Križ je sestavni del življenja

Današnja zgodba ima dva dela, vendar oba redko slišimo. To odslikuje tudi naše ravnanje v življenju. Vsi bi radi, da bi ga namreč sestavljali samo svetli trenutki, ne pa tudi temni. Življenje naj bi bilo ena sama široka avtocesta z gladkim asfaltom, kjer naj ne bi bilo nikakršnih ovir. Kako lepo bi bilo, si mislimo, če bi kar prehitevali avtomobile pred seboj in brez težav potovali od cilja do cilja.

Takšna slika je seveda nerealna, utopistična, saj bi življenje prej lahko primerjali z ozko in zavito gorsko cestico, kjer se vseskozi pojavljajo takšne in drugačne ovire. Resnična slika je pač taka, da tako luč kot tema spadata v eno in isto življenjsko zgodbo. S križi in preizkušnjami moramo računati. Pa ne, da bi si jih želeli, to ne, le vedeti moramo, imeti pred očmi, da brez tega pač ne gre. V tem oziru naj povem, kako se mi je zdelo najmanj čudno, če ne še kaj drugega, ko je pred kakim letom sorodnik prijatelju duhovniku pred poroko dejal, kako naj pridiga, da naj ne bodo v pridigi omenjeni križi in težave, temni trenutki, preizkušnje, ker da je tega že naveličan, ker je na vsaki poroki. Jezus nas danes prek apostola Petra in njegovega vzpona in padca v zelo kratkem času, uči drugače.

To, kar slišimo danes, ni prva izpoved vere, saj smo jih prej že nekaj slišali - od tistih, ki so jih izrekli demoni, pa do tistih, ki so prišle iz ust t.i. "malih učencev", torej tistih ljudi, ki jim je Jezus kakorkoli pomagal v njihovih težavah in boleznih. To Jezus povzame, ko vpraša apostole, kaj pravijo ljudje o tem, kdo je. Takoj zatem pa neposredno izzove apostole, po njih pa tudi nas: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Vsakega od nas to sprašuje, ne le apostole. Peter pravilno odgovori in najbrž bi tudi marsikdo od kristjanov, morda vsak, podobno pravilno odgovoril. Z jezikom zadevo izpovedati zadevo je lahko, kakor nam pravi tudi apostol Jakob v drugem berilu.

Težava se izkaže takoj zatem, ko Peter sebe in svojo človeško logiko, ki je tudi naša, postavi pred Božjo. To je, kakor nam Jezus pove, hudičevo. To so zelo ostre in trde besede, vendar izrazijo neko dejstvo, da ljudje lahko mislimo tudi hudičevo. Če pa lahko na tak način mislimo, lahko tako tudi govorimo in delamo. Zgodovina 20. stoletja je preveč zgovorno dejstvo tega. Nas pa to dejstvo spet ne sme zatreti in potreti preveč, ker ljudje, nasprotno, lahko mislimo tudi Božje - vselej, kadar smo odprti za Božje navdihe.

Za te navdihe pa smo lahko odprti le, če vemo, kje je mesto Jezusa Kristusa in kje naše - spredaj, na prvem mestu, je Jezus, za njim smo mi. Jezus vsakemu od nas pravi: "Hodi za menoj!" Hudič seveda pravi drugače. Pravi: "Hodi, kjer in kakor hočeš! Ne poslušaj drugih, ampak sebe! Kaj ti bodo drugi govorili in te učili... Sploh pa ne ta Bog."

In hudi duh vedno pravi, naj izberemo lažjo pot, lažji izhod. Pravi, da ne smemo trpeti, ker to za nas ni dostojno. Pravi, da je pravo življenje samo tedaj, ko uživamo. In seveda nam pravi, da takšen Bog, ki dopušča trud in trpljenje, ni noben Bog. Zato semna začetku opozoril, da je treba vzeti obe plati zgodbe - samo svetli del nas lahko hitro zavede, da bi se prevzeli. 

Mi bi kristjani, torej Kristusovi učenci, radi bili le dokler je to "fajn", dokler ni težko, dokler gre "kot po maslu", dokler se od nas nič ne zahteva... Pardon! Dokler se od mene nič ne zahteva. Zahteva se lahko le od drugih - jaz imam pravice in drugi dolžnosti. Vsi bi morali streči in ustreči samo meni, vsi plesati, kakor jaz godem.

Zato nam zgodba danes ne pove, da je Jezus Božji Sin, temveč, kako je Božji Sin. To je v svoji ponižnosti in pokorščini, popolni vdanosti v Božjo voljo. Ve, da pride trpljenje in križ, vendar zaupa Očetu. Če vera pomeni zaupljiv odnos z Bogom, potem bi to morala biti tudi naša drža. Jezus ve, da odrešenje pelje samo prek Vélikega petka. To bi morali vedeti in se tega zavedati tudi mi. Vera kristjana se vidi v njegovem pogledu in odnosu do križa, torej tudi do življenja. Ta pogled je lahko realen ali tudi ne.

Tu v naši zgodbi, je slika zelo realna in ne utopistična. Življenje vsakega človeka, zlasti pa kristjana, je trdo delo, trd in neusmiljen boj. Križ je, kot nam Jezus pove, nujno breme, ki pa je hkrati tudi orožje, da bi v življenjskih bojih zmagovali. Zato moramo v življenje, z vsemi njegovimi boji in ovirami, pogumno. Jezus je, kot nam je obljubil z nami vedno (Mt 28,20). Hrani in krepča nas v zakramentih, Svetem pismu in molitvi, kjer tudi dobimo moči ter sredstva za naš življenjski boj.

Še o strokovnjakih...

V nedeljo, 27. avgusta, se je zgodila na francoski plaži nevsakdanja nesreča, ko je 12-letna italijanska deklica padla v luknjo v pesku, ki jo je sama izkopala, stene luknje pa so popustile in deklico je zasul pesek ter jo zadušil. Ko se zgodijo tako tragične nesreče, je najlažje se vprašati: “Zakaj”? Veliko težje pa je dobiti odgovor, vsaj takšnega, ki bi dovolj dobro odgovoril na naše vprašanje. Lahko seveda podamo vse tehnične podrobnosti dogodka, pa še vedno ne bomo dobili pravega odgovora.

Kje so časi, ko je moralo biti poročilo v črni kroniki karseda skopo, nuditi je moralo zgolj osnovne podatke. Novice iz kronike tedaj seveda niso veljale za osrednje, temveč za obrobne, danes pa je ravno obratno.

Zgodi se nesreča in zdi se, da je ljudje ne bodo jemali dovolj resno, navajeni kot so na vse negativne in tragične novice. Najbrž se jih zgodba sploh ne bo dotaknila, pa bi se jih morala, ko pa vendarle gre za ubogo, komaj 12-letno punčko (kolikor 12-letnicam, žal, danes sploh še tako lahko rečemo...). Zato je treba nemudoma zavrteti telefonsko številko in poklicati na pomoč dežurnega strokovnjaka. Ti so namreč posvečena kasta, neke vrste duhovniki, ki jih obdaja neka skrivnostna “aura”. 

Tudi tokrat je bilo tako. V največjem italijanskem dnevniku so namreč brž na pomoč poklicali strokovnjaka, da bi neukim ljudem “razložil”, kaj se je zgodilo. Tako nam geolog (da, prav ste prebrali!) razloži, kako se izogniti v prihodnje podobnim tragičnostim. Pravi, kako je “luknja, izkopana v mokrem pesku, bolj stabilna od tiste, izkopane v suhem”, zato je tudi “priporočljivo, da zmočimo celoten delovni prostor, ali pa smo bolj blizu morju”. Spominja tudi, naj bomo “pazljivi, da ne bomo izkopali pregloboke luknje, pa tudi ne preširoke”, saj “že pri premeru od 40-50 cm” obstaja tveganje, da v luknjo pademo. Na koncu tudi priporoča, da preverimo, da “nagibni kot stranskih sten ni večji od 40 stopnij”, saj je tako “luknja bolj stabilna”. 

Tako je, ko kdo želi govoriti na vse pretege, kar sodobni “duhovniki” delajo na medijskih prižnicah. Tam že dolgo ne morejo več, ne da bi se po pomoč zatekli k strokovnjakom, da bi nam ti razložili vsako stvar, tudi takšno, ki se je zgolj s kakšnim tehničnim podatkom ne da razložiti, ker spada med skrivnosti, ki človeka presegajo, kakršni sta skrivnost zla in smrti. V dotičnem primeru smo izvedeli tudi, da mora 12-letni otrok, če se želi igrati v pesku, biti tehnični inženir, saj mora poznati vse tehnične podrobnosti, kakor tudi pravi kot izkopa. Kot da bi podrobno upoštevanje tehničnih navodil lahko preprečilo nesrečo, za katero so že stari dejali, da nikoli ne počiva. Zlo in smrt potrebujeta drugačnih “strokovnjakov”, ki se ukvarjajo s tisto presežno skrivnostjo ali skrivnostnim, ki je tehnični strokovnjaki, kot vse kaže, ne poznajo ali nočejo poznati.

Objavljeno v Novem glasu

O današnjih gluhonemih in odgovornosti za njihovo ozdravljenje

Pripoved o gluhonemem se ne dogaja »tam nekje« in »v davnih časih«, ampak je še kako aktualna tudi za naš čas. Pokrajina Deseteromestja, kjer se dogajanje odvija, je namreč v Jezusovih časih veljala za pogansko deželo. Tudi mi si moramo že enkrat dati dopovedati, da naša dežela že kar nekaj časa ni več »katoliška Slovenija«, temveč je vse bolj poganska. Bolj ko se izgublja vera v Boga, tem bolj na njeno mesto stopa poganstvo s svojimi mnogimi bogovi, maliki. Pa zaradi te trditve nismo nikakršni črnogledi pesimisti, ker je to le resnična slika. Gluhonemi je predstavnik mnogih prebivalcev svoje pokrajine, kakor je predstavnik tudi mnogih ljudi danes. In nihče od nas pred to boleznijo ni imun, saj po apostolu Pavlu vemo, da nosimo zaklad vere v lončenih, torej krhkih, posodah (2 Kor 4,7). Na mesto Jezusa Kristusa lahko hitro stopijo drugi bogovi, vsak dan smo v tej nevarnosti, da bi zboleli za gluhonemostjo.

Cristoforo de Predis - Ozdravljenje gluhonemega

Danes smo preveč usmerjeni zgolj na bolezen kot nekaj biološkega. Zdrav naj bi tako bil tisti človek, ki ga ne pesti nobena od uradnih bolezni. Če pa ga že takšna bolezen pesti, jo nekako pozdravi. Evangelist želi, da gremo globlje in bolezen gluhonemega pojmujemo kot duhovno bolezen. Gluhonemi je predvsem gluh za Božje navdihe, zato pa tudi ne more prav govoriti. Vidimo lahko, da je pravzaprav ta bolezen še kako razširjena tudi v našem času. Koliko ljudem je namreč danes vest popolnoma otopela, da so postali popolnoma plehki, če tako rečemo. 

Ker pa, kot smo zgoraj dejali, na bolezen gledamo samo biološko, se poslužujemo tudi napačnih načinov zdravljenja za to zlasti duhovno bolezen. Tako ljudje hodijo od Poncija do Pilata, da bi bili s seboj bolj zadovoljni, da bi bili bolj srečni, porabijo veliko denarja, kakor smo npr. brali pri krvotočni ženi, pa vse to nima nikakršnega učinka. Zdravilo, tudi za sodobnega človeka, je samo ena – oseba Jezusa Kristusa. Če hoče današnji človek ozdraviti svoje notranje uho in če želi res spregovoriti, pomeni, če hoče notranje ozdraveti, se to lahko zgodi samo ob srečanju z Gospodom Jezusom.
 

Današnji gluhonemi pa bodo težko sami poiskali tega Božjega zdravnika, potrebujejo pomoč tistih, ki ga poznajo. Brali smo, kako gluhonemi iz evangelija ni prišel k Jezusu sam, temveč so ga k njemu privedli – predvidevam, da so bili to njegovi prijatelji, tisti, ki jim ni bilo vseeno zanj, ki so mu želeli le najbolje. Tudi danes lahko svojim »gluhonemim« prijateljem skušamo podobno pomagati. Seveda, molitev za svoje prijatelje je velika reč, ampak sama po sebi ni dovolj. 

Najbrž tistih prijateljev ni bila cela vojska, ampak neko majhno število, bili pa so zelo samozavestni in prepričani v to, da bo Jezus gluhonememu tovarišu lahko pomagal. Kaj pa danes? Če pogledamo, razen ob praznikih, naše cerkve niso več tako polne, a prava težava ni v tem, ni v številu. Pravi problem je v prepričanju, da moramo »ribiči ljudi« biti samo duhovniki. Toda, potem nismo razumeli ničesar. Jezusovi učenci vendar ne moremo biti samo duhovniki, temveč vsi kristjani, še zlasti tako imenovani »nedeljniki«. Če je ob nedeljah pri maši npr. 100 ljudi, bi to moralo pomeniti 100 evangelizatorjev, torej tisti, ki za Kristusa in z njim živijo tudi tedaj, ko zapustijo zidove cerkve. To velja tudi za nas duhovnike. Morda nismo toliko gluhi, kolikor smo bolj nemi, saj izven zavetja cerkvenih zidov in krščanske druščine o Kristusu ne govorimo. Tu je torej povabilo in izziv za nas, da prenesemo Jezusa Kristusa in njegov evangelij tudi v naše vsakdanje življenje, da o njem spregovorimo morda tudi na našem delovnem mestu, v krogu prijateljev, kjer niso vsi verni, ali pa niso kristjani. Ne moremo več te odgovornosti zvračati le na rame duhovnikov in njihovih najtesnejših sodelavcev. 

Osnutek je bil objavljen tudi v reviji 'Oznanjevalec', zato se ne čudite, če bo kak vaš župnik imel podobno pridigo, op. a.

Izročilo starih

Najbrž se nam zdi nekaj izjemno oddaljenega ta besedni dvoboj skupine farizejev z Jezusom, sploh zato, ker so omenjeni strogi judovski predpisi. Pa vendar je zadeva še kako aktualna, sploh zato, ker Jezus ta besedni spopad izkoristi za to, da nekaj sporoči – ljudem tistega časa in ljudem današnjega časa. Lahko bi dejali, da je to neprestano umivanje, o katerem nam spregovori evangelij, nekaj bolestnega, če ne bi za nas danes veljalo nekaj podobnega. Tudi mi namreč vse prevečkrat ostajamo podobni farizejem, ker ostajamo na površju, ko bi bilo treba težave reševati tam, kjer nastajajo.

Pa tu ne gre le za vprašanje tega, da se kdo drži pravil kot pijanec plota. Jezus nam želi spregovoriti o nekem vprašanju, ki je še kako naseljeno v nas, v vsakem izmed nas – vprašanje zla, z njim pa je povezano tudi drugo, ki je vprašanje smrti. To dvoje bi moralo biti aktualno tudi danes. Pravim, da bi moralo biti, ker pravzaprav ni, ker takšna vprašanja izrivamo iz svoje srede, iz svoje zavesti, da nas ne bi preveč bremenila. Danes gotovo smrt za nas ni več ne »sestra«, kakor jo je označil sv. Frančišek Asiški, kakor tudi ni »prijazna«, kakor jo je – čepravna drugačen način – označil naš véliki Prešeren. Gotovo nas vprašanji zla in smrti tudi ne mučita dan in noč, pa bi nas morala, kakor je dejal še en velikan, Ionesco, ki je tudi veliko delal v tej smeri, da bi nas te zadeve spet začele zanimati.

Žal pa drži, da so tovrstna ključna življenjska vprašanja tako narejena, da jih mi lahko potiskamo, kolikor pač hočemo iz svoje zavesti, ostanejo pa v naši podzavesti in nas mučijo še naprej. Kako to vidimo?

Ob sobotnem obisku knjigarne v »stari« Gorici sem imel težave s parkiranjem, ker se je v mestu odvijal vegetarijanski festival. Zakaj to govorim? Ker je to eden od »simptomov« današnje družbe. Naša družba je bolna – to bo danes dejal skoraj vsak. Pa sam mislim, da je bila prav tako bolna družba v Jezusovem času, pa pred tem, pa potem... Vsaka družba ima te težave. Vprašanje pa je, kako jih rešuje. Mi danes mislimo, da bomo vse rešili, če bomo spremenili slog ali stil svojega življenja. Tako naj bi »zdrav način življenja« rešil marsikaj. Če namreč zdravo živimo, nas ne bodo – si mislimo – pestile bolezni, bomo bolj srečni, živeli bomo dlje. Na smrt seveda niti ne mislimo, ne želimo misliti, ker je še daleč. Držimo se navodil tega in onega, te in one diete...

Ali nismo v tem podobni tistim farizejem?

Pa bomo ostali pri tem, ker bi lahko tudi kakšno rekli o tem, kako se omamljamo tudi na drugačne načine, ko si mislimo, da bomo z izboljšanjem materialnega stanja uredili vse. Tudi to se vse prevečkrat izkaže za napačno predstavo, za privid. Saj ne rečem, da nimamo dobrih namenov, a je težava drugod.

Dejstvo je namreč, da smo zaznamovani z zlom in smrtjo. Želimo ju premagati, kar je seveda pravilno, ker bi bili neumni, če bi se kar brez boja vdali v usodo. Težave, ki se dogajajo v našem srcu, torej v naši notranjosti, pa želimo reševati na zunanji način. Povedano drugače – ljudje bi radi rešili vse sami, tudi tisto, kar sami rešiti ne moremo. Sami namreč zla in smrti ne moremo premagati. To lahko naredimo le s pomočjo tistega, ki je to dvoje premagal, to pa je Jezus Kristus.

Zato pa nam ne bo zadostovalo, če bomo samo na zunaj izkazovali svojo krščansko pripadnost s tem recimo, ko bomo denimo vsako nedeljo pri sveti maši, kakor tudi ne bo pomagalo, če se bomo čim bolj natančno držali vseh drugih verskih navodil. Kristus mora vstopiti v naše življenje, v vse pore življenja, ne more biti stvar rešena samo s tistim: »saj hodim redno k maši.«

Tudi zato ne, ker to našim zanamcem ne bo prav nič koristilo. Kakor jim tudi vse drugo, o čemer smo prej govorili ne bo koristilo. Kaj bo pomagalo našim potomcem, če bodo rekli, kako so njihovi starši, stari starši in še kdo, »zdravo živeli«? Kaj jim bo pomagalo, če jim bomo zgradili hišo? Gotovo jim bo, sploh to slednje, marsikaj olajšalo, ne bo pa pomagalo, ko se bodo morali spopasti z zlom, boleznijo in smrtjo. Treba jim je izročiti Jezusa Kristusa, jim pokazati, z zgledom, da je to živa oseba, ki lahko reši to zagato.

To jim moramo zapustiti – živ odnos. Ne samo nekaj zunanjega, ampak nekaj življenjskega, nekaj še kako resnega. Vera je živ odnos, to morajo razumeti tisti, katerim jo želimo izročiti. »Izročilo starih« mora torej biti živa zadeva, sicer ga ne bo nihče hotel, se mu bo uprl in ga zavrgel.

Naj ostanem ali grem?

Prejšnjo nedeljo smo prisluhnili še zadnjemu delu Jezusovega govora o »kruhu življenja«, danes imamo pred nami odziv nanj. Poglejmo najprej odziv večine: »Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?«(Jn 6,60)." Niso zastonj tako rekli, ker so Jezusove besede resnično tako zvenele in še danes tako zvenijo, če jih presojamo zgolj človeško. Za človeški razum te besede niso logične. Zelo kmalu izvemo, kaj manjka: »Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« (Jn 6,64a). Treba je torej razumu še nekaj dodati, da bi te besede bile sprejemljive, to pa je vera.

Ljudje nimamo nobenih težav, dokler stvari v življenju gredo po utečenih pravilih, logično, po naših shemah, načrtih. Težava nastane, ko je nekaj izven tega. To nas preseneti, nas vrže iz tira. Naša logika je »daj-dam«. Ko nekaj damo, tudi pričakujemo nekaj nazaj. To seveda dobro učinkuje in moramo reči, da v večini primerov tako tudi mora biti, ni pa tako v vseh primerih. V odnosih zgolj pravičnost ni dovolj, ampak jo je treba preseči. Ljubezen vsebuje tudi pravičnost, jo predpostavlja, ampak je vseeno mnogo, mnogo več.

Jezus tako ne ostaja zgolj pri besedah, pri nekem nauku. Učenci niso prišli na nek tečaj, za katerega bodo potem dobili položnico. Gospod jih preseneti, ker jim izroči samega sebe, v zameno pa ne zahteva prav nič. Tu je težava za učence, ker so razoroženi. Če se mi namreč nekdo popolnoma izroči, brez vsakršne rezerve, potem tu ni nobenega slepomišenja, ampak sta možnosti samo dve – da sprejmem ali zavrnem. Toda, če sprejmem, je tu problem, ker moram to storiti z vsem svojim bitjem. Ni to samo nauk ali filozofija, kjer bi lahko razločeval, kakor dandanes delamo z odpadki, kaj vzamem in kaj ne, kaj mi »paše« in kaj ne. Tu se mi izroča oseba.

Zato sem si tudi sam v mislih ponavljal ta evangeljski odlomek (in, priznam, tudi pesem skupine The Clash 'Should I stay or should I go'...), ko se je nezadržno bližalo diakonsko posvečenje, ko je zame prihajal dan zaveze med mano in Bogom. Podobno pa bi si tudi mlada fant in punca lahko vzela to besedilo. Pridejo namreč trenutki v življenju, ko se moraš odločiti, možnosti pa sta samo dve. Da pa je zadeva še bolj "zafrknjena", nimaš, če izbereš "za", nobenega zagotovila. V končni meri gre za stavo.

Zadnja leta je precej teh stav, zlasti športnih, po katerih posegajo zares mnogi ljudje. Toda, tam je v igri denar. Pri tem, o čemer Jezus in mi danes govorimo, pa je v igri življenje, celo večno življenje. Če pa rečemo, da je v igri življenje, potem gre tu tudi še za vse drugo, kar spada zraven, še najbolj gre tu za svobodo. Zato ni zastonj za prvo berilo tisti odlomek iz Jozuetove knjige, ki sprašeuje tudi mene in tebe, za kaj se bova odločila. Za obljubljeno deželo ali za puščavo? Za stalnost, stabilnost ali za beg?

 

Človeški razum je tu priveden do skrajne meje in ne more naprej. Da bi šli tukaj naprej, je potrebna vera. Samo v moči vere je mogoče storiti ta korak v neznano. Samo v moči vere imamo tisto upanje in gotovost, da bomo, ko se bomo spustili v ta prepad neznanega, padli v ljubeče naročje. Najbrž gre odgovor, zakaj se je tako zmanjšalo (in se še manjša) število duhovnih poklicev in porok, iskati tudi v tej smeri. Vsaka takšna odločitev je namreč za kristjana predvsem preizkušnja njegove vere. Ta seveda ne izključuje težav in preizkušenj, nasprotno, z njimi računa vnaprej. Ker pa gre za zaupanje, nudi prepričanje, da se bomo skozi vse to nekako že prebili.