. Zato je bilo treba tiste, ki so molili, odstraniti, njihovo premoženje pa zapleniti. Lenoba je v resnici dogma nore in nesmiselne dejavnosti, ki se vrže v delo in proizvodnjo, da ne bi razmišljala o Bogu, njegovih zakonih in njegovi sodbi: nekakšna pijanost duše pred večnimi resnicami, ki se vse bolj približujejo.

Obstajajo tisti, ki se opijajo z alkoholom, da ne bi razmišljali o svojih odgovornostih, in tisti, ki se opijajo z delom, da ne bi razmišljali o Bogu in dolžni molitvi, končnem namenu svojega obstoja in potrebi po spreobrnjenju. Rezultat je življenjska nevroza. Živeti je treba vedno v gibanju, v akciji, ne da bi kdaj prišli na konec svojega potovanja, je podobno mitu o Tantalovem mučenju ali kazni titana Prometeja, ker se je uprl očetu bogov: mitološki titani so kot ljudje obsojeni na večni nič.

Navsezadnje so podobni tistim „nesojenim“, ki jih Dante umešča v predpekel v tretjem spevu Pekla. So nekako vmes, saj ne niti zagovarjajo zla niti ne zagovarjajo dobrega, zato ne morejo ne v pekel ne v nebesa. Govori o zelo dolgi vrsti ljudi, ki so pravzaprav velikokrat umrli, ki morajo početi to, kar so v življenju vselej počeli – pehajo se za nekoristnimi cilji, ne za večno obsojeni ne za večno blaženi. Ta dolga vrsta je pravzaprav človek tudi dandanes, ko koraka pod zastavo ideologije, gre za mitom znanosti in tehnologije, športa, politike, lepote, nečimrnosti sveta, hkrati pa popolnoma pozabi na Boga, namesto njega pa si izberejo tisto, za čemer se pehajo, to postane njihov malik, njihov osebni bog, danes bi rekli v orientalskem jeziku, njihova mantra.

Bog je pozabljen, poveličuje pa se tisti talisman, ki si ga človek izbere za lastno srečo: to je prava lenoba! Nočemo gledati z očmi razuma in srca, ker smo izgubili dobroto razuma, Avtorja vseh stvari in Odrešenje, ki nam ga je Kristus ponudil za ceno svoje lastne krvi.

Te stvari se zdijo prazne, medtem ko se tiste, ki so resnično prazne, zdijo polne!

Kako žalostna je današnja podoba krščanskih mladoporočencev, ki na svoj poročni dan mislijo le na fotografije, filme, zabavo, torto, celo na razuzdane predstave na svoj najpomembnejši dan, ne pomislijo pa na Kristusa, svojega Odrešenika in edini razlog svoje zveze.

Koliko otrok, ki jih krivi starši na dan prvega svetega obhajila delajo raztresene, misli na vse zunanje, da bi imeli lepo praznovanje skupaj z vsemi sorodniki, ki so morda prišli od daleč, sploh pa ne pomislijo na to, da bi ljubili in posnemali Kristusa, ki jim je tako blizu in za vse postane meso in prvič vstopi v njihova srca!

Resnična lenoba je nebrzdana aktivnost, počutnost, želja, da bi se prilagodili svetu in ga posedovali, pri tem pa pozabili na pravo dobro, ki se skriva za krepostjo molitve, pokore ter ponižne in iskrene ljubezni.

„Lenoba, ki je med najbolj smrtonosnimi glavnimi pregrehami,“ pravi naš menih, “ne najde, kam bi položila glavo pri tistih, ki so poslušni.

Pokorščina, tj. podvrženost Bogu, ki gre tudi Božjim namestnikom na zemlji (prava pokorščina, seveda, ki gre vsem namestnikom – od staršev do svetnih in cerkvenih predstojnikov), je prava zmaga nad lenobo, ki je bogokletnost aktivnosti, odpadništvo delovanja. Duhovna lenoba, pravzaprav pekel na zemlji, je dana s tem, da si ne prizadevamo za Boga, ampak za nekaj drugega. Gorečnost za posvetno vladavino sveta, človekova neodvisnost od Božjih zakonov, ki jo razglaša za pravico, nenehna želja po spremembi, zaničevanje svetih zgledov očetov, to je sedanja lenoba in sodobnost tone vanjo kot v lepljivo blato, iz katerega ne more več uiti: „Na meni je [govori lenoba], da spremenim mesto, da ne poslušam očeta, da pozabim na sodbo, da ne uresničim klica.“

Na koga se lahko obrnemo, da nas reši iz tega izgubljenega sveta, spričo današnjega opustošenja, ki ga povzročata bogokletje in odpadništvo lenobe? Samo k njej, ki ni nikdar spoznala madeža greha in se niti za trenutek ni podvrgla lenobi, tihemu bogokletju proti Bogu in njegovi volji. Brezmadežna Devica Marija, ki niti z mislijo ni užalila Boga, tega ni mogla storiti niti v svojem srcu in duši! Ona je zmagovalka nad vsako lenobo: tako nad sodobno aktivistično lenobo kot nad odrekanjem lenobi lažnih kontemplativcev.

Marijine bolečine in mi

To nedeljo po naših kapelah slovesno praznujemo sedem Marijinih bridkosti. Marija je tisto, kar je bilo vidno na Gospodovem telesu, trpela v svoji duši, v svojem srcu, zato navadno vidimo to njeno brezmadežno Srce prebodeno, v upodobitvah žalostne Matere Božje pa vidimo sedem mečev. No, starec Simeon je izrekel, kako bo njeno dušo prebodel meč, kar je označevalo vse trpljenje, ki ga bo morala prenašati ob svojem božanskem Sinu. V evangeliju poslušamo, kako sta ob Jezusovem križu stala Marija in Janez, kot pravijo komentatorji, tako blizu, da ju je mogel ogovoriti. Ogovoriti tako, da je žalostno Mater Božjo napravil pod križem za našo mater. 

Za nas je to bila čudovita zamenjava, v resnici pa ta zamenjava ni nič kaj prida, saj Jezusovo mesto privzamemo mi, ubogi grešniki, začenši z enim od teh, Janezom Evangelistom. Kot ostali, je tudi on zbežal, a se kasneje vrnil in stal pod križem, zato pa tudi bil obvarovan mučeniške smrti. Skratka, po sv. Janezu smo bili izročeni v Marijine roke, kakor Jezusa, pa tudi nas od tedaj daruje Bogu. Zato prav rad priporočam moliti ljudem četrto skrivnost veselega dela rožnega venca, da bi molili prav za to Marijino darovanje ljudi Bogu. Njej je namreč potrebno ljudi izročati, žal pa to premalo delamo. Kako velika je njena ljubezen, ko namesto tolažbe zaradi izgube Sina dobi v skrb grešno človeštvo, ki ji s svojim grešnim življenjem raje zadaja rane, kot pa tolaži. In vendar ona to dela nadvse skrbno in z veliko ljubeznijo. Prvi od sedmih mečev tako že kaže na to prihodnjo zamenjavo na križu, zato pa ta tako smiselna postavitev praznika na dan po Povišanju sv. križa.

Drugi meč je beg v Egipt, ki kaže na to, kako Marija tudi nam pomaga ubežati sovražnikom oz. pomaga, nam izprosi, kakor radi pojemo, "da dušni sovražnik nas zmagal ne bo". Tu je zraven seveda tudi trepet hudobnih duhov, sv. Jožef, ki kot mogočni priprošnjik v tem boju prav tako pomaga. Tretja bolečina se kaže v iskanju nas, izgubljenih grešnikov, še posebej boleča je izguba tistih, ki se, za razliko od Marije, oddalijo od križa misleč, da bodo v življenju užitkov in brezskrbnosti ter daleč od Boga (in posledično Marije) sami sebe našli. To je zmotno prepričanje, ker na koncu ostanejo ljudje prazni, negotovi, na krhkih temeljih. Viharji in nalivi življenja so podobni tistim, ki te dni pretresajo srednjo Evropo. Tudi to je torej Marijina bolečina danes. 

V četrti bolečini sreča Sina na Kalvariji. Prav tako srečuje svoje uboge otroke na njihovih križevih potih, ki pa so pogosto žal neosmišljeni in preklinjani, saj pogosto ljudje ne znamo sprejeti svojega križa in ga voljno nositi za Kristusom, kakor nas je učila prav Božja Mati. Ona je popolnoma sprejela Gospodov križ, ga ponotranjila in osmislila, saj je verjela v Sinove besede, da zlo nima zadnje besede - on ga more preustvariti, zato pa moramo križ nositi za njim. Ne torej pred njim, naše mesto je za njim. Ne smemo se postavljati pred našega Učitelja, ampak za njim, tik za njim, tako blizu, kakor sta bila blizu križa Marija in Janez. 

Kako torej Marijo boli naše križanje in smrt, ki ju doživljamo in doživimo v duhovnem smislu. Prepustimo se toku in smo duhovno križani ter umremo, naša duša umre. Kakor pravi v Razodetju sv. Janez, imamo ime, da živimo, pa smo v resnici mrtvi. Ne sodelujemo ali ne sodelujemo dovolj z Božjo milostjo. Tako peti meč ponovno prebada Marijino srce. Kakor pa je Marija v šesti bolečini sprejela mrtvega Sina v naročje, tako sprejema tudi nas, ko se ji tako ranjeni izročimo, kot smo pa dejali, je še posebej pomembno, da druge izročamo v Marijino naročje, prav kakor so položili drugi Jezusa njej v naročje. Velikokrat bi radi mi sami, z našimi omejenimi človeškimi sposobnostmi spremenili ljudi, ko bi v resnici mi zdravniki morali najprej sebe ozdraviti. Raje izročajmo te ljudi v Marijine roke. 

V sedmi bolečini, ko premišljujemo položitev Jezusa v grob in Marijino osamljenost brez njega, se spet spomnimo na vse duhovno mrtve, ki so se v duhovnem smislu pokopali in se k Mariji ne zatekajo. Še enkrat velja povabilo, da bi se k Mariji zatekali in se ji izročali, ampak zares. Urški je naročila, naj ji okoliški ljudje na Skalnici postavijo svetišče in jo prosijo milosti - zelo preprosto. Vendar mi premalo to delamo. Treba je prostiti bolj intenzivno in se ji resnično izročati. Pa seveda, sebe s svojim življenjem ji je treba resnično izročati, ne pa da se pozabimo zahvaljevati, prositi, obžalovati ter slaviti in častiti. Če bomo to delali do Marije, se bomo zares naučili to delati tudi v odnosu z Bogom. Ne pustimo je torej same.   

Znamenja svete navzočnosti

Il Timone na podlagi francoskih poročil sporoča, da se je v Franciji, v cerkvi Saint-Omer, ki jo je uničil požar, rešilo Najsvetejše.

Požar je izbruhnil v ponedeljek, 2. septembra, plameni so požrli zgradbo, zvonik zgodovinske cerkve v Saint-Omerju na severu Francije, zgrajene sredi 19. stoletja in v celoti obnovljene med letoma 2015 in 2018, pa se je zrušil sam nase. Dinamika požara zelo spominja na Notre Dame v Parizu. Po poročanju časnika Le Parisien, so zvečer na dan požara prijeli moškega, kot je sporočil tožilec iz Saint-Omerja, Mehdi Benbouzid. Gre za 39-letnega moškega, rojenega leta 1985, ki naj bi bil v preteklosti že večkrat obsojen, in je oblastem že znan zaradi podobnih „uničevalnih dejanj z ognjem“.

Za pogasitev požara je bilo potrebnih 120 gasilskih enot. Pozitivno je, da nihče ni bil poškodovan, vendar je moralo 57 ljudi, ki so živeli v bližini cerkve iz previdnostnih razlogov zapustiti svoje domove. „Zelo sem čustvena in ne vem, kako naj to izrazim. Sina sem morala evakuirati z rjuho, ker je videl ognjeni dež, bilo je precej impresivno,“ pravi Angela. Približno deset sosedov se v ponedeljek zvečer ni moglo vrniti domov. Nekateri farani so se želeli spomniti svoje navezanosti na cerkev, tako kot Jacqueline: "Vse sem opravila v tej cerkvi, bila sem krščena, prejela sem birmo, prvo sveto obhajilo, poročila sem se." „Pravkar so jo obnovili, zato mi gre na jok,“ pravi Éric.

V zgodbi je še ena tiha pozitivna stvar. To pa je razvidno iz izjave duhovnika cerkve, Sébastiena Roussela, ki je izjavil, da je bila rešena „najpomembnejša stvar“. Prefektura je namreč izjavila, da je bila „aktivirana enota za varovanje sakralnih del“ in da je bilo „20 bogoslužnih predmetov“ najdenih in rešenih. „Najpomembnejša posodja so bila rešena,“ je še dejal župnik, „poleg tega najpomembnejša stvar, Najsvetejši zakrament, ni bila prizadeta, dobili smo ga nazaj in smo lahko Gospoda prenesli v drugo cerkev.“

V zadnjih urah je prišla novica, da naj bi Sébastien Roussel vstopil v gorečo cerkev, da bi s tveganjem za svoje lastno življenje rešil Najsvetejši zakrament iz tabernaklja. „Informacija se je razširila tudi v Združenih državah Amerike, vendar zgodba ni povsem točna,“ ponižno pojasnjuje župnik. “Res je, da sem prosil gasilce, naj zavarujejo Kristusovo telo, vendar nisem tvegal vsega. Nisem superjunak.“ 

Imeli smo že priložnost poročati o podobnih zadevah, ki jih je seveda vselej ogromno, a v medije pride le sem pa tja kako poročilo. Najboljši vir je še vedno christianophobie.fr, kjer najdemo poročila iz Francije in sveta.

Narobe bi bilo metati krivdo le na te posamezne vršitelje dejanj, kolikor je bolj treba opozoriti na protikrščansko ali protikatoliško miselnost, ki jo najdemo po teh nekdaj katoliških deželah, pa seveda tudi drugod. O vsem tem se lahko več prebere v enem od preteklih zapisov. Vsekakor pa moremo pohvaliti župnika in še koga, ki še imajo nekaj vere v resnično navzočnost, lahko pa tudi rečemo, da naš Gospod še vedno sporoča, da je med nami resnično navzoč in nas ni zapustil - to nam kaže prav po teh znamenjih. Ne smemo pozabiti, da sv. Janez besedo "znamenje" uporabi za čudež. 

Služba pasenja Gospodove črede

Po koledarju tradicionalne liturgije je 3. september praznik svetega Pija X., največjega papeža 20. stoletja. Mi obhajamo njegov praznik na nedeljo po 3. septembru, to pa zato, ker je zavetnik Bratovščine. Ne želimo se ga spomniti z življenjepisom (ki ga zlahka najdete na spletu), temveč z nekaj mislimi o tem, kako je ta sveti papež začutil nevarnost modernizma in se proti njemu odločno boril.

Z okrožnico 'Pascendi', leta 1907, je sveti papež Pij X. želel obsoditi modernizem. Nenavadno je, da je bilo to krivoverstvo odločno obsojeno, vendar pa ni umrlo, nasprotno - podobno kraški reki ponikalnici - se je modernizem skril v podzemlje in se nato na očiten način spet pojavil. Dejansko je nesporno, da so modernistične teze sestavni del tako imenovane nouvelle theologie - nove teologije, ki je v zadnjih desetletjih toliko prispevala k širjenju krivoverskih teoloških stališč. Ta tok nove teologije se je bolj ali manj podtalno razvijal v medvojnih letih, da bi potem po 2. svetovni vojni prišel bolj na plano, nekateri njegovi predstavniki so dobili celo kazni, vendar pa so jim kasneje bile umaknjene in lahko štejemo nekje leto 1960 za tisto, ko je ta kraška reka prišla na plano. Te stvari so nato študirali naši teološki profesorji, ki so potem to podajali in še podajajo slušateljem po semeniščih in teoloških fakultetah. Tudi sami smo to morali poslušati in brati.

Liberalno katolištvo je skušalo združiti katoliški nauk z moderno filozofijo. Papežu Leonu XIII. se je zdelo primerno, da je avgusta 1879 objavil okrožnico 'Aeterni Patris', v kateri je ponovno potrdil pomen „svetega nauka svetega Tomaža“ in predvsem to, da bi moral biti ta nauk temelj vsega katoliškega nauka. S tem je želel preprečiti prav navdušenje nad moderno filozofijo.

Vendar pa dokument Leona XIII. ni dosegel želenega učinka. Pomembne teološke fakultete (München, Tübingen, Leuven, Pariz, Strasbourg) so še naprej teoretizirale o možni združitvi katoliškega nauka in moderne filozofije. Prav ta želja po združitvi nezdružljivega pa je pripeljala do rojstva modernizma, ki je imel zelo natančen cilj: preoblikovati razodeto vero, zaupano cerkveni hierarhiji, v verski imanentizem, kar pomeni, da se vse odvija le tukaj in zdaj, onstranstvo in večnost pa nimata nobenega pomena, razvoj tega verskega tostranstva pa naj bi nadzorovala Cerkev z izrecno demokratično in ne več hierarhično strukturo.

Najpomembnejši predstavniki modernizma so bili: Francozi Loisy, Houtin, Laberthonnière, Sabatier, Le Roy; Nemec Schell, Avstrijec Von Hugol in Irec Tyrrel. Med Italijani se je treba spomniti predvsem Enrica Buonaiutija, Romola Murrija in pisatelja Antonia Fogazzara. Vsi ti so potem vplivali na druge po Evropi in po svetu.

Sveti Pij X. je zaradi svoje svetosti takoj dojel nevarnost, ki jo je predstavljal modernizem, in ga skušal na vse načine izkoreniniti. Odločil se je za dvojni ukrep: po eni strani je na indeks prepovedanih knjig uvrstil knjige, okužene z modernizmom, po drugi strani pa je spodbujal proti modernistični tisk, za katerega razvoj je bilo zaslužno delovanje monsinjorja Benignija.

Sveti Pij X. je posredoval tudi pri samih modernistih in najnevarnejše predstavnike te zmote prizadel z disciplinskimi ukrepi. Nekaj primerov: leta 1906 so Enricu Buonaiutiju prepovedali poučevati, istega leta je bil Francoz Loisy suspendiran a divinis, leta 1907 pa je bil obsojen Romolo Murri.

Posredoval je tudi pri duhovščini, saj je uvedel proti modernistično prisego. 

Nato se je sveti Pij X. lotil pisanja, da bi svojo obsodbo naredil uradno. Dne 17. julija 1907 je dal v časopisu Osservatore Romano objaviti dekret 'Lamentabili sane exitu', ki je vseboval obsodbo nič manj kot 65-ih modernističnih tez. Prava mojstrovina pa je bila okrožnica 'Pascendi Domini gregis', ki je bila objavljena 16. septembra (uradni datum pa je 8. september) 1907. Vse to je še dandanes zelo aktualno, saj v resnici ta "nova" teologija ni prav nič nova - modernizem je namreč, po besedah sv. Pija X., zbirni kanalizacijski kanal vseh krivoverstev. Tako v modernizmu današnjih časov slišimo krivoverstva vseh krščanskih stoletij, pa vse do danes, kjer so na podlagi teh zmot nastale še nove. Modernizem pomeni prvenstvo politike pred vero, zato se mora vera vselej prilagajati aktualni politiki. Zanimivo, kdo so danes največji konservativci - tisti, ki se zatekajo k tem krivim modernističnim in novo teološkim naukom in ki propagirajo t. i. koncilski duh – ker ostajajo vedno pri enem in istem že vsaj šestdeset let – iste ideje, isti slogani, ista glasba… V tem smislu so resnično konservativni. No, tradicionalna glasba, za katero si je v gregorijanskem petju zelo prizadeval sv. Pij X. je nad časom in vedno aktualna, tista propagirana, obenem z vsem ostalim, kar ni tradicionalno, ostaja v šestdesetih letih 20. stoletja in je vse to že kmalu postalo zastarelo. Zato pri t. i. »duhu koncila« ne gre za svež veter, temveč za plesniv zadah.    

Sveti Pavel pravi Tesaloničanom, da oznanja evangelij in ne skuša ugajati ljudem. Sveti Pij X., čigar praznik slavimo, se je v boju proti modernizmu lotil prav tega: ni mu šlo za to, da bi ugajal svetu, prav nasprotno. Tudi mi moramo ugajati Bogu ter oznanjati samo pravi nauk in vero - tega se moramo držati. V ugodnih ali neugodnih okoliščinah, kot pravi sv. Pavel Timoteju. 

Modernizem se pretvarja, da evangelij prilagaja svetu, tj. zgodovini, modi, modernosti. Sveti Pij X. se je upravičeno odločno boril proti njemu in ga označil za sintezo vseh herezij, kakor smo povedali. Kakor je dejal sv. Pavel, naj bo obsojen vsakdo, ki ne širi tistega čistega evangelija, kakršnega je on oznanjal. Zato se moramo poglabljati v pravo vero, ki jo je sv. Pij X. za vernike lepo zbral v svojem katekizmu, ki je povzetek rimskega katekizma tridentinskega koncila.

Dve kraljestvi - dve poti

Današnji evangelij nam spregovori o dveh kraljestvih, ali tudi o dveh življenjskih poteh, ki sta pred človekom. Glavna ali zbirna mašna prošnja nam pravi, da je brez Gospoda: »… umrljivi človek podvržen padcem,« in zato slednjega potrebuje, da bi se »odvračal od škodljivih stvari« in sledil »zveličavnim«. Vendar pa Gospod »varuje svojo Cerkev s trajno milostjo«. Človek je v življenju vselej pred izbiro in je kakor otrok, ki se znajde na križišču, pa ne ve, kam iti, vsaj tega ne ve sam, katera je prava pot, da bi se mogel vrniti domov. Tako se pred kristjanom odpirata dve poti, ena pelje v kraljestvo Duha, ki je Božje kraljestvo, druga pa v kraljestvo Mamona, ki je kraljestvo mesa. V teoriji bi vsak kristjan seveda izbral Božje kraljestvo, ki ima vse tiste lepe lastnosti, ki so naštete v hvalospevu na praznik Kristusa Kralja – je kraljestvo, miru, luči, ljubezni… Vendar pa ima drugo kraljestvo svoje čare in mike, ki nas privlačijo, hočejo pritegniti naše srce. Gospod nam pravi, da bo naše srce tam, kjer je naš zaklad – nazadnje sta samo dve izbiri. Da bi se zoperstavili in zdržali proti tem ponudbam, ki so nam dane, nas v pismu Galačanom danes sv. Pavel opozarja, da se je treba bojevati, kajti »meso poželi zoper duha, duh pa zoper meso; ta dva sta si namreč med seboj nasprotna, da ne delate tega, kar bi hoteli.« 

Težak boj je to, sploh zato, ker si človek domišlja, kako bo nahranil in napolnil svojo dušo na napačnih naslovih. Tudi to je en pomen tistega, »kdor hoče rešiti svojo dušo, jo bo izgubil«. V smislu, da bi si radi zagotovili tovrstno lahko rešitev, brez preveč truda, če smo vse nekako postavili po naših človeških ozirih na mesto, pa si domišljamo, da je vse v redu. Vendar nas drugod sv. Pavel opozarja, da naj tisti, ki si misli, da stoji, pazi, da ne pade. Kdor se namreč odloči za pot za Kristusom, torej za duhovno življenje, ki pa gre proti večnemu, se mora zavedati, da je duhovni boj trd boj. Četudi bi bila naša duša že odločno na poti proti Božjemu kraljestvu, se vseeno vedno znova znajde v tem trdem delu. Prava pot je namreč trda in polna ovir, treba se je stalno truditi in dostikrat se v trenutni temi ne vidi nekega napredka, nekih rezultatov in podobno. Marsikdo si utegne reči samemu sebi, da se trudi zaman, vendar pa je ravno tu treba hoditi naprej. S svetim kardinalom Newmanom je treba prositi ne za popolno razsvetljavo, temveč, naj nam Gospodova luč posveti toliko, da bomo lahko videli za en korak naprej. Treba je hoditi korak za korakom, in sicer v veri in upanju. Tu pa se še enkrat več izkaže, da človek brez Gospoda izgubi vero in upanje, ostane obupan, obupan človek pa je v veliki nevarnosti. Prijatelj mi večkrat pošlje kako poročilo iz črne kronike, ki ga navadno opremi s komentarjem, da svet misli, da bo živel brez Boga. 

V tem boju na poti življenja se namreč pogled hitro usmeri na drugo pot, ki je široka, udobna, posejana z dobrinami, ki se vidijo in se jih lahko dotakne, se jih da takoj vzeti, le roko je treba stegniti… Vsaj tako je navadno obljubljeno. Zato pa duša v sebi čuti to skušnjavo, da bi šla za tistim, hkrati pa je v človeški duši tudi zavest, da je tisto v končni meri ne izpolnjuje, in da se je potrebno tej skušnjavi upreti. Morda se ta duša tudi zaveda, upajmo, da se, da tega sama ni sposobna. V čem je ta skušnjava? Gre za to, da bi si te čutne in svetne dobrine postavili za svoj cilj in ne bi bile le sredstvo na poti do višjega ali najvišjega cilja – do Boga samega. Tu pa je treba paziti, ker lahko tudi odnos do nekega človeka postane neke vrste končni cilj, vendar kljub dozdevni pravilni usmeritvi to ni pravi cilj. Vse to je namreč minljivo in je sredstvo na življenjski poti. Koliko je človek navezan, se hitro izkaže, če za določen čas nekaj od tega izgubi – to vidi vsak od nas pri sebi. Treba se je zavedati, kako je vse skupaj le začasno in minljivo, kar pa zagotavlja večni obstanek, je le življenje v Bogu že sedaj, da bi tudi potem živeli v njem. Treba se je pustiti voditi Duhu, nam pravi sv. Pavel, namreč Sv. Duhu, vendar Sv. Duh govori in deluje po sveti Cerkvi – v dvatisočletnem nespremenljivem nauku in učiteljstvu imamo vsa potrebna navodila in v zakramentih in molitvi sredstva posvečevanja, duhovno hrano, da zmoremo po tej poti. 

Kdor hoče živeti sam, brez Boga in brez Cerkve, hoče živeti kakor otrok brez staršev, brez očeta in matere. Človek, ki živi le sam po sebi, je sposoben le del mesa, ki nam jih sv. Pavel nekaj našteje. To so: nečistovanje, pohotnost, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, razdražljivost, zavist, jeza, prepirljivost, razprtije, ločine, nevoščljivost, uboji in podobno. To pomeni, da je človek, prepuščen samemu sebi, ki ne potrebuje Boga, ali si vsaj tako misli, sposoben marsičesa in nas zato ne smejo čuditi poročila iz črne kronike, saj je človek sposoben še slabšega. Nazadnje pa sv. Pavel pravi, da tak človek ne more videti Božjega kraljestva, kar je večna kazen. Nasprotno pa nam našteje bogate sadove, ki jih obrodi človek, ki se bori in sodeluje z darovi Sv. Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, prizanesljivost, krotkost, zvestoba, skromnost, zdržnost, čistost. Le kdo si v resnici ne želi tovrstnih sadov, ki jih človek, ki hodi po pravi poti, prejema že sedaj, da ne bo tu pomote. Res, da bo nekoč človek lahko užival večno ljubezen, veselje in mir, ostali sadovi pa so mu potrebni tu na zemlji. Vse to potrebuje, da bi dobro živel in ljubil Boga in bližnjega kakor je treba. Pri birmi človek prejme darove Sv. Duha, s katerimi pa mora sodelovati. Kot je rečeno, postane Kristusov vojak, ki mora svoje narediti na tej življenjski poti, ki je boj.

Za očiščenje najgrših madežev

Zaporedoma poslušamo evangeljska poročila o ozdravljenju, ki je pa predstavljeno na različne načine. Najprej smo spremljali ozdravljenje gluhonemega, zatem ozdravljenje pretepenega napol mrtvega človeka, tokrat pa je pred nami prizor ozdravljenja deseterih gobavcev. Evangelij nam bolezen predstavlja drugače, kakor jo pojmuje svet. Vemo, kako že kar lep čas svet, torej človeštvo, bolezen pojmuje predvsem kot nekaj telesnega, to pa zato, ker je to posledica pojmovanja življenja, ki je tudi precej materialistično pojmovanje, poleg tega pa še čustveno, neke vrste sentimentalizem. Skratka, glavno je dobro počutje, kjer vse kolikor toliko dobro deluje, funkcionira, pa kjer si lahko človek omogoči kolikor toliko udobno življenje. Seveda je jasno, da se po tovrstnem pojmovanju da rešiti in popraviti marsikaj, če pa to ni mogoče sedaj, pa bo gotovo mogoče že kmalu, saj človeška znanost iz dneva v dan napreduje.  

V pripovedi o gobavcih se bolezen pojmuje kot madež ali kot madeže, zato ni rečeno, da so bili gobavci ozdravljeni, ampak očiščeni. To nekoliko spominja na naše spopadanje z madeži na tekstilu, pa naj bodo obleke, tepihi ali sedežne garniture. So nekateri madeži, ki smo jih sposobni očistiti sami, potem pa spet drugi, kjer nam morajo pomagati za to usposobljeni delavci, zgodi pa se, da včasih niti oni ne morejo pomagati pri očiščenju madeža. Gobavost je kot bolezen puščala na koži madeže, če pa je nekdo bil teh madežev očiščen, je to pomenilo, da je bil ozdravljen svoje bolezni. Vendar pa je sveta Cerkev vedno razlagala, da tu ne gre toliko za zunanjo, telesno gobavost, kolikor gre za notranjo gobavost, za madeže greha, ki se jih moramo očistiti. Podobno kot velja za madeže v življenju, se tudi nekatere grešne madeže da enostavneje očistiti - to velja za male grehe, ki se ob iskrenem kesanju izbrišejo pri sveti maši, zato pa nam tam duhovnik tudi vselej po kesanju podeli odvezo. Žal pa ljudje v naših dušah navadno nimamo le malih grehov, temveč tudi velike ali smrtne, za kar pa nam mora pomagati isti čistilec, ki je očistil tudi madeže gobavcev - naš Gospod Jezus Kristus. Zanimivo je, da ga gobavci naslovijo kot "zapovednika". Skratka, s temi najtrdovratnejšimi in najgršimi madeži duše s more spopasti in jih očistiti le Gospod Jezus. Tu bi potegnil še eno vzporednico - da oblačila nesemo v kemično čistilnico. Vemo, kako bi današnji svet notranje težave, težave duše, reševal pogostokrat prav kemično, da ne rečemo, kako bi rad kemično reševal ne sprijaznjenost z določenimi človekovimi naravnimi danostmi. So pač določena dejstva, s katerimi se moramo sprijazniti, kot je tudi dejstvo, da zares očiščeni in ozdravljeni brez Božje milosti ne moremo biti.

Uporabljena je v evangeliju gobavost, ker je to takrat bila najodurnejša, najbolj grozna bolezen, ki je zaradi svoje nalezljivosti ljudi tudi izključila iz družbe. Že od antičnih časov je bila zato prav gobavost primerna podoba, da bi človek videl, kako grd je greh. Zdi se, da se je občutek za odurnost in grdobijo greha med nami kristjani izgubil. Da pa ne bo pomote - tako je veljalo že stoletja nazaj, koliko bolj pa to velja v današnjem času. V 16. stoletju je sv. Terezija Velika vzklikala: "Oh, zakaj ne doumemo, da je greh odkrita vojna vseh naših čutov in naših moči proti našemu Bogu, univerzalna tekma, kdo bo bolj iznašel izdaje proti svojemu Kralju?" Eden od sadov, ki jih ob premišljevanju današnjega evangelija lahko dosežemo, seveda z Božjo pomočjo, je prav to, da v sebi spet začutimo grozljivost greha in živo, iskreno ter ponižno kesanje za svoje grehe ter priznanje lastne majhnosti in nemoči. Brez tega bi ne mogli iti naproti tistemu, ki nas edini more očistiti madežev greha.    

Evangelij pa nam ponudi tudi sredstva za odstranitev madežev greha. Najprej je potrebna ponižnost, da zmoremo spoznati svojo nemoč, vendar sama ponižnost, ki jo seveda vselej spremlja iskrenost, še ni dovolj. Dandanes se to iskrenost močno oznanja povsod, in kot prvi korak je seveda nekaj potrebnega, vendar pa se potem lahko dalje ukrepa, ali pa tudi ne. Evangelij nam pravi, da se je treba v svoji ponižnosti in iskrenosti zaupno izročiti Bogu, obrniti nanj po pomoč. Ubogi gobavci so se v svojem žalostnem stanju zaupno obrnili na Jezusa in ga zaupno prosili za ozdravljenje, kar je bil prvi korak ko ozdravljenju. Veliko je ljudi, ki se spoznava za takšne, kakršne v svojem žalostnem stanju tudi so, vendar se v prav takšnem stanju tudi vase zaprejo in se ne obrnejo po zunanjo pomoč. Potem pa se nekateri ljudje sicer obrnejo po zdravstveno pomoč, ne obrnejo pa se po pomoč k Božjemu zdravniku. V vseh duhovnih boleznih današnjega časa bi se bilo treba v resnici pogosteje obračati na Gospoda Jezusa. Faranka, ki sem jo pokopal v začetku leta, se je takoj po tem, ko je dobila strašno novico o najverjetnejši neozdravljivosti svoje bolezni, odpravila na Sveto Goro in tam opravila spoved ter prejela zakramente. Vidimo, da so med nami še dobri tovrstni zgledi. Mi smo bolni grešniki in se obračamo na Božjega zdravnika, ker ne potrebujejo zdravnika zdravi, temveč bolni. Kdor je bolan, se torej mora obrniti na zdravnika. 

Gospod pa ni neposredno ozdravil gobavcev, ampak jih je poslal pokazat se duhovnikom. Tako je tudi z nami - vedno je Jezus tisti, ki nas ozdravlja, vendar pa hoče redno to početi po svojih služabnikih duhovnikih. Žal mnogi ne dovolj verjamejo v besedo in delovanje Božjih služabnikov, kadar učijo in delajo, kar je Cerkev delala in učila vedno, povsod in vse. Torej je potrebno tudi verovati v učinkovitost zakramentov, posebej zakramentalne odveze. Dvomiti v to, pomeni dvomiti v Jezusa samega, saj je prav on sklenil delovati v nas po svojih poslancih. 

Nazadnje pa ostane še potreba po zahvaljevanju Gospodu za vse dobro, kar nam je storil. Naša hvaležnost je še kako potrebna. Takole pravi sv. Bernard: "Srečna tista duša, ki se po vsaki milosti, ki jo prejme od Boga, zna vrniti k njemu, k njemu, ki na našo hvaležnost za prejete dobrote, odgovarja še z novimi dobrotami. Tisto, kar nam onemogoča napredovanje v našem krščanskem življenju, je nehvaležnost, zaradi katere Bog ocenjuje za izgubljeno tisto, kar prejmemo brez hvaležnosti in se vzdrži od tega, da nam da še druge milosti." Bodimo torej hvaležni Bogu za vse prejete dobrote.   

Stremenje po nebeškem

V glavni mašni prošnji današnjega praznika smo povabljeni, da bi vedno hrepeneli po nebeškem, torej po nebeških stvareh. Ko namreč danes premišljujemo in v mislih zremo na Devico Marijo, ki je vzeta v nebesa z dušo in telesom, se moramo vedno znova – vsak sebe, pa tudi bratsko med seboj – opominjati, da naše stalno ali večno bivališče ni tu na zemlji, kjer je vse podvrženo minljivosti, naša telesna bivališča pa so le krhki šotori, kakor nas Apostol opominja, ampak je naša večna domovina v nebesih. Tja je pred nami s svojim Božjim Sinom šla naša nebeška Mati, in sicer v polnosti svoje osebe, še enkrat – z dušo in telesom. Pazimo pri tej dogmi, pri tej slovesno razglašeni verski resnici, da se ne ukvarjamo s koncem Marijinega življenja v smislu smrti ali ne, temveč s točnim predmetom (causa formalis) njenega vnebovzetja, to pa je prehod Matere Marije z dušo in telesom v nebeško slavo, torej ne gre za vprašanje, ali je šla preko smrti in vstajenja, kar je sicer večinsko mnenje, oz. z neposrednim takojšnjim prehodom v nebeško slavo, kar je manjšinsko mnenje, ampak se dogmatična definicija ni hotela ukvarjati se s tem in je hotela le natančno reči, da je bila Marija v nebo vzeta z dušo in telesom. Tako nam pravi Mariološki priročnik p. Gabrieleja Roschinija iz leta 1960. Za nas je torej pomembno dejstvo, da je bila Marija v nebo vzeta, ker kot ustvarjena ni mogla iti v nebo, v nasprotju z Božjim Sinom Jezusom Kristusom, ki je šel sam v nebo. Vzeta je bila v polnosti osebe, z dušo in telesom. 

Ves čas se ponavlja za nas vabilo, da smo vselej pozorni, da hrepenimo po nebeških stvareh. Včasih je vselej veljal ta opomin, kako je treba čez dan misliti na Boga – gre za misel na naš končni cilj, ki je končno biti v Bogu. Svet nas seveda vabi s svojimi miki, da bi svojih oči ne usmerjali k nebu, od koder nam pride pomoč, kakor nas opozarja psalmist, ampak da bi nas nadvladale skrbi, zadeve in miki zemeljskega življenja. Ni namreč samo naša duša ustvarjena za nebesa, torej za Boga, ampak je za nebesa in za Boga ustvarjeno tudi naše telo, ki se bo pridružilo ob vstajenju mesa in končni sodbi duši, kjer slednja pač je, duhovni boj pa se skupaj z našo nebeško Materjo bije ravno za to, da bi ob koncu našega zemeljskega življenja bila duša tam, kjer je tudi Marija – v nebesih ob svojem Sinu. V preteklih tednih smo videli ljudi, ki so žrtvovali marsikaj in, lahko bi rekli, marsikoga, ter marsikaj in marsikoga podredili svojim ciljem, ki so bili športni dosežki. 

Človek ima pač v sebi željo po ohranitvi, naravni in nadnaravni, zato pa je tudi prvotni cilj zakona roditev in vzgoja otrok. No, primer italijanskega skakalca v višino, Gianmarca Tamberija, je zgovorna. Da bi ponovil uspeh zlate kolajne izpred treh let, se je odpovedal prvotnemu cilju zakona in z ženo ta tri leta nista imela otroka, poleg tega pa tudi, da se ni dovolj posvetil ženi, torej ni bil pomemben niti drugotni cilj zakona, ki je v medsebojnem izpopolnjevanju oz. po krščansko – v medsebojni pomoči za rast v svetosti. Prvi cilj Tamberija je tako bil športni cilj, ne pa roditev in vzgoja otrok. Tu ne bomo delali velikih razprav, niti se obešali na karkoli, ampak samo podajamo tisto, kar je Tamberi povedal sam – da mu je žal, ker namreč ni izbral pravega cilja. Med drugim se mu je zaradi težav z ledvičnimi kamni izmuznila tudi dobra uvrstitev na olimpijskih igrah. Ponavljamo – pred tremi leti je zlato medaljo že dosegel. Hočemo reči, da tudi mi zlahka pozabimo na najpomembnejše cilje in na najpomembnejši cilj, pa potem zasledujemo manj pomembne ali celo postranske cilje. 

Dejstvo je, da smo na tem svetu le kratek čas v primerjavi z večnostjo, naše zemeljsko življenje pa se odslikava v večnost. Naša nebeška Mati nas uči, kako se ravno v tem vsakdanjem zemeljskem življenju posvečujemo in pripravljamo za vse tisto, kar pride, še posebej ob koncu našega zemeljskega življenja. Tako pa svoj pogled odvrnemo od neba in od zgleda naše Matere Marije, pa pozabljamo na svoje krščanske in stanovske dolžnosti, ki so naša primarna življenjska skrb, da bi raje zasledovali in skrbeli za drugo. Tako se v tem zanimamo za vse, kar se dogaja v soseščini, v državi, v Evropi in po svetu, vse to izrablja naš čas, naše misli, naše moči, pozabljamo pa na to, da je odločilno, kako bomo tudi mi prešli s tega sveta v večnost in kakšna bo ta večnost – dobra ali slaba. Ne samo svojega duha, ampak tudi svoje čute, misli, besede in dejanja smo torej poklicani dvigati k nebu. Zato papež Pij XII., ki je slovesno razglasil to versko resnico, takole moli k Vnebovzeti: »O Mati Boga in ljudi, rotimo te, da očistiš naše čute, da bi se že vse od tu doli naučili uživati Boga, Boga samega, v zamaknjenju ustvarjenih bitij.« Naj nam vnebovzeta Marija resnično pomaga k temu očiščenju na vseh ravneh.

Odgovor žrtve

Evangeljski odlomek 12. nedelje po binkoštih začne z blagrovanjem Gospoda Jezusa učencev: Blagor vam, ker vidite in slišite! Človek lahko marsikaj vidi in sliši, pa v svojem  napuhu in ponosu to vseeno ignorira. Vidi in sliši, da ni prav, kakor misli, govori in dela, a ni pripravljen vsega tega spremeniti. Kristusov nauk in njegova dela, ki nam jih daje sveta Cerkev, so lahko popolnoma nasprotni z našimi mislimi, besedami in dejanji, a bi bilo preveč, prevelika žrtev, da bi se sebi odpovedali. Tako vstane učitelj postave, ki je slišal in videl, a ostal v svojih (ideoloških) prepričanjih. To so bila prepričanja tedanjega njegovega sveta, ki pa je zavračal Kristusa, tako pa je tudi danes, že kar nekaj časa v svetu, ki prav tako zavrača Kristusa, pa seveda tudi njegovo Cerkev. Poglejmo na eno zanimivost. Katoliška vera temelji na resničnosti, realnosti – ob zadnjem vesoljnem koncilu se je zato poudarjalo znamenja časa, ki jih je potrebno prepoznavati, kar se je dalo tudi v misli o tem, kaj bi naj bila sinoda. Rekli so, da na podlagi razodetja, torej Sv. pisma in izročila prepoznavamo, kaj Sv. Duh govori Cerkvi, kar je podobno jeziku sv. Janeza v Razodetju – kaj Duh govori cerkvam, torej posamezni krajevni Cerkvi, kakor to vidimo. Toda, ali se to zares dela? 

Poslušati, kaj Sv. Duh govori Cerkvi po Božji besedi – Sv. pismu in ustnem izročilu, kar je stalni naukCerkve, je ključno, temeljno. Cerkev je videla in slišala, kar je delal Gospod Jezus ter videla in slišala, kakšno je človeštvo. Na podlagi tega je torej treba odgovarjati na potrebe človeka, ki se seveda v svojem bistvu ni nikdar spremenil, spremenijo se vselej le okoliščine. Z bolj učenim jezikom bi rekli, da se spreminja tisto, kar je »kontingentno«, kar označuje tiste zgodovinske zunanje okoliščine. Ko pa recimo škofje govorijo o izkušnjah – kdo ima boljše, lepše in globlje izkušnje, kot pa ravno sveta mati Cerkev v svoji skoraj dva tisočletni zgodovini? Ste slišali morda za agendo 2030? No, ta letnica za kristjane pomeni ravno 2000 let začetka Gospodovega javnega delovanja, zato pa tudi 2000-letnico začetka izkušnje Cerkve. V tej zgodovini z zelo dolgo brado, imamo oblast pastirjev varovanja in izročanja, kakor nam je v pismu prejšnjo nedeljo zase govoril sv. Pavel. Kako je torej s človekom in kako z njegovim odnosom do Boga in do sočloveka? Vse ostaja v svojem bistvu enako in se ne spreminja.  

Ravno Sveto pismo nam v priliki o usmiljenem Samarijanu podaja Gospodove besede o naši ljubezni do Bližnjega (z veliko začetnico), torej do Boga, in do bližnjega z malo začetnico, torej do sočloveka, skozi to ljubezen pa moremo in moramo brati tako opevana znamenja časa. Na podlagi izročila nam Cerkev razlaga, da je ta človek, ki je padel med razbojnike, padlo človeštvo, za katerega je naš Gospod Jezus plačal ceno odkupa, z njo pa človeštvu v Cerkvi dal sredstva za ozdravljenje, ki bi jih lahko skupaj označili kot olje in vino ter kruh – prvo dvoje je usmiljeni Samarijan zlil na rane človeka, tretje pa lahko prepoznamo v krčmi, kjer je seveda dana temu človeku tudi hrana. Seveda pa je iz pripovedi jasno, da je padli človek Izraelec, ker pa je novi Izrael Cerkev, lahko rečemo, da gre za padlega kristjana, za kristjana, ki se je oddaljil od Cerkve in ostal napol mrtev – je torej duševno umrl. O teh govori v Razodetju sv. Janez, da imajo ime, da živijo, a so mrtvi (Raz 3,1). Ali ni lahko vsak od nas med temi? 

Koliko je res teh padlih kristjanov, ki potrebujejo pomoč vina kot resnice, torej pravega nauka, ne pa tistega, ki bi se spreminjal tako, kakor piha veter trenutnega časa, in ki potrebuje olje ozdravljenja, moči in dostojanstva. Vemo, da imamo bolniško olje, krstno olje in sveto krizmo. Krstno olje je olje moči za boj proti grehu in hudemu duhu, za boj, kakor pravi Apostol, proti »svetu, mesu in hudiču«. Res, da se moramo tudi sami boriti, vendar pa brez Cerkve in njenih sredstev, ki ji jih je Gospod dal, ne bi mogli prav nič. Atleti in vojaki so se nekoč v znamenje moči, fizične moči in človeške moči volje, mazilili z oljem – tudi mi danes se moramo posluževati vseh sredstev za nadnaravno moč, za moč milosti, torej sredstev Božje milosti, ki jih imamo na voljo. Ob molitvi in zakramentalnem življenju ne smemo pozabiti na poglabljanje verskega znanja z branjem in premišljevanjem verskih resnic, z duhovnim branjem spisov svetnikov ter njihovih življenjepisov. V pravilu sv. Benedikta je tovrstno delo, ob prepisovanju, prav tako štelo k molitvi, ne k delu, saj je kot tisto zares mišljeno fizično delo. Današnji človek, sploh mnogi tisti, ki so po imenu sicer kristjani, še kaj dajo na to fizično delo kot tako, tudi na nedelje in praznike, pozabijo pa na vse tisto, kar spada molitvenemu in nefizičnemu delu, ki je še kako velik boj in ne nekaj prijetnega. Koliko ljudi pravi, da molijo, da bi se počutili bolje. Ne, da to ni pomembno, je tudi pomembno, ampak to je lahko naklonjeno za povrh, sama molitev pa je še kako hud boj – sveti Pavel celo to označuje kot agonijo, ki jo je potrebno bojevati, torej smrtni boj. 

Podobno velja tudi za čas in moč, ki ju namenimo za svoje bližnje. Katekizem nam pove, da je bližnji vsak človek, naj bo prijatelj ali sovražnik, v nasprotju z učitelji postave in pismouki, ki so pojmovali le prijatelje za bližnje. Kako težko je moliti in se darovati za žalivce, preganjalce in tako imenovane sovražnike. Tudi, če se ozremo na »red ljubezni«, kakor ga imenuje sv. Tomaž Akvinski, je mnogim še kako težko moliti in se darovati, se žrtvovati, za tiste, ki so nam morda po krvi najbližji, pa do nas niso dobri, ali pa na splošno niso dobri. Red ljubezni namreč pomeni v ljubezni do bližnjega začeti recimo pri ženi, možu, očetu, materi, bratu, sestri, otrocih… potem se gre na kristjane v svojem okolju, ki jih velja poiskati, četudi bi to bili le po imenu, potem gre ta zadeva naprej. Kako težko je marsikdaj darovati žrtev volje, molitve, prenašanja, zatajevanja in še bi lahko naštevali, začenši že doma? Da ne govorimo naprej. Naš Gospod je sam plačal ceno in dejal, naj mi delamo prav tako. Za pritoževanje smo vselej dobri in pripravljeni, na žrtev le malokdaj. Pred dnevi smo obhajali god sv. Janeza Vianeja, ki je nekoč poslušal pritoževanje svojega sosednjega župnika, kako ne doseže nič v župniji. Pa ga je vprašal: »Ste se morda poskušali bičati?« Dandanes to seveda zveni čudno za naša moderna ušesa, vendar v svojem bistvu govori o žrtvi, ki jo je potrebno narediti in delati za te bližnje – za žrtev volje, molitve, samozatajevanja in tako naprej. Da bi bili tega sposobni, imamo vselej na voljo sredstva Božje milosti, saj bi sicer bila ta pot za nas pretežka, kakor je dejal Bog preroku, ko ga je pripravil na pot boja pred njim.

Če zaključimo, pomembno je, ko vidimo nekoga, ki potrebuje pomoč, temu človeku pomagati s telesnimi deli bratske ljubezni, ampak obenem nikdar ne smemo pozabiti na duhovna dela. Ko pa preidemo na ta duhovna dela bratske ljubezni ali usmiljenja, pa bi se marsikdaj radi zaustavili pri prvih treh delih: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati. Pri teh delih se ni težko »sami sebe opravičiti«, kakor je veljalo za učitelja postave, se pa zaplete že pri »žalostne tolažiti«. Se pri tolažbi da zanašati le na svoje znanje in moči? Posebej pa potem pri »krivico voljno trpeti« in »žaljivcem iz srca odpustiti«. Tu postanejo zadeve nemogoče. Kristus pravi apostolom, naj jim bodo tisti, ki jih ne poslušajo, kakor pogani in cestninarji – no, on je za pogane in cestninarje umrl na križu. Torej za vse tiste ljudi, ki so naši bližnji, marsikdaj prav neposredno, še posebej velja ta žrtev, o kateri smo govorili in jo razčlenili. Seveda velja, da zanje Boga prosimo, kakor velja tudi za mrtve, vendar kako bo ta prošnja učinkovita, brez voljnega prenašanja, trpljenja in odpuščanja? Pred Kristusovim javnim nastopom je Janez Krstnik oznanjal pokoro in spreobrnjenje – brez tega nismo sposobni v polnosti prejeti in sprejeti Božje milosti, ki nam jo Kristus prinaša.

Božji dotik

Enajsta nedelja po binkoštih nam ponuja Pavlovo berilo 1 Kor 15,1-10 in Markovo poročilo o Jezusovi ozdravitvi gluhonemega. Pavel pravi, da se je treba držati evangelija, kakor ga je on oznanil, on pa je oznanil oz. izročil le tisto, kar je tudi sam prejel - tradidi, quod et accepi. Evangelij je torej predajanje apostolskega izročila, kakor ga imenuje sv. Irenej, naprej. Gre za podajanje Božjega razodetja, torej tistega, kar je Bog po svojem Sinu, Jezusu Kristusu, dal apostolom - del tega je bil zapisan, še večji del pa ni bil in je bil izročen kot ustno izročilo naprej v sveti Cerkvi. Tako se kaže kot glavna naloga pastirjev Cerkve ohranjanje in podajanje naprej tistega, kar so tudi sami prejeli. Jedro je Kristusovo odrešenjsko delo na zemlji, ki svoj vrhunec doživi v njegovi smrti na križu za naše grehe, potem iz tega sledi največji čudež - njegovo vstajenje, zatem pa še pričevanje o vsem tem, kar se je v velikonočnem tridnevju resnično zgodilo v Jeruzalemu in okolici - Kristusovo trpljenje, smrt, pokop, vstajenje in prikazovanje. 

Če nato pogledamo še evangelij, potem imamo tesno povezavo z zakramentom krsta, kjer je kandidat na duhovni način, vendar resnično, s Kristusom pokopan v smrt, kakor nam drugod pravi Apostol, da bi z njim potem vstal in živel. Gre za polnost življenja, ki je možno le v Svetem Duhu, ki je tudi tukaj, kakor najdemo še v evangeliju, označen kot Božji prst - Kristus se konkretno dotakne človeka, da ga duhovno ozdravi, ga torej osvobodi jarma greha in hudobnega duha. Pri krstnem obredu imamo zato to ponazoritev, kako se Kristus konkretno dotika človeka, ki se mu je posvetil, pa naj bo to dojenček, otrok, mladostnik ali odrasel, pri obredu "Efetá" oz. "Odpri se". Slina, ki je pri Hebrejcih veljala za zdravilno, se dotakne ušes in jezika - pri krstu ušes in nosnic, pa je potem človek ozdravljen. Zakaj pri krstu ušes in nosnic - vera je iz poslušanja ali poslušnosti, nos pa je, kot reče duhovnik, "za prijeten vonj". Če je torej nekdo v veri poslušen, iz tega sledi tudi Kristusov prijeten vonj - tega se sicer pri krstu zazna še pri mazilu svete krizme, ki je spet olje Sv. Duha, s katerim nekdo postane zapečatena podoba Kristusa - Duhovnika, Preroka in Kralja. Kristus se torej svojih vernih konkretno dotika in jim tako daje darove Sv. Duha s tem Božjim prstom, kakor nam pravi sv. Gregor Veliki, in sicer to danes dela po svojih posvečenih služabnikih. Kakšna škoda, da se je in se še v zadnjih desetletjih ta obred "Efetá" opuščalo oz. se opušča. 

Iz Kristusove prebodene strani so prišla sredstva našega zveličanja, to so zakramenti Cerkve. Vsi zakramenti so na tak ali drugačen način zelo konkretni, stvarni, začenši s svetim krstom, pa potem vidimo, kako konkretna znamenja so tako pri evharistiji, birmi, zakramentu sv. reda v vseh stopnjah, svetem zakonu in bolniškem maziljenju, nič manj pa se Kristus ne dotakne vernika niti pri zakramentu pokore, spovedi, ki jo cerkveni očetje, kot ponavljamo večkrat, imenujejo drugi krst. Snov tega zakramenta so naši grehi, ki so resnični in konkretni, čeprav so v našem srcu, pa jih ne vidimo, jih pa še kako občutimo, če smo ustrezno razpoloženi in ne otopeli. Ti grehi so bili še kako resnično storjeni v naših mislih, besedah in dejanjih (kamor spadajo tudi naše malomarnosti in opustitve). Tu duhovnik stegne roko nad spovedanca oz. proti njemu, da je očiščen. Prav kakor je bil očiščen gobavec, ko je naš Gospod stegnil nadenj roko, rekoč: "Hočem, bodi očiščen!" Ta nalezljiva gobavost greha torej prav tako potrebuje Kristusovega očiščenja po iztegnjeni roki, in sicer posvečeni in maziljeni roki Božjega služabnika, škofa ali mašnika. 

 

Kristus je stvarno in konkretno umrl za naše grehe, katere je v času življenja s konkretnimi znamenji in dotiki že odpuščal. Božje odrešenje je torej prinašal po konkretnih znamenjih, kar po posvečenih služabnikih, ki so nasledniki apostolov, še danes dela pri svetih zakramentih. Pri maši je resnična Kalvarija, zato je naše mesto tam, pod križem. Pri spovedi nam resnično odpušča grehe po Sv. Duhu, zato moramo mi za ta dar resnično biti tam - umreti moramo sebi, da bi živeli Bogu. Da ne bi bili tudi mi med tistimi "pravičnimi, ki ne potrebujejo odrešenja".

Biti v Bogu

Na praznik Svete Trojice beremo zaključek Matejevega evangelija, kjer dobijo apostoli navodilo, naj iz vseh narodov sveta naredijo Gospodove učence, če vzamemo dobesedno, in sicer tako, da jih krstijo. Prevajamo, naj jih krstijo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, v izvirniku pa piše, naj jih krstijo v ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Krst namreč pomeni dobesedno "potopitev", torej potopitev v Sv. Trojico. Ko se sprašujemo o tako veliki skrivnosti, kakršna je Sv. Trojice, nas prikazen dečka Jezusa sv. Avguštinu opozarja, da nikdar ne bomo prišli tej skrivnosti do dna. O njej vemo, kar nam je Bog, zlasti po Sinu, razodel, nekaj pa potem s teološko metodo in razumom tudi dosežemo, vendar je še pomembneje to, da smo v Bogu, da se vanj potopimo, da v tej skrivnosti "živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17,28). Za to potrebujemo sveti krst, ki pa je začetek poti, zato nato potrebujemo vedno znova še drugi krst, ki pa je spoved, zakrament pokore.

Za človeka je, da bi imel polnost življenja krst nekaj nujnega. Ne gre torej le za to, da bi bil človekzveličan ob koncu življenja, temveč tudi za to, da bi že v času tega zemeljskega življenja živel v polnosti oz., če uporabimo današnji razširjeni izraz, da bi »živel na polno«. Opozorilo, ki nam ga je na Binkošti podal sv. Pavel že to vsebuje: »Po duhu živite…« (Gal 5, 16). Če ni tega duhovnega življenja, je človek pač, kot vidimo v tem berilu (Gal 5), sposoben le »del mesa«, ne pa vsega vzvišenega, kar pa človek doseže z Božjo milostjo in nič drugače. Polnost našega življenja, kakor vidimo v evangeliju, izvira iz življenja Svete Trojice. 

Že splošno je tako, kakor nas je opozoril sv. Tomaž Akvinski, da vsako dobro izhaja od tam, da je dar Svetega Duha in sv. Klara nas opozarja, kako je vse milost. Ni kar tako, ali smo kristjani ali ne, ali smo krščeni ali ne, saj po zakramentih prejmemo ne samo tisto dejansko ali pomagajočo milost, ki je tista splošna moč, da delamo dobro, temveč prejmemo celo samo Božje življenje, ko prejmemo posvečujočo milost. Imamo namreč zakrament »drugega krsta«, ki je po svetih očetih spoved, pa vidimo, da šele po tem zakramentu dejansko »živimo iz krsta«, kakor je tista stalno ponavljajoča se fraza, ki jo slišimo v cerkvenih krogih. Do posvečujoče milosti in zveličanja ni mogoče brez Kristusa, njegovi postanemo in njegovo ime prejmemo pri svetem krstu. 

To je redna pot. Izredna pot je seveda lahko tudi drugačna, vendar izredna pot ni naša stvar, temveč Božja. Mi vemo za redno pot in po tej moramo peljati ljudi. Nekateri za to pot vejo, pa so z nje skrenili, nekatere je potrebno sploh še usmeriti nanjo. Gre za prizadevanje vsakega kristjana. In ne, ni dovolj reči samo, da je nekaj nad nami, ali da verujemo v nekega ne točno določenega Boga. Verovati je treba v Sv. Trojico, še več, verovati je treba iz Sv. Trojice. Vse, kar mi dobrega smo, imamo in prejmemo, je že v Bogu, torej v Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Tam je resnična Ljubezen, ne samo ljubezen, ker je popolno dajanje in popolno sprejemanje, brez kakršnegakoli zadrževanja zase. Res tista ljubezen, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5). Prav je zato sv. Pavel v Atenah povedal, da četudi se ne zavedamo, v Troedinem Bogu »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28), kakor smo povedali.

Samo še stari in kmalu niti oni ne...

Dobro se je še enkrat ozreti na pisanje sociologa Diotallevija, tokrat skozi oči staroste italijanskih vatikanistov, Sandra Magistra. Začne z mučenci iz Severne Afrike, iz Abitene, ki so dejali, da ne morejo brez nedeljskega bogoslužja. Če so bili oni v manjšini, to velja tudi danes v sekulariziranem svetu za katoličane. Vendar so eni bliskovito rasli, danes pa se število vse bolj manjša.

Zakaj je Diotallevi analiziral ravno obsik svete maše?  "Nedeljska maša je najbolj naraven sociološki pokazatelj udeležbe v življenju Cerkve. Tudi za Italijo ni nobene "izjeme". Udeležba pri maši neprekinjeno upada v celotnem časovnem obdobju, ki ga je preučil Diotallevi na podlagi letnih raziskav nacionalnega statističnega urada ISTAT: od leta 1993 do leta 2019, pri čemer se je upad od leta 2005 dalje pospešil, v letih 2020 in 2021 pa se še zmanjša." Vendar je hotel Diotallevi analizirati obdobje brez drastičnih vplivov, da bi prikazal, kako je ta trend nekaj resničnega in uveljavljenega, kakor je razložil v intervjuju za kanal "Cooperatores veritatis". 

"Če ta splošni podatek nato primerjamo glede na spol in starost, je upad še bolj očiten. Ženske, ki so se nedeljske maše vedno udeleževale veliko bolj množično kot moški, jo zapuščajo še hitreje, tako da v mladosti in zgodnji odrasli dobi med obema spoloma ni več nobene številčne razlike. Kar zadeva starost obiskovalcev maše, je bilo v preteklosti največ udeležencev v otroštvu in mladostništvu, v mladosti in odrasli dobi pa se je število udeležencev zmanjšalo, v starejših letih pa so se v cerkev spet vrnili. Vendar danes ni več tako. Začetni upad postaja vse hitrejši in zgodnejši, tako pri moških kot pri ženskah, tudi poznejši negativni vrh postaja vse zgodnejši, globlji in predvsem dolgotrajnejši, saj je poznejša ponovna udeležba pri maši za rojene po letu 1950 že šibka, če ne celo nična."

"Posledica tega je, da so danes starejši, predvsem ženske, še vedno vidno in opazno navzoči pri nedeljskih mašah, v bližnji prihodnosti pa temu ne bo več tako. Ko bodo ti starejši zapustili prizorišče, jih bo veliko manj, ki jih bodo nadomestili. Tako zelo, da Diotallevi napoveduje, da se bo v Italiji kmalu udeležba pri nedeljski maši "zmanjšala na skoraj 10 odstotkov prebivalstva, kar bi na mnogih območjih države pomenilo enomestno število".

Kakor smo zadnjič povedali, smo v Sloveniji to že dosegli, saj, če upoštevamo sociološko pravilo, ki ga omenja Diotallevi, da so ocene vedno nekoliko pretirano visoke, potem je v Sloveniji že sedaj povprečje nekje okrog 10%, v marsikaterih delih pa tudi že precej manj. Starostna in druga struktura pa je točno taka, kakršno opaža Diotallevi v Italiji. 

Bi pa opozoril na to, na kar opozarja tudi naš sociolog, ki je sicer popolnoma na liniji 2. vatikanskega koncila in dokumentov, ker sem ga poslušal na omenjenem kanalu. Namreč, da spremlja številčno upadanje tudi spreminjanje obredov, ki so namenjeni vernikom. Diotallevi jih imenuje "obredi, osredotočeni na predstavo", in piše, da je "za katoliške liturgije spodbudo v to smer morda pomenila postopna spektakularizacija vatikanskih liturgij, do katere je prišlo v zadnjih treh pontifikatih, bistvena deregulacija vedno večjih sektorjev liturgične ponudbe, pa tudi številne rešitve, ki jih je duhovščina sprejela med 'zaporami', ki so se pojavile kot odgovor na sindrom Covida". Opozarja, da se povsod zmotno tgre tisto pot, ki so jo marsikje že prehodili, od ZDA pa do Nemčije in podobnih dežel in da, četudi bi blagodejni vpliv bil, gre za kratkotrajni vpliv.

"Diotallevi meni, da je to del evolucije italijanskega katolicizma v smeri "nizko intenzivne oblike religije", brez izven religioznega pomena na političnem, gospodarskem, znanstvenem in akademskem področju, razen predanosti prostovoljnim dobrodelnim dejavnostim nekaterih sedanjih obiskovalcev nedeljskih maš." Prevedeno to pomeni, da vera ali religioznost nima praktično nobenega vpliva na nobenem od ne verskih področij. Nekdo je torej samo navzoč, iz kakršnihkoli razlogov že, ampak na njegovo življenje izven cerkvenih zidov to bistveno ne vpliva, četudi bi morda bil kaj dejaven bodisi v dobrodelnosti ali kjerkoli, tudi v povezavi s Cerkvijo, ali pa ne. Tu velja reči, kako mnogim maša ali kaj podobnega pomeni predvsem druženje in srečanje z vrstniki in starimi prijatelji. Tako recimo hodijo pevci in podobni, pa bolj kot Bogu v čast, iščejo drugo.   

Diotallevi pravi, da gre vse bolj za "rahljanje skupnostnih vezi cerkvenega tipa v prid kongregacionističnemu gibanju in 'demokratizaciji religije'". Poleg druženja torej še vse demokracijske "vrednote", kjer je na prvem mestu aktualnost in podobno. Gre pa tudi za vztrajanje na čustvih, opozarja sociolog, ki pa je tudi kratkotrajno kot rešitev. Tu se mu je v oddaji pridružil maestro Aurelio Porfiri, ki je predstavil problem glasbe po cerkvah po zadnjem koncilu.

Diotallevi trdi tudi, da v Italiji opustitev teritorialne strukture župnij v korist množenja drugih vrst verske ponudbe, kot so cerkvena gibanja, ki pogosto tekmujejo med seboj, v nekakšnem množenju 'katolicizmov', ni bila zdravilo, ampak prav eden od vzrokov za upad obiska maše. Gotovo to ne velja le za Italijo.

Zbledela maša

Pri Aldu Maria Valliju, upokojenem vatikanistu, beremo zanimivo recenzijo knjige sociologa Luca Diotallevija, kjer je uporabljena besedna igra, po kateri maša ni končana, ampak je zbledela - na koncu maše v italijanščini namreč duhovnik reče, da je maša končana in naj gredo v miru. Končana se reče "finita", zbledela se pa reče "sbiadita". Maša je zbledela je naslov knjižne študije Diotallevija. Povsem konec maše torej še ni, ko govorimo o novem mašnem obredu ali Novus ordo Missae, bo pa gotovo držalo, da je močno oslabela ali zbledela.

V Italiji se je namreč glede na študijo število nedeljnikov močno zmanjšalo med letoma 1993 in 2019. Udeležba pri nedeljski sveti maši je padla s 37,3 % na 23,7 %, ta trend padanja pa je vse bolj izrazit, zlasti če upoštevamo, da gre v veliki meri za ženske.

"V knjigi 'La messa è sbiadita. La partecipazione ai riti religiosi in Italia dal 1993 al 2019' (Rubbettino) sociolog Luca Diotallevi, predavatelj na Univerzi Roma Tre, preuči podatke in zapiše, da je to zdaj uradno: maša "ni več ženska zadeva in je vse bolj stvar starejših". Ob koncu obravnavanega obdobja je bila "več kot ena od štirih rednih obiskovalk starejša ženska". In ko teh starejših žensk ne bo več, jih ne bo nihče nadomestil, saj so hčere in vnukinje že prenehale slediti verskim vzornikom svojih mater in babic. Eden najpomembnejših podatkov je "postopna in izrazita asimilacija ženskega profila z moškim". Če je nekoč obstajala "ženska posebnost", je danes ni več. Nasprotno, ženske danes opuščajo množičnost "hitreje kot moški".

Glede na celotno italijansko prebivalstvo se zdi, da je leto 2017 leto, v katerem število tistih, ki pravijo, da nikoli ne gredo k maši, doseže in preseže število tistih, ki pravijo, da gredo k maši vsaj enkrat na teden.

Upadanje se je od leta 2005 močno pospešilo, pri čemer se je močno zmanjšalo število občasnih praktikantov: "Tisti, ki opustijo redno prakso, dokaj hitro dosežejo status neprakticirajočih, potem ko so bolj ali manj hitro prešli vmesno stopnjo občasne prakse". Diotallevi ugotavlja, da se zmanjšanju števila prakticirajočih ni zoperstavil niti prostor, ki so ga na račun župnij in škofij pridobila gibanja, osebne prelature in skupnosti različnih vrst, niti "inovativni" Frančiškov pontifikat. Tako bi se "lahko zgodilo, da bi v nekaj petletjih ali morda v le nekaj letih udeležba v nacionalnem povprečju padla na vrednost blizu 10 %, kar bi na mnogih območjih države ustrezalo (dejanski) enomestni vrednosti".

Če se v knjigi analizirani podatki ustavijo pri letu 2019, podatki Istat pravijo, da je bila leta 2022 dosežena rekordno nizka raven, saj je vsaj enkrat na teden k maši prišlo 18,8 odstotka ljudi. V zadnjih 20 letih se je število rednih obiskovalcev cerkve skoraj prepolovilo (s 36 odstotkov na 19 odstotkov), medtem ko se je število tistih, ki nikoli ne obiskujejo cerkve, podvojilo (s 16 odstotkov na 31 odstotkov).

Mlajše generacije so najbolj oddaljene od prakse nedeljske maše: njihov delež je padel s 37 odstotkov leta 2001 na 12 odstotkov leta 2022. K temu je veliko prispevala tudi tako imenovana pandemija.

V primerjavi z 19-odstotnim nacionalnim povprečjem se maše udeležuje 23 odstotkov prebivalcev na jugu in 17 odstotkov v regijah osrednje in severne Italije. Istat torej potrjuje podatke, analizirane v Diotallevijevi knjigi: število žensk, ki se ne udeležujejo maše, je zdaj preseglo število tistih, ki se je udeležujejo. Sociolog religij Franco Garelli (v Settimana News) opaža, da se, ker podatki o obredih padajo veliko hitreje kot podatki o verski pripadnosti, "Cerkvi sporoča dvojno sporočilo: pod vprašaj se ne postavlja le zapoved ali poziv k posvečevanju praznika, temveč sama ideja, da je sodelovanje pri bogoslužju skupnosti za vernike (za pripadnike določene religije) ploden trenutek rasti in izražanja vere ter bistveno merilo pripadnosti verski skupnosti"."

Poglejmo, kako velja v Sloveniji glede na poročilo Slovenske škofovske konference. Če se po cerkveni statistiki računa, da je katoličanov v Sloveniji nekje 70%, potem je odstotek iz leta 2021 7,5% nedeljnikov glede na katoličane in okoli 5% glede na celotno prebivalstvo. Deset let prej, torej leta 2011, je bil odstotek nekje 9,6% katoličanov. To ne pomeni, da se ti ljudje tudi resnično imajo za katoličane, pa bi, če vzamemo ta podatek iz popisa 2002, ko se je za katoličane izjasnilo 58% prebivalcev, odstotek nedeljnikov bil nekaj več kot 9% tistih, ki se imajo za katoličane. Glede na trende se predvideva, da je sedaj vse skupaj še upadlo. Glede na udeležbo v naših župnijah, je skoraj 60% ženskih udeleženk svetih maš, velika večina jih ima več kot 60 let in od teh jih ima večina več kot 70 let. Navadno ne hodijo cele družine in v veliki večini ne hodijo očetje. Skoraj vsi otroci prenehajo hoditi po birmi, z njimi pa tudi njihovi starši. Po vsaki birmi se število nedeljnikov občutno zmanjša.

Pomeni, da se nam tudi v Italiji močno bližajo, vendar smo mi še vedno nekje za polovico slabši. Številke ne povedo vsega, vseeno pa povedo veliko.