Biti duhovnik ni lahko 1

Začenjam z objavo odlomkov iz knjige-intervjuja iz leta 2007 'La fatica di esser prete' (enoznačno prevesti naslov je nemogoče, morda pa bi lahko rekli 'Biti duhovnik je naporno'), katere osrednji lik je Pier Antonio Bellina (Toni Beline; 1941-2007), furlanski duhovnik, pisatelj in prevajalec. Bil je znan po svoji inteligenci in bližini ljudem svojega, furlanskega ljudstva, pa tudi po svojem kritičnem pogledu na delovanje Cerkve, zlasti videmske. Zaradi svojih kritik je bil vedno odrinjen na rob s strani cerkvene hierarhije, ne pa tudi s strani ljudi, ki so ga imeli zelo radi. V furlansko zgodovino se ni vpisal le zaradi svoje pisateljske dejavnosti - pisal je izključno v furlanščini - ampak tudi kot prevajalec Svetega pisma v furlanski jezik, skupaj še z drugimi brati duhovniki. Naj te objave služijo vsem nam za razmišljanje - najbrž se bomo z Bellino strinjali v marsičem, v marsičem pa tudi ne. Važneje je, da nam bo to, kar bomo prebrali, dalo misliti. Prevod, ki bo podan v povzetku, seveda ne bo med najboljšimi, a želim vam dati nekaj, kar je tudi mene nagovorilo in mi dalo misliti.

Vsak človek je skrivnost - zase, za tiste, ki ga poznajo in za tiste, ki živijo v njegovem okolju. Spomnimo se modrih svetopisemskih besed: "Nikogar ne blagruj pred smrtjo" (Sir 11,28) - dokler smo živi lahko delamo neumnosti, še zadnji dan našega bivanja. trudim se živeti čim bolje svoj poklic, tako da širim oznanilo svobode, ki bi moralo biti tudi prva skrb Cerkve, a se nanj žal pogosto pozabi. Kaj je Cerkev? Ne obstajata dve Cerkvi - Božjega ljudstva in hierarhije, saj je Cerkev prostor, katerega prebivalci so vsi, le da z različnimi funkcijami. Ko govorim o Cerkvi kot taki, mislim na njen hierarhični del, ki je bolj otipljiv, bolj na očeh, se pa obe razsežnosti Cerkve precej prepletata. Kot vsaka struktura, ki je v rokah ljudi, tudi Cerkev vsake toliko pozabi na svoje bistvene razsežnosti, ki jo upravičujejo in opredeljujejo. Ne le jaz, ampak mnogi, smo se zavedli, da Cerkev mnogokrat - hvala Bogu ne vedno - evangelij izrablja, namesto da bi ga oznanjala, zanj pričala, vlivala spoštovanje vanj.

Treba je seveda ostati v Cerkvi, a hkrati paziti, da ohranimo določeno svobodo, da se ne ujamemo v katero od pasti. Da danes nekdo ohrani svobodo, mora plačati določen davek. Tu ne gre le za kariero, ampak bolj za lastno zdravje, inteligentnost, ceno življenja. Ker pa življenje ne podari ničesar, je treba za to, da nekoliko uživaš in živiš svobodno, plačati vse do zadnjega beliča - treba je trpeti. Vendar je to trpljenje vredno prenašati, ni le davek, ki ti veliko vzame in nič da, ampak je življenjski načrt, ki te, četudi ga uresničiš le delno, napolni s srečo.

Sam sem romantik - današnji svet to potrebuje - saj je razumskost v redu le za zadeve, ki jih je mogoče študirati, meriti, oceniti. Razum je v redu v človeških stvareh, v znanosti, politiki, ekonomiji, kjer je dovolj razum brez vere. Ko grem na občino, mi ni treba zapreti oči, kot pred Najsvetejšim, ampak jih moram še bolj odpreti, da mi kaj ne zakuhajo. Moram in želim biti informiran. Človok ni le materializem, ni le številka, ni samo kvantiteta. 

Človek je, kot sem prej dejal, skrivnost, Božji pečat, Božja podoba. Sem romantik, ker grem onkraj razuma. Z razumom lahko znoriš ali storiš, da drugi znorijo. Če nekdo posedovalno in izključujoče ravna z razumom, lahko naredi veliko škode, tudi nehote.

Vsaka pravica ima svojo razumsko podlago, vendar moramo iti preko razuma - ne smemo ga ukiniti, temveč preseči. Človek je nekaj več kot to. Če bi razumnost namreč bila zadnja stvar, katera mati ali oče bi se potemtakem danes še odločil za otroka? To namreč pomeni veliko tveganje: moraš se boriti, dajati, ne da bi dobil kaj v zameno, otroka je treba vzgojiti v odraslo osebo, moraš galjubiti bolj kot samega sebe, vse dokler se ne iztrošiš.

Pogosto je bližnji dolgočasen, zoprn, nesramen. Če bi pri tem uporabljali zgolj razum, bi morali vsakemu pred nosom zapreti vrata. in vendar moramo iti preko vsega tega in posnemati Kristusa, ki nas ni ljubil le zato ker smo bili lepi in simpatični, ampak tudi ali predvsem zato, ker smo bili grdi in zlobni. Oscar Wilde je Jezusa imenoval za "velikega romantika", velikega umetnika, ki zna narediti poezijo tudi iz zadnje večerje, bolečine in celo smrti na križu.

Sam sem romantik, ker mislim in upam, da bo zadnja stran knjige sveta stran poezije. Morda bo ta nekoliko krvava, bo pa poezija, saj je čistemu in hladnemu razumu in ideologijam spodletelo, ostala pa je resnica ljubezni, ljubezen pa je znak romanticizma.

Se nadaljuje...

Zmaga pravičnosti nad krivičnostjo

Marijino vnebovzetje na Zahodu - »Dormitio Virginis«, Marijino zaspanje na Vzhodu. Pogled na vsebino tega vzhodnega praznika nam bo pomagal pri razmišljanju.

Legenda se glasi nekako takole. Bližal se je dan konca zemeljskega življenja Božje Matere. Angeli so se podali na pot in na to opozorili apostole, razkropljene po svetu. Ti so se takoj odpravili k Mariji in se zvrstili ob njeni postelji – najbrž se je to zgodilo v Jeruzalemu, kjer je svetišče Marijinega zaspanja pri vrtu Getsemani. Lahko bi rekli, da se je na nek način ponovil prizor Binkoštnega dne, kjer so apostoli vztrajali v molitvi skupaj z Jezusovo Materjo (Apd 1,14); zdaj so bili ponovno ob njej po mnogih letih.

Lahko si predstavljamo, kako so ji pripovedovali vse svoje dogodivščine, vsa dela, ki jih je Gospod po njih storil – tudi oni so najbrž mnogokrat vzkliknili »Velike reči mi je storil Vsemogočni,« kakor smo slišali v Marijini hvalnici. Binkoštni čudež se je na drugačen način ponavljal na mnogih krajih – na binkoštni dan je vsakdo razumel oznanilo apostolov – ko so v moči Sv. Duha zrasle nove cerkvene skupnosti. Majhno seme je postalo drevo z mnogimi vejami.

Legenda o zaspanju se konča s poročilom, da je Marija, takoj ko so apostoli končali svojo pripoved, zaspala.

Ta prizor je na Vzhodu postal sveta podoba – ikona (na sliki) – ob postelji so zbrani apostoli, na sredini pa je Jezus, ki drži majhno deklico v naročju – to je Marija, ki je postala »majhna« za Nebeško kraljestvo, kot tako pa jo je Gospod vzel v Nebo.

Praznik Marijinega Vnebovzetja (zaspanja) je naše zagotovilo, da se s smrtjo naše bivanje ne konča, temveč bomo tudi mi šli v Nebo, kakor Marija – tudi nas bo Jezus "vzel" k sebi. Cerkveni očetje so razlagali, kako nam je z nepokorščino (sodelovanjem pri njej) stara Eva nebo zaprla – Marija je Nova Eva, ki nam je s svojo pokorščino nebo spet odprla - podobno kot Jezus v primerjavi z Adamom.

Obhajamo tudi velikonočno skrivnost, saj je bila Marija prvi človek, ki je bil v celoti vzet v nebo – poudarja, da bomo tudi mi ob smrti vzeti v nebo, zadnji dan pa bo naša grešna telesa Gospod poveličal in preoblikoval, da bodo podobna njegovemu poveličanemu telesu – Marijino brezmadežno telo je bilo tega deležno že takoj - tretji dan po smrti, podobno kot njen sin, Jezus.

Marija je bila prva, ki je vzela v naročje Božjega Sina, zdaj pa je ona prva, ki jo Božji Sin sprejme odprtih rok v Nebesa, postane njihova prva prebivalka. Gospod tako zares »Mogočne meče s prestola in nanj posadi tiste, ki so ponižnega srca«

Kar danes praznujemo je velika skrivnost, ki pa ni le Marijina, ampak je tudi naša skrivnost, pravzaprav skrivnost celotne zgodovine. Praznik nam odpira pogled na našo prihodnost: tudi mi bomo z dušo in telesom nekoč ob Gospodu. z današnjim praznikom se začenja prava zmaga vstajenja; začenjata se naseljevati novo nebo in nova zemlja, o katerih smo slišali v Razodetju

Marijina hvalnica lahko postane naša hvalnica, spev celotnega človeštva, ki vidi, kako se Gospod sklanja nad vse ljudi in svoje ponižne stvari sprejema k sebi, kot del nebeške družine.

Posebej slovesen je danes spev vseh tistih žena brez imena, tistih, ki se jih nihče ne spominja – to so uboge žene, ki jih stiska teža življenja, pa končno začutijo tisti odrešilni objem, ki jih dviga vse do nebes. Gre za vnebovzetje ubogih žena s strani Boga – to so sužnje, žene iz tretjega sveta, ki se morajo vsak dan sklanjati vse do tal, to so deklice, ki jih vsak dan stiskajo z nečloveškim delom, ki jih doleti prezgodnja smrt; to so tiste ženske, ki morajo v duši in na telesu trpeti nasilje moških; vnebovzetje zlorabljenih žena in deklet. Danes je vnebovzetje tistih žena, ki tiho delajo, ne da bi se jih kdo spominjal.

Gospod danes sprevrača zakone tega sveta, sprevrača zakone hudobe in nasilja, pohlepa, hinavščine, ravnodušnosti... Današnji dan pomeni zmago ponižnosti, poštenosti, ljubezni, dobrote, nežnosti... Pravičnost slavi zmago nad krivičnostjo.

Zberimo se torej ob Božji Materi in ob teh ubogih ženah, kakor so se tistega dne zbrali apostoli - če se vrnemo k začetnemu prizoru - da bi tudi nas lahko prevzela Gospodova ljubezen.

Gospodar ali služabnik?

Slišali smo, kako gre neki gospodar na pot, svojo hišo pa zaupa služabnikom. Ni težko razumeti, da je tisti gospodar, ki gre na pot, Jezus Kristus, ki odhaja v Očetovo hišo, mi pa ostajamo na zemlji kot oskrbniki njegove hiše. Zaupal nam je hišo, ljudi, cel svet. Nima vsakdo takega gospodarja, ki zaupa svoje premoženje nezanesljivim služabnikom – Kristus pa je do nam slepo zaupa in nas spodbuja. Vsakemu od nas pravi: »Vem, da zmoreš.« Zaupaj vase, dragi kristjan, saj ti je Bog dal svoje darove in ve, da s pomočjo teh darov zmoreš gospodariti na njegovem posestvu, ki ti ga je poveril. Blagor ti, ker Gospod zaupa vate!

Gospod pravi še nekaj – blagruje tistega služabnika, ki ga bo ob svojem prihodu našel budnega. Da ostanemo budni, ni nekaj samo po sebi umevnega, k temu nas tudi nihče ne sili – mi se moramo za to odločiti, kar pa nam ne bo težko, če se zavemo, kakšno moč ima ta naša budnost. Bogu je namreč to tako všeč, ga to tako prijetno preseneti, da naredi nekaj nepričakovanega – to je tudi najlepši del prilike. Bog se namreč iz gospodarja spremeni v služabnika – poslušajmo, kaj pravi: »Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel.«

Bog je zadovoljen z držo svojih otrok, saj vidi, da so mu sposobni nameniti tisto nekaj več – ve, da znajo zanj darovati same sebe – svoje srce. Vidi, da je on tisti njihov zaklad – saj se spomnite besed: »Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« Še vedno je človek sposoben za Kristusa prebedeti celo noč – morda v pričakovanju, da se otrok vrne z žura, morda v upanju, da se draga oseba prebudi iz nezavesti. Še vedno zna človek zliti posodico narde na njegove noge, ko vrne dostojanstvo osebi, ki so ji le-to odvzeli. Še vedno je sposoben vreči v tempeljsko zakladnico svoja zadnja dva novčiča, sposoben je objeti bolnika ali osamljenega starca, sposoben je dati košček kruha lačnemu.

Bog ni noben zakrknjen in samovšečen gospodar, ampak je služabnik življenja . Kako velika stvar je, da je Bog naš služabnik! Gospodar kaznuje – služabnik pomaga; gospodar obsoja – služabnik brani in podpira; gospodar ukazuje – služabnik posluša in odpira svoje srce.

Zato je Bog edini, kateremu bom služil, ker je edini, ki se je zaradi mene tako ponižal, da je postal moj služabnik – zame je naredil vse, šel je do konca in daroval samega sebe. Ga torej resnično ljubim? Je zame zares dragocen? »Ljubiš zemljo? Postal boš zemlja. Ljubiš Boga? Postal boš kakor Bog.« pravi sveti Avguštin. Človek namreč se spreminja v to, kar ljubi. Naša vera ne napreduje zaradi prisile – ta je še prevečkrat negativno vplivala na vero ljudi. Ne, vera napreduje ob najdenih zakladih. Zaklad, v katerem je polno lepih ljudi, upanja in ljubezni je tisti, ki moje življenje poganja naprej.

Splača se mi kreniti na pot proti Njemu, ki je Ljubezen, ki je služabnik in ne tat naših src. Pričakuje nas razširjenih rok in z nasmehom na obrazu, da nas posadi za svojo mizo in začne streči nam, svoji neustrašni mali čredi, ki ne neha stražiti njegovih zakladov tu na zemlji.

Kaj resnično potrebujemo na življenjskem potovanju?

V teh nedeljah se mnogi ljudje podajajo na pot, da si privoščijo nekaj počitka, predvsem ob morju, v Cerkvi pa skupaj z Jezusom potujemo po neki drugi poti – skupaj z njim gremo skoz mesta in vasi odločno proti Jeruzalemu. Ker tu ni mišljena tista zemeljska prestolnica, temveč tista nebeška, nam je najbrž kmalu jasno, da nam Jezus s temi zemeljskimi podobami želi predstaviti naše življenje, ki je prav tako usmerjeno v večnost.

To naše življenjsko potovanje je vedno polno številnih srečanj – tudi mi srečujemo ljudi, ki jim umirajo sinovi, kakor je sin umrl vdovi, tudi šefom podjetij, ki jih mi srečujemo, zbolevajo delavci, kakor je obolel stotnikov služabnik, tudi mi srečujemo Marte in Marije. Naše potovanje je polno preprek in nasprotovanj, obenem pa tudi polno notranjega miru, če se mu le ne želimo izogniti in obstati na mestu. Srečujemo osamljene in zapuščene ter ponižane in pretepene – če jih želimo videti.

In smo tu, pred nami je še eno življenjsko vprašanje in pred nami je še eno Jezusova ponazorilna podoba. Težavo predstavlja dediščina, o delitvi katere se ne moreta med seboj dogovoriti rodna brata. Gospod se ne želi postaviti za razsodnika nad bratoma, ne želi pa se niti izogniti temu, da bi nakazal, kaj je v ozadju vprašanja o dedovanju, saj reče, da življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.«

Jezus namreč ve, kaj vsak od nas išče v življenju – vsakdo si želi biti predvsem srečen. Dober in plemenit cilj, za dosego katerega pa lahko izberemo pravo ali napačno pot. Težava bogataša, omenjenega v evangeliju ni v tem, da bi bil hudoben: nikjer ne piše, da bi do premoženja prišel na nepošten ali izkoriščevalski način. Ne, težava je v njegovem pohlepu, pred katerim nam Gospod pravi, naj se varujemo. Njegov pohlep sestoji iz napačne investicije, saj kopiči in kopiči materialne zadeve, njegove oči pa ne vidijo preko njega samega.

Jezus pravi, da je neumen, nespameten, saj misli, da bo tem bolj srečen, tem več bogastva bo nakopičil. Dejstvo je, da ima bogastva več ko preveč, saj ima toliko, da ne ve več kam spravljati.

In vendar je sam – nihče ni omenjen, razen njega samega, pa tudi vse, o čemer govori, se vrti le okrog besede »moje« oz. »svoje«: svojih pridelkov, svoje kašče, svoje žito, svoje dobrine… Gradi večje kašče, da bo spravil vse svoje bogastvo.

Dragi moj bogataš, iz preteklosti in iz sedanjosti – ti si le gradi večjo hišo, kupi si večji in dražji avto, kupi si še čoln, potem pa namesto tega jahto, vendar tvoja sreča ni v teh stvareh. Bogat in poln samega sebe si sam sredi puščave – nesrečen. Nihče namreč ne more biti srečen sam. Sreča je tesno povezana z ljubeznijo, ta pa je v razdajanju. Pravo bogastvo je imeti toliko, kolikor potrebujemo, presežek pa dati tistim, ki nimajo in »imel boš zaklad v nebesih«.

Nebesa ja, tja moramo biti usmerjeni, s srcem in pogledom, tja pa ne moremo sami, ampak nam morajo drugi pomagati. Pa tudi nič kaj dosti za tja ne potrebujemo Kakor je dejal Ruski romar, usmerjen proti Jeruzalemu: »Mo je imetje: na hrbtu bisaga s suhim kruhom, pod pazduho pa Sveto pismo, to je vse.« Dejansko je to vse potrebno za vse nas: hrane in imetja, kolikor ga potrebujemo in Božja beseda, saj je dejal Jezus hudiču v puščavi, da »človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust«. Temu dodajam le še odprto srce, ki to besedo lahko posluša in jo vase vsrkava, potem pa vse prejeto deli z brati in sestrami. Naš pogled je tako usmerjen na »jed, ki ne mine«, naš korak pa naravnan na nebeški Jeruzalem – ob poti pa nas že čakajo ljudje, ki jim moramo biti bližnji – čakajo naš prijazen pogled, nasmeh, toplo besedo tolažbe, nekaj našega časa, truda in tudi kakšnega stvarnega daru. Toda, potrebno je odprto in veselo srce, ne nečimrno in pohlepno, tako srce, ki mu ni žal dati nekaj svojega, da bi bil srečen še kdo, »kajti Bog ljubi veselega darovalca«.

Smisel molitve

Iz prebiranja evangelija vemo, da je Jezus večkrat na samem molil, kar je učencem moralo biti zanimivo, zato ga je eden izmed njih končno vprašal, če jih nauči moliti - saj je vsak prerok (Janez Krstnik je tudi bil to) naučil svoje učence lastno metodo molitve. Predstavljam si zato, da je učenec Jezusu dejal nekako takole: "Nauči nas moliti tako, kot moliš ti."

In tu pridemo do posebnosti molitve, ki jo uči Jezus, saj gre za nek povsem drugačen, lahko bi rekli, revolucionaren način molitve, ki ga tedanja judovska družba - in ne le ta - ni poznala. Jezus je namreč molitev začel z 'Oče', kar bi v aramejščini, ki je bila Jezusov jezik, zvenelo kot 'Abba' - torej 'Očka'. To nakaže, da ima Jezus z Očetom intimen in ljubeč ter zaupljiv odnos, to pa želi posredovati svojim učencem, da bi tudi oni imeli tak odnos. Molitev torej ne temelji v besedah ali kraju, kjer se odvija, ampak izraža nas odnos z Bogom.

Za pravoverne Jude tistega časa je ta Jezusov način molitve gotovo bil nekaj škandaloznega, saj z Vsemogočnim, Stvarnikom nebes in zemlje, katerega imena se ne sme izgovoriti, nihče ne more biti na 'ti', kaj šele, da bi ga klicali 'Očka' - Bog je daleč nad svojimi stvarmi, daleč od praha zemlje, kar je človek. Jezus pa pravi, da med nami in Bogom ni nobene razdalje ali ovire - ker smo Kristusovi bratje, je nebeški tudi naš Oče! Če pa je naš Oče, potem mu lahko povemo vse, se mu popolnoma izročimo z vsem in v vsem, kar smo.

Ne besede torej, ampak naše srce. Če damo pred Boga svoje srce, potem nas on sliši in usliši, ampak na drugačen način, saj nam Jezus ob koncu evangelija reče, da nam Bog da Svetega Duha, če ga vztrajno v molitvi prosimo. Po apostolu Pavlu pa so sadovi Sv. Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost,dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladanje. 

Najbrž zlahka vidimo, kako v svetu teh sadov primanjkuje, ker pa gre, kot smo dejali, posledično tudi za sadove molitve, pomeni, da tudi te danes primanjkuje, ker pa je molitev odraz našega odnosa z Bogom, pomeni, da primanjkuje tudi tega. Ne le na duhovni ravni, ampak tudi bolj splošno, svetu primanjkuje pravega pogovora, kamor spada tudi poslušanje. Če pa se z nekom pogovarjamo in nas ta nekdo posluša, mora slednji tudi obstajati.

Pridemo do temeljnega problema - da ima molitev smisel, mora za nas Bog obstajati. Kakor je Jezusova molitev motila Jude, tako lahko tudi danes naša molitev koga zmoti, kakor ga lahko zmoti naše obiskovanje cerkve in zakramentov. In to je lahko upravičeno. Že otroke pri verouku učimo, da je molitev pogovor z Bogom, pogovarjamo pa se lahko le z nekom, s katerim imamo resničen odnos. Jezus je bil in je, v Bogu zakoreninjen. On ljubi Očeta in Oče ljubi njega - brez tega tudi ni Jezusa, vsaj nima nekega globokega smisla njegov obstoj.

Brez tega globokega odnosa, bi Jezus govoril sam s sabo ali s svojo lastno senco. Toda, kako potem razložiti, da je svet obrnil na glavo v teh 2000 letih? In kako to, da po tolikih letih še vedno njegova oseba tako buri duhove? Le en način je - Jezus je resnični Božji sin, kar pomeni, da Bog obstaja! Če naj ima torej naša molitev smisel, potem Bog mora obstajati, z njim je tudi potreben odnos. Če tega ni, potem so vsi pomisleki tistih, ki nam očitajo obiskovanje obredov, več kot upravičeni, ker potem naš 'biti veren' nima nobenega smisla, ampak smo si sami sebi nasprotni. Zaupamo lahko le nekomu, ki je resničen!

Moje končno vabilo naj bo zato, da imejmo pristen in zaupljiv odnos z Bogom, pogovarjajmo se z njim v molitvi. Molitve ne potrebuje on, temveč mi. Zakaj? Gotovo v molitvi ne bomo dobili takojšnje zadovoljitve tistega, kar mislimo, da so naše resnične potrebe. Ne, v molitvi bomo, če bomo vztrajni in pristni ter odprti, dobili sadove Svetega Duha. Kdo od nas pa si v globini svojega srca ne želi biti ljubljen, kdo ne želi čutiti notranjega veselja in miru? Kdo si ne želi biti potrpežljiv, blag in dobrotljiv? Tudi zvestoba, krotkost in samoobvladanje so za človeka temeljnega pomena, če želi renično živeti in v tem svetu preživeti, čeprav to pomeni plavanje proti toku. 

Tu je torej zame smisel molitve.