P kot PLASTIKA

Cerkveni in družbeni antislovar (17)

Sociolog Gianfranco Morra zelo zanimivo postavlja vzporednico med kovinskimi dobami in sodobnostjo: “Zgodovina človeka se sklada z zgodovino kovin”. Mircea Eliade pa je pokazal tudi sakralno razsežnost kovin in tehnik obdelovanja le-teh. V antičnih civilizacijah so s kovinami označevali dobe sveta. Indijci so določili štiri yuga, obdobja – zlato, srebrno, bronasto in železno. Tudi Sveto pismo navaja, recimo pri preroku Danijelu, ki razlaga sanje kralja Nebukadnezarja, štiri takšna obdobja. Imamo čisto obdobje zlata, potem obdobje srebra, ko že pride do določene omadeževanosti kulture, potem pride še slabše obdobje brona, potem pa je popolni odpad, razpad in sprevrženost, ki ga predstavlja obdobje železa. Železo hitro prikliče v naše misli nasilje in vojno, rožljanje z orožjem. 

Tako nekako prehaja ta svet in v 20. stoletju je spet bilo železno obdobje, šele pred razmeroma

kratkim časom pa so pravzaprav našli še premnoge druge kovine, ki jih najdemo med kemijskimi elementi, tako da nekje do 19. stoletja najdemo tistih sedmero kovinskih elementov, ki se, od najcenejšega kositra pa do najdragocenejšega zlata, skladajo tudi s sedmerimi poznanimi planeti. Potem pridejo kobalt, platina in nikel kot nove kovine, ki kažejo hkrati tudi na meščansko družbo, ki se je uveljavila in prinesla udobnejše bivanje. Industrijska revolucija se razkazuje tudi v kovinah, ne le v mogočnih konstrukcijah. 20. stoletje se seveda še vedno razkazuje s trdnostjo kovin, vendar pa nastopi po 2. svetovni vojni, zlasti pa v 60. letih, neka nova doba. Na vrsto namreč pride plastika kot material, ki ni kovina, a lahko zamenja vse kovine. 

Ni treba v središče zemlje, da bi jo našli, temveč je ta sad razumskih izračunov in laboratorijskih poskusov. Alkimija razsvetljenstva je hotela iz razpoložljivih kovin dobiti zlato, in sicer prek znanstvenih in religioznih praks. O tem je pisal še pred Heglom Jacob Böhme kot o duhovni zadevi: “V spreminjanju se mineralni duh osvobodi substance in postane viden”. Sodobni alkimisti se raje imenujejo kemiki, saj so se osvobodili religije. Gre za čiste “znanstvenike” ali, kot se še raje imenujejo, “strokovnjake”, ki so iznašli tisoče in tisoče kombinacij, kako narediti drugače tiste reči, ki so bile prej kovinske. Plastika zagotovo ni kovina, temveč je polistiren, polivinil, polietilen... Je torej “poli”, torej mnogo, kar pomeni, da je vse in hkrati nič. Ne gre ne za idejo ne za substanco, temveč za začetni kaos, brezoblično pasto, iz katere se da narediti kakršnokoli obliko. Gre za pomanjkanje oblike, ki pa lahko prevzame katerokoli obliko – lahko je krožnik, kozarec, krtača, škatla, postelja, čevelj, avtomobilski del ali celo del človeškega telesa. 

Bog kot stvarnik ni več potreben, ker se proizvajalec, v končni fazi človek sam, počuti kot demiurg, stvarnik. Tega novega stvarnika ne pogojuje kakovost izdelave več kot toliko, niti raznolikost ne, ko je nekoč bilo treba nekatere reči napraviti iz kovine, druge pa recimo iz lesa. Ni potrebna nobena umetelnost ali umetnost, saj plastika oboje izključuje, zato ni več ne prave umetnosti ne obrti. Obliko ji narekujejo znanstvene raziskave, zlasti pa trg. V sebi nima torej ne oblike niti mehkobe kositra ali trdote železa. Nima osebnosti, temveč se popolnoma preliva. Njen smisel je uporabnost, zato je tudi začasna. Vendar pa v veliki meri ni biorazgradljiva, zato se bodo tudi čez nekaj tisoč let našle njene sledi na svetu, da bodo raziskovali še eno človeško dobo – dobo plastike. Plastika namreč ni le iznajdena snov-nesnov, temveč natančno označuje tudi vrednote našega časa, kjer ne sme biti jasnih meja in oblik, temveč stalna sprememba, ki nima neke vrednosti zato, ker bi prinašala nekaj novega, temveč je spreminjanje vredno samo po sebi, ker je postajanje, izpraznjeno bistva in biti. 

Naš čas je čas destrukturiranja, če ne celo destrukcije, in ne more priznavati trajnih vrednosti, temveč le stalno prehajanje, neki večni “trans”. Plastični človek nima več bistvenih gotovosti, ki bi ga vodile naprej, ko se znajde v dvomih. V njem prevladuje “šibka misel”, ki bi ji lahko rekli tudi “plastična misel”. Znanost sama ni več potrebna zato, kot je mislil Aristotel, da bi nekaj dokazala kot resnično, temveč samo, da je vse, kot uči Popper, prej ali slej priznano kot lažno, torej nič več uporabno, prav kakor je sama plastika, ki jo uporabimo in zavržemo brez nobene težave. Naša doba je tako videla konec vsake diskriminacije, pa naj je šlo za ideološko, moralno ali družbeno. Pa tudi – nekoč so bili določeni materiali dosegljivi le redkim, plastika pa je univerzalna in ekumenska, zagotavlja enake možnosti in torej zagotavlja demokracijo v masovni družbi. Konec koncev gre za plastično maso, ki spominja na latinsko besedo “Massa” in grško “maza”, ki je pomenila brezoblično maso testa za kruh, brezoblično, kot je plastika. Masa in plastika sta eno in isto.

Objavljeno v tedniku Novi glas. 

O kot OLIMPIJADA

Cerkveni in družbeni antislovar (16)

Ni bilo tako enostavno najti primerne snovi za črko –o, nazadnje sem se odločil za naslovno. Poleti bomo namreč spet lahko spremljali olimpijske igre, ki bodo v Riu de Janeiro v Braziliji. Naj takoj povem, da sem jih spremljal tudi sam, pa da jih tudi tokrat bom, vsaj do neke mere. Vesel bom, če kdo od slovenskih športnikov doseže kako odličje, a to ne sme biti izgovor, da ne bi izpostavili določenih zadev, ki se skrivajo za pogruntavščino modernih olimpijskih iger, kot jih označujejo. Že pred časom je o tem pisal Vittorio Messori, marsikdo, tudi v Cerkvi, pa je bil takrat jezen, pa tudi danes se bo kdo našel. Kdo drugi se jezi, ker se nekateri poslužujemo tudi t. i. “apologetike”, a naj tudi tem povem, da je to zato, da bi pokazali, kako zgodovina ni nekaj enoznačnega, temveč je kompleksna. 

Velikokrat lahko spremljamo fenomen, za katerega se lahko zahvalimo filozofu Gianbattistu Vicu iz Neaplja, imenuje pa se “heterogeneza ciljev”. Gre za to, da se v resničnosti željeni cilji obrnejo v svoje nasprotje, da torej na koncu dosežemo nasprotni učinek od želenega. Temu procesu niso ubežale niti olimpijske igre, ki so bile postavljene kot neka manifestacija ali celo bogoslužje nove religije, ki se je zgledovala pri antičnem čaščenju telesa in zunanjosti. Danes to službo opravlja religija športa. “Istočasno pa so ob ustanovitvi leta 1896 želeli doseči to, da bi slavili bratstvo med narodi, mir med državami, amaterstvo, zastonjskost kavalirskih dvobojev. Vse pa pod okriljem znanega mota, po katerem je 'pomembno sodelovati, ne pa zmagati'”. Lahko komu seveda ne bo všeč, a tu se je treba z Messorijem strinjati, ker so se nekateri krogi prav nič prikrito borili proti krščanski dediščini, zato je v tej smeri imela tudi obuditev olimpijskih iger omenjenega leta 1896 jasen, ne samo, ampak tudi, protikrščanski namen: “Namen je bil preskočiti petnajst stoletij krščanstva, ki so ga obsojali zapostavljanja, če ne celo zaničevanja, telesa in lepote”. Ustanovili so igre v Atenah, kar tudi ima svoje sporočilo, saj “so bile v Pavlovem času nasprotnik Jeruzalema par excellence”. 

Prvotni cilji, da bi slavili namreč bratstvo in mir med narodi, amaterstvo in kavalirskost, se je 'sfižil'. “Prizorišča iger so že več desetletij polja, obkrožena z jarki in bodečo žico, ob njih pa je cela kopica oboroženih mož, ki želi preprečiti tiste atentate in pokole, ki so igre večkrat krvavo zaznamovale. Znotraj tega bunkerja najdemo sektaški nacionalistični duh, po katerem je vsako sredstvo dobro za povečanje bere odličij, da bi tako posamezna zastava plapolala čim više”. Ni treba omenjati raznih bojkotov in utrjevanja režimskega prestiža z igrami. Pa tudi: “'Zastonjskost' se je prelevila v velik biznis in zlato žilo za vse, vključno s športniki, kar zagotavljajo razni sponzorji, vlade, medijske hiše”. Poveličevanje telesa pa je ob želji po zmagi privedlo do ekstremov, ki jih poznamo. Najbrž tudi ni treba spominjati, da za mednarodni olimpijski komite vojne ne obstajajo, saj so potekale trikrat manj, kot je uradno zapisano – tokrat naj bi bile 31. igre, a so v resnici 28., saj jih leta 1916, 1940 in 1944 ni bilo.

objavljeno v tedniku Novi glas.

N kot NERODOVITNOST

Cerkveni in družbeni antislovar (15)

Zadnjič smo omenili ameriškega intelektualca Davida P. Goldmana, ki sem ga pred časom bral, pa se mi zdi zanimivo pogledati nekatera njegova razmišljanja, zlasti tista o nerodovitnosti ali jalovosti, ki pa se po njegovem mnenju kaže na več področjih, tudi na glasbenem, ki je blizu Goldmanu, glede na to, da je učil na konservatoriju Mannes v New Yorku. Zanimivo je tudi dejstvo, da je omenjeni intelektualec laični Jud, vendar piše (tudi) za katoliško revijo First Things (piše namreč tudi za Wall Street Journal, Asia Times in še za koga, je pa tudi član London Institute for Policy Research). 

Evropa gre tako skozi krizo, ki je politične, kulturne, pa tudi demografske narave, kar je vsem na

očeh. “Težava ni v izgubi cilja, temveč v razumevanju neke volje. Evropa je brezbrižna do prihodnosti, kar se jasno izraža v nizki rodnosti. Povprečna italijanska, španska ali nemška žena bo imela v povprečju le 1,4 otroka v svojem življenju, stopnja rodnosti te populacije pa se bo v delovni dobi še zmanjšala”. Goldman pogosto uporablja demografijo, da bi osvetlil politično krizo v Evropi. “Zakaj se gre v vojno? Imamo osvajalske vojne, vendar je cilj narodov vedno ta, da gredo v vojno tako, da se bo sedanja generacija žrtvovala, da bi zaščitila prihodnje generacije. Če pa prihodnjih generacij ni, za današnje mlade ni nobenega razloga, da bi umrli v vojni. Če rečemo s Franzom Rosenzweigom, živijo v ‘deželah, kjer so reke in gore še vedno pod soncem, vendar tam živijo drugi ljudje, njihov jezik je zakopan v knjigah, njihovi zakoni pa so izgubili svojo moč’. Bolj kot vzrok je demografija simptom, četudi jo sedaj uporabljamo za nekontrolirano imigracijo. Predvsem je simptom moralnega in duhovnega problema”. 

Prva od evropskih nacij, ki je doživela demografski padec, je bila Francija, ki je že v Napoleonovih časih opustila svojo krščansko identiteto. “Francija je zapustila vero na račun laične samouveljavitve, to pa je pripomoglo k hedonizmu in moralnemu laksizmu, kar je zadušilo rodnost. Narodi potrebujejo čas, da se spremenijo. Izreden dogodek je nenaden upad rodnosti v nekaterih katoliških deželah. V Španiji so imele ženske leta 1975, to je leto smrti Franca, v povprečju 2,8 otroka. Leta 1990 je rodnost padla za polovico na stopnjo, kjer je še danes. Enako se je zgodilo v katoliškem Québecu, ki je imel v šestdesetih letih največjo stopnjo katoliške udeležbe in rodnosti, vendar pa eno od najnižjih stopenj v osemdesetih letih. Glede povezave med vero in rodnostjo smo imeli precej akademskih študij, kot npr. tistih, ki jih je napravil Max Planck Institute”. 

Goldman je prepričan, da obstaja jasna povezava med demografijo in sekularizacijo: “Tu je neka prostovoljna slepota. Racionalizem je že v redu v filozofiji, a je izredno nevaren kot pristop. Seveda Evropejci niso prav nič racionalni, kajti če bi bili, bi že pred dvajsetimi leti sprožili alarm zaradi demografskega padca in bi ponudili rešitve. Ena je ta, da se poveča stopnja rodnosti, kar pa ni enostavno doseči, druga pa je v tem, da bi se poslužili odgovorne imigrantske politike, kar tudi ni lahko storiti”. David Goldman pravi, kako na Zahodu močno primanjkuje kulturnih navdihov, kakor teh navdihov ni s strani filozofije in moralnih avtoritet: “Banalnost Zahoda je obupna”. Kot velik šok izpostavi abdikacijo (ker je za to šlo!) Benedikta XVI., saj je zaslužni papež zanj “eden od zadnjih velikih mož Zahoda, teolog, ki pozna vse vire, prijatelj judovskega ljudstva … Ima tudi intelektualno ostrino, da je razumel izziv Islama, kakor je pokazal v svojem govoru v Regensburgu leta 2006”. 

Goldman je zelo jasen, ko govori o zatonu kulture na Zahodu, ki po njegovem mnenju izhaja iz duha časa: “Hočemo biti mali bogovi na zemlji in oblikovati svojo identiteto po naših muhah. Rezultat te epidemije samoustvarjanja je povprečnost, ki se čedalje bolj širi. Enostavno nismo več dobri v ustvarjanju svoje identitete. Namesto da bi ustvarjali dialog med generacijami, imamo v umetnosti babilonski stolp, kjer se razne mode med seboj borijo za publiko. Pred tridesetimi leti se je ameriški kritik Harold Bloom pritoževal, da univerzitetnim študentom ni več mogoče podajati literature. Sodobna zahodna filozofija je bila od Kanta naprej prizadevanje, da se vera nadomesti z laično mislijo. Ta projekt fenomenologiji, eksistencializmu in pozitivizmu ni uspel. Filozofija je tako preživela le v nekaterih akademskih krogih. Za razliko od Sokratovih časov ne čutimo več potrebe po njej”. 

Ne potrebujemo več dobrih romanov, ki so nekoč služili kot pripomoček za osebno samoodkrivanje. “Danes nimamo več nič kaj ugotoviti o nas samih. Če nam ni všeč trenutna identiteta, jo zamenjamo z drugo. Bog je mrtev in vse je dovoljeno … Nismo več lačni velike književnosti, ker smo nehali raziskovati sami sebe. Nočemo več zastavljati vprašanj o smrti naših družbenih struktur”. David Goldman pravi, ko citira francoskega avtorja Jeana Claira, da je angel varuh naše dediščine odletel stran: “Začetek tega dogajanja je leto 1968, ko se je levica odločila uničiti kulturo, prav kakor Talibani in Islamska država. Potem je bilo potrebno pol stoletja, da je bil transseksualec Caitlyn (Bruce) Jenner izbran za ‘žensko leta’”.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Občutek za sveto

Druga postna nedelja vselej prinaša evangeljski odlomek o Jezusovi spremenitvi na gori, ki pove, kako pride luč v naše življenje, v katerem vidimo kar malo preveč črno. Ko pridejo ovire, križi in težave, se ne vidimo iz njih, obupujemo. Jasno je sporočilo, kako življenje ni samo neko fizično bivanje na tej zemlji in medčloveški odnosi, temveč je temeljna resničnost in razsežnost tega življenja duhovnost. Vse zemeljsko mine in izgine, ker ne zdrži preizkusa tistega, kar je nadzemeljsko oz. Nadnaravno, ostane samo tisto, kar je večno. Z duhovnim pogledom gledamo na življenje veliko širše, ker gledamo presežno. Brez duhovne razsežnosti pa gledamo na vse skupaj preveč enoznačno in ozko. Sestava besedila samega lepo prikaže prepletanje zemeljskega in nebeškega, imamo vzpon, potem čas na gori, nazadnje pa povratek. Takšno naj bi bilo kristjanovo življenje, zanj naj bi se trudili.

Ko govorimo oz Božjih zapovedih, bi se tu lahko vprašali, kakšno zvezo vendar lahko imajo z odlomkom spremenitve na gori. Ravno življenje po zapovedih v resnici človeka duhovno dviga nad vsakdanjost, da lahko svet in svoje življenje vidi v drugačni luči. V resnici delati, kar hočemo, ne prinaša tiste svobode in odrešitve, ki bi si ju želeli, temveč nas zapirav nas same. Mi potrebujemo vzpon. Kakor se z vzponom na goro dvignemo iz nekega sveta ali okolja v drugo okolje, se z odločitvijo za duhovno življenje dvigujemo iz našega avtoreferenčnega življenja, če si lahko sposodimo papežev izraz. Preveč smo zazrti sami vase in v lastne težave, prek katerih marsikdaj nismo sposobni iti. 

Zato je potreben resnično podvig, kar pomeni grški izraz »askeza«. Potrebujemo Božjo bližino, torej potrebujemo tisto, čemur pravimo “sveto”. Druga Božja zapoved nas zato v prvi vrsti vabi, da si spet pridobimo izgubljeni občutek za sveto. Svetost Božjega imena je zapisana marsikje in pravzaprav ga stvarstvo samo slavi s svojim obstojem: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« (Ps 8,2). Vendar pa imamo v stvarstvu ob angelih prav ljudje čudoviti dar svobodne volje, s katero se odzivamo na Božjo pobudo in se obračamo na Gospoda, da bi slavili njegovo ime. Gre za znamenje naše hvaležnosti Stvarniku, za zavest, da je le zaradi njegove ljubezni in dobrote vse v bivanju, tudi mi sami. Preroki ne zastonj vedno znova ponavljajo, kako nam Bog izkazuje vse zaradi svojega imena. 

Kdaj ne posvečujemo oziroma skrunimo to ime? Zagotovo je res, da se je treba izogibati preklinjanju Božjega imena in svetih imen, česar včasih Slovenci sploh nismo poznali, sedaj pa nam je prešlo, žal, v navado, a ne gre le za to. Ker delamo danes marsikaj avtomatsko in mehanično, če smo že pri tem, od tega, da lahkomiselno izgovarjamo Božje ime in sveta imena, do tega, da se na hitro in brezbrižno pokrižamo, pokleknemo... Kam so konec koncev šli vsi lepi krščanski pozdravi, ki so nekdaj krasili usta naših ljudi, in so pomenili vselej blagoslov za bližnjega, ki so ga srečali? Zanimivo, kako v Reziji še vedno poznajo le pozdrave v tem smislu: »Bogdaj!«; »Zbogom!«; »Boglonaj!« ... Tako pa nam danes ni problematično preklinjati z znano kletvico, ki je ne bom ponavljal, Svete hostije, mladim pa tudi ni težavno po nemarnem, po ameriškem modelu, klicati Božjega imena z njihovim: »OMG!« Kakor je pač kdo bil poučen.

Kjer je Gospod in njegovo ime le neka ideja ali še to ne, se ne spremeni le besedišče, temveč ne veljajo več njegovi zakoni, niti tisti, ki so položeni v naravo in jim pravimo s skupnim imenovalcem »naravni zakon« ali »naravno pravo«. Tako tega zakona, napisanega v človeškem srcu, da bi ljudje zares lepo in svobodno živeli, ne manipulirajo le oblasti in mediji, temveč se zanj ne zmenimo niti mnogi ljudje v vsakdanu, velikokrat niti tisti, ki se imamo za kristjane. Današnja »norišnica« je posledica nespoštovanja Gospoda in njegovega imena, ki je zapisano v stvarstvo. 

Tako pridemo tudi do Cerkve same in cerkve z malo začetnico, torej svetišča, ki je sveto par excellence. Ni treba prav veliko izgubljati besed o sodobnem načinu gradnje, za kar navadni verni in duhovniki ne moremo veliko storiti, lahko pa storimo veliko, če se potrudimo za siceršnje posvečevanje Gospodovega imena, z spoštovanje svetega. Vsak od nas lahko namreč veliko naredi, da se vede svetemu kraju in svetim dejanjem primerno, k temu pa vabi in spodbuja tudi druge. Duhovniki lahko veliko naredimo, da so sveti prostori dostojno urejeni in vzdrževani, čisti in lepi, kolikor se le da. Veliko lahko naredimo s trudom za dostojno obhajanje svetih skrivnosti, da se potrudimo za svoje župljane, da se seveda tudi trudimo sami živeti tisto, kar govorimo, pa čeprav ne vedno uspeva najbolje. Verni lahko veliko naredimo s tem, da delamo sveta znamenja dostojno, zbrano in prepričljivo, da se trudimo vzdrževati tišino, da se vedemo uglajeno in dostojno, zlasti v svetih prostorih. Kaj sporoča kristjan, ki se ne potrudi, da bi se praznično oblekel in uredil? Ki prihaja v cerkev napol nag, ali kot bi šel na plažo ali na nogometno igrišče? Kaj tisti, ki se sprehaja z rokami v žepih, ne da bi se sploh pokrižal ali pokleknil? Zakaj se med mašo ne trudimo, da bi bili čim bolj zbrani, da bi poslušali, odgovarjali, molili in peli? Če vsak od nas naredi na tem področju korak naprej, se lahko naredi veliko za to, da bi se Božje ime bolj slavilo, kot se. 

Potrebna so zunanja znamenja spoštljivosti in češčenja, zlasti do Najsvetejšega. Tako je potrebno ponovno odkriti in se poslužiti drže klečanja med osrednjim delom svete maše, posebej pa velja opozoriti na to, kar se zadnja desetletja dogaja pri obredu svetega obhajila, ko se Najsvetejše, Gospoda Jezusa samega, prejema kot navadno hrano ali navadne piškote. Tu je poziv, da bi se, če že ne pokleknemo pri tem svetem dejanju, vsaj globoko poklonili, preden Gospoda prejmejo, pa tudi potem. Prejemajmo ga tudi neposredno na usta, ne prijemajmo ga z lastnimi rokami. Tako smo najbolj podobni otroku, ki se pusti hraniti svojemu dobremu očetu, kar je naš Bog, ki nam daje po duhovniku samega svojega Sina. Tako se tudi najbolje izognemo nevarnosti, da bi se izgubljali drobci Najsvetejšega, ki se že tako ali tako prijemljejo naših rok, pa na to nismo niti pozorni.

Kot zadnja stvar pri drugi Boćji zapovedi so pa še sveta imena, ki jih popredmetimo s svojimi zakletvami in obljubami. Če nekaj obljubimo, moramo tudi to izpolniti, še zlasti, če obljubimo Bogu, Mariji ali svetnikom. Zlasti, kot smo slišali prejšnjo nedeljo, ne skušajmo Gospoda svojega Boga, v smilu, da če se nam bo nekaj uresničilo, bomo pa naredili kdo ve, kaj. Za svoje dolžnosti se je treba vselej potruditi, da jih naredimo maksimalno, vedno pa je treba ohraniti odprtost Božji volji in zaupanje vanjo. Gospod najbolje ve, kaj je za nas dobro. Seveda je potrebno, da Boga prosimo za zelo konkretne stvari, še posebej pa za duhovne darove, a je treba vedno njemu pustiti, da odgovori tako, kot se mu zdi, da je za nas najbolje v danem trenutku. Sveta imena ne smejo biti predmet naših »kapricev«, kar morajo razumeti tudi vsi tisti na odgovornih položajih, ki zlorabljajo ta imena in svete spise v svoje napačne namene. Tako, mislim, da smo povedali kar veliko in obširno, kar se je dalo o  drugi Božji zapovedi, seveda pa še zdaleč snovi nismo izčrpali.

Gospoda slaviti in samo njemu služiti

Postni čas komajda dobro začenjamo in traja štirideset dni, število, ki nas spomni na leta, ki so jih Izraelci preživeli v puščavi, ko so potovali proti obljubljeni deželi, po drugi strani pa na štirideset dni posta in molitve, ki jih je Jezus preživel v puščavi, tam pa ga je tudi hudič skušal. Te skušnjave so najbolj povezane prav s prvo Božjo zapovedjo, ki nas bo danes posebej zanimala. Že vnaprej se opravičujem za nekoliko daljši zapis, vendar je vsebina te prve zapovedi resnično razvejana in bogata. Lahko bi govorili in pisali še in še, pa je še ne bi zaobjeli, zato pa je Božja, ker presega naše sposobnosti, velja pa se potruditi, da s pomočjo razodetja in izročila skušamo kolikor toliko stvar od blizu pogledati.

Zelo pomembno se je v življenju spominjati, zlasti dobrih, velikih in plemenitih stvari, mi pa se raje

ustavimo pri slabih, težkih stvareh, zamerah in še drugem, kar je temu podobnega. To tudi ohranjamo v svojem srcu. To seveda ne rešuje, ne osvobaja, razen, če je v povezavi z dobrim in lepim, če je razsvetljeno oz. odrešeno. Če je takšno, potem je to spomin, ki prinaša svetlobo, veselje, mir in vedrino v naše življenje. Ta spomin, to spominjanje nas bo spremljalo praktično skozi vse zapovedi. Tu se je treba spominjati na tistega, ki je za vsem, zlasti za dobrimi, lepimi in plemenitimi dogodki, ki se pripetijo v našem življenju, a ne samo, saj nadzoruje tudi vse zlo oz. ga ne dopusti čez mero, vsekakor pa zlo nikdar nima in ne sme imeti zadnje besede, čeprav se pogosto zdi, da je temu tako.

V prvem berilu smo slišali, kako se je izraelsko ljudstvo sicer spominjalo svojih stisk, vendar vselej pravilno, v luči dobrega, v odrešenjski luči: “Egipčani so hudo ravnali z nami … In vpili smo h Gospodu, Bogu naših očetov, in Gospod je naš glas uslišal ter se ozrl na našo bedo, težavo in stisko. Gospod nas je izpeljal iz Egipta z močno roko in s stegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in čudeži…” (5 Mz 26,6-8sl.). Isto ponovi svetopisemska prva zapoved, ki je Božje ljudstvo spominjala, kdo je Bog: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egipta.” Šele zatem reče: “Ne imej drugih bogov, poleg mene” (2 Mz 20,2sl.). Izvoljeno ljudstvo se Gospoda, ki je premagal in premaguje zlo, obenem pa svojim otrokom daje tisto, kar je zanje dobro, kar jih hrani. Pomemben je tako  spomin, ki ni le moj osebni spomin, temveč je to precej širša zadeva, je družbeni spomin, je spomin generacij, da je nekdo, ki je na začetku vsega in je pred vsemi stvarmi, kakor nas opominja tudi apostol Janez: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje…” (Jn 1,1-4sl.). Temu pravimo tudi izročilo.

Najprej je tako priznavanje Boga, zahvaljevanje in slavljenje tistega, ki je pred vsem: “Gospoda, svojega Boga moli in njemu samemu služi!” (Lk 4,8). Bog je začetek in konec vsega. Samo on JE, ostalo je ustvarjeno – je STVARNIK. V njem je polnost vseh tistih osnovnih stvarnosti, ki nas presegajo: ENOST, RESNIČNOST, DOBROTA, LEPOTA – brez Boga je vse to lažno. V evangeliju imamo hudiča, ki se sicer predstavlja kot takšen, a je v resnici nasprotje tega, ker je razdeljen (gr. diabolos), je zlagan, je zloben in je grd. Marsikdaj za tiste reči, ki so v resnici slabe, mislimo, da so pa dobre, lepe, plemenite, da bomo srečni in izpolnjeni. Sredstva postanejo cilji, kar je osebno popredmetimo. Odnosi so recimo lahko nekaj dobrega, če se kot žarki sonca odpirajo naokrog in proti nebu, lahko pa se popredmetijo in postanejo egoistično iskanje lastnega ugodja. Tedaj služimo odnosom, ne pa osebi, ki se skriva za njimi, na koncu služimo samemu sebi. Hrana, denar in podobne reči so lahko dobri, dokler so sredstva in dokler jih znamo deliti, nevarno je, ko postanejo cilj in jih nekdo kopiči ter rabi le zase. V bistvu nas takšno početje vodi v ateizem, kar pomeni, da na mesto Boga postavimo samega sebe. V Knjigi Modrosti brezbožnež zanika večnost, na njeno mesto pa postavlja sebe. Podobno problematična je v tem oziru tudi anarhična pozicija, ker prav tako ne priznava Božje avtoritete in nekega temeljnega reda vsega.

Ko se zapiramo vase, nočemo poslušati, nočemo imeti spomina. Nismo povezani z Bogom in rodovi pred nami, vse bi radi naredili po svoje, svojeglavo. Ne priznavamo, da obstaja neki osnovni skupni zakon, ki mu pravimo naravni zakon, prav tako pa ne priznavamo vrednot in prizadevanja ter truda rodov pred nami, ko se izrekamo izročilu. Kazen za tako početje, torej za neposlušnost in ne-spominjanje se kaže v izgubi smeri človeštva, v neupoštevanju in izgubi dostojanstva osebe, kakor tudi v izgubi človečnosti. Človek je namreč človek v toliko, v kolikor prizna iz vsega srca in z vsem svojim bitjem, da obstaja en sam Gospod, en sam Bog, ki je Stvarnik vsega, kar je. Kot je dejal Dostojevski: “Če Boga ni, je vse dovoljeno!” Zato je takšna težava, če se Bog izgubi iz družbenega spomina, a to izgubljanje, ta pozaba se začne pri posamezniku.

Prva zapoved nas kliče k temu, da v Boga verujemo, vanj upamo in ga ljubimo nad vse. Da ga priznavamo kot edinega pravega in resničnega, ga hvalimo ter mu dajemo tisto slavo, ki mu gre, ki si jo zasluži. Zato pravi katekizem, da sta tu mišljeni naša vera in naša molitev, vendar molitev v zares najširšem možnem smislu. Čeprav je vera seveda dar od zgoraj, pa je treba veliko truda, da bi zanjo naredili veliko prostora in da bi jo hranili ter ohranjali. Gre za zaklad v krhkih lončenih posodah. Zato se je potrebno truditi za vero, ki je realna, trdna, zaupljiva, vdana in stanovitna, prav takšna naj bi bila tudi naša molitev, kamor spada tudi naša udeležba pri zakramentih. Vera je odnos v smislu odgovora na Božjo ljubezen in dobroto. On je z nami sklenil zavezo, kar pomeni, da se nam je popolnoma podaril, da se je izročil v naše roke – nekaj podobnega pričakuje od nas. Vera vanj bi zato morala zaznamovati celotno naše življenje – v zasebni in družbeni razsežnosti. Pred evangelijem se zato trikrat pokrižamo, da bi bila vera, ki sloni na evangeliju v naših mislih, besedah in dejanjih, ki se rodijo v srcu, v naši notranjosti. Biti moramo znamenje navzočnosti Boga v svetu, da on živi in deluje, da so njegove besede resnične in dobre za naše življenje. Po njih pravzaprav prihaja življenje, saj, če pogledamo samo sveto evharistijo, po njih pride k nam Bog sam.

Prva zapoved ima tako za nas najprej tisti dobri, pozitivni smisel. Bog tako ni samo tisti, ki je in ki obstaja, a je nekje daleč, temveč vselej ljudje živimo v njegovi navzočnosti in nas on neprestano oblikuje, če mu to dovolimo. Mi smo ljudje toliko, kolikor se mu pustimo oblikovati. Kot je pravil don Giussani: ““Jaz sem Ti, ki me ustvarjaš/oblikuješ” (it. “Io sono Tu ch mi fai!”). Zato je prav, da uporabljamo tako svoj razum, kot tudi svoja čustva, vendar je oboje le sredstvo, da gremo še naprej. Brez vere obstaja nevarnost, da čustva in razum postanejo naš cilj, potem pa imamo bodisi psihično verovanje bodisi razumarsko oz. racionalistično. S čustvi lahko malo otipljemo Božji obstoj, z razumom lahko spoznamo Božji obstoj in dejstvo, da vse, kar je, od nekod izhaja in da je urejeno, vendar se potem zadeva ustavi. Ne čustva ne razum ne moreta odgovoriti na vprašanje: “Kdo je Bog?” Potrebna je še vera, ki oboje presega in ju dopolnjuje ter pomaga, da se povzdigneta v višave.

Poglejmo še na koncu tiste osnovne reči, katerim zapadamo tudi kristjani, pa to obravnava prva Božja zapoved. Omenili smo že ateizem in anarhizem, omenili smo racionalizem in sentimentalizem. Dotaknili smo se malikovalstva, ki je nerealni pogled na svet in življenje. Ker se človek ne more soočiti z resničnostjo (realnostjo), odgovor na svoje življenjske potrebe, na željo po ljubezni, resnici, sreči, lepoti, pravičnosti išče v ljudeh ali rečeh. Vdajamo pa se tudi vraževerju, magiji, t.i. jasnovidcem, kar pomeni, dase po rešitev za življenjske težave obračamo k jasnovidcem, magom, čarovnikom, horoskopom, klicanju duhov… Če bi bila stvar le prazna, bi še nekaj bilo, večja težava pa je v tem, da so to nevarne reči, ker se zli duhovi zelo radi poslužujejo prav teh orodij, da nam škodujejo, potem je pa potrebno iskatipomoč eksorcistov in podobnih. Zlo je še kako dejavno, če pa vanj ne verjamemo, se poslužujmo vsaj zdrave pameti.

Še večja težava je to, da se za svojo vero ne potrudimo več kot toliko. Najprej je tu praktična nevernost, ki je zelo v sorodu z ateizmom – živeti, kot da Bog ne bi obstajal. Zelo hitro lahko nastane in nastane velik razkorak med izpovedovanjem vere in življenjem – kristjan med cerkvenimi zidovi, pogan v življenju. Vero se je treba truditi živeti, ne le o njej govoriti. Ni le sociološka danost, temveč oblikuje vse življenje. Če gremo naprej, si današnji kristjani domišljamo, da nimamo nič več opraviti s krivoverstvom in odpadom od vere, vendar temu ni tako, ker gre pri obojem za zavračanje vere, v kateri smo se rodili in bili vzgojeni. Zanikamo veroizpoved in se odločimo bodisi za druge krščanske skupnosti, lahko pa tudi za druge religiozne prakse, zlasti so aktualne vzhodne ali “new age” prakse, kjer je vse skupaj pomešano. Imamo tudi t.i. sinkretizem, ko trdimo, da je v vsakem verstvu nekaj dobrega in je konec koncev vseeno, kam spadamo. V končni meri tu zavračamo Kristusa in njegovo odrešilno učlovečenje, trpljenje, smrt in vstajenje.

Morda pa ne spadamo v nobeno od teh kategorij, pa nas zaznamuje najpogostejša kršitev prve Božje zapovedi s strani nas kristjanov, ki je pa NEMARNOST in/ali ZAVRAČANJE RENIČNOSTI in/ali RESNIC VERE. Kot smo že dejali, se je treba za vero močno potruditi tudi osebno, zato pa se je o njej in v njej treba poučiti. Med nami je veliko nepoznavanje tistega, kar je naša vera in kar je Cerkev. Imamo več možnosti - lahko nas to ne zanima, se ne potrudimo, da bi se poučili, lahko pa vse skupaj zavračamo “a priori”, ne da bi sploh vedeli, KAJ (vsebina) zavračamo. Poklicani smo, da se poučimo o vsebini vere katoliške Cerkve in o tem, kaj predstavlja to skrivnost.