Spet eden od govorov - tega sem imel lansko leto, spet na radiu Trst. Odlomek je Mt 14,22-33. Komentar je bil pripravljen že prej, za Eksegezo NZ, potem sem ga pa še malo predelal.
In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«
Tudi ta odlomek iz Matejevega evangelija je povezan z vodo in čolnom, in sicer zato, ker je zavetnik moje župnije sv. Andrej, ki je bil ribič. Voda je tudi vir življenja, konkretno je tu vir naše vere, oz. nas k tej pripelje. Odlomek je sestavljen iz nekako štirih delov. Sprehodimo se torej skozenj.
Jezus gre molit, kar je normalna potreba njegovega duha, normalna lakota po združitvi z Očetom. Samota na gori nam daje predokus samote na vrtu Getsemani. Jezus moli zase in za svoje potrebe, njegov položaj se postavi nasproti položaju učencev, ki plujejo po jezeru. Kmalu jim bo priskočil na pomoč, vendar pa njegova moč in gotovost izhajata iz tega kontakta z Očetom. Jezus je njihov odrešenik, vendar pa je tudi prototip pravega vernika, ki ga morajo učenci posnemati, da se rešijo iz kakršnihkoli težav.
»Noč«, ki jo prikliče evangelist (v. 25) je kot tista v noči preizkušnje, »moči teme«, kakor bo rekel drugod Jezus (Lk 22,53). Tokrat je Jezus oddaljen »mnogo stadijev« od učencev (tu se evangelist več ne nanaša na zgodovinskega Jezusa). Ne da bi ga učenci izzivali, se Jezus pokaže v pravi luči in jim pride naproti. Nobena oddaljenost ne more Jezusu preprečiti združitve s svojimi (18,20). On prihaja na nepričakovan način, od zgoraj (v trenutku premaga največje razdalje) in ob nepričakovani uri (bila je četrta oz. zadnja straža). Kristus, ki prihaja nasproti, očitno ožarjen, sredi noči, je napoved vstalega Kristusa. Strah, ki privede tu celo do obupa (»Od strahu so zavpili« - v. 26) je običajna človeška reakcija pred nadnaravnim pojavom. Namesto da bi šel Jezus mimo njih (Mr 6,45; prim. Lk 24,28), se obrne na učence s pomirjevalnimi besedami. Tudi vera Cerkve v vstalega Kristusa (»Gospod«) potrebuje ponovnih dokazov, vendar ni nobenega pristnejšega od Jezusovih besed: »Jaz sem«, »pridi« (v. 27-29).
Vstalega Kristusa pa ni mogoče doseči drugače kakor z očmi vere, in ravno ta manjka Petru – zato skoraj utone. Varno hoditi po vodi pomeni sprejeti neko eksistencialno razsežnost, ki je drugačna od zgodovinske ali fizične, treba je odpreti dušo svetu nevidnega in nadnaravnega. Treba je verjeti preko vidnega in oprijemljivega. Ko Jezus skrivnostno hodi po vodi, nam prikazuje svet vstajenja. Eden od najbolj zanimivih momentov odlomka je Jezusova roka, ki je iztegnjena proti Petru. Jezus izvleče Petra iz vode, ki ga preplavlja. Cerkev, ki nam jo predstavi Matej, ponuja svojim vernikom v premislek še veliko podobnih situacij, z namenom, da bi znali prepoznati Kristusa in se podati k njemu, še bolj kot je to storil Peter. Končno se Kristus s Petrom povzpne v čoln, najbrž se Peter še vedno drži njegove roke (v. 32). Tu je zagotovo napoved Petrovega padca in spreobrnjenja na nevihtno noč velikega petka (26,69-75), vendar pa je Peter sedaj za vedno rehabilitiran, njegova vera pa je sedaj vzor, kakor je to bil tudi njegov padec.
Angleški romantični pesnik George Byron (1788-1824) je v eni svojih pesmi tako živo opisal vihar na morju, da bralca kar postane strah. Ladjo je premetavalo sem in tja kot orehovo lupino. Mornarji, stari in prekaljeni »mački« so vsi bledi in si mislijo: »Zdaj, zdaj, bomo šli na dno in požrli nas bodo morski psi!« Na krovu pa stoji desetleten deček, ki je čisto miren. Prestrašeni mornarji ga vprašajo: »Ali se nič ne bojiš, ko pa vidiš, v kakšni nevarnosti smo?« deček odvrne: »Ne, prav nič se ne bojim, ker je moj oče pri krmilu!« Bil je namreč krmarjev sin, ki je trdno zaupal v sposobnosti svojega očeta.
Ta pesniška zgodba nam lahko zelo lepo približa izbrani odlomek. Mornarji nimajo vere, medtem ko Jezus pozna svojega očeta in od tod črpa svojo moč (prej je molil na gori – odnos Oče-Sin). Kakor samo Bog lahko gospoduje nad morjem, tako lahko samo krmar ladjo reši iz valov. Mornarje je strah in ne verujejo v krmarja. Krmarja pozna samo sin in samo on lahko pripelje mornarje do svojega očeta. P. Albin Škrinjar piše: »Tako tudi k nam prihaja Jezus včasih kot prikazen; tako se nam dozdeva, ker so naše oči slabotne. Ne spoznamo Jezusa ko prihaja, bojimo se, dokler nas ne potolaži njegova milost.« Peter je termometer vere Cerkve – tudi naša vera zdaj narašča, zdaj pada. Vse je odvisno od tega, kakšne so naše duhovne oči, ko se naš pogled odvrne od Jezusa, potonemo skupaj s Petrom.
Tudi nam niso prihranjene težke ure in »nevihte«, čeprav neverujoči za nas tako mislijo. Morje skušnjav se zdi v modernem svetu čedalje večje. Individualizem je splošno razširjen. Danes marsikdo zaupa le v lastni razum, nekateri želijo celo biti sami svoji odrešeniki, vendar pa je njihova hiša grajena na pesku (prim. Mt 7,26-27). Našo hišo pa moramo zidati na trdni skali vere in v tej veri moramo vztrajati, kakor pravi Primorski slavček, Simon Gregorčič, v svoji pesmi Na bregu: »A stena skalna/ Ostane stalna/ In jaz se na robu ne ganem,/ Viharju kljubujem, ostanem…
Čolnič našega življenja je kakor čoln učencev obsojen na pogubo (kaj bi bila Cerkev brez vere v Vstalega Zveličarja!), zato pa s trdno vero rešimo sebe in izpolnjujmo svoje poslanstvo: »Brodarjem pomóči nesimo,/ Naš Čolnič pogube otmimo!« To povabilo našega pesnika naj velja vsem nam Slovencem! Vera v Boga nas edino lahko reši pred pogubo. Če jo zatajimo, potem zatajimo skoraj tisoč tristo letno zgodovino slovenske vernosti. Naj bo torej, ko že govorimo o Slovencih, zadnje povabilo povezano z Marijo. Bodimo ji podobni, kajti ona je v največji zapuščenosti verovala, upala in ljubila ter dosegla večno veselje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar