O kot OPIJ

Cerkveni in družbeni antislovar (42)

Ko govorimo o opiju, govorimo o Aziji, še posebej pa o Afganistanu, kjer je še pred nedavnim potekal boj proti talibanom, ki pa ni bil kdove kako uspešen. Afganistanske vojaške sile, skupaj s pomočjo tistih nekaj vojakov ZDA in Nato pakta, ki so še ostali, namreč nimajo več nadzora nad približno polovico državnega ozemlja, kar se je zgodilo v zadnjih treh letih. Bolj ko so se torej zmanjševale vojaške sile, večji uspeh so doživljali talibani. Kar pa je najpomembnejše, zato smo tudi izbrali ta naslov, je podatek, da se je zgodil pravi bum proizvodnje opija. 

Ta se je letos povečal za kar 87 %. Seveda je služba ZN, ki se ukvarja z razpečevanjem droge in organiziranim kriminalom (Undoc), razglasila alarm in letošnjega 15. novembra v Kabulu predstavila podatke, ki so podlaga za ta preplah. Od proizvodnje 4800 ton opija v letu 2016 smo namreč prišli na približno 9000 ton v letošnjem letu. Tisto, kar še bolj skrbi, saj bo rast v prihodnje zato še večja, je kar 63 % rast zemljišč, kjer raste mak za proizvodnjo opija – z 201000 hektarjev se je namreč prešlo na 328000 hektarjev, in sicer le v enem letu, zadnjem. Proizvodnja pa poteka v kar 24 afganistanskih provincah, le deset pa je brez te proizvodnje. Od tod se torej financirajo talibani, a ne le oni, saj je provinca Nangarhar v rokah Islamske države, ki je sicer sovražnica tudi talibanov, a se je očitno tudi ona odločila za finančno korist pridelave opija. Tisto, kar je zanimivo, pa je to, da je pravzaprav proizvodnja večja od svetovnega povpraševanja po opiatih, kakor je poudaril vodja omenjene službe ZN, ruski diplomat Jurij Fedotov. Še en udarec torej za vse, ki poudarjajo pomoč “državam tretjega sveta”, tudi zato, ker se tu s to pomočjo dogaja le to, da je prebivalstvo vse bolj zasvojeno z drogami, medtem ko proizvodnja opija skokovito narašča. Poskušali so s predlogom drugih močno rentabilnih kultur, a neuspešno. Seveda so mislili, da bodo pomagali lokalnim kmetom, ko bodo prej puščavske dele spremenili v pridelovalne površine, a to le povečuje proizvodno ozemlje opija. 

Kot vedno se je tudi tukaj pokazala heterogeneza ciljev po filozofu Vicu, ko se zaradi človeške narave želeni cilji spremenijo v svoje nasprotje. Vsekakor bodo islamisti imeli še kar nekaj časa dovolj sredstev na ta način, s tako majhnimi vojaškimi silami, kakor so tam, pa tega ni moč ustaviti. A to je morda že podlaga za kako drugo naše razmišljanje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

N kot NOVO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (41b)

Kot rečeno v prvem delu z nekaterimi primeri, je dogma, torej verska resnica, nekaj zelo pomembnega, saj je treba razodetje ohraniti vedno ne le enako, temveč eno in isto. To je namreč tisto, kar se ne sme spremeniti. Tisto, kar se lahko spremeni, a vselej s potrebno opreznostjo, je kulturni način, s katerim se razodetje prenaša naprej. 

 

Tega ne more početi kdorkoli, ker mora pravi teolog vselej biti močno zakoreninjen v duhovnem

izkustvu, istočasno pa biti močno ozaveščen glede časa, v katerem živi, to dvoje pa je med ljudmi precej težko najti. Vsekakor se na ta način lahko izognemo dvema pokvarjenima stranpotema: 1. konservatizmu, ki je cilj samemu sebi, to je tisti religiozni pogled, po katerem bi moralo vse ostati ne samo enako, temveč identično, tudi povsem drugotni in kulturni elementi, ki so popolnoma vezani le na svoj (pretekli) čas; 2. bolestna potreba po tem, da je vedno in povsod treba izraziti »nekaj novega«, za čemer se v resnici skriva težnja po tem, da bi naredili vse manj in manj zahtevne tradicionalne krščanske zahteve. 

 

Danes seveda, v našem življenjskem kontekstu, nismo priče prvi težnji, temveč bolj drugi, kjer se pogosto življenje meša z vitalizmom. Kolikokrat se tako vse zreducira v presoji, če je dobro ali ne, samo na to, ali je kdo povedal »nekaj novega« ali ne. Podobno je tudi na moralnem področju, ko bi zadeve vedno morale biti »nekaj novega«, prav tako pa bi morala, po prepričanju teh, trditi tudi Cerkev v svojem nauku in učenju. 

 

To je pravzaprav postala neka moda, ki je bila sicer prikrito prisotna že prej, zares zacvetela pa je od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej, pa tako cveti že petdeset let. Ta težnja kaže, čeprav prikrito, odpor do krščanskega izročila, prav tistega, ki je verne spodbujalo, da bi raje pogledovali k nebeškim dobrinam, zavedajoč se, da so zemeljske nekaj minljivega in prehodnega, kakor to velja tudi za vse tisto, kar je človeško, vključno z našimi odnosi in čustvi. Nekaj novega bi tako pomenilo prilagoditi življenje po veri današnjim časom, kar je pogled vernih obrnilo od nebes k zemlji. Praksa deseterih zapovedi in duhovnega življenja je tako postalo nekaj anahronističnega. Maske pa so padle, tako da je postalo jasno za tistega, ki hoče videti, da povedati »nekaj novega« v resnici pogosto pomeni oddaljitev od evangelija in Kristusa samega. Prav do te točke smo prišli na marsikaterem področju današnjega krščanstva.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

N kot NOVO (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (41a)

Povsod opažamo, kako je vedno potrebno imeti, videti, slišati, povedati, pa tudi napisati, »nekaj novega«. Svet to danes potrebuje oz. naj bi potreboval. Tako se je tudi v krščanskih krogih obrnilo v isto smer in se poslužilo iste mode, da je treba povedati svetu »nekaj novega«.
 

Seveda se je zadeva morala nekje začeti, da bi potem prišla do laikov in klerikov, torej »na teren«, če rečemo po domače. Tisti laboratoriji, kjer je tendenca nastala, so seveda teološke šole, potem pa je zadeva pronicala v miselnost kristjanov nasploh. To sem brez težave videl tudi sam, ko smo imeli srečanje našega gimnazijskega letnika, ko smo govorili recimo o svetem krstu, a nadaljujmo. 

Če smo že omenili teologijo, kaj to sploh je? Morda se preveč to razume kot neko »refleksijo o Bogu«, v etimološkem pomenu, da Theos-logos pomeni ravno razpravo o Bogu. Toda, kakor sem lepo povedal tudi dijakom naše škofijske gimnazije, imamo neko filozofsko teologijo, imamo pa tudi tisto pristno krščansko teologijo, ki pa je in mora biti na povsem drugačnih osnovah in na drugačni ravni. Ne gre torej za neko aktivnost naših možganov, našega razuma, temveč izvira iz nekega milostnega srečanja. Najprej so teologi postali apostoli in drugi učenci, ki so srečali Kristusa in bili po tem srečanju spremenjeni. Mnogi svetniki so prav tako veri in Božji milosti, postali teologi, pa četudi nikdar niso obiskovali univerzitetnih hodnikov, kar je nenazadnje potrdila tudi sveta Cerkev, ko je tudi tem dodelila naslov cerkvenih učiteljev in učiteljic, pa čeprav niso bili nobeni profesorji. V tem mesecu smo recimo imeli dve sveti karmeličanki Tereziji, ki sta cerkveni učiteljici – sv. Terezijo Deteta Jezusa in sv. Terezijo Avilsko. 

Predpostavka za teologijo je vera, ponižnost, sodelovanje človeka z Božjo milostjo. Zatem se seveda teologija res tudi zbere v neko razpravo, a to recimo nikdar ni bila primarna potreba cerkvenih očetov, ki so pisali predvsem zato, da bi tudi drugim posredovali tisto, kar so sami doživeli. Bili so torej pričevalci tudi na pisni način, da bi tako morda omogočili, da bi tudi sam prišel do podobnega, kar so sami doživeli. Ko se teologijo uokviri v neko razpravo, se je seveda treba poslužiti kategorij kulture, ki nas obdaja, saj drugih pač ni, vendar pa je potrebno zadeve vselej prečistiti, da ne bi prišlo do zmešnjav, nerazumevanj ali nepotrebnih sprememb, saj sicer pride do tistega, kar se tradicionalno imenuje krivoverstvo ali herezija. Treba je namreč ohraniti razodete resnice vedno enake, da bi lahko neka oseba preko tega prišla v Duhu do Kristusa. Če se namreč veruje na neki pokvarjen način, je tako, kot da bi vodo zlivali mimo posode in ne v posodo. Vera človeško dušo pripravi tako, da lahko voda Svetega Duha lahko pride v srce. Sicer je tako, kot da bi želeli spustiti svetlobo v hišo tako, da bi imeli zaprte rolete ali polkna.
 

Objavljeno v tedniku Novi glas

M kot MORALA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (40c)
 

Pri naši čudni morali smo danes prišli do anakardov oz. indijskih oreščkov. O njih velja spregovoriti zlasti zaradi tega, ker so ključni element za zamenjavo pri tistih receptih, kjer so sicer prisotni mlečni izdelki, kot recimo bešamela, siri za mazanje, nadev za cheesecake, sladoledi ali mousse. Pravijo, da so potem te zadeve “cruelty free”, za razliko od naših klasičnih mlečnih izdelkov, ki naj bi, po drugi strani, trpinčili živali. 

V 40% je dobavitelj te sestavine Vietnam, ki ima zanimivo proizvodno verigo za pridobivanje. Po

poročanjih Human Rights Watch so namreč vietnamski anakardi skoraj v celoti plod prisilnega dela v centrih za rehabilitacijo odvisnikov, ki so jih obsodili. Seveda jih je veliko prišlo tja brez normalnega sodnega procesa, nimajo svojega odvetnika, prisiljeni pa so tam delati osem ur na dan, šest dni v tednu, izluščiti pa morajo po en orešček vsakih šest sekund. Kdor ne drži tega ritma, je deležen določenih telesnih kazni - da ga tolčejo z gorjačo z žeblji, da ga zaprejo v samico, da je prisiljen k postu in mu odvzamejo vodo, velikokrat pa se tudi uporablja elektrošok. Zato je te oreščke, podobno kot afriške diamante, HRW poimenovala “krvavi anakardi”. 

Preostalih 60% anakardov sicer prihaja z juga Indijske podceline, kjer to delo počno ženske, ki zadevo delajo sede po deset ur dnevno za plačilo okoli 2,20 evrov na dan. Težava pa ni v naporu, temveč zlasti v tem, da imajo anakardi kar dve lupini, ki pa ob luščenju izpuščata močno jedko olje, ki razžira gole in nezaščitene roke delavk. Poleg tega so v Indiji anakardi tako dragoceno živilo že od nekdaj, da ob izhodu delavke telesno pregledajo, tudi nedrčke in spodnjice, kakor je to recimo delal Escobar. Morda res niso vseh polna usta glede ubogih odvisnikov, vsaj ne več, zagotovo pa to velja za “ženske tretjega sveta”, a ne v tem primeru - boljša je čudovita presna in veganska cheesecake, ki pa za svoje “testo” uporablja mandlje, ki so v resnici še en problematičen element, čeprav je res, da jih reklamirajo tudi v znamenitih okroglih sladkih vafljih italijanske multinacionalke, ki se imenujejo po znanem italijanskem slikarju. 

Zaradi visoke vsebnosti kalcija, se iz njih pridobiva mleko, ki potem služi za proizvodnjo rastlinskih sirov in krem. Povpraševanje po mandljih je tako naraslo, da jih Evropejci, ki smo jih sicer tradicionalno uživali, sedaj moramo uvažati, največ iz Kalifornije ki pokriva 82% tržišča. Gre skorajda za monopol, ki še narašča v deležu, vendar pa je to ameriško zvezno državo spravil na kolena glede vodnih rezerv. Za en sam mandelj se namreč potrebuje več kot štiri litre vode, Kalifornija pa proizvede vsako leto več kot 950 tisoč ton mandljev, kar močno vpliva najprej na živalstvo, pa ne samo, saj ima suša seveda še širše vplive. 

Podobno glede vode velja tudi za še eno statusno živilo, ki ga proizvedejo veliko tudi v Kaliforniji, sicer pa tudi v sosednji Mehiki - avokado. Za pol kg avokada je namreč potrebnih kar 270 litrov vode. Omenjena Mehika seveda ne stoji precej bolje. Ta država je postala prva proizvajalka avokadov, potem ko se je v manj kot desetih letih tamkajšnja prozvodnja pomnožila za vsaj desetkrat. Živilo je tam znano kot “zeleno zlato”, pa ne zastonj, vendar zaradi tega prihaja do: krčenja gozdov za pridobivanje plantaž, prekomerne uporabe pesticidov in umetnih gnojil, naraščanja kriminala in nasilja, saj imajo za avokado podobne kartele, kakor za trde droge. Kako se torej ravna z ljudmi, nam je potem najbrž jasno. Zato se spet govori o “krvavem avokadu”, kakor to velja za anakarde in diamante.

Objavljeno v tedniku Novi glas

M kot MORALA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (40b)

Že zadnjič smo začeli s to posebno obliko morale, ki je danes pri delu prebivalstva nadomestila prejšnje oblike. Še enkrat naj povemo, da nimamo v bistvu nič proti temu, da se nekdo odloči, da se bo prehranjeval izključno rastlinsko, vendar pod pogojem, da se ne postavlja zaradi tega za moralno boljšega od drugih, ker je to težava, kot bomo videli. Idealno bi bilo sicer prehranjevanje z lokalno pridelano hrano in s hrano, katere izvor ni vprašljiv. 

Pri tovrstni »morali«, o kateri govorimo, namreč ni pomemben odnos do človeka in okolja, kolikor bolj zvestoba nekim načelom za vsako ceno, rado pa se dogaja tudi to, da je veganstvo povezano z animalizmom, mesto človeka pa potem zasedejo živali. Od zadnjič omenjenih živil zaseda prvo mesto kvinoja, ki jo imajo za eno od najbolj hranljivih živil, pogosto pa je uporabljena v veganskih dietah zaradi visoke vsebnosti beljakovin. Pridelujejo jo v dveh najrevnejših državah Južne Amerike, Peruju in Boliviji, odkar so jo pa odkrili v »etičnih dietah«, je zadeva življenje tamkajšnjih prebivalcev obrnila na glavo. Med letoma 2006 in 2011 se je cena potrojila, tako da je dosegla tri tisoč evrov na tono, vendar pa lahko najžlahtnejši vrsti, kraljevska rdeča in črna, staneta tudi več kot štiri tisoč in več kot osem tisoč evrov na tono. 

Zato so v Boliviji pridelovalci spremenili prehranjevalne navade prebivalstva, saj je kvinoja postala preeč dragocena, da bi jo jedlo domače prebivalstvo, pa čeprav je to delalo več tisoč let. Namesto tega kvinojo seveda raje prodajajo ali menjujejo za Coca-Colo, industrijske slaščice in druge zahodnjaške proizode – globalizacija ne prizanaša. Zadeve so resne tudi glede lokalnih tolp, ki se med seboj bojujejo za nove prideloalne poršine, ki jih pridobiajo še s pomočjo dinamita. Tudi t.i. »biotska raznovrstnost« pridelkov se je morala umakniti monokulturi kvinoje, saj za kmetovalce ne bi niti imelo smisla delati drugače. 

V Peruju zadeve niso nič drugačne, saj kvinoja stane več kot piščanec in štirikrat več od riža. Ravno kvinoja je prej poskrbela, da revno prebialstvo prej ni bilo tako močno podhranjeno, sedaj pa je podhranjenost močno prisotna, še zlasti med otroki, saj jih je kar 19,5 % kronično podhranjenih. Tako je v teh deželah prišlo do paradoksa, da je v deželah izvora postalo ceneje pojesti hamburger multinaconalke, medtem ko bogati Američani in Evropejci lahko pojejo moralno nesporni, etični, zdravi in za okolje vzdržni veganski burger iz kvinoje. Kot dodatek lahko damo majonezo iz anakardov, o katerih pa bomo spregovorili prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas