PRVA LETA
Leta 1844 je bil Lurd majhno mestece v visoko-pirenejskem departmaju, v južni Franciji. Mestece, ki leži na stičišču sedmih dolin ob vznožju prvih pirenejskih vršacev, stisnjeno pod gradom grofov Bigorre, je tedaj štelo kakih štiri tisoč prebivalcev. Naselje se je preživljalo s kmetijstvom, pa tudi s pomočjo dveh kamnolomov. Na drugi strani grajske pečine teče rečica Gave de Pau, ki se ji v predmestju Lurda pridruži hudournik Lapaca, vodno silo slednjega je človek izkoriščal za mline.
Ob dveh popoldne, sedmega januarja 1844 se v mlinu Boly, na bregu Lapace, Louise Castérot in Françoisu Soubirousu rodi deklica, z imenom Marie-Bernarde, oz. Bernardka, kakor jo bodo nato vsi klicali in kakor jo bo poznal celoten svet. Kaj hitro gre deklica od tam, kajti po nekaj mesecih življenja se mati, ob pričakovanju naslednjega otroka, opeče ob sveči in si tako poškoduje dojko. Materina sestra, ki je na Bernardko zelo navezana, deklici najde dojiljo.
Bernardko pošljejo v Bartrès, približno štiri kilometre od Lurda, k Marie Laguës, ki je pred kratkim izgubila sina Jeana, starega komaj osemnajst dni. Bernardka ostane v hiši Burg eno leto in se v Boly vrne prvega aprila 1846.
Družina Soubirous pa kaj hitro ponovno naleti na težave, François namreč oslepi na levo oko, potem ko mu tja prileti drobec mlinskega kamna, ki ga je bil popravljal. Posli gredo vedno slabše in stranke nočejo plačevati. Družina Soubirous si je tako prisiljena najti drugo, skromnejše domovanje. Začasno se preseli v hišo Laborde (leta 1854) in François postane dninar, saj se je družina medtem povečala še za tri lačna usta: Toinette, Jean-Marie in Justin.
Jeseni, 1855, Bernardka zboli za kolero, ki v nekaj mesecih zahteva trideset lurških življenj. Že tako šibkega zdravja, doživi deklica še en udarec – zaradi bolezni, bo Bernardka še celo življenje imela posledice, ki se bodo poznale na njenem slabotnem telesu. Med vsemi boleznimi, ki jih bo imela, naj omenimo astmo. Čez več let bo tako menila, da so bile vse bolezni božje preizkušnje in, da se zato nima kaj pritoževati, saj tako hoče dobri Bog. Več drugih pričevanj o Bernardki piše, da se ni nikoli pritoževala, bila je krotka in seje izogibala vsakršne sodbe, četudi se je kdo do nje neprimerno obnašal in bi ga, po človeški naravi, morala vsaj ošteti.
1856 se družina zopet preseli, tokrat v mlin Arcizac-dez-Angles, ki je štiri kilometre oddaljen od Lurda. Upajo, da si bodo finančno opomogli, vendar so poleti dobesedno na cesti. Očetov bratranec André Sajous je bil lastnik zapora, ki ga niso več uporabljali. Družini ponudi nevrjeten prostor – velik je petnajst kvadratnih metrov.
Septembra 1857 Bernardko ponovno povabi k sebi Marie Laguës v Bartres. Deklica tam opravlja službo gospodinjske pomočnice in pastirice ovac. Bernardka mora takrat žal prekiniti versko vzgojo, ki jo je bila pričela v Lurdu. Še vedno ne zna ne brati ne pisati, vendar vseeno želi prejeti prvo sv. Obhajilo. Na pamet zna nekaj osnovnih molitev, kot so: Oče naš, Zdrava Marija, Vera. Ob večerih na pamet ponavlja formule iz katekizma. 1858 se Bernardka končno spet vrne v Lurd.
PO PRIKAZOVANJIH
Bernardka ostane kakršna je bila, kljub nadnaravnim dogodkom, ki jim je bila priča. Živi nekako po ustaljenih navadah. Še naprej pomaga doma, da se nekoliko dvigne morala in se izboljša stanje. Dela kot varuška. Ker je že prejela Prvo Sveto Obhajilo, ne more več v šolo. Da izboljša svojo francoščino se obrne po pomoč h gospe Tardhivail.
Razni obiskovalci navalijo k Bernardki, ker hočejo z njo govoriti. Ponavadi gre bolj za potešitev radovednosti. Na provokativna vprašanja deklica odgovarja sproščeno in noče niti slišati za denar. Želi ostati revna.
Oktobra 1858 Napoleon III ukaže ponovno odpreti jamo. Želi si seveda zagotoviti večji sloves. Novembra Bernardko izpraša Cerkvena komisija, ki je osupla nad vedno istimi dekličinimi odgovori.
Gospod Peyramale se mora poleti 1860 spopasti s težko situacijo – vedno pogostejšimi obiski, ki jim škofje ne nasprotujejo, revščino… Vse to seveda vedno bolj načenja že tako krhko Bernardkino zdravje. Treba je najti rešitev. Bernardko kot bolnico pošljejo h redovnicam v Nevers, v resnici želijo deklico le nekoliko umakniti izpred oči javnosti in seveda poskrbeti za njeno izobrazbo.
16.7.1860 gre Bernardka od doma. Ven gre le redko in v njej se zbudi želja, da bi se posvetila Bogu kot redovnica. Njeno zdravje je medtem iz dneva v dan slabše. 1862 skoraj umre zaradi astmatičnega napada. Pred tem, 18.1.1862, škof iz Tarbesa izjavi, da se je Bernardki resnično prikazala Brezmadežna. 1864 Bernardka razodene željo po redovništvu, vendar pa žal ne more h karmeličankam, kamor si je želela. Ostane v Neversu, kjer bo čez dve leti sprejeta v samostansko skupnost, tu zdravje ni ovira.
BERNARDKINA ZADNJA LETA
Bernardka začne noviciat 29.7.1866. Dobi habit in redovniško ime Marija Bernarda (Marie Bernard). Deklica je zelo ponižna, vendar se magistra novink vseeno boji, da se bo pokvarila in jo nahruli za vsako malenkost. Pri delnih zaobljubah ne dobi zadolžitve kakor vse ostale, ker je bolna. Do smrti pomaga v ambulanti. Tu gre za zvijačnost Cerkve, da preveri dekličina nagnjenja. Že od prej pa je bila Bernardka znana njena velika skrb za bolnike, ki jo je krasila že v Lurdu.
Sestra Marija Bernarda se pogosto iz bolničarke spremeni v bolnico. Zaradi astmatičnih napadov trikrat skoraj umre, zato ji dajo Sveto Bolniško Maziljenje. Ob večnih zaobljubah pa se pojavi nova bolezen: kostni rak na kolenu.
Potem ko je Bernardka izpričala svojo vero, je sedaj njeno pričevanje trpljenje. Umre nekaj po treh popoldne, 16.4.1879. Na prsih stiska Križanega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar