Človek, vstani

Prvo berilo in evangelij postavita pred nas strah pred prihodnostjo, strah za svoj obstanek. To je tisto vprašanje: “Kaj bo jutri?” ki si ga danes zastavlja čedalje več ljudi, ki se bojijo npr. za svoje delovno mesto, gre pa sicer za eno od temeljnih bivanjskih vprašanj. V časih, o katerih govorita odlomka, je moško potomstvo pomenilo obstanek, zlasti v primeru vdove, ki že tako ali tako ni pomenila nič in je bila odrinjena na rob družbe. Če se ozremo na današnji čas, podobno velja zlasti za tiste med nami, ki morajo zaradi svoje starosti in/ali bolezni v dom za ostarele – če nimajo otrok, nima kdo plačati njihovega bivanja v ustanovi, zato jim zarubijo premoženje. Greš torej v dom in nimaš več svojega. Pred kratkim se je denimo tako pripetilo v naši župniji, žalostna zgodba je to. Žena je zbolela pred časom za rakom, mož je bil še kar pri močeh in je zanjo skrbel, imela pa sta nekoliko prizadetega sina, ki je nekaj časa sicer delal, a je moral potem prenehati, za starše pa ni mogel skrbeti. Mož je nenadoma umrl, žena pa je šla umret v dom za ostarele. Ker ga plačevati ni mogla, so v ta namen zastavili njihovo hišo. Po njeni smrti, so v dom za ostarele poslali še sina, hiša pa bo uporabljena v druge namene, kdove, kaj bo notri, morda spet kaka “socialna” stanovanja. To sem navedel, da vidimo, kje živimo, in da življenje na rob odrinjenih kdove kaj drugačno, kot so ga imeli ljudje na robu družbe v času prerokov ali v Jezusovem času, niti mi pa ne vemo, kaj nas čaka jutri.

Če danes živimo še kar dobro, tudi v materialnem smislu, pa to še ne pomeni, da bomo tudi jutri. Naj to

Mario Minniti - Miracolo della vedova di Naim

ne zveni pesimistično, saj mislim, da je nekaj povsem realnega računati s tem, da pridejo v življenju takšne in drugačne preizkušnje, takšne in drugačne krize. Zato ni vprašanje, če pride do tega, ker do tega pride. Nismo imuni, vprašanje je, kako se odzovemo. Žal opažamo, kako negotova materialna prihodnost čedalje bolj ljudi peha v obup, kar lahko privede tudi do samomora. Čedalje več teh ekstremnih dejanj se očitno dogaja tudi zaradi materialnih stisk, veliko več pa jih je takšnih, ki jim botruje notranja stiska. To je treba povedati, ker s pometanjem pod preprogo, kot da tega ni, ne bomo ničesar rešili. Dejstvo je, da je vse več ljudi obupanih, kristjani pa ne moremo in ne smemo pustiti, da bi zmagal brezup. Na glas moramo povedati, da je še upanje za človeka in pokazati na tistega, ki to upanje prinaša. Ljudem okrog nas moramo povedati, da v težkem položaju ostaja ob nas tisti, ki je obljubil: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta” (Mt 28,20). V molitvi “Oče naš” ne nazadnje molimo prav to, da bi v naših preizkušnjah, v naših težavah ne obupali, ampak zaupali, da nas Bog ni pustil samih, kakor je jasno obljubil po svojem Sinu: “Ne bom vas zapustil sirot” (Jn 19,18). In res nas ne zapusti, ampak je vedno z nami, duhovno in dejansko, saj je v evharistiji resnično navzoč med nami, kakor verujemo, sicer pa duhovno. 

Vendar pa je danes zaupati nekaj izjemno težkega. Potem ko so nas razočarale vse institucije in imamo vseh lepih besed in obljub dovolj, zaupamo le še sebi in svojemu delu – nikomur drugemu. Ker pa smo sami tako krhki, slabotni in ranljivi, se kaj kmalu sesuje tudi zaupanje, ki ga imamo vase in to zapiranje vase nazadnje privede do obupa, ko pred nami ni več nobenega izhoda. Zaupanje je tako v krizi, ker je v krizi naša vera – v sočloveka, gotovo, kar pa je v končni fazi kriza vere v Jezusa Kristusa in v Boga nasploh. Ni več torej drugega z malo začetnico in ni več Drugega z veliko začetnico. Vprašanje, ki se nam tako zastavlja je, kako človeku današnjega časa, ki je izgubil zaupanje v vse, ki ne vidi nobene svetle točke pred sabo, spet vzbuditi upanje in zaupanje? 

Kakor nam je že daljnega leta 1910 dejal veliki pisec Chesterton, tu nima smisla delati kdove kakšnih analiz bolezenskega stanja, ampak je treba imeti jasno zavest, katero je zdravilo za to, in ga tudi ljudem posredovati. Zdravilo je v osebi Jezusa Kristusa, ker je edini, ki je premagal vse tisto, kar teži človeka: smrt, žalost, vpitje, bolečino… (Raz 21,4). Kakor vdova iz evangelija mu moramo le pustiti, da lahko vstopi v vse tisto, kar nas teži. Pa ne gre v prvi vrsti za materialno gotovost – redkokdo bo v trenutku telesno ozdravel, najbrž nihče ne bo čez noč obogatel. Ne gre za to, potrebujemo najprej duhovnega zdravja in moči, da bi se potem lahko spopadli z duševno in materialno stisko in težavami. 

Težak in navidez brezizhodni položaj lahko postane tudi priložnost. To ne pomeni, da je dobro, da se nam primeri kaj takšnega, daleč od tega, lahko pa skušamo izvleči iz tega vse dobro, kar je mogoče. Kot smo večkrat dejali, kriza prvotno pomeni odločitev, zato se lahko odločimo za to, da "odrinemo na globoko", zlasti v duhovnem smislu. Za kristjana bo to pomenilo poglobitev krščanskega življenja. Kaj bi to bilo? Redno prejemanje zakramentov, zlasti gre tu za udeležbo pri sveti maši in prejem obhajila, ki ga lahko tudi namenimo v duhovno korist komu drugemu. Za redno obhajilo potrebujemo tudi redno spoved. Ko pa govorimo o zakramentih, se je treba nanje zelo dobro pripraviti – pred našega Odrešenika moramo, zlasti ko gremo k sveti spovedi in k sveti maši, razgrniti vse svoje življenje, dobro in slabo. On je namreč tisti odločilni gost, ki prihaja na obisk v dom našega srca in lahko zadeve spremeni: “Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj” (Raz 3,20). Krščansko življenje je tudi molitveno življenje, ko niso dovolj le osnovni obrazci ki jih ali ne, zmolimo zjutraj in zvečer. Treba je tako povečati zlasti osebno molitev, ki je v tem, da si za Boga čez dan vzamem nekaj časa, ki se potem izkaže tudi kot "čas zase". Rožni venec, branje in premišljevanje Svetega pisma, duhovno branje, življenja svetnikov... 

Odlično sredstvo za premagovanje obupa, depresije in podobnih zadev pa je tudi dobrodelnost, ki je – dokazano – zelo pomagala številnim, ki so se spopadali denimo z žalovanjem za drago osebo. Možnosti izhoda je veliko, vsekakor pa drži, da mora človek najprej biti notranje, duhovno trden, da se potem lahko stanje izboljša še v drugih ozirih.

Hvaležna pokorščina

Stotnik se mora spopasti z zadevo, ki je večja od njega. Govorimo o zlu, ki se tokrat pokaže v podobi bolezni. Čeprav je bolnik le njegov služabnik, pa ga je vzljubil. Zanimiv je tale stotnik, ki ima rad tiste, ki jih drugi prezirajo, ali nanje vsaj gledajo sumljivo, saj ima rad tudi Jude, ki jih sicer njegovi sonarodnjaki prezirajo. 

Za judovske predstojnike, ki pridejo prosit Jezusa, je stvar nekoliko drugačna. Ne gledajo toliko na človeka, kolikor na tisto njihovo precej materialno pravičnost in mislijo, da si zaradi le-te stotnik zasluži, da njegov služabnik ozdravi. Najbrž razmišljalo, kako bi bilo rimskemu častniku zoprno, če mu služabnik umre, ker je vprašanje, kaj dobi. Žal je to bolj egoistični pogled na razmere, ki se ne izkaže za povsem stvarnega. Prvaki judovskega ljudstva mislijo, da mora nekdo dobiti nagrado predvsem zaradi samega sebe in mislijo, da se bo tako tudi končno vzpostavila pravičnost, ker si stotnik ne zasluži tega. Če gledamo samo nase in na svojo lastno "pravičnost", potem pride do nevarnosti, da gledamo na sočloveka materialistično. Zdi se tako, kot bi danes peljali popravit pokvarjeni avto, pa je tisto vendarle človek, ki je veliko več vreden od zgolj nekega predmeta, neke "mašine"... Stotnik ne gleda tako in nam sprašuje vest.
 

Prvo vprašanje za nas je namreč, kako obravnavamo svoje bližnje, kako se do njih obnašamo, zlasti do tistih, ki so nam najbolj blizu, to pa so člani naših družin. Jih obravnavamo morda kot tiste, ki morajo služiti nam, ali pa se res ravnamo po Jezusovem zgledu in ravnamo obratno. Se torej trudimo po svojih najboljših močeh, kako bi mi služili njim?

Druga zadeva - se zavedamo, da smo tudi sami služabniki, kakor se je stotnik zavedal? Služiti bi morali Jezusu, po njem pa nebeškemu Očetu, pa tega ne najbolje počnemo, ker se sklicujemo preveč na svoje pravice. Pravice ima tisti, ki je večji od nas, od vsakega človeka, zato je treba njemu služiti. Služiti je treba Bogu v ljubezni in predanosti - do njega imamo mi najprej in predvsem dolžnosti, potem pride vse ostalo, ker nam on naklanja marsikatere pravice, do katerih pravzaprav sami po sebi ne bi bili upravičeni. Se zavedamo v vsakem trenutku svojega življenja, da je nekdo vselej nad nami in smo mu dolžni poslušnosti? Ali pa se obnašamo, kot bi Boga ne bilo?

Tretja zadeva. Kolikokrat smo preveč skoncentrirani v to naše zemeljsko bivanje, izgubljamo pa obzorje večnosti. Obnašamo se, kot bi večnega življenja, Božjega kraljestva in teh reči, ki jih Jezus tako pogosto omenja, ne bilo. Potem so pomembne samo te naše telesne bolezni in slabosti. Na našem obzorju je samo grob, ki nam ga bodo nekoč izkopali, a ker se ga bojimo, si ga skušamo izbiti iz glave in ne mislimo več na smrt. Odrivamo jo nekam v prihodnost. Nasprotno pa bi morala biti večnost tista, ki je v našem krščanskem obzorju, misliti bi morali na onostranstvo. Misliti bi morali, kako bi prišli v večno veselje, kako živeti, da to dosežemo. Lahko delamo, kar hočemo, a nekega dne bomo kljub vsemu umrli - tu ni debate. Kam bomo prišli tisti dan? Se zavedamo, da nas čaka takrat Božja sodba? Se zavedamo, da je lahko onostranstvo še veliko slabše od najslabšega tostranstva, torej, od najslabšega možnega življenja tu na zemlji? Četudi nekdo sedaj ozdravi neke bolezni, kakor služabnik v evangeliju, pa pride dan, ko se bo treba iz oči v oči srečati z Jezusom kot pravičnim sodnikom in mu položiti račun našega življenja.

Vem, rekli bodo, kako strašim s temi rečmi. Sploh ne - biti mora napetost v našem življenju. Govor o poslednjih rečeh jo spodbuja, kakor je tudi spodbuda k odgovornemu življenju. Zavest tega, da Bogu odgovarjamo, pa nas spodbuja tudi k temu, da smo mu vsak dan hvaležni za vse tisto, kar imamo in kar prejemamo, ker bi lahko tudi ne bilo tako. Če imamo dobre ljudi, ki nam pomagajo, za nas skrbijo. Če smo kolikor toliko zdravi. Če imamo dom, družino, starše, moža, ženo, otroke, prijatelje... Koliko je teh stvari in ljudi. Primerno je, da se za vse dobro, kar imamo in prejmemo, vsak večer tudi Bogu zahvalimo.

Skrivnost Boga

Nekega dne se je sv. Avguštin sprehajal po obali in skušal razumeti skrivnost Boga. Ko je bil zatopljen v ta razmišljanja, je videl otroka, kako je z morsko školjko jemal vodo iz morja in jo zlival v luknjo, ki jo je bil izkopal v pesek. Svetega moža je zadeva pritegnila in je otroka vprašal, kaj dela. Ta mu je odgovoril: “Želim dati morje v to luknjo.” S preprostimi besedami je sveti Avguštin skušal razložiti otroku, da je to nekaj nemogočega. Nakar je malček dejal: “Preden boš ti dognal skrivnost Boga, bom sam že zdavnaj prelil celotno morje v tole luknjo.” Ko je to rekel, je otrok izginil. Sveti Avguštin je torej pomislil, kako je to moral biti angel, ki mu ga je poslal Bog, da bi ga poučil, kako je skrivnost Svete Trojice sicer res največja in najpomembnejša skrivnost naše vere, da pa ji mi, z našo omejeno pametjo, ne bomo nikdar prišli do dna.

Kakor je bila tista luknja ob morju premajhna, da bi v sebi zadržala vso vodo morja, prav tako in še bolj drži za našo pamet, da je veliko preveč omejena, da bi lahko zaobsegla tako veliko skrivnost, ko pa ji uhajajo še številne druge reči. Nekatere stvari in nekatera vprašanja so večja od nas in jim nikdar ne bomo prišli do dna, vsaj ne v tem našem zemeljskem življenju. Ljudje bi tudi glede skrivnosti Boga vselej ostali bosi, če bi izhajali iz nas samih in našega uma. Nekaj bi že dognali, a do same skrivnosti Boga ne bi mogli priti, če se nas ne bi Bog v nekem trenutku zgodovine usmilil in nam on sam prišel naproti, da bi nam o sebi nekaj razložil. Takole pravi evangelist Janez o tem: “Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.”

Mi torej vemo, da je Bog Trojica samo zato, ker nam je to Jezus razkril, ko je prišel med nas ljudi, sedaj pa je zapisano v evangeliju, še to pa ne dobesedno, ampak je bil za to potreben določen čas, da smo razbrali iz evangelija. Vse naenkrat bi bilo preveč, kakor smo slišali v evangeliju, zato pa je Gospod svojim vernim poslal Svetega Duha, da bi z njegovo pomočjo le počasi dognali določene Božje skrivnosti. Da so definirali skrivnost Svete Trojice, so naši očetje potrebovali kar par stoletij. Jezus je namreč govoril le o Očetu, o Sinu oz. o samem sebi, ki da to je, in govoril je o Svetem Duhu, ki naj bi ga Oče po njem poslal ljudem. Iz Kristusovih besed se da tako razbrati, kako je Oče Bog, kako je Sin Bog in kako je tudi Sveti Duh Bog.

Kakor je kasneje razložil nekemu poganskemu kralju na Irskem sv. Patrik, ne gre za tri bogove, ampak za enega samega Boga. To je razložil s pomočjo triperesne deteljice, ki jo je bil pobral na poti k temu kralju. Kakor za deteljico velja, da ima eno steblo, iz katerega rastejo trije listi, tako tudi za Boga velja, da ima eno Božjo naravo, v kateri pa so tri Božje osebe, ki so si med seboj “različne in nepomešane”, a jih druži skupaj ta Božja narava.

Najlepše bi lahko to vsaj malo razložili, če izhajamo iz tiste najlepše definicije o tem, kaj oz. kdo Bog je, ki jo je spet dal apostol Janez: “Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8). V tej kratki povedi je zaobjeta vsa skrivnost Boga, ki je hkrati en in trojen. Če je namreč Bog ljubezen, potem pomeni, da je v njem nek čudovit odnos, ki ga je nato sv. Avguštin vendarle nekoliko uspel zaobjeti približno takole: Oče je tisti, ki ljubi, Sin je tisti, ki je od Očeta ljubljen, vez ljubezni med njima pa je Sv. Duh. Ta vez ljubezni pa je tako močna in velika, da je sama tudi oseba.

Ta skrivnost Trojice je prisotna že v naravi sami in se marsikje odslikava, najlepše pa v človeški družini, saj smo bili ljudje ustvarjeni po Božji podobi. Poklicani smo, da v naših odnosih odslikavamo Boga. Bolj ko uspemo zares živeti pravo in pristno ljubezen med nami, bolj smo Bogu podobni. Na ta način izpolnjujemo Jezusovo zapoved, da se ljubimo med seboj, kakor nas je on ljubil. Bolj ko smo se torej sposobni odpovedati sami sebi in zase nič zadržati v korist drugega, bolj smo v Bogu. To je tista popolna ljubezen, h kateri ljudje težimo kot svojemu cilju. Samo človeška ljubezen tega podarjanja ni sposobna sama od sebe. V Sveti Trojici naj bi – po besedah teologov - potekal t.i. “ljubezenski ples”, ko nobena od oseb ničesar ne zadržuje zase, ampak se v vsakem trenutku drugi popolnoma podarja. V družini je več oseb, ki so združene v eni sami ljubezni, ki bi se naj upodabljala po tem popolnem odnosu, ki je v Bogu. Seveda potrebujemo za uresničevanje le-tega obilico Božje pomoči in milosti, ker sami te velike naloge ne zmoremo izpeljati do konca. Podobno velja za vsak človeški odnos, na vsaki ravni - vselej se moramo truditi, da postane odsev Božje ljubezni.

Pomeni, da mora biti to, da je Bog ljubezen in da mi v takšnega Boga verujemo, vidno. Biti moramo pričevalci tega. Vse naše besede, dognanja, definicije in izpeljave niso prav nič vredne, so prazne, če tistega, kar od Boga prejemamo, ne znamo tudi živeti. Skrivnost Božje ljubezni se nam ljudem na najboljši možni način podarja pri sveti mašni daritvi. Celo do takšne mere to gre, da se nam Bog sam daje v hrano, da bi se tako posebej združil z nami in nas upodobil po sebi. Vendar pa se mi lahko v svoji svobodi žal tudi odločimo, da se pa njemu ne bomo dali, da ga ne bomo poslušali, da se mu ne bomo pustili preoblikovati. Tako drži, da svoje krščanstvo sicer izpovedujemo, to počnemo tudi na najboljši možni način, ko se udeležimo svete maše, a lahko vse skupaj ostanejo le besede, za katere so že stari Latinci dejali, da odletijo po zraku in se razgubijo. Za to, kakšen naš Bog je, moramo pričevati s svojim življenjem.

Nekega dne se je neki proticerkveno nastrojeni odvetnik podal v Ars, kjer je želel zasmehovati »tistega ignorantskega župnika«, kar naj bi po njegovem prepričanju bil sv. Janez Marija Vianney. Vendar pa se je tisti mož, v nasprotju z vsakim pričakovanjem, domov vrnil kot vernik. Srečanje s tistim župnikom ga je spreobrnilo. Prijatelji so ga začudeni spraševali: »Kaj si torej videl v Arsu?« Odgovoril jim je: »Videl sem Boga v enem človeku.« Naj bo to spodbuda tudi za nas, da bi se vse bolj po Bogu upodabljali. Bolj ko bomo ljubili Boga in bližnjega, bolj bomo vstopali v Božjo skrivnost, jo razumevali, ta skrivnost pa bo potem tudi odsevala drugim, ki nas bodo srečali. Ljudje smo pač tako narejeni, da na koncu vendarle gledamo s srcem, ki ima, kot je lepo dejal Pascal: »Svoje razloge, ki jih razum ne more dojeti.«

Čas za Duha

Berilo iz Apostolskih del nam govori o veliki nevihti, ki naj bi nastala takrat, ko so se apostoli zbrali skupaj, kar je zanje že postala navada. To se seveda jasno nanaša na Božje razodetje na Sinaju, kjer so tudi bili podobni nebesni pojavi, a je ta nevihta tudi sicer zelo na mestu, saj se v človeku vedno zgodi nekaj takšnega, kadar je Bog v njem na delu. Da pa bi res bil na delu, moramo tudi mi narediti svoj del naloge. Kateri je, smo pa izvedeli pred desetimi dnevi pri evangelistu Luku, ko je rečeno na koncu evangelija: "Bili so ves čas v templju in so slavili Boga" (Lk 24,53). Vsak dan smo torej poklicani k temu, da damo Bogu nekaj prostora. Vsak dan potrebujemo, da dihne v nas malo tega svojega osvežujočega in poživljajočega vetra (v grščini je pravzaprav ena in ista beseda za veter in duha), a se moramo mi za kak trenutek odreči tistim vsakdanjim opravilom, ki nas posrkajo vase kot kak orkan, in nas prenašajo levo in desno, mi pa se temu toku prepuščamo. Ja, treba se je pošteno potruditi, da se tudi sami odpravimo - vsak na svoj način, seveda - v dvorano zadnje večerje in se enostavno za nekaj časa prepustimo Bogu, da nas preoblikuje.

Vidimo, kako je za to duhovno preoblikovanje nujno, da se odpovemo vsem svojim človeškim zahtevam, domišljavosti in ponosu, po katerih bi radi imeli vse zase, po katerih bi radi vse obvladovali, tudi Boga in njegovo delovanje. Podobni moramo postati apostolom, ki so z Marijo enostavno sedeli v tisti dvorani, kar pomeni, da niso počeli svojih vsakdanjih človeških reči, ampak so tisti čas popolnoma posvetili Bogu. Enostavno so si vzeli čas, se zaprli v tisto dvorano in molili. Mi pravimo, da tega časa nimamo - to ne drži. Časa je namreč dovolj, ampak stvari v našem življenju niso postavljene na svoje mesto, zato pa si mislimo, kako so najpomembnejše tiste stvari, ki v resnici sploh niso tako pomembne oz. niso tako pomembne, da bi morale vzeti mesto drugim, ki so ključne. Tudi nam pravi Jezus kakor Marti, kako nas skrbi in vznemirja mnogo stvari, a smo zaradi tega pozabili na tisto eno, ki je najpotrebnejše in si ga je izbrala Marija - najti čas za Boga sredi vseh opravil (Lk 10,41-42). Vsi hrepenimo po notranjem miru, po notranji moči, pa zanjo nič ali premalo naredimo. Pa tako malo bi se bilo treba potruditi, da bi bilo bolje. Kako bo vendarle Bog poslal svojega osvežujočega vetra, svoje žive vode, svojega plamtečega ognja v naše duše, če mu pa prostora ne damo, če si zanj časa ne vzamemo? 

Odločimo se že enkrat, da se zjutraj, ko se prebudimo, najprej pokrižamo in zmolimo jutranjo molitev, kjer Bogu izročimo dan, ki je pred nami, kjer ga prosimo za blagoslov, varstvo in razsvetljenje pri vsem, kar bo v tistem dnevu. Tako malo je treba za to. Vzemimo si zvečer nekaj časa, da premislimo dan, ki je za nami, kjer se lahko zahvalimo za vse dobro, kar smo prejeli, za vse ljudi, ki smo jih srečali, kjer potem tudi obžalujemo tisto, kar nam ni šlo, vse to pa Bogu izročimo, skupaj s sabo in ga prosimo za blagoslov in varstvo. Preberimo si kak odlomek iz svetega pisma, zmolimo kako desetko rožnega venca. Časa je vendarle dovolj. Kadar smo razrvani, se potrudimo in se udeležimo dnevne svete maše, ki nam je dana kot velika milost. Govorim seveda o vsakdanu, prav je seveda tudi, da se ustrezno pripravimo in obhajamo tudi Gospodov dan, nedeljo.

Kako to, da smo si sposobni najti čas za mnoge dnevne obrede, kot so recimo pitje kave, cigareta, večerno gledanje TV..., za Boga pa časa ne najdemo? Dovolj je izgovorov, čas je za odločitve. Prerok Ezekiel nam lepo pove v svojem 47. poglavju, česa je sposoben Božji Duh, če mu damo nekaj prostora - to je reka žive vode, ki teče skozi Judovo puščavo, da ta ozeleni, pride vse do Mrtvega morja, pa tudi to oživi. Če želiš biti še naprej v Mrtvem morju, izvoli, a vedi, da si tako škodiš. Vsak dan so pred nami številne odločitve, tudi ta, če se bomo odločili za Boga ali za nič. Vsak dan velja zame tisto, kar Bog pravi bolj v začetku Svetega pisma: "Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo" (5 Mz 11,26). Vsak dan torej Bog postavlja predme ta svoj blagoslov, vsak dan pošilja svojega poživljajočega Duha, ki nam ga je Jezus tolikokrat obljubil, a se moramo zanj tudi mi vsaj malo potruditi. 

Držati se zapovedi

Šesta velikonočna nedelja spregovori o dveh zadevah, ki si jih dandanes mi razlagamo malo po svoje, to pa sta “ljubezen” in “mir”. Če bi namreč vprašali ljudi okrog sebe o tem, kaj je zanje ljubezen in kaj mir, bi dobili verjetno veliko različnih odgovorov, kolikor ljudi bi pač vprašali, pa še ne bi bili zadovoljni. V sebi na neki način čutimo določeno praznino, da nam nekaj manjka. Čutimo, kako želimo biti ljubljeni in čutimo določen nemir, čutimo določen strah in to je treba napolniti ali zapolniti, vendar to delamo po svoje, po človeško. Nekaj, kar je nam ljudem splošno, pa je, da nočemo, da bi karkoli v življenju od nas zahtevalo več kot je potrebno. Z malo truda želimo velike rezultate. Tudi ne radi vidimo, da bi bilo karkoli večje od nas, ampak moramo vse obvladati, kontrolirati, imeti v pesti, celo posedovati. V tej logiki pojmujemo tudi ljubezen in mir.

Tako sem sam tisti, ki lahko od drugih zahtevam, drugi pa od mene ne smejo zahtevati. Ko mi je nekaj všeč, se moram tega polastiti. Ko mi je nekdo všeč, ga moram imeti. Moram namreč zadovoljiti svoje želje, svoje hrepenenje, svojo praznino. Seveda bo ta zadeva funkcionirala do tedaj, ko mi bo nekaj ali nekdo všeč, do kadar bodo moje želje potešene, do kadar bo “feeling”. Brž ko temu ne bo tako, bom zadevo ali človeka odložil kot odvečno breme in poiskal kaj ali koga drugega. V tej smeri bom iskal vedno novo in novo, nove avanture. Preizkusil bom to in ono, ta in oni način. Kljub vsemu temu pa še ne bom ne zadovoljen, ne zadovoljèn. Ne bom izpolnjen, ne bom srečen. V sebi bom nemiren. Morda bom vendarle ugotovil, da sta ljubezen in mir, po katerih hrepenim, večja od tistega, kar si lahko zagotovim sam in da sta večja tudi od človeške ljubezni in miru. Ljudje si prave ljubezni in miru sami ne moremo zagotoviti, ker sta prava ljubezrn in mir večja od nas, nas presegata.

Ko se enkrat tega zavemo, ko to spoznamo, se začnejo lahko pripravljati primerna tla, da se vanja vsejeta pravi mir in ljubezen, ki sta vselej zastonjski in nezasluženi dar, ki si ga ljudje sami nismo sposobni zagotoviti, lahko pa smo tega daru deležni. Pripravljati primerna tla pomeni gojiti in poglabljati odnos z Gospodom Jezusom, kar pa seveda ni enostavna zadeva, zato pa mnogi odnehajo. "Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi," nam pravi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku. Pomeni, da če imam Jezusa resnično rad, ga bom tudi posnemal, se bom trudil živeti kakor je on živel in se bom trudil gojiti odnose, kakor jih je gojil on sam. Vendar je to težko in zahtevno. Zato danes ni toliko težava v tem, da bi ljudje delali odkrito toliko proti Bogu in proti njegovemu sinu Jezusu. Ljudje tudi ne zavračajo vnaprej evangelija in Božjih zapovedi. Takšnih ljudi je morda peščica. Veliko je žal takšnih, ki se deklarirajo za kristjane, so pa v resnici nedeklarirani agnostiki. Naj razložim. Veliko je krščenih, ki niti ne odkrito govorijo in delujejo proti krščanskemu nauku, je pa njihovo življenje daleč od le-tega. Pa to ne velja le za "navadne vernike", temveč za vse vernike, torej vključno z duhovniki in škofi. Morda pa sem tudi sam med takšnimi.

Tako je, če zame Jezus ni živ in potemtakem ni oseba, s katero je mogoče imeti odnos. Pomeni, da tudi vstajenja ni bilo, vsaj zame ne, saj: "Če Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera" (1 Kor 15,14). Odveč je govoriti, da sem kristjan, če moje življenje govori nasprotno. Lahko sem tudi vsak dan pri maši, celo večkrat na dan, pa je vse skupaj prazno in zlagano, če se potem moje življenje odvija povsem drugače. Ko je pred kratkim papež Frančišek nastopil svojo službo, so mnogi govorili, kako da je "lepo povedal". Pa sem se potem vprašal, kaj to pomeni, da je lepo povedal? Lahko cel dan skandiram papeževo ime na trgu sv. Petra, lahko sem celo med t.i. "Papa boys", pa to nič ne pomeni, če potem živim svoje življenje naprej po starem, kot bi papež ne rekel nič. In dejansko ni povedal ničesar, če njegove besede niso vplivale na moje življenje. In bi lahko šli še naprej v tej smeri, a mislim, da smo se razumeli.

Kristjan ne morem biti samo na papirju, kakor ne morem biti samo na papirju mož ali žena, oče ali mati, sin ali hči, prijatelj ali prijateljica. Vsi naši odnosi zahtevajo celega človeka, tudi odnos z Jezusom zahteva celega človeka in je celo podlaga za to, da so pravi tudi ostali kristjanovi odnosi. Vseskozi se je treba pošteno truditi v tej smeri in nikdar odnehati, kajti samo to prinaša pravi mir in ljubezen v dušo, kakor tudi pravo zadovoljstvo in izpolnjenost. Za konec pa še: nimam kaj zahtevati nekih pravic, dokler nisem izpolnil svojih stanovskih dolžnosti. Izpolniti dolžnosti pomeni živeti v skladu s tistim, kar sem. Če pa živim v skladu s tistim, kar sem, potem mi ne bo treba ničesar zahtevati, ker mi bo že podarjeno.