O tisti res pravi dobri novici

Tudi na 3. adventno nedeljo, na "nedeljo radosti", če jo prevedemo iz latinščine (lat. Gaudéte) nam sveti podoba Janeza Krstnika, pardon - svetega Janeza Krstnika. Nisem kar tako poudaril te njegove svetosti, ker je osrednjega pomena, saj se tudi zaradi nje, zaradi zgleda svetosti, ljudje spreobračajo. Rekel sem tudi, ker to ni edini razlog. Pomemben razlog spreobračanja so namreč tudi Janezove besede. V bistvu je "finta" v tem, da ta mož ne govori iz sebe, ampak govori po njem Bog, saj vendarle gre za zadnjega starozaveznega preroka (za Luka se torej Nova zaveza začne s Kristusovim rojstvom), po takšnih izrednih možeh pa govori Bog sam. Sporoča tisto "dobro" ali tudi "lepo" novico ali oznanilo, ki je oznanilo odrešenja. 

Kaj pa je to "dobra novica"? Ker obstajajo takšne in drugačne dobre novice, zato se moramo malo zaustaviti ob tem. Koliko imamo dandanes teh "lepih" in "dobrih" besed in novic, ki pa so v bistvu dobre in lepe le toliko, kolikor to velja za kepico sladoleda, ki nas osreči za tistih pet minut, ko jo ližemo. Koliko je danes tega, za kar enostavno rečemo, da je "fajn"... Danes je nekaj "fajn", torej tudi "dobro" in "lepo", kolikor je všečno. Kakor je tudi nekaj všečno, zaželjeno, kolikor nudi neko takojšnje zadovoljstvo. To npr. velja tudi za knjige. Le malokdo bo recimo segel po zares dobrih knjigah, to pa zato, ker njihovo branje ni enostavno, ampak je zahtevno in ob njih je treba razmišljati. Podobno moramo reči za filme, pa še za marsikatero drugo področje bi lahko tako rekli. Instant in lahke ter poceni rešitve niso nujno vselej tudi tiste najboljše. Vprašanje je tudi, koliko zares rešijo težavo, saj pogosto njeno rešitev le odložijo za nekaj (ponavadi precej) časa. 

Evangeljske besede so "dobra novica" v globljem pomenu, kakor velja tudi za krščanstvo in za cerkveni nauk. Zelo malo krat bomo lahko dejali, da so - v današnjem pomenu - "fajn", "kul" in še kaj podobnega. Za te besede velja podobno kot za dobre knjige, o katerih je spregovoril nekoč Franz Kafka: "Mislim, da bi morali brati samo knjige, ki grizejo in pikajo. Če nas knjiga, ki jo beremo, ne zbudi z udarcem po lobanji, kakšen smisel jo sploh ima brati? Zato, da bi nas naredila srečne, kot ti pišeš? Moj Bog, srečni bi bili tudi, če ne bi imeli knjig, tiste, ki nas osrečujejo, pa bi eventuelno lahko napisali kar sami. Vendar pa potrebujemo takšne knjige, ki bi na nas delovale kot nesreča, ki nas zelo prizadene, kot smrt nekoga, ki nam je bolj drag od nas samih, kot bi bili izgnani iz gozdov, proč od vseh ljudi, kot samomor. Knjiga mora biti sekira za ledeno morje v nas" (F. Kafka, Pismo Oskarju Polláku, 27.1.1904). Strašne besede, a zelo podobne Krstnikovim in Jezusovim, če se le ne bojimo soočiti z njimi in jih vsaj malo naobrniti na svoje življenje. 

Današnji kristjani si sicer želimo napredovati v življenju, v veri, a preveč ostajamo pri nekih velikih besedah in dobrih sklepih. Preveč se, kot po domače pravimo, "zdimo sami sebi lepi", kakor se tudi preveč smilimo samim sebi in za svojo nesrečo krivimo druge. Preveč radi se prav tako poslužujemo nekih kratkoročnih rešitev, nekih instantnih sredstev. Preveč se sami sebi opravičujemo in iščemo izgovore. 

Vse to nam pa v realnem življenju ne pomaga. Treba je odločitev, katerim sledijo dejanja. Odločitve, vsaj tiste pomembne, pa navadno niso ravno "fajn", vsaj v danem trenutku. Navadno so resnično boleče, ker se zares zgodi nekaj takšnega, kakor je zgoraj opisoval véliki Kafka. Pride torej do nekega reza, do nekega korenitega izseka, kakor nekaj vrstic prej lepo pove tudi sam Janez Krstnik v evangeliju: "Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj" (Lk 3,9). Do tega mora priti, ker je to za naš obstoj odločilno. 

In naj mi ne spet, prosim, kdo reče, kako živimo zato, da smo srečni. Tudi Marjo Špinel je bil na svoj način srečen. Saj je rekel tisto: "Da sem srečen, ne rabim jaz deklet, jaz skadim en špinel in sem malo zadet." Kaj bom s takšno srečo? Sreča pač ni samo stvar volje in odločitve posameznika, češ: "Zdaj bom pa srečen, ker sem se tako odločil!" Podobno bi lahko rekli za veselje in lepoto. Za slednjo se danes mnogi tudi zares odločijo in zadevo tudi uresničijo pri kakem tozadevnem kirurgu. Pa je to res tista prava lepota?

Evangelij govori o odločitvi za pot proti tisti pravi lepoti, proti pravi sreči, resnici... To so pa resničnosti, ki nas ljudi presegajo, zato jih sami od sebe ne moremo doseči. Lahko pa nam jih nekdo podari. Za tistega "nekoga" se mi pripravljamo, na njegov prihod. To je Jezus Kristus. Želi stopiti v moje življenje. Jaz mu moram pripraviti pot, kot smo rekli zadnjič. Kako?

Janez Krstnik nam pove, da je treba to storiti po majhnih, a konkretnih korakih, ki jih vsakdo lahko naredi v svojem vsakdanu in v svojem stanu, kot je to veljalo za cestninarje in vojake, ki so prišli k njemu. Tudi sveta Cerkev to lepo povzame v svojem nauku, ko pravi da se na Gospodov prihod pripravljamo s postom, molitvijo in dobrimi deli. Pred nami je tista neposredna priprava na letošnje praznovanje Gospodovega rojstva. Kaj pa če jo spet prespimo? Vsak dan, vsako uro, vsako minuto imamo novo priložnost, vse dokler živimo na tem svetu. Advent je celotno moje življenje, če se še spomnite. Vladati morata tista prava in dobra napetost in nemir, ki nas ženeta naprej. Lepo je to izrazil argentinski pisatelj José Luís Borges: "Niti enega samega trenutka ni, ki bi ne bil napet kot kako orožje" ("No hay un instante que no esté cargado como un arma").

Sejanje v trpljenju in žetev v veselju

Nemški filozof Nietzsche se je nekoč postavil pred eno od katoliških cerkva ter čakal, da iz nje začnejo prihajati od maše verniki. Želel je videti, če so ti verniki veseli in zadovoljni, pa tega na njihovih obrazih ni zasledil. Obrazi vernih, ki so šli od maše, so, nasprotno, bili mrki in zamišljeni. Lahko si seveda predstavljamo, do česa je potem prehitro sklepanje pripeljalo filozofa, a se nam vseeno postavlja vprašanje, če je v našem krščanstvu kaj tistega pristnega veselja, o katerem smo slišali v današnjem prvem berilu. Pa ne govorim, da bi se sedaj pa morali vsi režati, ko prihajamo od nedeljske svete maše. Ne gre za to. Moje vprašanje je samo v tem, če imamo v sebi vsaj malo tistega upanja in zaupanja v to, da kljub vsemu slabemu, kar nas doleti, vendarle nismo prepuščeni nekemu slučaju, ampak vidimo kak svetal žarek v svoji prihodnosti.

Izraelci so v že omenjenem prvem berilu veseli in srečni, ker se končno vračajo iz babilonske sužnosti. Po mnogih letih tujine, se vračajo sedaj domov po isti poti, po kateri so nekega dne prišli v žalosti in bolečini v tujo deželo. Baruh to njihovo radost, to njihovo notranje veselje, opisuje takole: »Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga« (Bar 5,1-9). Podobno nam pravi tudi psalm, ki nam je predlagan za to nedeljo: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. Odhajajo z jokom, ko nosijo seme za setev; prihajajo z vriskanjem,ko nosijo svoje snope« (Ps 126,5-6). Kako lepe besede za nas kristjane, ki nam povedo, da če Bog dovoljuje neko žrtev, je to samo zato, da bi nam podelil na koncu le še večjo srečo. Lepo je vse skupaj označeno s podobami – čas žrtvovanja označuje setev, čas sreče in zadovoljstva označuje žetev. V tem oziru mi pridejo vselej na misel tiste čudovite besede italijanskega pisatelja Alessandra Manzonija iz romana »Zaročenca« (»I promessi sposi«): »Bog nikdar ne skali sreče svojih otrok, če ne zaradi tega, da jim pripravi eno, ki je še bolj gotova in večja.«

Če se sedaj nekoliko vrnemo na začetek, gotovo drži, da nam ni treba ravno smejati se na vse grlo, ko se vračamo od nedeljske maše. Po drugi strani pa bi vendarle morali ob vrnitvi v svoje vsakdanje življenje od tam prinesti kanček več tistega pravega veselja in upanja, kakor tudi tiste vere in prepričanja, da je Bog močnejši od vsega slabega, kar se nam zgodi v življenju. Če tega v nas ni, potem z našim krščanstvom ne more biti vse v najlepšem redu. Po apostolu Janezu pravi Bog tudi meni in tebi: »Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen« (Raz 2,5). Res je, dragi kristjan, sva v deželi izgnanstva, a težava, da manjka tistega zadovoljstva v najinem življenju je zlasti v tem, da ne vidiva onkraj te dežele. Zato sva poklicana, da se spreobrneva.

Adventni čas je pravi čas milosti za to. Evangelij nam pravi: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Preveč časa je namreč vladala tišina v mojem življenju, ki je postalo neke vrste puščava. Preveč dobrih sklepov je bilo, premalo resničnih odločitev. Treba bo res nekaj ukreniti, da se nekoliko »poštima« to našo pot. Za to velja, kakor nam lepo pravi evangelist, da je Gospodova pot, da mora torej biti pripravna, da pride Jezus Kristus v moje življenje, ne da moram jaz kdove kam hoditi. Kaj moram storiti, lepo pove Janez Krstnik: »Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka« (Lk 3,5). In da ne boste mislili, da govori evangelist neumnosti in zadeve, ki so oddaljene od življenja, naj povem, da so včasih na Krasu resnično skušali izkoristiti vsako najmanjšo možnost, da je na tistih kamnitih tleh kaj zraslo – tudi v doline, vrtače in kotanje so vozili zemljo, da so lahko kaj posadili za živež in preživetje.

Če je torej želja res velika in prava, potem je človek sposoben narediti marsikaj. Če si torej zares želim srečati Jezusa v svojem življenju, kakor če si tudi zares želim doseči tisto večno veselje v nebesih, potem bom za to naredil vse, kar je v moji moči. Janez Krstnik stvari ne zavija v celofan, kakor jih v svojih evangeljskih govorih tudi Jezus ne. Krščanstvo je zahtevna pot in odločitev za resnično hojo za Kristusom predpostavlja nemalokrat precej boleče stvari in odločitve. Pa ne le krščanstvo, saj tudi sicer v življenju praktično vselej drži to pravilo o bolečem opravilu, kadar je treba narediti red in stvari postaviti na svoje mesto. Če želimo zaraščeni vrt spet napraviti rodoviten, potem je treba tam postoriti marsikaj. Odstraniti je treba vse trnje in robidovje ter ves plevel. Treba je vse prekopati in pognojiti. Potem šele lahko tam kaj zraste. Kaj je tisto, kar je treba odstraniti iz mojega življenja? Kaj pa je, po drugi strani tisto, kar je treba le izboljšati ali poglobiti? Morda pa smo vendarle že krenili v pravo smer, pa je treba le še stopiti odločneje.

Ob vsem tem delu pa je pomembno, da se med sabo tudi spremljamo z molitvijo. Spomnim se našega pokojnega prvačkega župnika, ki je ob začetku zunanje obnove cerkve vsem tistim, ki so se lotili dela dejal, kako se sam na to delo pač ne spozna, da pa jih bo spremljal z molitvijo. Res je, bil je strog možakar, a najprej do sebe. Po drugi strani pa mož beseda, velike skromnosti, ponižnosti in zaupanja v Boga. V tisti našo prvačko cerkev so vzidane tudi njegove molitve. Verjamem, da so takšne in podobne molitve vzidane tudi v življenje vsakega od nas, da smo lahko dosegli, kar smo pač dosegli. V letu vere smo zato poklicani tudi k temu, kar je počel apostol Pavel, da bi se gradile naše družine in naše župnijske in druge skupnosti: »Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan« (Flp 1,9-10).

Marija nam prinaša "čarobni napoj"

Sobota je, vreme je čudno, mraz je zunaj, nebo je sivo, tla zasnežena. Ljudje počenjajo tista sobotna opravila, kot je recimo čiščenje, pospravljanje (danes tudi kidanje snega) in nakupovanje. Jutranji kontrast ob vstopu v našo župnijsko cerkev z vsem opisanim je očiten: vse je razsvetljeno, toplo, malo praznično. Kot bi veljali tu neki drugačni zakoni od tistih zunaj.

Mar ne velja tudi v bivanjskem smislu za nas podobno, kakor za zgoraj opisano sliko narave? Se ne gibljemo prav v takšnem sivem in žalostnem vsakdanu, kakršnega opiše ta naravna idila, ki pravzaprav to ni? Živimo, ali vsaj zdi se nam tako, v takšnem svetu, ki je siv in hladen, kjer se ne dogaja nič posebnega. Misli mi uidejo na vsakokratni začetek zgodb o Asterixu, kjer se začne s tistim: »Že vso Galijo so okupirali Rimljani…« Kako lepo in zanimivo je to zvenelo v latinščini: »Iam tota Gallia a Romanis occupata est…«

Pa vemo, da se nadaljuje pripoved potem vendarle malo drugače, saj pove, da vendarle ni okupirana prav celotna Galija, ampak obstaja še majhna vas, ki kljubuje Rimljanom.

Seveda boste rekli: »Kej zdej blwde ta kaplan…« ko na Brezmadežno govorim o Asterixu. In vendar so neke podobnosti. Ste kdaj slišali, kako je recimo v knjigi Razodetja označeno Rimsko cesarstvo? Predstavljeno je v zelo slabi luči, saj ga apostol Janez enači kar s hudičem. Zakaj sem navedel ta podatek? Zato, ker tudi mi danes ne vidimo več nobenega upanja pred sabo. Pravimo, kako je šlo vse k vragu oz., kot rečemo v naših krajih, »hudiču u ret«. Vse je črno, slabo, nobene prihodnosti več ni. Kot da bi si peli tisto narodno: »Včasih je luštno blo, zdaj pa ni več tako…« In to vse velja tudi za nas, ki se imenujemo kristjani.

Ne vem, koliko ste pozorno prisluhnili vsemu, kar je povedala Božja beseda ob današnjem prazniku… S tistim, ki pravi, da je ton svetih besedil pesimističen, se ne morem strinjati. Ton je realen, to ja, ne pa pesimističen. Realen je v tem oziru, da nam to zaznamovanost celotnega stvarstva z zlom potrjuje. Torej nam pove, da je svet res poln slabega in zla, vendar pa je v svetih besedah obenem tudi obilo upanja. Sveto pismo nam pravi, da to, kar vidimo, še ni vse, da to ni celotna slika. Če bi pogledali v sivo nebo in rekli, da pa sedaj sonce ne obstaja, bi nas ostali upravičeno imeli za neumne, ker vemo, da obstaja, a se skriva za oblaki. Podobno nam pove Božja beseda, da se za vsem tem zlom in grehom vendarle skriva upanje. Se še spomnite razsvetljene in tople cerkve sredi mrzlega in sivo-belega Tolmina? Podobno je tudi tu.

Zabloda, zlo, greh, tema – to je vse dejstvo, vendar je dejstvo tudi odrešenje in svetloba, luč, ki mora biti močnejša od vsega skupaj, pa čeprav je majhna, prav kakor je bila tista majhna galska vas močnejša od Rimljanov. V začetku Svetega pisma je rečeno tisto o sovraštvu med kačo in ženo ter kačinim in ženinim zárodom. Govor je torej o spopadu med hudičem in človeštvom (Božje ljudstvo je v Stari zavezi vedno ženskega spola), pa tudi o tistem spopadu med hudičem in tistim, ki ga Bog pošilja na svet v ta spopad po neki posebni ženi, ki ji je (bilo) ime Marija. Tisti, ki ga Bog pošilja, ni nič drugega kot Božji sin (»Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin« Lk 1,35). Res je torej, ljudje smo zaznamovani z zlom, pa vendar »od začetka ni bilo tako« (prim. Mt 19,8), saj nam Pavel pravi, kako nas je Bog: »Pred stvarjenjem sveta … izvolil v njem (Gospodu Jezusu Kristusu), da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Posebej je za to poslanstvo seveda pripravil Marijo, ki jo je izbral za mater svojemu Sinu, saj jo je obvaroval že od samega začetka, ko sta jo torej mama in oče spočela, pred vsakršnim zlom in grehom, da bi tudi mi dobili zdravilo, protistrup proti temu in proti smrti.

Asterix in prijatelji so pili poseben napoj, ki jim ga je pripravil druíd Panoramix, da so postali močni in so lahko kljubovali Rimljanom. Po Mariji je tudi nam Bog pripravil neke vrste »čarobni napoj«, Jezusa Kristusa samega. Marija, ki je bila spočeta brez madeža in je kot taka lahko rodila Božjega Sina, svoj pomen dopolni šele z velikonočno skrivnostjo, po kateri lahko kristjani Jezusa srečamo še na poseben način – v zakramentih.

V ta kontekst lepo spadajo sanje sv. Janeza Bosca. Sanjal je o strašanski pomorski bitki, kjer so številne ladje napadalo eno samo, ki je predstavljala katoliško Cerkev. To ladjo papež pripelje k temu, da se varno in zmagovito zasidra med dva mogočna stebra, ki sta se med bitko vzdignila iz morja. Na prvem je velika hostija, na kateri piše »Rešitev vernikov«, na drugi kip Brezmadežne, pod katerim piše »Pomoč kristjanov«. Véliki piemontski svetnik je dejal, kako je v nevarnih bojih življenja rešitev kristjanov v pobožnosti do Marije in v pogostem obhajilu. K temu smo povabljeni tudi današnji kristjani, vendar se moramo zavedati tudi, kako mi nismo brezmadežni, ampak pogosto obhajilo predpostavlja tudi redno prejemanje zakramenta sprave ali udeležbe svete spovedi. Prinašajmo svoje težave, v podobno veliki meri, kakor kidamo sneg z lopato, Mariji in Jezusu. Tako se bo vse spremenilo lahko v blagoslov, nam pa bo zasijalo upanje, ki smo ga potem poklicani prinašati svetu, da ne bo mislil, kako je vse šlo k vragu. 

Adventna revolucija

Evangelij, s katerim vstopamo v adventni čas, torej tudi v novo cerkveno leto, se pravzaprav v svojih barvnih odtenkih ne bistveno razlikuje od tega, kar smo še pred kratkim slišali, a v Markovi različici. Barve so torej apokaliptične, vendar to je le tisto, kar je po vrhu, bistvo sporočila je seveda precej aktualno, pa četudi skoraj dva tisoč let staro. Poglejmo nekoliko, kaj nam sporoča lepega tole besedilo, ki se zdi temačno, pa je v resnici svetlo in polno upanja, saj tiste besede, ki se zdijo velika mračna napoved, prekine pomembno sporočilo: "Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje" (Lk 21,28).

Tako pogosto se tudi mi v življenju predvsem usmerimo v tisto temno in katastrofično. Govorimo, kako smo vse zamočili, kako ni več rešitve. Evangelij sporoča ravno to, da takšne in podobne črne misli ne držijo, ampak je vedno še ena priložnost za nov začetek, vse dokler dihamo, kot je lepo ponazoril nekoč sv. Avguštin, ko je dejal, da upa, dokler diha. To je tisto, kar bi si morali vsi ljudje, ne le kristjani, neprestano ponavljati, se med seboj opominjati, zlasti, ko vidimo brata ali sestro, ki se znajde v temnem predoru. Ko si misli, da je na koncu slepe ulice. Ko nekdo, ki je ob nas, ne ve ne kod ne kam.

Seveda, nimamo za rešitev nekih receptov, kakor tudi ne čarobnih formul, ki bi instantno rešile naše težave, čeprav se zdi, da ljudje iščemo ravno v tej smeri. Vendar je to napačna smer oz. je vsaj napačen način, ker se takoj rešitve na naše življenjske težave in potrebe ne da najti kar tako, z enim tleskom. To je vselej pot, kjer je važna seveda temeljna usmeritev, cilj, ki jo imamo. Za človeka, pa ne le kristjana, bi to moralo biti odrešenje.

Kdo si ne želi odrešenja? Mislim, da ga ni človeka, ki bi si ga v svoji notranjosti ne želel, ki bi po njem ne hrepenel. Je kdo, ki si ne želi biti zadovoljen z življenjem, biti vesel, srečen? Mar ne zlasti in predvsem želijo biti koristni in ne odvečni vsi stari, invalidni, brezposelni...?  Vsi smo povabljeni, da najprej dvignemo glave in se odpravimo proti temu cilju, ki ni nekaj abstraktnega, ampak nekdo - konkretna oseba.

Vendar pa je, če smo rekli, da se odpravimo, do odrešenja pot, ne moremo takoj cilja doseči. Treba je začeti z majhnimi koraki v pravo smer. Treba je razgrniti pred sabo nek načrt in se začeti ravnati po njem. Treba se je odločiti, katere so prioritete v našem življenju in čemu se lahko odrečemo. In seveda, nič se ne bo spremenilo, zlasti ne v mojem in tvojem življenju, če bova čakala na druge. Res je, potrebna je revolucija, v smislu preobrata, a ta se mora najprej začeti v mojem življenju. Od tod se lahko širi zadeva naprej, zlasti v okolje, v katerem živim in se gibljem. Advent je priprava na srečanje z Jezusom Kristusom, je priprava prostora zanj v mojem življenju, da bi se z Odrešenikom lahko srečali tudi vsi tisti, ki so kakorkoli del mojega življenja. Ko je kard. Jean-Marie Lustiger postal pariški nadškof in so ga vprašali, kakšne načrte ima za svojo nadškofijo, je brž odgovoril: "Nadškofovo spreobrnjenje." 

K temu je povabljen tudi vsak izmed nas in advent je milostni čas, ki je vsakemu od nas ponujen kot priložnost, ne grožnja. Moj svet je namreč moje življenje, konec le-tega pa je moja smrt. Da le ne bi prišla kot zanka, ampak bi bil nanjo pripravljen. Seneka (ki - med drugim - ni bil kristjan) je v tem oziru lepo dejal, da se pravzaprav celo življenje učimo ne samo živeti, temveč tudi umreti.

Naj bo ta advent blagoslovljen in poln milosti. Naj se Božji Sin rodi v vašem srcu.    

Resnica je odnos

Apokaliptični jezik zaznamuje Božjo besedo nedelje Kristusa Kralja, ki je pred nami, zlasti lahko rečemo to za preroka Danijela, saj pravzaprav evangelist Janez, avtor četrtega evangelija in Razodetja, v tovrstni jezik odene neko aktualno, življenjsko sporočilo. Grška beseda »apokalypsis« pravzaprav ne pomeni nič drugega v prevodu kot razodetje.

Razodetje pa je tisto, čemur smo priča v besednem dvoboju med Pilatom in Jezusom. Tudi tu gre za neko diametralno nasprotje in za nek spopad, kot jih je veliko v tem četrtem evangeliju, zlasti pa v knjigi Razodetja. Nasproti si stojita predstavnika dveh »kraljestev«, dveh oblik vladavine. Morda lahko rečemo, da sta si nasproti predstavnika dveh sistemov, če mislimo zelo široko. Rimski prokurator je predstavnik največje in najmogočnejše politične tvorbe tistih časov, rimskega imperija, na drugi strani pa je preprosti potujoči učitelj, ki nima praktično ničesar od tistega, kar velja za velike zemeljske vladarje in veljake.

Prvo kraljestvo je navidez zelo močno, drugo navidez izredno šibko, pravzaprav nično. Že stari pa so rekli, kako videz vara. Še tako visoke besede, rožljanje z denarjem in orožjem, moč in oblast, ustrahovanje, nič ne pomenijo, ko so postavljeni na resno preizkušnjo. Kasneje se res pilat sklicuje na oblast, ki da jo ima, pa se izkaže, da pravzaprav nima oblasti, zlasti ne tiste najpomembnejše – nima oblasti nad samim seboj. Ko reče: "Glejte, človek!" se pravzaprav sam še bolj izkaže kot zgolj in le človek - krhek in nebogljen, razrvan, zamajan v svojih gotovostih.

Pilat je tak kot smo mi vsi. Postavljen je na veliko preizkušnjo. Je v krizi. Kakor vsi mi je poklican k temu, da preveri, če se je v življenju prav odločil, če ga je postavil na prave temelje, če si je res zidal hišo življenja na skali, če je delal za jed, ki ne mine. Kdo je pravzaprav v tej situaciji močan – Pilat ali Jezus? Iz evangelija je razvidno, kako to drži prej za drugega kot za prvega. Jezus odpira oči Pilatu in nam.

Kje je tista resnična moč? Se ta izkaže, ko imamo vse pod kontrolo oz. se nam vsaj tako dozdeva? Ne, resnična moč se izkaže takrat, kadar smo postavljeni na preizkušnjo, a tisto pravo, eksistencialno, ko nam nobena od naših človeških gotovosti ne more pomagati, kakor nam ne morejo pomagati niti tisti vnaprej pripravljeni, »prekonfekcionirani« odgovori. To so tisti položaji v življenju, ko nimamo navodil za uporabo. Takrat, kadar  smo samo ljudje. Krhki, nebogljeni, ko ne vemo več ne kod ne kam. Tam se vidi, koliko je katera zadeva resnično močna in koliko je močan posameznik.

Pridejo mejni položaji, ko padejo vse maske, vsa hinavščina, ves balast, vsa zlaganost. Gre za spopad med vsem tem in kruto resničnostjo, resnico.

Pilat predstavlja nekoga, ki o resnici zgolj in samo filozofira, modruje. Najbrž bi podobno veljalo za vsa podobna »velika« življenjska vprašanja. On želi vse to imeti pod kontrolo, zaobjeti v svoje okvirje. Kako radi bi tudi mi vse imeli pod svojo kontrolo, se ravnali po navodilih za uporabo, kuhali svojo življenjsko jed po receptu... Toda, to so vprašanja, ki nas presegajo.

Na drugi strani je nekdo, ki govori o resnici kot o odnosu, zaupanju, predanosti – za tem je neka oseba.

Pilat je postavljen v prav takšno eksistencialno krizo, v kakršni se lahko kaj hitro znajde prav vsak od nas. V teh primerih pa se je izjemno težko odpovedati svojemu ponosu in priznati poraz. Če bi šli le malo naprej, bi slišali tisto znamenito vprašanje: »Kaj je resnica?« Morda ga je postavil še tako zafrkljivo in v luči skeptika, a je to vendarle zelo resno vprašanje moža, ki je zmeden in v krizi. A ravno to je lahko nov začetek – tudi za nas.

Moramo se namreč večkrat znajti v takšnih nemirih in krizah, da bi nekoliko postavili pod drobnogled naše življenje in našo dosedanjo pot. Ko vse drugo odpove lahko namreč šele res pridemo do tistega, ki je resnica. Resnica mora namreč zame in zate postati nekdo, oseba. Resnica mora postati odnos in zaupanje.

Tega se ne da doseči z denarjem, močjo, oblastjo, vplivom, vezami... Kar dosežemo s tem, ni resnično. Da to dosežem, moram dati na razpolago samega sebe - v vsem, kar sem. Če to naredim, si res nekako kupim tisto zlato, o katerem govori Razodetje, sem torej zares odprt za tiste prave darove, ki jih ne more nič uničiti: »Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš« (Raz 3,18).

Kaj bo torej v življenju kraljevalo meni? Še bolj pa je pomembno, kdo mi bo kraljeval. Lahko kraljujem sam nad sabo, a le dotlej, dokler ne pridejo bolezen, revščina, najbolj pa smrt. Vse to pa lahko premagam, če priznam svojo slabotnost in se predam tistemu, ki ima oblast nad vsem, še posebej nad zlom in smrtjo. To pa je Jezus Kristus.