Ne boj se, samo veruj

Po Lukovem evangeliju se oznanjenje zgodi Mariji, po Matejevem pa angel spregovori Jožefu. Spraševanje o tem, kdo od obeh ima prav, ni smiselno. Če damo obe poročili skupaj ugotovimo, da je novica oznanjena paru. Ženinu in nevesti skupaj. Pravičnemu in devici, ki se imata rada. Bog ne jemlje prostora družini, ampak jo v celoti vplete v dogodek. Kakor pravi italijanski pisatelj Manzoni: »Bog nikdar ne moti sreče svojih otrok, če ne zato, da bi pripravil nekaj še večjega.« To se je zgodilo Jožefu. To se dogaja nam. Ne gre za uničenje nekega ravnovesja, harmonije. Bog išče samo potrditev v dvojini, ker je to seštevek dveh src, mnogih sanj in zelo veliko vere. Bog deluje v naših odnosih. Govori znotraj družin, naših domov, naših pogovorov. Govori tudi v naših tragičnih dogodkih, naših dvomih, naših krizah, naših odločitvah. Govori v oazah resnice in ljubezni, ki srce odtegujejo puščavi.

Matej pravi, da se je Marija izkazala za nosečo. Gre za neverjetno presenečenje zanjo, saj ustvarjeno bitje nosi v sebi svojega Stvarnika. Vendar pa to pretresa Jožefovo srce. Odloči se, da jo bo skrivaj, na najmilejši možen način, odslovil. Vendar pa vseeno v sebi čuti, da ga ta rešitev ne zadovolji, ga ne dela v sebi mirnega, ga ne uresničuje, osrečuje. Marijo ljubi in je pravičen, toda tu ne gre za tisto pravičnost, ki do pičice izpolnjuje postavo, ampak gre za nekaj več. Če bi samo izpolnil, kar zapoveduje postava, bi ne ravnal iz ljubezni – z dejanjem izročitve ločitvene listine bi hkrati napravil umor in samomor. Marija in Jezus bi vse življenje živela na robu družbe, brez dostojanstva, Jezus bi bil brez očeta, Jožef pa bi celo življenje ostal neizpolnjen in nesrečen.

Pa vendar je Jožef, kakor njegov soimenjak v 1 Mz, mož sanj. Nič ne govori, zna pa prisluhniti svoji notranjosti, najglobljim sanjam, ki tam stanujejo. Bog mu je skupaj s svojo pravičnostjo podaril tudi svoje sanje. In Bog odpre pogovor z Jožefom tako, kot samo on zna: »Ne boj se vzeti k sebi Marije…« Kot še 364-krat pravi v Svetem pismu, tako pravi vsak dan vsakemu izmed nas: »Ne boj se!« Strah je namreč nasprotje vere, očetovstva, prihodnosti in svobode. Kogar je strah, ta ne le, da nima vere, tudi upanja in ljubezni nima – vsaj uresničiti ju ne more. Kar Bog predlaga, je kakor smo zgoraj slišali pri Manzoniju, nekaj še boljšega zate. »Ne boj se, samó veruj« (Mr 5,36).

Jožef vzame k sebi mater in otroka, ker pred samoljubje postavi ljubezen do Marije in do Boga. Njegova veličina je v tem, da ljubi nekoga bolj kot samega sebe… Ljubezen, tisto pravo, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5), daje na prvo mesto. Iz te ljubezni je sposoben v svojem srcu napraviti prostor za tega otroka, ki ni njegov. Postane pravi Jezusov oče, čeprav ni njegov biološki oče. Spočeti otroka ni nič težkega. Povsem drugačna avantura pa je biti otroku oče ali mati, ljubiti ga bolj kot samega sebe, vzgojiti ga, ga osrečiti. Kako težko je otroka naučiti umetnosti življenja, da bi lahko postal človek v pravem pomenu besede. Nihče se ne rodi kot oče ali kot mati, ampak to lahko postane skozi celoten tek življenja. Oznanjenje se dogaja po domovih. Bog ima raje dom kot svetišče, ker se resnični življenjski boj odvija tam.

Vsak nov dan, ki nam ga podarja, je neke vrste oznanjenje. Bog nas blagoslavlja tako, da nam na pot postavlja ljudi, ki so kakor angeli oznanjevalci večnosti. Kdaj pa kdaj pa tistim med nami, ki so najmočnejši, na pot postavi take ljudi, ki potrebujejo, zelo potrebujejo, prav njihovo pomoč. Niti en sam trenutek v življenju nas ne pusti, da bi živeli brez skrivnosti.

Protiporabništvo oz. antikonzumizem ... še en -izem

Znani katoliški publicist Vittorio Messori je objavil zanimivo razmišljanje z naslovom »Božič, čas protiporabniških pridig« (»Natale, tempo di prediche anticonsumistiche«). V njem pravi takole:

»Že tradicionalno so tedni pred božičem zaznamovani z osebnimi razmišljanji tistih, ki imajo moralistični poklic in grmijo nad porabništvom, hkrati pa vabijo k zmernosti in odpovedi. V mnogih nedeljskih pridigah tega časa namreč ne manjka pritožb čez porabniško družbo.

Treba je priti do pravilnega razumevanja in tudi v tem primeru uveljaviti krščansko krepost stvarnosti (realizma). Opazimo lahko namreč, kako se tisti, ki pridigajo o odpovedovanju in grmijo čez porabništvo, v tem času ekonomske krize jezijo tudi nad grdimi lastniki, ki zapirajo podjetja in mečejo delavce na cesto. Vemo, da živimo v svetu, kjer ekonomijo poganja »kolo« potrošnje. Če se to »kolo« samo nekoliko upočasni, lahko takoj vidimo posledice. Zato se moramo zavedati, da so določeni pozivi lahko tudi nekaj konstruktivnega in spodbudnega okrog praznikov, so pa v veliki nevarnosti, da niso v stiku z resničnostjo.

Ali sprejmemo pridige moralistov in se vrnemo v svet Sneguljčice, ali pa stvarno gledamo na dogajanje okrog nas. Oštevanje raznih trgovskih centrov v decembru lahko pridigarju prinesejo korist v smislu ohranitve njegove podobe, so pa izpostavljene tveganju, da postanejo nekaj uničujočega, če jih jemljemo dobesedno. Kajti, isti župnik, ki pridiga proti potrošništvu, se potem huduje nad tem, če ob zaprtju neke tovarne delavci ostanejo brez dela. Pa čeprav gre za tovarno, ki proizvaja odvečno kramo.«

Zase lahko rečem, da sem se čutil kar nagovorjenega… Treba je predvsem opozarjati, da stvar ne sme ostati samo na zunanji ravni, ampak je treba skrbeti tudi za svojo notranjost. Gotovo je brez smisla grmeti čez neko trgovsko središče, ker s tem nič ne dosežemo. Pa tudi mi sami gremo od časa do časa tja in dostikrat nismo glede brezveznih in neuporabnih stvari prav nič boljši od drugih. Božič ni samo v lučkah in balončkih, neumno bi pa bilo, če bi sedaj zahtevali, da se vse to naenkrat umakne v imenu nekih protipotrošniških kreposti. Zunanje in notranje praznovanje in doživljanje – eno in drugo. To je krščansko.

biti duhovnik ni lahko 10

"Cerkev ne sme ljudem neprestano 'lomiti škatel' (za ne-Primorce: to pomeni nekoga nadlegovati, pravzaprav mu najedati, op. prev.) in obsedeno pridigati glede kondomov, istospolnih, izvenzakonskih skupnosti, ločenih, izvornih celicah, pa še o tem in onem. Dovolj! Če že ni papež tisti, ki govori, se najdejo drugi, ki vsak dan prepovejo kaj novega. Pusti vendar ljudem, da se odločajo po svoje, uporabljajo svojo glavo in svojo vest, se naučijo odgovorno izbirati in plačati za svoje napačne izbire! Samo tako lahko človek raste.

Ne sme vedno biti Cerkev tista, ki mora vse razložiti. Naj nam pusti tudi nekoliko lastno presojo! Mar mi nismo sposobni sprejemati odločitev? Vsaj kdaj pa kdaj gotovo!

Rad se poslužujem podobe babice. Če bi babica, ki je nekoč iz svojega kota v zapečku delila modrosti, neprestano govorila, bi s tem vse ob sebi razdražila in je nihče več ne bi hotel poslušati. Če pa babica ždi tam v kotu s svojim rožnim vencem ali svojimi večnimi načeli - ona je namreč znamenje večnosti - in skoraj nikoli ne govori, v nekem trenutku reče: "Otroci, zdi se mi, da pretiravate!" jo vsi poslušajo. Če je namreč spregovorila babica, to pomeni, da je nekaj res narobe. Novica bi moralo biti govorjenje in ne molk."

"Govorjenje Cerkve na vseh ravneh, z vsake prižnice ali govorniškega odra, bi moralo predstavljati nek dogodek, nekaj, kar pritegne pozornost ljudi, ker je nekaj neobičajnega, slovesnega, nadvse resnega, torej tudi nekaj potrebnega in blagodejnega. Če papež spregovori o neki zadevi, mora to nujno biti nekaj izrednega, življenjsko pomembnega. Nekaj normalnega bi moral biti molk, cerkveno govorjenje pa bi moralo predstavljati dogodek. Na ta način bi se izognili prekomernim besedam ali naukom. V nasprotnem primeru se v tej zmešnjavi in poplavi besed, ki so si med seboj pogosto nasprotujoče, zlahka zgodi, da nič večp ne razumemo in vse skupaj pošljemo k vragu, celo tiste zadeve, ki si zaslužijo našo pozornost. Preveč zapovedovalnih glasov, preveč nadutosti in zapovedovalnosti lahko pripelje do nasprotnega učinka.

Toliko se hudujemo nad potrošništvom, ki se navadno nanaša na probilico brezveznih materialnih stvari, nihče pa ne pomisli, da lahko obstaja tudi versko, cerkveno potrošništvo, ko dobivaš na tone raznih dokumentov ali izjav, ki so ena bolj abstraktna, ideološka in same sebi namenjene od druge. Pa vse te pobožnosti in beatifikacije ter kanonizacije (razglasitve za blažene oz. svetnike, op. prev.), ki Cerkev spreminjajo v vrsto stojnic na tržnici? Mislim, da smo prišli do zasičenosti - že pred kar nekaj časa!"

"Cerkev govori vedno in o vsem, tudi o stvareh, ki so najbolj banalne in niso v njeni pristojnosti. Predvsem pa si domišlja, da ima samo ona prav in s tem kaže, da se ni prav nič naučila iz vseh udarcev, ki jih je bila deležna, in vseh slabih izpadov, ki so se nabrali skozi zgodovino. Najprej je bila s fašisti, potem z DC (Democrazia cristiana - Krščanska demokracija, op. prev.), potem je šla na desno, pa na levo, zdaj spet na desno in govori, govori, preveč govori, uči, pridiga, deli sodbe ter ocene zaslužnim in nezaslužnim (v spomin mi pride 'Zadetek v polno in Strel v prazno' v Družini, op. prev.). Vsi se motijo, samo ona sama nikoli. Tu ne mislim na verske resnice, ampak na vsa njena poseganja v razne razprave, ki jih slišimo vsak dan. Nekdo, ki se nikdar ne zmoti, mi je že izvirno zoprn. Nekomu, ki ima vedno prav, pravim: "Oprosti, ampak s abo ne želim imeti nobenega opravka!" Na tem svetu se imamo vsi mnogo naučiti in vsi bi morali iti v šolo k edinemu učitelju, ki je Gospod."

Seme luči

Tudi to nedeljo je z nami Janez Krstnik, ampak tokrat v malo drugačni luči. Na svoji življenjski poti se nahaja v preizkušnji, sama njegova zemeljska pot pa se počasi bliža koncu. Znajde se v položaju, ko je sam in se mora odločiti, kako naprej. Je pot, ki si jo je v življenju izbral prava ali ne? Je ta Jezus iz Nazareta res tisti Mesija, ki mora priti, ali ne. Ni morda kdo drugi? Janez se znajde v krizi, razjedajo ga dvomi.

Kljub temu, da je delal vse prav, da se je trudil za resnico in iskrenost, do samega sebe in do drugih, se znajde v tako žalostnem položaju. Je ta Jezusova pot res tista prava, ali je prava katera druga? Je res treba vedno vsem povedati, kar jim gre, ali ne? Je resnica res tista, ki človeka osvobaja, ali ne? Janezu nihče več ne verjame in vanj nihče več nima zaupanja. »Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero ... Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet« (Jn 1,7.9). Znašel pa se je v noči, v temi, ampak se je tudi zavedel, da ne bo nič rešil, če se bo zanašal le nase in na svoje sposobnosti, ker so le-te očitno odpovedale.

Podobno odpovejo tudi naše moči. Znajdemo se v noči, stisnjeni v kot. Nihče ni na naši strani in nihče nam ne verjame, pravzaprav je danes večji problem, da nihče ne verjame v nas. Še sami v sebe ne verjamemo. V takih prelomnih trenutkih življenja pa nam umetne luči ne koristijo kaj dosti, globoko v sebi čutimo, da potrebujemo pravo luč, ki nas greje in razsvetljuje tudi v težkih trenutkih. Nanjo se moramo obrniti, kakor se je Janez.

Prav tu se pokaže, kako nam Jezus zaupa vedno in povsod, kako vedno ostane zvest. Janez je največji. Dvomi ne zmanjšajo njegove veličine. Za vse nas je to ena velika tolažba. Kljub vsemu nas ima Jezus rad, pa naj bomo kakršni koli. Njegovo zaupanje ostane nespremenjeno, ostaja trdna skala, na katero se lahko opremo.

Na naša vprašanja in iskanja ne odgovarja z nekimi znanstvenimi argumentacijami, ampak z drugačnimi dejstvi. Odpira nam oči. Pravi, naj pogledamo okrog sebe, kako se dogajajo pravi majhni čudeži, če jih želimo videti. Vsem, ki se resnično srečajo z njim, se življenje spremeni – ponovno lahko stopijo na pot, dobijo novo priložnost. Kjer pride do Gospodovega dotika, tam se rodi življenje, tam se rane zacelijo, tam odnosi zacvetijo.

Dejstva, ki jih Jezus našteje, niso spremenila sveta, so nam pa pokazala, da svet vendarle ni nek neozdravljivi bolnik. Nikdar ni obljubil, da bo rešil vse težave sveta s čudeži. V nas je vsejal ognjeno seme, ki gori v nas in ne ugasne – zares prava luč. Na nas je sedaj, da pomnožimo ta njegova dela (»Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal« Jn 14,12), in sicer tako, da svoj trud, svoj čas in svoje srce vložimo v to, da pomagamo vsem, ki trpijo, da potrpežljivo skrbimo za vsak poganjek dobrega v nas in v bližnjih (Jak 5,7).

Vera je sestavljena zlasti iz dveh stvari: iz oči, ki znajo gledati preko trenutne noči, ki vidijo, da pride za zimo pomlad, in dejavno upanje, podobno kmetovemu. Dokler je na svetu napor, je tudi upanje. Blagor nam, če ob vseh porazih, nasprotovanjih in nepravičnostih v sebi čutimo Jezusa kot drobno, a močno seme luči, ki živi in gori v našem srcu. To je edini pravi čudež, ki ga potrebujemo.

Vzgoja in klerikalizem

Italijanska škofovska konferenca (CEI - Conferenza episcopale italiana) je 28. oktobra objavila pastoralne smernice za naslednjih deset let, kot to od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vselej stori, za vsako desetletje. Tema, na katero se bo italijanska patorala osredotočila v letih 2010-2020 je vzgojna problematika. V Italiji so namreč, vsaj v Cerkvi (pa tudi širše, čeprav ne tako večplastno), razglasili pravo izredno stanje na vzgojnem pdročju. Pravijo namreč, da gre za "emergenza educativa", torej pravi pravcati rdeči alarm. O tem pišejo, govorijo, predavajo... Skratka, zavedajo se, da je treba nujno nekaj storiti na tem področju, sicer se prihodnjim rodovom slabo piše.  

Vendar pa ima italijanska Cerkev predvsem dve zadevi, ki ovirata uresničitev velikih pastoralnih načrtov. Zdi se, da je podobna notranja težava tudi v naši Cerkvi v Sloveniji. Prva je prevelik protagonizem, ki je prisoten pri laikih, ki so aktivni v pastorali, druga težava pa je pomanjkanje misijonarske razsežnosti vere pri duhovnikih in vseh kristjanih. Italijanska in naša Cerkev sta še vedno preveč klerikalni in zaprti sami vase. Veliko energije vlagamo v to, da "prepričujemo prepričane", manjka pa žive, pristne, vesele vere. Ta je prisotna v "mladih" cerkvenih skupnostih, ki navadno zanje rečemo, da so "misijoni", najdemo pa jo tudi v t.i. "cerkvenih gibanjih" (kljub vsem njihovim mejam in napakam), ki še vedno niso vključena v temeljne cerkvene strukture (škofije in župnije).

V Italiji navadno mislijo, da bodo "novo evangelizacijo" svoje dežele naredili tako, da bodo čim bolj pomnožili razne biblične, teološke in podobne tečaje in s tem, da bodo čim več laikov poslali študirat teologijo. Morda je pri nas mislenost podobna. Seveda je prav, da se tudi laiki izobrazijo na tem področju, vendar pa pozabljamo na osnovne in vsakdanje zadeve. Treba je narediti nekaj konkretnega, da bi kristjane za vero navdušili, pa ne na napačen način. Priti mora do res žive in globoke vere pri nekem jedru, nekem "svetem ostanku", ti pa morajo to širiti naprej, začenši v svojih družinah in svojem okolju ter na delovnem mestu.

Na takšna in drugačna izobraževanja hodijo po navadi vedno eni in isti ljudje, ki so navadno tudi vključeni v več različnih skupinah. Starost teh ljudi je 50+, razen redkih izjem.  Ti ljudje pa pridejo od doma na skupino in potem gredo spet domov, vse nakopičeno znanje in izkušnje pa ostanejo samo v določenih skupinah. Težava številka ena v naših župnijah in škofijah je torej ta, kako kristjane vzgajati k temu, da bi v svojem okolju postali misijonarji. Prvi korak je gotovo že v tem, da bi se končno že enkrat osvobodili tega prevelikega klerikalizma. Ta je v tem, da vsi kristjani govorimo, kaj vse bi moralo biti in imamo celo ideje, hkrati pa sami ne naredimo nič. Namesto, da bi napravili vse, kar je v naših močeh in sposobnostih, da bi še kdo začutil novost, lepoto in še vse drugo, kar prinaša vera v vstalega Kristusa, čakamo, da bodo to storili duhovniki, ker je to pač njihova kompetenca. Toda, če bomo za vse čakali na duhovnika, potem se nam pišejo slabi časi, ker nas je veliko manj kot včasih, vseh področij, na katerih bi morali delovati in biti prisotni, pa je čedalje več.

Moramo si torej že enkrat priti na jasno, da naš svet, ki več ne ve, kaj je to evangelij Jezusa Kristusa, tega ne bo mogel izvedeti, če ne bo večje število kristjanov dalo kaj od sebe in začelo oznanjati veselo novico odrešenja. Še petsto tisoč pridig, predavanj in na tisoče strani dokumentov ne bo pomagalo prav nič, če se ne bo ta misijonski duh konkretno razvnel v nas in se po nas razširil naokrog. 

Razmišljanje je nastalo na podlagi: http://www.labussolaquotidiana.it/ita/articoli-siamo-una-chiesamalata-di-clericalismo-35.html