Si res želimo kruha življenja?

Zaključujemo z Jezusovim evharističnim govorom, ki se odvija v shodnici v Kafarnaumu. Čedalje bolj jasne besede se nam zdijo težke in nerazumljive. Tudi mi danes si pravzaprav zastavljamo isto vprašanje, kakršnega so si zastavljali Judje: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Kako nam lahko torej daje jesti samega sebe Jezus Kristus? Vprašanje je pravilno zastavljeno, težava je v tem, kako skušamo najti odgovor nanj. Že takrat bi bilo poslušalcem dovolj, če bi Jezusa vprašali neposredno, pa ga niso, ampak so se to spraševali bolj sami pri sebi. So godrnjali, kakor smo slišali zadnjič, kar pa je nasprotje verovanja. Če nekdo nad nečim "gode", potem ne zaupa, vera je pa ravno zaupanje in prepustitev.

Betlehem - vhod v cerkev Božjega rojstva

Enako težko nam je danes, saj se ravno tako sprašujemo, večkrat, kaj nam želi s svojo besedo sporočiti Bog, zlasti tu, ko govorimo o samem središču našega verovanja, o evharistiji. Težava je v tem, da odgovor na tako težko in pomembno vprašanje nazadnje iščemo sami, ker si, kakor Jezusovi poslušalci, domišljamo, da smo do tega odgovora sami tudi sposobni priti. Kako težko je iskati odgovor izven sebe, ker se je treba ponižati in se odpovedati svojemu ponosu. Težko je priznati si, da nimamo vseh odgovorov, da vsega pač še ne vemo. Težko je, če še nadaljujemo v tej smeri, priznati si, da nismo popolni in dobri samo zaradi tega, ker smo krepostni, ker je to prav lahko samo zunanja fasada, ki skriva notranjo razklanost in gnilobo. Tu se spomnim vhoda v cerkev Božjega rojstva v Betlehemu, ki je zelo majhen, to pa zato, da ne bi šel kdo vanjo kar na konju. Nasprotno pa, je vsakdo, ki je želel stopiti vanjo, najprej moral spustiti se s konja, še danes pa se je tudi sicer treba malo skloniti. To je res slikovita podoba za vse nas, kako se moramo pred Bogom skloniti, postati majhni, pasti s konja napuha, podobno kot apostol Pavel na poti v Damask.

K temu smo povabljeni tudi mi. Mi, ki smo v polnosti prepričani v svoj prav ali, ki smo siti vedno enega in istega kruha. Priznajmo si, da marsikdaj, kakor rečemo, ne vemo več, kaj bi si novega »izmislili«, ker smo polni vsega. Morali bomo, kakor smo dejali oni dan ob Marijinem vnebovzetju, pripraviti za Boga najprej prostor. Treba bo resnično postati »kakor otroci«, vsi kristjani, vključno z mano in ostalimi duhovniki. Pa to ne pomeni tiste otroške nedolžnosti, kot bi si prevečkrat radi to razložili, ampak gre tu za tisto otroško pripravljenost, da se izročimo v Jezusove roke, kakor se otrok popolnoma prepusti očetovemu naročju, ker mu popolnoma zaupa. Jezus čaka samo to, da ugotovimo, kako ga potrebujemo. Da brez njega ne moremo. Da nimamo vseh odgovorov.

Prav je, da se sprašujemo, kakšna skrivnost je evharistija, ker je resnično velika skrivnost. Važno pa je, da odgovore iščemo pri Jezusu samem, pri njegovih učencih, torej tistih, ki so na poti nekoliko pred nami, pa tudi v cerkvenem izročilu, ki je velika zakladnica, a je raje ne odpiramo. In važno je, da tudi dejansko pridemo po pomoč k »Božjemu zdravniku« - največja je prav tista, da: »Jemo njegovo meso in pijemo njegovo kri.« 

Jezus ničesar noče zadržati zase, ampak se nam popolnoma daje na razpolago. Če se vrnemo k tisti fasadi, o kateri smo prej govorili, jo je treba vsake toliko tudi odstraniti, če želimo tisti nosilni zid, ki je spodaj, popraviti. Treba je Jezusa Kristusa spustiti v svoje življenje, da ga izboljša, da postane res tisto, kar duhovniki po tihem zmolimo, ko v vino vlijemo par kapljic vode: »Po skrivnosti te vode in vina, naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.«

Mi to potrebujemo, sicer se pojemo same sebe. Znana je pripoved o neki ženi, ki je prišla h puščavskemu menihu in rekla, da jo nadlegujejo strašne skušnjave in jo pogosto tudi premagajo. Menih jo je vprašal, koliko časa že ni šla k obhajilu. Rekla mu je, da že kar nekaj mesecev ne. Menih ji je povedal bolj ali manj tako: »Poskušajte torej od danes naprej nekaj mesecev biti brez hrane, potem pa mi pridite povedati, kako se počutite.« Žena je razumela in je začela redno hoditi k obhajilu. Kdaj bomo tudi mi razumeli, da potrebujemo to zdravilo? 

Že res, da je lepo, da se zberemo ob nedeljah in poslušamo Božjo besedo, a to še ni dovolj. Bog se nam daje v hrano in zato ga moramo jesti, sicer bo pot, kakor je bilo rečeno preroku Eliju, za nas predolga. Brez Božje pomoči lahko breme življenja postane pretežko. Nam pa se v zakramentih daje v hrano Bog sam. Zveličali se ne bomo – Jezus sam pravi – če bomo čim bolj natančno izpolnjevali zapovedi, če bomo čim bolj krepostno živeli, ampak, če bomo Jezusa jedli. Če mu bomo torej pustili, da postane z nami "eno meso". To potrebujem, ker mora najprej v meni popraviti vse tisto, kar je pokvarjeno. Potem pravzaprav ne bom več čutil, da moram cel svet popraviti, temveč, da mu moram prinesti Jezusa Kristusa.

Posnemati Marijo v njenem Božjem materinstvu

Tako ali drugače, smo Slovenci z Marijo neločljivo povezani in rekel bi, da ne moremo govoriti o naši katoliški veri, ne da bi govorili o Božji materi. Ob praznovanju najstarejšega Marijinega praznika, katerega vsebina pa je bila šele pred kratkim razglašena kot verska resnica – šele leta 1950 – še vedno množično obiskujemo Marijine romarske poti, pa tudi domače cerkve, da bi vsaj malo počastili njo, ki jo je Bog preobilno napolnil z milostmi in nam jo postavil za svetilnik in zgled vere, kakor tudi za priprošnjico in Mater.

V preteklih dneh smo v devetdnevnicah molili in peli tudi tisto zbirko vzklikov, ki jim pravimo Litanije Božje Matere, ki pa jih žal prevečkrat zgolj na hitro zdrdramo in se vanje ne poglobimo. Tam je tudi tisti vzklik »Posoda duhovna«, ki je zelo pomenljiv. Pomeni namreč, da je bila najprej Marija preprosta in ponižna, tako da je samo sebe izpraznila in pripravila prostor, da je potem lahko Bog po njej poslal svetu odrešenje. Ona se je tako poistovetila – najprej po mesu, če rečemo z apostolom Pavlom, potem pa tudi duhovno, da jo je Bog – tako verujemo – obvaroval tistega, kar je značilno za človeka ob koncu njegove zemeljske poti – da je smrt nekaj tako krutega in tragičnega ter negotovega, njegovo telo pa je, zaradi greha, izpostavljeno razpadanju. No, Marijina smrt je bila nekaj lepega in veličastnega, saj je zgolj lepo zaspala, zato na Vzhodu še vedno praznujejo in slavijo njeno Zaspanje, Boga pa je njeno telo rešil propada, saj jo je po zgledu svojega sina vzel tudi s telesom v nebo.

To je seveda še kako nelogično za človeški razum, postane pa logično, kadar gledamo na vse z očmi vere. Božja Mati je tista, ki je za nas zgled vere, kot prva vernica, ki ji je Elizabeta vzkliknila: »Blagor ji, ki je verovala...« Tudi mi ji lahko postanemo podobni, in sicer nam je Jezus nakazal, kako. Potrebujemo dvoje – da Božjo besedo najprej poslušamo, potem pa se po njej tudi ravnamo. Tudi mi lahko na nek način postanemo »Božje matere«, vsak na svoj način, lahko pa se vse skupaj tudi izrodi. Tudi na duhovnem področju lahko pride do neke vrste splava, ko mati spočetega otroka zavrže, ali do umetne oploditve, ko se otrok rodi, ne da bi bil spočet.

Najprej možnost duhovnega splava. Pater Cantalamessa, papeški pridigar, pravi o tem: »Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.« To je tista naša verska mlačnost in površnost, ko hodimo v cerkev in se udeležujemo obredov, na deklarativni ravni smo kristjani, tega pa ne potrjujemo s svojim življenjem.

Imamo pa še drugo možnost, ki je, kakor smo jo prej označili, da pride do neke vrste »umetne oploditve na duhovnem področju«. Cantalamessa: »Nasprotno pa rodi Kristusa, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.« Mislim, da je tu zadeva zelo jasna. Vse prevečkrat lahko dobrodelnost tudi pri nas kristjanih postane cilj, pa bi morala biti posledica nečesa drugega, tistega, kar se najprej rodi v srcu, to pa je ljubezen do Jezusa Kristusa. Brez tega je vse samo sebi namen.

Marija nam je tu čudovit zgled spojitve teh dveh dimenzij, saj lahko rečemo, da je imela tako vero kot dela. Vsi mi moramo stremeti, da jo posnemamo v tem. Ona se je oblikovala po tistem, ki ga je nosila. Bila je vernica »v duhu in resnici«, kakor je dejal Jezus Samarijanki. K temu idealu smo poklicani tudi mi.  Ni dovolj, če Božjo besedo le premišljujemo, ampak moramo preiti k posnemanju Kristusa, pri čemer pa ni dovolj, da dobra dela le izvršujemo, ampak je predvsem važno, kako jih izvršujemo. »Dela so "dobra" le, če izvirajo iz srca, če so storjena iz ljubezni do Boga in iz prepričanja. Če je skratka namen, ki nas vodi pravi.«

Olimpijske igre so zaključene, najbrž pa vas je veliko videlo tisti prizor etiopske atletinje, ki je izpod dresa potegnilo podobo Marije z Jezusom. Reakcije na to potezo so bile takšne in drugačne, le malokdo pa je najbrž tudi raziskal malo bolj življenjsko ozadje te atletinje. Njeno ime je Meseret Defar in nikakor ni presenečenje, da je zmagala v teku na 5 km, to je ne nazadnje dosegla že v Atenah, v Pekingu pa je bila bronasta. Podobno je pometla s konkurenco na svetovnem prvenstvu 2007 v Osaki. Tokrat pa je v solzah svetu pokazala Marijino podobo.

Rekli bi torej lahko, da je z ustnicami svojo vero izpovedala, da jo nosi v srcu, so pokazale njene solze. Ni pa ostalo v njenem življenju samo pri tem. Rodila se je v baraki, narejeni iz blata. Ko je bila majhna, je mami pomagala in hodila k vodnjaku po vodo in v gozd po drva – vedno je to počela v teku in bosa, saj starši niso imeli denara za obutev. Postala je atletinja, njena mati pa ni bila najbolj prepričana v to, saj se je bala, da bo hčerko to pokvarilo.

Meseret Defar pa, nasprotno, nikdar ni pozabila, v kakšnih razmerah je zrasla, kaj pomeni biti reven. Zato je sklenila, da bo vedno pomagala tistim, ki nimajo, ker je to njena dolžnost. Poleg donacij, ki jih namenja etiopskim sirotišnicam, z vsem srcem podpira fundacijo pokojne etiopske atletske legende, Abebeja Bikile, ki zbira športno opremo in sredstva, da bi lahko otroci uresničili svoje sanje. Ker z možem ne moreta imeti otrok, sta posvojila dve punčki, eno kljub temu, da ima prirojeno srčno napako, torej načrtno in zavestno.

Izjavila je: »Ljubim otroke in želim pomagati vsem otrokom, ki so v stiski, da bi uresničili svoje sanje. Zadovoljna sem, če jim lahko kako pomagam.«

Lep zgled žene, ki posnema Marijo »v duhu in resnici«. Tudi mi postanimo duhovne posode, zato pa se bomo morali najprej potruditi, da se »odpovemo vsak dan sami sebi, vzamemo svoj križ in hodimo za Kristusom«, s pomočjo, varstvom in priprošnjo, kakor tudi zgledom njegove Matere in vseh tistih, ki njen zgled vzamejo zares.

Vera in življenje

Ljudje se v življenju trudimo, da bi šlo vse skupaj čim bolje naprej, da šlo »kot po maslu«. Pa vendar pride do utrujenosti, pride do kriz. Da do tega pride, je dejstvo, vprašanje pa je, kaj s tem naredimo, kako znamo to izkoristiti. Že večkrat smo povedali, da kriza pravzaprav pomeni izbiro oz. odločitev, kar pa potem nadalje pomeni, da je treba nekaj opustiti ali preseči.

V dotičnem primeru je tisto, kar še ni pravo, naš pogled na življenje. To pomeni, da naša vera ni tisto, kar bi morala biti. Kot smo zadnjič dejali, je vse v najlepšem redu, dokler v življenju ni nobenih materialnih ali zdravstvenih težav, v smislu, da ni bolezni. Isto bi lahko tudi rekli, da je vse v najlepšem redu, dokler naši otroci »plešejo po naši muziki«. Vsaka sprememba v tem oziru, vsaka težava v materialnem, zdravstvenem ali vzgojnem smislu, vsak manjši življenjski poraz, pa nas spravi iz tira. Sem bi lahko uvrstili še tiste krize in napetosti, ki se zgodijo v naših medsebojnih odnosih – kdaj so te reči tudi zelo hude. Tudi mi začnemo godrnjati, kakor so godrnjali ljudje ob Jezusu aliIzraelci v puščavi. Morda pride tudi do tega, da obupamo, da se, podobno kotElija, sesedemo kot kup nesreče in nočemo naprej.

Ni zastonj »godrnjanje« v evangeljskem odlomku, saj le-to pomeni pomanjkanje vere. Podobno kot množica, si potem tudi mi začnemo govoriti, kako mi »vemo in znamo«, ker je pač težko odpovedati se lastnemu ponosu in priznati, da se motimo.  

Jezusu bi lahko bilo vseeno in bi šel svojo pot. Vendar pa ravno tu stopa v dialog in nam želi pomagati: »Ne godrnjajte med seboj!« (Jn 6,43).

To so pomembne besede, saj v težkih trenutkih krivdo navadno zvračamo na druge, kakor tudi na Boga. Nasprotno pa je za kristjana vsaka takšna zadeva priložnost, da se za Jezusa Kristusa ponovno odloči, da se mu odpre, za kar pa je treba odpovedati se svojemu ponosu. Podobno si je tudi treba priznati, da sami z lastnimi močmi, s svojo pametjo in razumom pač lahko pridemo le do določene točke, naprej pa sami več ne zmoremo, temveč potrebujemo nekoga, potrebujemo pomoč Vstalega.

Tu se postavlja neko pomembno vprašanje: kaj je za nas krščanstvo? Je to neka ideja, nek navdih, neka morala, dolžnost, ali pa je nek Dogodek (z veliko začetnico, par excellence bi lahko rekli), ki spreminja življenje človeka in ga iz nečloveškega dela človeškega? pred dva tisoč leti se je namreč apostolom in drugim učencem -  Magdaleni, Zaheju idr. zgodilo ob srečanju z Jezusom, da se je njihovo življenje spremenilo oz. celo spreobrnilo. Podobno se od takrat dogaja z vsemi grešniki, ki ob tem srečanju postanejo svetniki. Tudi mi imamo to možnost – smo potencialni svetniki. Srečanje z vstalim Kristusom je tisto, ki spremeni človekovo življenje. Zima krize lahko postane pomlad, kjer nanovo vzbrsti in zacveti življenje.

Vidimo težavo v naši družbi, naši državi, v naših skupnostih, da je vera zgolj neka religioznost, ne pa gotovost. Je nek navdih, neko čustvo, neko izhodišče, skupek vrednot (o katerih se zadnje čase veliko in morda preveč govori, saj so prevečkrat iztrgane iz konteksta vere), neka pobožnost, ni pa dogodek. Dogodek je dejstvo, je navzočnost. Gre za neko presenečenje, ki stopi v naše življenje in ga spremeni, nam da vse tisto, po čemer v svoji globini hrepenimo.

Lahko bi dejali, da je srečanje z Jezusom Kristusom podobno kot takrat, kadar se zares zaljubimo. V nekem trenutku življenja se zgodi, kot strela z jasnega, in popolnoma spremeni naš pogled na življenje. Zaljubljeni je , kot vemo, še vedno isti fant ali ista punca, je pa drugačen njegov svet in način, kako vsako stvar doživlja. Tega se vsi naokrog zavejo, to opazijo in se začnejo spraševati, kaj se z njim ali z njo dogaja.

Da Kristusa nismo srečali, priča dejstvo, da naše življenje teče dalje na isti način kot prej, z istim pogledom na svet, z istim načinom obnašanja. Pa težava niti ni v krhkosti, temveč v tem, da smo se sprijaznili s tem, da takšen način življenja in pogled na svet sobiva z »vero« (dali smo jo v narekovaje), ki pravimo, da jo izpovedujemo. Tako vsako nedeljo in večji praznik z ustnicami to vero v veroizpovedi tudi izpovedujemo, ne pa tudi s srcem, z vsem svojim bitjem.

Ko nekdo zares sreča Jezusa, se vse spremeni – spremeni se njegov pogled do samega sebe, do drugih, do vseh stvari in dogodkov v življenju. Vera v Jezusa Kristusa nam daje neko gotovost, da smo pripravljeni pomakniti se naprej, stopati tudi skozi temo in negotovost. Kako naj bi sicer zapustili svoja lastna prepričanja, pogled na svet, ki je samo naš? Če je vera samo nekaj religioznega, pobožnost in čustvo, potem hromi, paralizira naše življenje in tisto, kar je človeškega, nazadnje pa nas utrudi. Če potem takšno vero prenašamo našim mladim, potem se ne smemo čuditi, da je nočejo sprejeti, saj čutijo, da krščanstvo, ki jim ga želimo posredovati nima nič z življenjem, s svobodo, s človeškostjo. Kot je dejal francoski pravoslavni teolog Olivier Clément, je to krščanstvo, ki se boji življenja. Ali ni neumen človek, ki bi svoje življenje gradil na neki ideji ali morali?

Jezus nas vabi, da se tako odločimo zanj, da se mu odpremo in prepustimo. Začne se že s pripravljenostjo za učenje v njegovi šoli. Ne more vendar vsak od nas že kar vedeti, kaj je to pravo življenje, kot da bi mu to že bilo položeno v zibko. Počasi sestavljamo mozaik, tudi s pomočjo drugih in drugačnih mnenj, izkušenj, a ga v celoti ne moremo sestaviti. Kaj je to pravo življenje, ne moremo nikdar v celoti dognati – to lahko ve samo Bog, začetnik in gospodar življenja. Jezus je Božji sin, torej Bog, ki zase pravi, da je življenje. To življenje, torej samega sebe, nam želi tudi posredovati. Se bomo odločili zanj?

Delajmo za jed, ki ne mine

Prav zanimivo je pogledati vzrok, zaradi katerega množica ljudi v tokratnem evangeljskem odlomku išče Jezusa - zato, ker je pomnožil kruh in ribe ter jih tako nasitil. Slediti pa so morali učencem, ker za Jezusa ne vejo, kako je prišel na drugo stran – hodil je namreč po vodi, a oni tega niso videli. Ljudje bi si seveda radi zagotovili, da bi imeli vselej dovolj hrane, zato bi Jezusa, kot smo slišali zadnjič radi postavili za kralja. Danes bi prav tako radi imeli za političnega voditelja tistega, ki bi nam zagotovil čim večje blagostanje. Mislimo, kako bo z neko materialno in ekonomsko gotovostjo rešeno tudi vse ostalo. Mislimo, da bomo vsi med seboj lepo prijatelji, da bodo "štimali" tudi naši odnosi.

Jezus svoje poslušalce, kakor tudi nas opomni, da je treba iti globlje: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« (Jn 6,27).

Ob tem sem se spomnil na naše sosede Italijane, ki že več desetletij trumoma obiskujejo našo deželo ob koncih tedna ali ob praznikih, ko to zapazimo po registrskih oznakah. Le-teh ne najdemo največ pred našimi naravnimi ali kulturnimi znamenitostmi, čeprav jih tudi najdemo, marveč jih je največ pred našimi gostilnami, restavracijami, celo okrepčevalnicami, kot lepo priča tista na Dolgi njivi. Enostavno pridejo jesti, ker (še vedno) za manjšo vsoto kot v svoji državi, dobijo veliko večjo »porcijo« hrane. Vsak pogovor z njimi, ko jim poveš od kod si ali, kje deluješ, se začne okrog gostiln. Kaj želim s tem povedati? Da ti ljudje že leta in leta hodijo k nam, pa nas ne poznajo, ker jih več kot to, da napolnijo trebuh, nikdar ni zanimalo.Tudi mi vse prevečkrat ostanemo s tem stremljenjem zgolj za zadovoljitvijo svojih želja, na površju. Morali bi se bolj potruditi in seči globlje, da pridemo do česa globljega, kar ne mine.

Jezus vzame neko vsakdanje dejstvo, kot je tisto, da človek pač mora jesti. Toda, važno je, kje je tu poudarek. Treba je namreč jesti, zato da (pre)živimo in ne živeti, zato da jemo. Pomeni, da vsi mi za svoje življenje in preživetje potrebujemo tisto »jed, ki mine«. Vsi potrebujemo materialne in ekonomske dobrine, ki pa morajo vselej ostati sredstvo in ne cilj. Sem bi postavil tudi zdravje, ki ga danes tudi marsikdaj zelo napačno pojmujemo zgolj kot nekaj biološkega, kot odsotnost bolezni, pa zdravje ni samo to.

Kako podobni smo tisti množici, ki ni iskala Jezusa iz pravih razlogov, kar jim le-ta tudi pove: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.« (Jn 6,26b). Torej, množica ni skala Gospoda, ker bi razumela smisel znamenj, marveč zaradi priložnosti, da si zagotovijo neko materialno varnost. Kako bi naobrnili to na nas danes? Predvsem tako, da Jezusa Kristusa ne iščemo in potrebujemo vse do tedaj, ko nam gre dobro, v materialnem in zdravstvenem smislu, temveč ga iščemo šele tedaj, ko pride kaka stiska, v vsakem smislu besede. Takrat pa bi seveda Jezus moral delati čudeže. Je neke vrste bog-avtomat, bog po moji meri (zato tudi z malo začetnico).

Težava je ista, kakršno je videl že veliki G. K. Chesterton, da iščemo čudeže Boga in ne Boga čudežev. Naša največja skrb pa bi, nasprotno, morala biti v iskanju in poglabljanju odnosa z Gospodom Jezusom. Morda se zdi, da je to navidez brez nekega smisla, ker ni nekih takojšnjih in otipljivih rezultatov, pa vendar se to na nek način nalaga nekje, na nek račun, ki je pri Bogu, da bomo ob pravem času lahko z njega tudi kaj dvignili. Za to pa je seveda bistvenega pomena vera v posmrtno življenje, ki je tudi vera v vstalega Kristusa. S to vero delamo za jed, ki ne mine, sicer pa za minljivo.

Za lakoto ljudi smo odgovorni vsi kristjani

V življenju imamo ljudje kaj pogosto "velike oči", vedno iščemo neke velike stvari. Nauk današnjega evangeljskega odlomka je pa ravno obraten - treba je imeti "majhne oči", da lahko zaznamo, opazimo tisto veliko, kar se skriva v malenkostih. Te malenkosti, podrobnosti, majhna dejanja niso pomembna le za evangelista Janeza, temveč zlasti za naše življenje. 

Ob velikih nasprotjih, ki smo jim priče, ko imamo na eni strani 5000 mož, na drugi pa le peščico apostolov, pet hlebov in dve ribi, bi se lahko hitro zmedli, kakor se radi zmedemo in kar nekako ponorimo v življenju, ko se znajdemo pred velikimi, celo megalomanskimi stvarmi. V velikanskih nakupovalnih središčih smo ljudje kar nekako zmedeni od veličine zgradbe, v kateri smo ljudje pravzaprav majhni. Namesto da bi tako imeli oči za ljudi, jih imamo za vse tisto "veliko", ali tudi za "množico", v smislu trgovinic - kar poglejmo, kako piše npr. na tabli za 'Outlet village' v Palmanovi, kako je kar 90 različnih trgovin. 

Podobno nasprotje imamo tudi v pogledu Filipa in Jezusa. Eden vidi množico, drugi pa resnično povzdigne oči in opazi v množici ljudi, človeške osebe, ki imajo svoje potrebe. Kontrast je očiten. Zakaj je tako? Ker Filip še nima tistega pravega pogleda, ni namreč še šel z Jezusom prek Vélike noči, da bi tudi sam znal zares "povzdigniti pogled".

Malenkosti, podrobnosti, smo dejali, kot je ta, da se Jezus prek "morja" (Judje so vsako večjo vodno površino imenovali morje, torej tudi jezero) poda na drugo stran, ljudje pa gredo zaradi znamenj, ki jih je delal, za njim. Vse skupaj se namreč navezuje na Pasho, na prehod izraelskega ljudstva, ki je Mojzesu zaradi znamenj sledilo, čez morje. Smo torej pred velikonočno pripovedjo, ker moramo tudi mi postati velikonočni kristjani, moramo se dvigniti iz grobov. Dokler smo namreč v njih, ne znamo videti onkraj svojih omejenosti in napak, posledično pa ne znamo videti tudi prek omejenosti in napak drugih. Vse do tedaj, smo ograjeni v svojem malem svetu in ne vidimo ali tudi nočemo videti, kaj pesti ljudi okrog nas. 

Lep simbol te naše zaprtosti in ograjenosti, torej tudi omejenosti, so vse višje ograde in zidovi, ki jih postavljamo okrog svojih vrtov, rekoč nekako takole: »To je moje, sam sem si to prislužil in sam bom to užival. Drugi nimajo pravice do tega, edino če jih sam spustim k sebi.«

Te ograde pa smo mi postavili tudi okrog nas samih kot oseb. Sami smo nekako gospodarji samih sebe, drugih ne smejo zanimati naše reči, do sebe spustimo samo tiste, katere želimo. Lahko rečemo, da smo do drugih ljudi na splošno ne le nezaupljivi, temveč jih celo gledamo nekako sumničavo, saj skoraj za vsakogar mislimo, da k nam hodi s figo v žepu. Če temu ni tako, pa je vsekakor bližnji za nas neko dodatno breme, nam je odveč, kakor so se odveč zdeli apostolu Filipu tisti ljudje, ki so šli za Jezusom.

Morda bi lahko današnjega duhovnika primerjali s Filipom, saj se je iz vseh naštetih razlogov in morda še zaradi česa drugega, zaprl med gotove zidove svojega župnišča in cerkve, lahko vzamemo tudi dobesedno, saj se zidovi resnično zdijo bolj važni od ljudi, pa se stalno nekaj gradi, popravlja, obnavlja... Je treba današnjega duhovnika obsojati zaradi tega? Nikakor, ker je samo privzel vzorce današnje družbe, kjer vsakdo skrbi zlasti za svoj vrtiček.

Pogumno si je treba najprej priznati tisti drugi del naročila, ki ga je pri sv. Damijanu slišal sv. Frančišek: "Pojdi, popravi mojo zgradbo, ki je, kot vidiš v razsulu." Kako težko si je priznati, da je naša zgradba v razsulu in je potrebna temeljite prenove.

Prenove, da, ampak tiste notranje, spremembe mišljenja, h kateri je Jezus pozival ob začetku javnega delovanja. Moramo se srečati z vstalim Gospodom, torej s tistim, ki zna po vsem trpljenju in vseh padcih, zaničevanju, porazih, še vedno dvigniti svoj pogled in videti človeka - poglejmo pripoved o razbojniku na križu npr. Jezus vidi in ve, da smo lačni mi in da so lačni vsi ljudje. On se ne sprašuje, kaj imajo ti ljudje, ki so tja prišli, za bregom, ampak se jasno zaveda, kaj jim manjka, kaj najbolj potrebujejo – njega samega. Da pa pride do tega, da ljudje dobijo tisto, po kar so prišli, je važen prav vsakdo od Jezusovih sodelavcev, torej je važen vsak od nas kristjanov. To govorimo v teh nedeljah. Nasledniki apostolov smo, vsaj v smislu širjenja evangelija, vsi kristjani.

Jezus potrebuje tako nezaupljivega in sumničavega apostola Filipa, kakor tudi praktičnega apostola Andreja. Potrebuje torej tako duhovnika, ki ga pošlje nasičevati ljudi s "kruhom življenja", kar je Božja beseda, evharistija in ostali zakramenti, kakor potrebuje tudi praktičnega laičnega sodelavca, ki lahko pride še do drugih ljudi. Oba pa morata seveda biti z Gospodom, kajti vemo, da brez njega, s svojimi lastnimi in omejenimi močmi, ne moremo storiti ničesar, če pa tisto malo, kar smo in kar imamo, damo v Jezusove roke, lahko delamo čudeže. 

Tu je, zelo na kratko, model, kako prinesti Jezusa Kristusa vsem ljudem, kako "evangelizirati", če uporabimo to učeno besedo. Duhovnik mora zlasti skrbeti za oblikovanje svoje »male črede« in za to, da je tej čredi ob strani, ko le-ta skrbi, da tisto, kar je prejela, prenese še drugim ljudem, na svoje domove, v svoje službe... Duhovnik ni noben »superman« in ne more za vse poskrbeti, temveč potrebuje sodelavce. Ne potrebujemo, da so laiki neki kvazi-duhovniki, ampak je vsak poklican, da je Jezusov učenec v tem in s tem, kar je. To so tisti hlebi in ribe, ki jih lahko damo v Jezusove roke, potem pa mu jih, pomnožene, pomagamo razdeliti. Le tako lahko evangelij pride k vsem ljudem. Da pridejo tudi »drugi« do kruha življenja, smo odgovorni vsi. Ne le duhovnik.