Srce, navezano na Boga

Ker tradicionalno tole evangeljsko besedilo označimo kot »Evangelij o bogatem mladeniču«, obstaja nevarnost, da bi na zadevo gledali preveč od zunaj ter prevzeli vlogo sodnika, ki se zgraža nad tem »mladeničem«. Kako enostavno se postavimo v to vlogo, da imamo sebe za dobre, na druge pa gledamo zviška, še zlasti se nam zdi »fajn«, če jih kaj ovira pri tem, da bi lahko resnično stopili na pravo pot v življenju. Prav privoščljivi znamo biti v tem oziru. Mislimo si, da ni važno, če smo sami povprečni, če padamo, ampak je zlasti važno, da ne uspe komu drugemu. Tako ostajamo privoščljivi in nevoščljivi. 

Prav dobrodošlo je, da Marko v tem oziru ostaja tako nedoločen in izmuzljiv, da ne definira, kdo je tisti, ki pride k Jezusu, kakor tudi ne definira njegove starosti. Želi nam povedati: »Tisti nekdo, ki prihaja k Jezusu, si ti.« Pa tu ne gre samo za kristjana, temveč za vsakega človeka. V svoji globini ima vsakdo tisto željo, da bi bil rešen. Vsakdo se sprašuje tisto vprašanje: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« (Mr 10,17). Tista »fora« o zapovedih je jasna vsem tistim, ki smo količkaj slišali o krščanstvu, toda kaj, ko nam to še nič ne zagotavlja – nimamo gotovosti, da bomo rešeni. Ravno v tem je težava. Preveč zaupamo, da si bomo lahko sami, z lastnimi močmi, pridelali tisto večno življenje, da ga bomo zaobsegli v svojih okvirjih, da bomo s svojim razumom dognali, kako je s tem. To seveda ne gre. Jezus vse skupaj postavi pod vprašaj, postavi nas v krizni položaj. 

Ne reče, da to ni v redu, temveč, da to ni dovolj. To pomeni, da tudi nam ne pravi, da pa vse, kar smo do sedaj delali, nima nobenega pomena. Pravi nam, da je treba iti naprej. Jezus tistega »možakarja« (tako mu bom rekel, ker ne vem za njegovo starost) spravi v krizo vere. Takšna je namreč narava Božje besede, Božje zahteve, kakor nam lepo pove tudi odlomek iz Pisma Hebrejcem: »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« (Heb 4,12).

Jezus ne stopa v neki »dialog«, temveč zadevo zaostri. Če namreč kdo hoče za njim, se mora nečemu odpovedati. To je kakor nekdo, ki se odpravlja na potovanje z letalom, kjer je natančno določeno, koliko prtljage lahko vzame s seboj. Tudi mi imamo, če hočemo za Gospodom, prtljago natančno odmerjeno: zgolj in samo samega sebe moramo vzeti na to pot, ostalo pustiti za sabo. Kaj je to ostalo? Naše predstave in gotovosti. Predstave zato, ker niso resnične; gotovosti, ker pravzaprav niso tako gotove, kot si mislimo. Smo samo ljudje, zato pa krhki in minljivi. Naš večni in kvaliteten obstoj ni odvisen toliko od nas, kolikor od Boga.

Res je, za mladost je nekako značilna ta zaverovanost v svoje sposobnosti, takšne in drugačne, tudi finančne, a pride za človeka čas, ko spozna, kakor lepo pove knjiga Modrosti, da ne bo večno »mlad«, »fit« in »lep«. Spoznamo lahko tudi, da nam položaj, kariera, slava in bogastvo ne bodo kaj prida koristili. Enkrat pač pride »teta Matilda«, torej smrt, ki ji nihče, kot pravi sv. Frančišek, ne uteče. Ljudje na to seveda odgovarjamo tako in drugače. Danes smo pogosto priče iluziji, ki jo gojijo »večni mladeniči in mladenke«, da se je možno ogniti starosti in vsemu, kar le-ta s seboj prinaša, kakor tudi, da je mogoče preprečiti smrt, ali jo vsaj odgnati čim bolj daleč proč. To ne gre, tako do večnega življenja ni mogoče. 

Pravilna je nenavezanost na vse tisto, kar je od sveta in človeka, nasprotno pa se moramo navezati na Jezusa Kristusa. To še zdaleč ni tako enostavno. Gre resnično za čudež. To vidimo sami – pri se bi in pri drugih. Kako težko se je odpovedati vsemu, kar nas priklepa k tlom. Zelo pogosto se sprememba, spreobrnjenje lahko zgodi le po čudežu, le tako, da nastopi Božja milost. Pa še za to je marsikdaj resnično treba priti »na dno«, da mesto na prestolu, ki smo si ga prilastili, prepustimo tistemu, ki mu zares pripada – Bogu. 

Petrova ugotovitev, ki ni povsem napačna, je pa značilno človeška, je pogosto v življenju tudi naša: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« (Mr 10,28). Kako res je to – vselej si pravimo sami in nam pravijo drugi, kaj vse smo izgubili s tem, ko smo se za nekaj odločili. Res je, smo izgubili, marsikaj smo izgubili, marsikaj smo pustili za sabo. Tudi marsikoga, saj se marsikdo z nami ni strinjal ali je bilo kaj drugega vmes, pa je šel svojo pot. Toda, to je pogled, ki je samo človeški. Z očmi vere presojamo drugače, kakor nam Jezus lepo pove. Če greš na neko pot in gledaš samo nazaj, potem to ne bo lepa pot. Če ne gledaš naprej, je seveda tudi nevarnost, kakor recimo lepo opazimo šoferji, da pot zgrešimo, tako ali drugače. V luči šoferja, ki je izkusil tudi to, da je za volanom zaspal in se zaletel, povem tudi, da je nevarno, če smo na poti, ki smo jo ubrali, preveč zaverovani vase in v svoj prav, ker lahko zaspimo v duhovnem smislu. Potrebna je popolna predanost, toliko bolj, ko govorimo o veri. Ali nismo zadnjič dejali, da se moramo prepustiti Bogu, kakor se prepusti otrok očetovim rokam? 

Pogled vere ne gleda več, kaj je nekdo pustil za sabo, ko se je odpravil na neko pot, temveč gleda naprej v veri in upanju, da je tu že plačilo, in sicer v zvrhani meri. Res je, neumno je to, nerazumno, a za človeški razum. Ko pa človek spozna, da je nič koliko stvari, ki njegov razum presegajo, se že izpostavi nek prostor za verovanje. Že se počasi odpirajo vrata za Boga. Za pot za Jezusom, v takšni in drugačni obliki, je nazadnje potrebna vera. Samo razum tu ne zadošča, kakor tudi ne zgolj človeška volja. Tudi ni dovolj zgolj neka čustvena oblika verovanja. Ta korak je treba storiti z vsem svojim bitjem. Če in ko naredimo ta korak, da se res v samem svojem bistvu za Jezusa odločimo, smo tudi notranje izpolnjeni, saj, pravi Pascal: »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna. To zaznamo v tisoč stvareh. Srce je tisto, ki čuti Boga, ne razum. To je torej popolna vera – Bog, ki ga čuti srce.« (prim. Misli 277-278). Takšne vere, bratje in sestre, želim tudi vam.

Odgovor na človeško hrepenenje

Osrednja tema evangelija je seveda jasna, to pa je zakon med možem in ženo, vendar to drži za prvi del. Tisto o otrocih namreč ni zgolj neki privesek – videli bomo, zakaj. Prav zanimivo je videti, kako podobno farizejem na stvari gleda tudi današnji človek, zato moramo biti izredno previdni, preden radikalno in površno obsodimo njihovo izzivanje. Gotovo, ne pridejo s plemenitim namenom, toda, ker imajo opravka z Božjim sinom, ki jih ima kljub vsemu rad, se tudi njihov izziv spremeni v nekaj dobrega. Premagani so z istim orožjem – navajanjem iz Peteroknjižja, ki ga Judje imenujejo tudi Postava. Že tu se vidi tisto nasprotje med črko in Duhom, o katerih apostol Pavel govori, da prva mori, drugi pa oživlja.

Farizeji so zelo ozki, ker gledajo legalistično na vso zadevo. Mojzes je pač predpisal, mi pa se bomo tega držali kot pijanec plota. Mojzes je seveda bil prerok, torej človek, zato pa tudi omejen. Zadevo je moral praktično urediti, pri tem pa je moral, kot sem lepo slišal v enem komentarju, položiti orožje pred trdosrčnostjo Izraelcev. Jezus zadevo postavi na višjo raven. Pa ne gre tu zgolj in samo za sveti zakon, ker bi potem ne bili vsi vključeni. Gre za vse naše odnose – od prijateljskih vezi, pa do odnosa vsakega kristjana z Bogom. Prav to je razlika med odlomkom iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 24,1-4) in tistim iz 1. Mojzesove knjige - tisti znani odlomek z začetka Svetega pisma, koje Bog ustvaril človeka (1 Mz 2). Vprašanje je namreč, na kom temeljijo naši odnosi – je to človek ali Bog? Vprašanje je, če smo v začetku Boga sploh povabili v začeti odnos.

Pa bo kdo rekel, da to nima prav nobene zveze s krščanstvom vsakega izmed nas. Kdor tako misli, se moti. Obstaja nevarnost, da svoje krščanstvo pojmujemo preveč legalistično, prav, kakor so farizeji gledali na zakon. Bil sem krščen, torej sem kristjan. Ob nedeljah sem pri maši, torej sem kristjan. Še bi lahko nadaljevali v tej smeri, a mislim, da smo se razumeli. Kristjan ni nekdo zaradi zunanjih znakov oz. ne samo zaradi njih, temveč gre tu toliko bolj za notranjo zadevo, za notranji proces, za odnos. Skušajmo si pri ponazoritvi pomagati s kratkim pregledom odlomka prvega berila.

Glavni junak je oseba, ki se ji po hebrejsko reče ha' adám, kar pomeni »človek«. Ne gre za nekega Adama, kakor tudi ne samo za prvega človeka, temveč za človeka vsega sveta in vseh časov, za človeštvo torej. Ta se počuti sam, izgubljen, nima »sebi primerne pomoči« oz., kakor je rečeno v hebrejščini, pomoči, ki bi »stala pred njim«. Nima torej osebe, v katero bi lahko uprl svoj pogled, s katero bi vzpostavil trden duhovni odnos. Vidimo, da se besedilo ne omeji zgolj na to, kako moža dopolnjuje žena, čeprav je to še kako res in je to naravni zakon, ampak gre še naprej. Človekovega hrepenenja nazadnje ne more potešiti zgolj človek ob njem, temveč njegovo žejo lahko pogasi samo Bog. V samem začetku Svetega pisma je tako jasno povedano, da je človek bitje odnosa, ki pa je nepopoln, če se omeji zgolj na odnos s sočlovekom. Popoln je šele, če gre še naprej, če presega odnos med dvema človekoma in je usmerjen k Bogu.

Toda, pojdimo lepo naprej. Človek je v šahu, obdaja ga tisti zid samote, ki ga sam ne more razbiti. Nekdo mu ga pomaga razbiti, to pa stori prek dveh korakov.

Prvi gre prek lepote stvarstva, kar predstavljajo živali. Človek živa bitja »poimenuje«, kar v svetopisemskem jeziku pomeni, da prodre v samo njihovo jedro, da razume njihovo sestavo in namen. Govora je torej o človeškem delu in razumu. Človek se izpolni tudi tako, da dela in razmišlja, skuša dognati, kako stvarstvo »deluje«. Vendar to še ni dovolj. Njegovega hrepenenja to še ne poteši. Zvečer je še vedno sam in nezadovoljen, ker sam ni mogel priti do tiste »sebi primerne pomoči«.

Tu je že drugi, odločilni korak – ko se pojavi žena, je konec vsake samote, saj je sedaj človek, mož našel tisto sebi primerno pomoč, tisto dopolnjujoče bistvo. Svoje bolečine, radosti, skrbi in vprašanja lahko končno posreduje srcu drugega bitja, ki je končno »njemu podobno«. Človek tako začuden dvigne svojo hvalnico k Bogu: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« (1 Mz 2,23). Vendar se, kot smo dejali, človekovo hrepenenje tu še ne konča, ker gre še naprej. Psalm pravi: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« (Ps42,2).

Vsak pravi odnos se odpira še naprej, odpira se k Bogu. Sv. Avguštin je dejal, kako je naše srce nemirno, dokler se ne umiri v Bogu. Podobno bi lahko dejali, da je vsak naš odnos nemiren, dokler se ne umiri v Bogu. Ne samo nemiren, tudi zelo negotov in krhek je. Dokler ni tistega pravega pečata, je vsaka naša vez samo in zgolj človeška, torej je krhka, ranljiva in minljiva. Tudi naša ljubezen je v tem oziru nepopolna, kakor lepo pove apostol Pavel v 13. poglavju 1. Pisma Korinčanom. Smo na poti, pred sabo pa imamo ideal večne ljubezni. Če bi bilo zaradi nas, bi propadlo vse, vendar se je Bog na nek način »poročil« z nami. Kako lepa je tista »Ženinova ikona«, ki to ponazarja (glej sliko). Prek svoje smrti na križu, ustvarja Kristus novo človeštvo, postal je »ženin med nami« (Mt 9,15). Kristus ljubi svojo Cerkev kakor mož ženo – Cerkev živi v njegovi ljubezni, v popolni zaupljivosti z njim. Vsi, ki smo krščeni, živimo v tej ljubezni. Zato je izredno pomembno, da se trudimo res za živ odnos z Jezusom Kristusom. Res je, majhni smo in krhki, nezvesti, a on ostaja zvest, ker je Bog in se ne more izneveriti samemu sebi (prim. 2 Tim 2,13). Odprimo srca svojemu ženinu Kristusu, odgovorimo njegovemu klicu. Izročimo se v njegovo naročje kakor otrok v očetove roke (Mr 10,15).

Malo, a dobro?

V zadnjih desetletjih opažamo, kako se število tistih, ki redno obiskujejo naše cerkve, upada. Manjša se tudi vse drugo, kar je cerkvenega, od porok, do duhovnih, redovnih in misijonarskih poklicev. Sprašujemo se, eni bolj, drugi manj, kam gre ta naša Cerkev, kam pluje. Prav tako si postavljamo vprašanje, katera drža je v takšnih okoliščinah tista prava. Kar nam ponuja evangeljski odlomek (pa tudi prvo berilo), je tudi danes aktualno.

 

Tiste »krščanske dobe« je, kot lahko vidimo in se prepričamo na lastne oči, konec. Ni namreč več tistega masovnega krščanstva, kot smo zgoraj ugotovili. Morda to res ne drži za Tolmin in še kak kraj, a so to izjeme, ki potrjujejo pravilo. Kristjani smo torej postali to, kar smo bili že v začetku, v dobi rimskega cesarstva, manjšina torej. Toda, manjšina v kateri smeri?

Pred nekaj leti je o tem spregovoril Enzo Bianchi, ustanovitelj skupnosti Bose v Piemontu, kjer po načelih redovnega življenja skupaj živijo pripadniki različnih krščanskih veroizpovedi. Bianchi tako pravi, da mu je prav všeč, da se je tisto prej omenjeno obdobje končalo. Pravi, kako je zdaj biti vernik postala osebna odločitev. Nekdo danes to ne more biti »brez neke poti osebne vere«. Kristjani so torej po njegovem mnenju manjšina, ki je nujno prepričana.

Kar pravi Bianchi, je seveda v veliki meri resnično, tudi sam se z marsičim strinjam, o »osebni veri« nam govori tudi pastoralni načrt, ki smo ga pred kratkim dobili. Ta »masovna vera« zagotovo nudi ali je nudila podporo tistim »tlečim stenjem«, torej negotovim in mlačnim vernikom, ki se lahko izgubijo v anonimnosti, v velikem številu. Toda, tu se začnejo postavljati vprašanja.

Je res mogoče med krščanske slogane, načela, uvrstiti tudi tistega, ki pravi: »Malo, vendar dobro.«? V smislu, da nas bo vernikov pač manj, bomo pa bolj kakovostni, globoki, sveti? Nevarnost tiste skušnjave, proti kateri se je tudi Jezus boril, je za vogalom – hinavščina, namreč. Ali ni nevarno, da bi se zaprli vase, misleč, da smo boljši od drugih, da smo neke vrste izvoljenci?

Katoliška Cerkev je namreč vedno zagovarjala načelo »in-in«, ki ga lepo ponazori evangeljska podoba mreže - najdemo jo v Matejevem evangeliju (Mt 13,47) -, v katero se ujamejo ribe vseh vrst. Ribe bo ob koncu časov prebral Gospod sam, ne bomo mi tisti, ki bomo delili ribe na »čiste« in »nečiste« (to so judovski ribiči namreč vselej počeli, da bi spoštovali postavo, ki predpisuje, katere ribe so prav, katere pa ne), na »dobre« in »slabe«, na »naše« in »vaše«. Cerkev je sebe vedno imela za dom vseh vrst ljudi, kjer so vedno sobivali svetniki in grešniki, asketi in mlačneži, pametni in ignoranti. Vrata te hiše so bila vedno na široko odprta, da se je vsakdo lahko svobodno odločil, če bo vstopil ali istopil. Ne moremo se zapreti vase, postati neka ločina, kjer so člani sicer aktivni, a v svojem, zaprtem krogu. Če smo manjšina, to še ne pomeni, da moramo biti obrobni, marginalni.

Seveda, osebna vera je pomembna, zelo pomembna zadeva. Vendar je ta vera nujno neka pot, kjer so enkrat vzponi, drugič padci. In kaj je moja vera, če tako vzamem? Kot pravi Jezus, ni velika niti za gorčično zrno. Je nekaj izredno majhnega, vendar pa lahko postane nekaj velikega, če to dam na razpolago. Če  to mikroskopsko zrnce, kar je moja majhna vera, moja »malovernost«, vključim v vero Cerkve, lahko postane nekaj zelo velikega. Prisluhnite pri maši, kaj moli duhovnik k Bogu: »Ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve...« Celotne Cerkve, ne gre le za nas, ki smo tu zbrani, za našo škofijo, za Cerkev po vsem svetu, marveč so sem vključeni tudi, če ne predvsem, tisti, ki sestavljajo nebeško Cerkev - verne duše in blaženi. Kako pomembno je, v tem oziru, kot nam lepo polaga na srce bl. Ana Katarina Emmerick, moliti za duše v vicah, ker one še toliko bolj molijo za nas. V ta véliki svet se mi vključujemo, zlasti pri sveti maši.

 

Vsega tega se velja zavedati. Osebna vera je nekaj izredno lepega – »Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke« (4 Mz 11,29) -, a tudi krhkega. Saj pravi apostol Pavel, kako zaklad vere nosimo v lončenih posodah. Cerkev je, kot je lepo dejal neki primorski duhovnik blagega spomina, »skupnost spreobrnjenih grešnikov«. Najbrž bi lahko zadevo postavili še nekoliko bolj aktivno, da smo namreč »spreobračajoči se grešniki«. Na koncu lahko dodamo še moder Pavlov izrek, ki se povedanemu lepo poda: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« (1 Kor 10,12).  

Čokolada je droga! Jo boste še jedli?

Med znanstvenimi raziskavami in stereotipi

Spet je prišla ven ena od številnih znanstvenih raziskav o čokoladi, ki jih je bilo v zadnjih desetletij že pravo morje. Še dobro, da nimamo samo tistih “proti”, temveč tudi tiste “za”, kakor velja npr. tudi za kavo in druge podobne “razvade”. Pri znanstvenih raziskavah pa je vedno tudi tisti pozitivni vidik, ki se nanaša na pravkar povedano, da se jih da povečini tudi ovreči – razen, če obravnavajo moško plešavost (tu sem neposredno vpleten, pa ne zato, ker bi bil raziskovalec, ampak zato, ker sem pač plešast). Morda prav v tem tiči razlog, zakaj se sladkosnedi vsega sveta ne ozirajo kaj preveč na te razno razne študije in statistične podatke o čokoladi, ter se pridno in z zadovoljstvom še naprej sladkajo. Zadnji podatki pa ne zadevajo našega trebuha ali bokov, ki naj bi se zaradi čokolade nezadržno večali, ampak govorijo o vplivu te slaščice na možgane. Kaj se je zgodilo? V laboratorij so zaprli podgane (lahko bi jih prišli nekoliko poloviti okrog našega župnišča, da ne bi toliko skrbelo župnika, da bi katera vdrla v hišo). Niso pa jih hranili z običajno hrano, temveč z znanimi bomboni M&M’s. Prišli so do izsledkov, da se nevroni tistih, ki jedo čokolado, tako sprožijo, kot bi uživali kako drogo. Možgani debelih ljudi (vem – sem politično nekorekten, ker bi moral napisati, kako imajo “prekomerno teleseno težo” ali, kakor je pisalo na bratovem izvidu – “prekomerno prehranjenih”) se na čokolado odzovejo, kakor da bi osebek kadil opiat, nevrotransmiterji pa sprožijo proces odvisnosti.

Kaj naj rečem na to? “Stari, vsi smo zadrogirani!” Zato bodo najbrž vsi tisti starši, ki bodo tole prebrali, svojim otrokom prepovedali jesti čokolado, kakor jim tudi najbrž ne bodo več dovolili namazati si na kruh Nutello, saj bi to bilo, kot bi jim dovolili skaditi “špinel”. Sam sem že sklenil, da vuredništvo ne bom več nosil čokolad in "čokolatinov", ker ne bi rad izpadel “diler” … Dobro, če damo šalo na stran, se večina ljudi najbrž ne bo preveč obremenjevala s tovrstnimi študijami, saj bo tudi to raziskavo uvrstila med stereotipe o čokoladi.

Stereotipov je seveda veliko, tudi takšnih, ki bi se radi izkazali za znanstvene, pa to v resnici niso. Pa jih poglejmo nekaj. Nekaj časa so govorili, kako čokolada pomaga hujšati in kako jo lahko celo uvrstimo v uravnovešeno dieto. To je seveda mogoče, vendar mora to biti košček čokolade, ki je še boljše, če ga pojemo po nekaj urah zelo konkretnega športnega udejstvovanja. Toda, ali ni čokolada afrodiziak? Najbrž je večji afrodiziak denar, ki ga ima tisti, ki si lahko privošči tovrstne igrice – namreč, mazanje telesa s čokolado ali celo čokoladna kopel. Bolje je ljubljeni osebi kupiti škatlo čokoladnih bombonov, za katere velja, po besedah Forresta Gumpa, da nikdar ne veš, kaj najdeš notri. Je, s tem v povezavi, čokolada kinematografska? Povejmo iskreno, da je “Chocolat” še lepši in boljši, ker v njem igra Johnny Depp, ne zato, ker se mažejo po telesu s čokolado – kdo od vas je sploh gledal ta film? “Bela čokolada ni prava čokolada.” Seveda je, lahko se zanesete. “Čokolada je dobra le, če ima visoko vsebnost kakava”. To je predvsem modna muha, ko mora biti v čokoladi vsaj 70, 80 ali 90% kakava. Takšna čokolada se seveda v ustih ne topi kaj preveč, okusne brbončice pa razdraži slabše od kislega limona. Osebno raje ostanem pri klasični mlečni čokoladi, kadar jo pač vzamem. Seveda tudi ni nobenega dokaza, da čokolada res zdravi ljubezenske rane, kakor prijateljice prepričujejo Bridget Jones. Osebno se na te razno razne znanstvene in manj znanstvene raziskave ne oziram. Čokolada bo še naprej zvesta spremljevalka mojega ustvarjanja. Treba pa se bo seveda potruditi, da v zmernih količinah.

Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek!'

Med resničnim in virtualnim

Tokratna evangeljska zgodba je zgodba o dveh pogledih na življenje, ki je tudi naša zgodba. Gre za nasprotje med realnim in virtualnim pogledom na svet in na življenje. Ob kratkem pogovoru v pripravi na nedeljo, mi je naša župljanka dejala, kako premalokrat v naših pridigah sliši kaj o smrti. Zadeva daje misliti. Sama je o njej v teh dneh razmišljala, ker so pokopali prijatelja, ki je umrl prezgodaj – za naše predstave seveda. Kaj to pomeni prezgodaj? Seveda, smrt želimo premakniti v prihodnost, čim bolj daleč, se ji izogniti. Želimo jo pregnati, jo izgnati, da ne rečem celo »eksorcirati«.

In vendar je del našega življenja, vsak posameznik bi jo moral vključiti, jo vkomponirati vanj in jo imeti pred očmi. Sicer ne živimo v realnem svetu, temveč v svetu sanj in iluzij. Seveda, je čas odraščanja in mladosti, ko ne moremo brez sanj, saj nas tudi te ženejo naprej, vendar pride tudi čas, ko se je treba soočiti z resničnostjo. Ta je tudi kruta, kakor jo pogosto označujemo, a nas hkrati tudi obdrži z nogami na tleh, da ne zletimo v neko fantaziranje o nekem »velikem« svetu tam nekje.

Tudi kariero, o kateri so sanjarili apostoli, lahko uvrstimo v tovrstno fantaziranje, ne pa v nekaj resničnega. Pri don Camillu, ki ga počasi prebiram (skupaj je to kakih 3000 strani) vselej najdem kako življenjsko modrost, ki jo je veliki Giovannino Guareschi položil v usta svojemu podeželskemu župniku. Tokrat gre za besedni dvoboj z nekom, ki je prav tako smrt prelagal nekam v nedogled, ko se je v svojem malem pehal za malo boljšim zaslužkom za vsako ceno. Župniku don Camillu je to opravičeval takole: »Treba je misliti na svoje preživetje.« Nakar mu je župnik odvrnil: »Treba je predvsem misliti na svojo smrt.« Težke, a resnične besede. Se še spomnite, kaj je ob koncu evangelija dejal zadnjič Jezus? »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35).

Ne živimo v nekem namišljenem »velikem« svetu, temveč živi vsakdo v svojem malem svetu. Tudi Guareschi govori o »Malem svetu« - tam se odvijajo dogodivščine don Camilla in Pepponeja. Vsakdo ima ta svoj mali svet. To je kraj, kjer živi, njegovo okolje, njegovo delovno mesto. Pravo življenje se odvija tu, ne po nekih bleščečih dvorih in podobnih zadevah, kjer bi se nam vsi klanjali. Nihče se nam ne bo klanjal, prej bo veljalo obratno. In ne, nihče mi ne bo dajal odgovora, temveč sem jaz tisti, ki bom dajal odgovor. Nadrejenim, zlasti pa Bogu.

Zato je pomembno, da mislim na svojo smrt. Tako bom namreč lahko res živel, živel v polnosti. Videl bom, da nisem jaz najpomembnejši, ampak drugi oz. Drugi. Vera je namreč to – odpiranje drugemu in Drugemu. To me naredi zares močnega, ne pa slava, kariera ali karkoli drugega. Biti moram kot otrok. Ta se zaupljivo prepušča očetovim rokam. Če se tega v življenju naučim, potem mi misel na smrt ne bo nekaj, česar se je treba znebiti, temveč mi bo nekaj prijetnega in nujnega, da bom bolj polno živel sedanjost. S pomočjo tistega »pogleda čez« bom vselej izhajal iz resničnosti in ne iz virtualnosti - iz "kaj bi bilo, če bi bilo".