Morda ste že slišali za Lamberta Ehrlicha, če pa ne, vam dajem na voljo svoj prispevek za glasilo Teološke fakultete, ki sem ga s pomočjo Acta Ecclesiastica Sloveniae pripravil za eno od lanskih številk. Gre za polpreteklo zgodovino, in sicer za velikega Slovenca s Koroške, ki je bil zamolčan, oziroma ožigosan z oznako izdajalca. Spodaj si boste lahko prebrali, zakaj je ta oznaka neupravičena. Mislim, da je imel naš Gospod prav, ko je govoril farizejem, kako nočejo videti očitnega in ne slišati resnice. Tudi moderni farizeji se ravnajo na tak način.
Pred vhodom na Teološko fakulteto je na steni doprsni kip dr. Lamberta Ehrlicha, ki pa ga slovenska, žal pa tudi teološka populacija, ne pozna oz. ga ne pozna dovolj dobro. Ljudi naj bi sodili po njihovih delih, kar pa se v tem primeru ni zgodilo. Dejstva kažejo na to, da je bil velik človek, ravno zaradi tega je bil trn v peti nasprotnemu taboru, komunistom, za katere je vedel, da so zelo dobro organizirani, v nasprotju z ostalimi političnimi opcijami, kjer so bili notranji razdori številni.
Narodno delovanje na Koroškem
V arhivu Teološke fakultete ni mape z dokumenti o prof. Ehrlichu, najdemo pa zapisnik izredne seje fakultetnega sveta z dne 11.11.1919, ki pravi, da bi bil profesor, tedaj ekspert na mirovni konferenci, po svojih študijih in svojem znanju izredno primeren kandidat za stolico primerjalnega veroslovja. Za študijsko izpopolnitev predlaga podporo 1500 kron. Ehrlich je svoje študije etnologije in primerjalnega veroslovja res izpopolnjeval na univerzah v Parizu, Londonu in Oxfordu. Fakultetni svet ga je tako (čeprav ga je že prej nekako imel za svojega) 26.1.1922 soglasno izvolil za rednega profesorja primerjalnega veroslovja. Ob nastopu profesure na Teološki fakulteti je Ehrlich pripravil svoj Curriculum vitae, kjer najdemo zanimive podatke. Rodil se je 18.9.1878 v Žabnicah na Koroškem, končal gimnazijo v Celovcu, kjer je nato do l. 1902 študiral tudi bogoslovje, potem pa je študije nadaljeval na Institut Catholique v Parizu in l. 1903 na Gregoriani v Rimu. Istega leta je tudi doktoriral ter bil posvečen v duhovnika. Do l. 1910 je služboval kot stolni kaplan in škofijski tajnik v Celovcu, takrat pa je bil imenovan za profesorja osnovnega bogoslovja v Celovcu. Zaradi pomanjkanja slovenske posvetne inteligence na Koroškem, je moral posvetiti veliko časa narodno-obrambnemu delu. Tako je večinoma sam spisal knjigo »Aus dem Wilajet Kärnten«, ki se posveča položaju Slovencev na Koroškem, za državni zbor na Dunaju pa je l. 1917 spisal obširno spomenico o preganjanju Slovencev na Koroškem. Ameriški delegat Miles je Ehrlicha povabil k sodelovanju na pariški mirovni konferenci, ki je bila po 1. svetovni vojni – govora je bilo o novih mejah med drzavami. Tam je sodeloval skupaj z dr. Žolgerjem. Predstavil je položaj v vseh obmejnih pokrajinah, situacijo Slovencev na teh mestih in ozemeljske zahteve Slovencev. Zelo razgibano pa je tudi deloval na Koroškem v raznih organizacijah. Več let je bil odbornik Družbe sv. Mohorja. Bil je vodilni duh katoliškega kulturnega dela med koroškim ljudstvom. L. 1904 je dal pobudo za ustanavljanje delavskih in izobraževalnih društev. Ustanovil je »Slovenski dijaški dom« za dijake, ki niso mogli biti sprejeti v škofijsko malo semenišče, poleti pa jih je zbiral na študijskih sestankih po planinah. Ustanovil je »Slovensko krščansko socialno zvezo za Koroško« in bil ves čas aktiven na prosvetnem področju z organizacijo prosvetnih tečajev, verskih in narodnih manifestacij. Dajal je tudi pobude za zidavo delavskih domov v industrijskih krajih, kot npr. v Podljubelju, kjer je ustanovil tudi delavsko društvo. Številne njegove govore je objavil časopis »Mir«. V teh govorih se zrcali podoba ognjevitega slovenskega narodnjaka. V času prve svetovne vojne je Koroško zajelo pravo preganjanje Slovencev, ki so jih obtoževali panslavizma in srbofilstva. Številne so aretirali, jih šikanirali in obsojali na zaporna kazni. Kot skorajda edina slovenska inteligenca so bili duhovniki posebej na udaru.
Nadaljevanje dela za narod v Ljubljani
V svojem udejstvovanju v tujini je Ehrlich ugotovil, da je svet o slovenskih vprašanjih premalo poučen. Vodilna sila je bila tedaj Francija, zato je tudi Ehrlich zbral okrog sebe krožek, ki je gradivo objavljal v posebnem glasniku »Bulletin slovéne«. Zavzemal se je, da bi čim več študentov študiralo v zahodni Evropi, saj jih je pred tem bilo na študijo tam le malo. Položaj se je kmalu vidno izboljšal, vendar pa je bil Ehrlich precej osamljen jezdec, zato je kmalu zmanjkalo sredstev za program. Če bi profesorjeva namera uspela v celoti, bi bilo slovenskih izobražencev in znanstvenikov, študiranih na Zahodu, veliko, kar bi dolgoročno verjetno zelo vplivalo na razvoj kasnejših dogodkov.
Vsaj omeniti moram tudi Ehrlichovo delo za misijone. O misijonih je poučeval svoje študente, jih spodbujal in navduševal. Veliko si je dopisoval z misijonarji, napisal nekaj člankov o tej tematiki. Njegov pomen na tem področju je bil takšen, da ga še danes citirajo, predvsem v glasilih Misijonske družbe, pa tudi v novi knjigi prof. Ocvirka o misjijonih je večkrat navajan. Še posebej ga v tej smeri navaja prof. Kolar v svoji knjigi »Na misijonskih brazdah Cerkve«.
V zadnjem desetletju svojega življenja se je Ehrlich posvečal predvsem duhovni, svetovnonazorski in narodnostni vzgoji študentov, potem ko ga je škof Rožman postavil l. 1931 za dušnega pastirja akademikov. V okviru tega delovanja je nastal akademski klub »Straža«. Poglejmo na nastanek in razvoj slednjega. S študenti je Ehrlich sodeloval tudi na debatnih večerih Akademskega zbora (AZ), kjer so komunistični infiltriranci na vsak način skušali dokazati pogubnost nauka in politike Cerkve, kar so mešali s spretno dialektiko, in pa odrešilnost marksističnih naukov. Novembra l. 1931 je predsednik AZ Marijan Dermastja (ki je bil kot študent v naprednem gibanju in 1930 postal član KPJ) s silo preprečil intervencijo Ehrlicha, ki je želel zagovarjati Cerkev. Ta je sestanek protestno zapustil in s skupino šestih študentov osnoval Stražo, saj je sprevidel, da bodo v katoliških akademskih društvih potrebne velike spremembe. Pod vodstvom profesorja je ta krog razčiščeval pojme ter izvajal ločitev duhov med slovenskimi katoliškimi akademiki in komunističnimi infiltriranci. Tako ni čudno, da je Ehrlich postal glavna tarča ilegalnih komunističnih glasil univerze, Rdečega praporja in Rdečih signalov. Z zgodnjim in vztrajnim opozarjanjem na zablodo marksizma-leninizma-stalinizma je KP-ju preprečil, da bi po razbitju slovenske koalicije na univerzi, januarja 1933, podtalno zavladala nad razcepljenimi in na ideološko borbo nepripravljenimi študentskimi društvi. Komunisti so se te važne vloge prof. Ehrlicha takrat zavedali, zato so profesorja in akademski klub vtisnili v kolektivni spomin in jih še ves čas po vojni (preživele stražarje v svobodnem svetu) napadali v režimskem tisku.
Primorski Slovenci, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, so bili takoj pod pritiskom in nasiljem italijanskih iredentistov, še huje pa je bilo po letu 1922, ko so bili na oblasti fašisti. Ehrlich, ki je bil v letih 1931/32 dekan Teološke fakultete ob tem ni mogel ostati ravnodušen, zato je 10.2.1932 škofu Rožmanu poslal »Spomenico v zadevi primorskih Slovanov«, ki naj bi jo škof po svoji presoji poslal v Vatikan. Vidimo lahko, da je sodu izbila dno odstavitev goriškega nadškofa Sedeja.
Zadeve so se v 30-ih letih 20. stoletja vse bolj zapletale. Ehrlichovo videnje razmer in zarisana smer delovanja kažeta, da je bil človek širokega obzorja, ki je znal videti tudi naprej. Čim bolj so se zadeve zapletale, tem bolj je deloval odločno, premišljeno in seveda tudi tvegano. O tem nam piše Ciril Žebot v knjigi »Neminljiva Slovenija« (Žebot je bil od l. 1937 eden od vodilnih Stražarjev). Ni več šlo za narodno-obrambno delo v smislu tistega na Koroškem, ampak za poseg na neposredno politično področje, kjer se odloča o usodi naroda. Zgodovinar akademik Ferdo Gestrin je označil Ehrlicha kot edinega, »ki je bil sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo komunistov.« Na svoji poti po Jugoslaviji od 6.4.-4.5.1941 je, ko je videl jugoslovansko razsulo sklenil, da je treba osnovati podtalno slovensko vlado, saj je bilo ljudstvo kot čreda brez pastirja pahnjeno na rob in ni imelo nikakršne pomoči. Tu ni šlo ne za program kake povojne politične ureditve ne za konkurenco begunski vladi, temveč je bil tu pod vprašajem obstoj slovenskega naroda. Vlada bi morala biti popolnoma ločena od okupacijskih upravnih organov in uradov. Kot neposredni primer je 4.5.1941 izrecno podčrtal inkompatibilnost članstva v takratni ljubljanski konsulti in v predlagani podtalni narodni vladi za Slovenijo. Domači politiki so Ehrlichov predlog zavrnili kot neizvedljiv in nepotreben. OF jih je kmalu zatem zgodovinsko prehitela. Tudi londonska vlada se je svoje brezvplivne odsotnosti od domačih dogajanj za vedla prepozno.
Zadnje Ehrlichovo delo, ki ga je izdelal skupaj s Stražo je »Izdajalska zarota KPS-OF zoper slovenski narod ob soudeležbi komodne sredine« in predstavlja dognanja vsega Ehrlichovega kroga o OF po njenem polletnem delovanju. Delo so posthumno razmnožili med katoliške izobražence in je bilo kasneje osnova za »Črne bukve«. Prof. Lamberta Ehrlicha je VOS likvidirala 26.5.1942 na Streliški ulici v Ljubljani, ko se je vračal od jutranje maše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar