S kot SEKULARIZACIJA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (45a)

Po nekem obdobju pavze, se naše skupno druženje spet vrača. Če bi ljudi vprašali, kaj razumejo pod naslovnim pojmom, bi gotovo odgovorili tisto, če bi že odgovorili, kar se pod sekularizacijo pojmuje danes, vendar pa prvotni pomen besede ni takšen. Vrniti se moramo v čas, ko je imelo redovno življenje v družbi svoj močan pomen, saj je to pomenilo dovoljenje redovniku ali redovnici s slovesnimi zaobljubami, da lahko nekaj časa živi v svetu, vendar to osebo še vedno veže redovna disciplina, ne živi pa v redovni skupnosti. 'Saeculum' namreč pomeni po latinsko 'svet', torej je bilo to dovoljenje za nekoga, ki se je svetu odpovedal, da za nekaj časa spet živi »v svetu«. Po drugi strani, je pa sekularizacija nekoč pomenila, da je cerkvena lastnina postala »sekularna«, torej lastnina »sveta«, navadno se je to zgodilo zaradi kakega podržavljenja ali podobnega nasilnega ukrepa, govorimo torej o stvareh in nepremičninah, kakor tudi o avtoriteti cerkvenih oblastnikov. 

Bog in vera mladih

Sinoda o mladih

Ob letošnji sinodi mladih velja ponovno razmisliti par reči, četudi smo o temi v naši prilogi pred časom že obširno razpravljali. Lansko leto je izšla raziskava inštituta »Giuseppe Toniolo«, ki deluje pod okriljem milanske katoliške univerze Jezusovega Srca, ki sem si jo tudi sam nabavil in preletel. Potem so seveda mladi tudi izpolnjevali tisti spletni vprašalnik, a mislim, da rezultati niso kaj precej drugačni, nazadnje pa smo potrditev dobili tudi sedaj, ko je bilo 300 mladih pri papežu. Opiranje na razne sociološke in podobne raziskave je sicer do neke mere dobro, po drugi strani pa daje misliti, da položaja »na terenu« ne poznamo, kar je v cerkvenem oziru zaskrbljujoče. Če bi namreč vprašali recimo dijake naše vipavske gimnazije, bi rezultati ne bili drugačni od tistih v teh študijah in raziskavah. 

V raziskavi je seveda nekaj spodbudnih reči, vendar pa dobimo le še eno potrditev, da so današnji mladostniki in mladi praktično »homologirani« s prevladujočo miselnostjo v današnjem svetu, ki je tudi edina. Če bi slučajno namreč mislili drugače, se zgodi tisto, kar je pokojni Žarko Petan dal za naslov svoji knjigi aforizmov: »Kdor išče, ga najdejo!« Tako tudi intervjuvani mladi govorijo o raznih »svobodah«, »spoštovanju«, »dialogu«, o veri, ki je osebna in ne dogmatična.

R kot REVOLUCIJA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (44c)

Ko se je rojevala ta četrta revolucija, ki v resnici še vedno traja, so strukturalistični tokovi želeli doseči plemensko vrsto življenja ali tribalizem, saj naj bi se v takšni družbi doseglo višek svobode, pa tudi kolektivizem bi vsi sprejemali. To je seveda iluzija, saj kolektivizem nazadnje vselej požre svobodo. V takšnem kolektivizmu, kakršnega so si avtorji predstavljali, »bi se posamezne osebe z njihovo inteligenco, voljo in občutljivostjo, pravzaprav s svojimi načini bivanja, ki so značilni in med seboj različni, zlile in se raztopile v kolektivno osebnost plemena, ki rojeva neko vrsto miščljenja, volje in bivanja, ki je skupno za celo množico«. To mora seveda iti »prek izumiranja starih modelov mišljenja ... ki jih postopoma nadomestijo načini mišljenja, odločanja in čutenja, ki so vse bolj kolektivni«. 

Kako naj bi se to zgodilo? »V plemenih je povezanost med člani zagotovljena predvsem s skupnim

mišljenjem in čutenjem, od koder izvirajo skupne navade in enotna volja. V njih individualni razum praktično ostane omejen na praktično nič, oz. na najprvotnejše in najbolj osnovne vzgibe, ki jih njegovo stanje atrofije (brezobličnosti, op A. V.) dopušča«. De Oliveira omenja delo enega od temeljnih mislecev tistega časa, ki je bil Claude Levi-Strauss, zlasti njegovo delo »Divja miselnost«, saj pri ljudeh pride in je prišlo ravno do te divje miselnosti, kjer človek pravzaprav ne razmišlja, temveč je osredotočen le na konkretno. Seveda imamo potem razne vrače, ki zadevo vzdržujejo, namreč to življenje, ki je po besedah brazilskega misleca pravilno označeno kot »kolektivno psihično življenje«, to pa počnejo prek pravih »totemskih kultov, polnih »sporočil«, ki so sicer zmedena, toda »bogata« s kratkotrajnimi plameni, če ne celo »prebliski« ... S pridobivanjem teh »bogastev« pa naj bi človek nadomestil brezobličnost razuma«. 

Naš mislec tudi pove, da so najprej naredili, in sicer v prejšnjih revolucijah, razum za tisto najvišjo zadevo, sedaj pa se zdeva razvodeni in postane »suženj, ki je v službi transpsihološkega in parapsihološkega totemizma«. Sprašuje se, v kakšni meri lahko katoliški vernik sploh sprevidi v tej zmedi, »kjer je magija predstavljena kot oblika spoznanja«, da so to vse skupaj le »lažni prebliski«? On sicer pravi, da bi jim odgovorni cerkveni ljudje in dobri teologi morali pri tem pomagati, a vemo, kako v resnici je, pa da so preveč prepuščeni samim sebi. Nadaljujemo naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Resničnost ima več obrazov

O Veliki noči - v celoti

Ko se bližajo velikonočni prazniki, ima človek večjo priložnost premišljevati o tem, kaj sploh praznujemo oz. še bolj o tem, kaj ljudje danes praznujejo ob teh praznikih. Seveda je porabniška komponenta praznovanja jasno navzoča, pa ne le pri nekaterih, pa bi jih zato morali gledati zviška – porabništvo je del nas vseh, je torej navzoče tudi pri še tako dobrih kristjanih, pri posvečenih in še kom. S to zadevo se da boriti, zato pa tudi imamo postni čas, kjer je ena od skušnjav, ki se ji moramo z Gospodom postaviti po robu prav ta. Druga zadeva je tista, ki tu bolj skrbi, to pa je to, da se je naše praznovanje Velike noči pravzaprav zreduciralo na le en vidik, na praznovanje vstajenja. Še to vstajenje pa ni Kristusovo, temveč le še Jezusovo vstajenje.

Celostna Velika noč

Velikonočna skrivnost je, kot nas lepo uči naša vera, trpljenje, smrt in vstajenje, ne moremo tu narediti kar neki »reductio ad unum«. Rečeno drugače, to pa je še kako navzoče v našem življenju, – ni prave ljubezni brez brez boja, ni pravega boja brez požrtvovalnosti oz. žrtve, čemur sledi tudi to, da mora nekdo umreti, da bi nekdo drug živel.

R kot REVOLUCIJA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (44b)

Avtorji tretje, torej družbene ali komunistične, revolucije, so že nekako predvideli tudi naslednjo. Ne Marx ne njegovi nasledniki, pa naj so bili »pravoverni« ali ne, niso videli diktaturo proletariata kot tisto zadnjo etapo revolucionarnega procesa, kar nam je lahko jasno, če količkaj poznamo pravo vsebino njihovih teorij, ki potem v praksi niso imele najlepših posledic. Zadeve so namreč tako zastavljene, da so podobne evolucijskemu procesu, saj je tudi revolucija proces, ki nima konca, temveč se razvija naprej in naprej. 

Že tako ali tako sta se iz prve revolucije že razvili naslednji dve, potem pa pride na vrsto četrta, ki se razvije iz tretje in tako naprej. De Oliveira je leta 1959 to četrto revolucijo le napovedal, potem se je pa tudi res zgodila in ji je bil priča, saj je umrl slabih trideset let kasneje (leta 1995). V marksistični perspektivi je sicer, po besedah našega misleca, nemogoče predvideti, kakšni bosta dvajseta ali petdeseta revolucija, ni pa nemogoče predvideti, kakšna bo četrta, tudi zato, ker so to že sami storili. »Prišlo naj bi do sesutja diktature proletariata zaradi nove krize, kjer bo hipertrofična država (premočna ali prevelika država, navadno gre za nacionalno državo, op. A. V.) postala žrtev svoje lastne hipertrofije in bo izginila ter prepustila prostor novi obliki ureditve, ki bo scientistična in kooperativistična«. Ni težko videti, da so močne nacionalne države, kakor smo jih poznali, že izginile, pravzaprav pa se je že rodila nekakšna svetovna država, kjer ima globalizacija zadnjo besedo. 

Po besedah našega misleca, pa so  marksisti napovedali tudi, da bo »človek dosegel takšno stopnjo svobode, enakosti in bratstva, kakršne si do sedaj ni bilo mogoče niti predstavljati«. Tudi slednje se je že zgodilo, saj je prišlo do številnih »osvoboditev«, pa tudi marsikaj in marsikje so se zadeve izenačile, posebej to velja, če vzamemo razlike med spoloma, pa če govorimo tako ali drugače. Tudi do neke vrste »svetovnega bratstva« je že prišlo, tudi kot posledica svetovnega spleta, potem pa seveda tudi procesa globalizacije, ki smo jo že omenili. Seveda je potem drugo vprašanje, koliko je današnji človek res bolj svoboden, pa koliko smo v resnici ljudje bolj povezani, a dejstvo je, da se je marsikaj napovedanega res zgodilo, za kar pa v resnici ni bilo težko biti prerok raznim revolucionarjem, pa naj gre za pripadnike katerekoli že od omenjenih revolucij.

Objavljeno v tedniku Novi glas.