N kot NERODOVITNOST

Cerkveni in družbeni antislovar (15)

Zadnjič smo omenili ameriškega intelektualca Davida P. Goldmana, ki sem ga pred časom bral, pa se mi zdi zanimivo pogledati nekatera njegova razmišljanja, zlasti tista o nerodovitnosti ali jalovosti, ki pa se po njegovem mnenju kaže na več področjih, tudi na glasbenem, ki je blizu Goldmanu, glede na to, da je učil na konservatoriju Mannes v New Yorku. Zanimivo je tudi dejstvo, da je omenjeni intelektualec laični Jud, vendar piše (tudi) za katoliško revijo First Things (piše namreč tudi za Wall Street Journal, Asia Times in še za koga, je pa tudi član London Institute for Policy Research). 

Evropa gre tako skozi krizo, ki je politične, kulturne, pa tudi demografske narave, kar je vsem na

očeh. “Težava ni v izgubi cilja, temveč v razumevanju neke volje. Evropa je brezbrižna do prihodnosti, kar se jasno izraža v nizki rodnosti. Povprečna italijanska, španska ali nemška žena bo imela v povprečju le 1,4 otroka v svojem življenju, stopnja rodnosti te populacije pa se bo v delovni dobi še zmanjšala”. Goldman pogosto uporablja demografijo, da bi osvetlil politično krizo v Evropi. “Zakaj se gre v vojno? Imamo osvajalske vojne, vendar je cilj narodov vedno ta, da gredo v vojno tako, da se bo sedanja generacija žrtvovala, da bi zaščitila prihodnje generacije. Če pa prihodnjih generacij ni, za današnje mlade ni nobenega razloga, da bi umrli v vojni. Če rečemo s Franzom Rosenzweigom, živijo v ‘deželah, kjer so reke in gore še vedno pod soncem, vendar tam živijo drugi ljudje, njihov jezik je zakopan v knjigah, njihovi zakoni pa so izgubili svojo moč’. Bolj kot vzrok je demografija simptom, četudi jo sedaj uporabljamo za nekontrolirano imigracijo. Predvsem je simptom moralnega in duhovnega problema”. 

Prva od evropskih nacij, ki je doživela demografski padec, je bila Francija, ki je že v Napoleonovih časih opustila svojo krščansko identiteto. “Francija je zapustila vero na račun laične samouveljavitve, to pa je pripomoglo k hedonizmu in moralnemu laksizmu, kar je zadušilo rodnost. Narodi potrebujejo čas, da se spremenijo. Izreden dogodek je nenaden upad rodnosti v nekaterih katoliških deželah. V Španiji so imele ženske leta 1975, to je leto smrti Franca, v povprečju 2,8 otroka. Leta 1990 je rodnost padla za polovico na stopnjo, kjer je še danes. Enako se je zgodilo v katoliškem Québecu, ki je imel v šestdesetih letih največjo stopnjo katoliške udeležbe in rodnosti, vendar pa eno od najnižjih stopenj v osemdesetih letih. Glede povezave med vero in rodnostjo smo imeli precej akademskih študij, kot npr. tistih, ki jih je napravil Max Planck Institute”. 

Goldman je prepričan, da obstaja jasna povezava med demografijo in sekularizacijo: “Tu je neka prostovoljna slepota. Racionalizem je že v redu v filozofiji, a je izredno nevaren kot pristop. Seveda Evropejci niso prav nič racionalni, kajti če bi bili, bi že pred dvajsetimi leti sprožili alarm zaradi demografskega padca in bi ponudili rešitve. Ena je ta, da se poveča stopnja rodnosti, kar pa ni enostavno doseči, druga pa je v tem, da bi se poslužili odgovorne imigrantske politike, kar tudi ni lahko storiti”. David Goldman pravi, kako na Zahodu močno primanjkuje kulturnih navdihov, kakor teh navdihov ni s strani filozofije in moralnih avtoritet: “Banalnost Zahoda je obupna”. Kot velik šok izpostavi abdikacijo (ker je za to šlo!) Benedikta XVI., saj je zaslužni papež zanj “eden od zadnjih velikih mož Zahoda, teolog, ki pozna vse vire, prijatelj judovskega ljudstva … Ima tudi intelektualno ostrino, da je razumel izziv Islama, kakor je pokazal v svojem govoru v Regensburgu leta 2006”. 

Goldman je zelo jasen, ko govori o zatonu kulture na Zahodu, ki po njegovem mnenju izhaja iz duha časa: “Hočemo biti mali bogovi na zemlji in oblikovati svojo identiteto po naših muhah. Rezultat te epidemije samoustvarjanja je povprečnost, ki se čedalje bolj širi. Enostavno nismo več dobri v ustvarjanju svoje identitete. Namesto da bi ustvarjali dialog med generacijami, imamo v umetnosti babilonski stolp, kjer se razne mode med seboj borijo za publiko. Pred tridesetimi leti se je ameriški kritik Harold Bloom pritoževal, da univerzitetnim študentom ni več mogoče podajati literature. Sodobna zahodna filozofija je bila od Kanta naprej prizadevanje, da se vera nadomesti z laično mislijo. Ta projekt fenomenologiji, eksistencializmu in pozitivizmu ni uspel. Filozofija je tako preživela le v nekaterih akademskih krogih. Za razliko od Sokratovih časov ne čutimo več potrebe po njej”. 

Ne potrebujemo več dobrih romanov, ki so nekoč služili kot pripomoček za osebno samoodkrivanje. “Danes nimamo več nič kaj ugotoviti o nas samih. Če nam ni všeč trenutna identiteta, jo zamenjamo z drugo. Bog je mrtev in vse je dovoljeno … Nismo več lačni velike književnosti, ker smo nehali raziskovati sami sebe. Nočemo več zastavljati vprašanj o smrti naših družbenih struktur”. David Goldman pravi, ko citira francoskega avtorja Jeana Claira, da je angel varuh naše dediščine odletel stran: “Začetek tega dogajanja je leto 1968, ko se je levica odločila uničiti kulturo, prav kakor Talibani in Islamska država. Potem je bilo potrebno pol stoletja, da je bil transseksualec Caitlyn (Bruce) Jenner izbran za ‘žensko leta’”.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Občutek za sveto

Druga postna nedelja vselej prinaša evangeljski odlomek o Jezusovi spremenitvi na gori, ki pove, kako pride luč v naše življenje, v katerem vidimo kar malo preveč črno. Ko pridejo ovire, križi in težave, se ne vidimo iz njih, obupujemo. Jasno je sporočilo, kako življenje ni samo neko fizično bivanje na tej zemlji in medčloveški odnosi, temveč je temeljna resničnost in razsežnost tega življenja duhovnost. Vse zemeljsko mine in izgine, ker ne zdrži preizkusa tistega, kar je nadzemeljsko oz. Nadnaravno, ostane samo tisto, kar je večno. Z duhovnim pogledom gledamo na življenje veliko širše, ker gledamo presežno. Brez duhovne razsežnosti pa gledamo na vse skupaj preveč enoznačno in ozko. Sestava besedila samega lepo prikaže prepletanje zemeljskega in nebeškega, imamo vzpon, potem čas na gori, nazadnje pa povratek. Takšno naj bi bilo kristjanovo življenje, zanj naj bi se trudili.

Ko govorimo oz Božjih zapovedih, bi se tu lahko vprašali, kakšno zvezo vendar lahko imajo z odlomkom spremenitve na gori. Ravno življenje po zapovedih v resnici človeka duhovno dviga nad vsakdanjost, da lahko svet in svoje življenje vidi v drugačni luči. V resnici delati, kar hočemo, ne prinaša tiste svobode in odrešitve, ki bi si ju želeli, temveč nas zapirav nas same. Mi potrebujemo vzpon. Kakor se z vzponom na goro dvignemo iz nekega sveta ali okolja v drugo okolje, se z odločitvijo za duhovno življenje dvigujemo iz našega avtoreferenčnega življenja, če si lahko sposodimo papežev izraz. Preveč smo zazrti sami vase in v lastne težave, prek katerih marsikdaj nismo sposobni iti. 

Zato je potreben resnično podvig, kar pomeni grški izraz »askeza«. Potrebujemo Božjo bližino, torej potrebujemo tisto, čemur pravimo “sveto”. Druga Božja zapoved nas zato v prvi vrsti vabi, da si spet pridobimo izgubljeni občutek za sveto. Svetost Božjega imena je zapisana marsikje in pravzaprav ga stvarstvo samo slavi s svojim obstojem: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« (Ps 8,2). Vendar pa imamo v stvarstvu ob angelih prav ljudje čudoviti dar svobodne volje, s katero se odzivamo na Božjo pobudo in se obračamo na Gospoda, da bi slavili njegovo ime. Gre za znamenje naše hvaležnosti Stvarniku, za zavest, da je le zaradi njegove ljubezni in dobrote vse v bivanju, tudi mi sami. Preroki ne zastonj vedno znova ponavljajo, kako nam Bog izkazuje vse zaradi svojega imena. 

Kdaj ne posvečujemo oziroma skrunimo to ime? Zagotovo je res, da se je treba izogibati preklinjanju Božjega imena in svetih imen, česar včasih Slovenci sploh nismo poznali, sedaj pa nam je prešlo, žal, v navado, a ne gre le za to. Ker delamo danes marsikaj avtomatsko in mehanično, če smo že pri tem, od tega, da lahkomiselno izgovarjamo Božje ime in sveta imena, do tega, da se na hitro in brezbrižno pokrižamo, pokleknemo... Kam so konec koncev šli vsi lepi krščanski pozdravi, ki so nekdaj krasili usta naših ljudi, in so pomenili vselej blagoslov za bližnjega, ki so ga srečali? Zanimivo, kako v Reziji še vedno poznajo le pozdrave v tem smislu: »Bogdaj!«; »Zbogom!«; »Boglonaj!« ... Tako pa nam danes ni problematično preklinjati z znano kletvico, ki je ne bom ponavljal, Svete hostije, mladim pa tudi ni težavno po nemarnem, po ameriškem modelu, klicati Božjega imena z njihovim: »OMG!« Kakor je pač kdo bil poučen.

Kjer je Gospod in njegovo ime le neka ideja ali še to ne, se ne spremeni le besedišče, temveč ne veljajo več njegovi zakoni, niti tisti, ki so položeni v naravo in jim pravimo s skupnim imenovalcem »naravni zakon« ali »naravno pravo«. Tako tega zakona, napisanega v človeškem srcu, da bi ljudje zares lepo in svobodno živeli, ne manipulirajo le oblasti in mediji, temveč se zanj ne zmenimo niti mnogi ljudje v vsakdanu, velikokrat niti tisti, ki se imamo za kristjane. Današnja »norišnica« je posledica nespoštovanja Gospoda in njegovega imena, ki je zapisano v stvarstvo. 

Tako pridemo tudi do Cerkve same in cerkve z malo začetnico, torej svetišča, ki je sveto par excellence. Ni treba prav veliko izgubljati besed o sodobnem načinu gradnje, za kar navadni verni in duhovniki ne moremo veliko storiti, lahko pa storimo veliko, če se potrudimo za siceršnje posvečevanje Gospodovega imena, z spoštovanje svetega. Vsak od nas lahko namreč veliko naredi, da se vede svetemu kraju in svetim dejanjem primerno, k temu pa vabi in spodbuja tudi druge. Duhovniki lahko veliko naredimo, da so sveti prostori dostojno urejeni in vzdrževani, čisti in lepi, kolikor se le da. Veliko lahko naredimo s trudom za dostojno obhajanje svetih skrivnosti, da se potrudimo za svoje župljane, da se seveda tudi trudimo sami živeti tisto, kar govorimo, pa čeprav ne vedno uspeva najbolje. Verni lahko veliko naredimo s tem, da delamo sveta znamenja dostojno, zbrano in prepričljivo, da se trudimo vzdrževati tišino, da se vedemo uglajeno in dostojno, zlasti v svetih prostorih. Kaj sporoča kristjan, ki se ne potrudi, da bi se praznično oblekel in uredil? Ki prihaja v cerkev napol nag, ali kot bi šel na plažo ali na nogometno igrišče? Kaj tisti, ki se sprehaja z rokami v žepih, ne da bi se sploh pokrižal ali pokleknil? Zakaj se med mašo ne trudimo, da bi bili čim bolj zbrani, da bi poslušali, odgovarjali, molili in peli? Če vsak od nas naredi na tem področju korak naprej, se lahko naredi veliko za to, da bi se Božje ime bolj slavilo, kot se. 

Potrebna so zunanja znamenja spoštljivosti in češčenja, zlasti do Najsvetejšega. Tako je potrebno ponovno odkriti in se poslužiti drže klečanja med osrednjim delom svete maše, posebej pa velja opozoriti na to, kar se zadnja desetletja dogaja pri obredu svetega obhajila, ko se Najsvetejše, Gospoda Jezusa samega, prejema kot navadno hrano ali navadne piškote. Tu je poziv, da bi se, če že ne pokleknemo pri tem svetem dejanju, vsaj globoko poklonili, preden Gospoda prejmejo, pa tudi potem. Prejemajmo ga tudi neposredno na usta, ne prijemajmo ga z lastnimi rokami. Tako smo najbolj podobni otroku, ki se pusti hraniti svojemu dobremu očetu, kar je naš Bog, ki nam daje po duhovniku samega svojega Sina. Tako se tudi najbolje izognemo nevarnosti, da bi se izgubljali drobci Najsvetejšega, ki se že tako ali tako prijemljejo naših rok, pa na to nismo niti pozorni.

Kot zadnja stvar pri drugi Boćji zapovedi so pa še sveta imena, ki jih popredmetimo s svojimi zakletvami in obljubami. Če nekaj obljubimo, moramo tudi to izpolniti, še zlasti, če obljubimo Bogu, Mariji ali svetnikom. Zlasti, kot smo slišali prejšnjo nedeljo, ne skušajmo Gospoda svojega Boga, v smilu, da če se nam bo nekaj uresničilo, bomo pa naredili kdo ve, kaj. Za svoje dolžnosti se je treba vselej potruditi, da jih naredimo maksimalno, vedno pa je treba ohraniti odprtost Božji volji in zaupanje vanjo. Gospod najbolje ve, kaj je za nas dobro. Seveda je potrebno, da Boga prosimo za zelo konkretne stvari, še posebej pa za duhovne darove, a je treba vedno njemu pustiti, da odgovori tako, kot se mu zdi, da je za nas najbolje v danem trenutku. Sveta imena ne smejo biti predmet naših »kapricev«, kar morajo razumeti tudi vsi tisti na odgovornih položajih, ki zlorabljajo ta imena in svete spise v svoje napačne namene. Tako, mislim, da smo povedali kar veliko in obširno, kar se je dalo o  drugi Božji zapovedi, seveda pa še zdaleč snovi nismo izčrpali.

Gospoda slaviti in samo njemu služiti

Postni čas komajda dobro začenjamo in traja štirideset dni, število, ki nas spomni na leta, ki so jih Izraelci preživeli v puščavi, ko so potovali proti obljubljeni deželi, po drugi strani pa na štirideset dni posta in molitve, ki jih je Jezus preživel v puščavi, tam pa ga je tudi hudič skušal. Te skušnjave so najbolj povezane prav s prvo Božjo zapovedjo, ki nas bo danes posebej zanimala. Že vnaprej se opravičujem za nekoliko daljši zapis, vendar je vsebina te prve zapovedi resnično razvejana in bogata. Lahko bi govorili in pisali še in še, pa je še ne bi zaobjeli, zato pa je Božja, ker presega naše sposobnosti, velja pa se potruditi, da s pomočjo razodetja in izročila skušamo kolikor toliko stvar od blizu pogledati.

Zelo pomembno se je v življenju spominjati, zlasti dobrih, velikih in plemenitih stvari, mi pa se raje

ustavimo pri slabih, težkih stvareh, zamerah in še drugem, kar je temu podobnega. To tudi ohranjamo v svojem srcu. To seveda ne rešuje, ne osvobaja, razen, če je v povezavi z dobrim in lepim, če je razsvetljeno oz. odrešeno. Če je takšno, potem je to spomin, ki prinaša svetlobo, veselje, mir in vedrino v naše življenje. Ta spomin, to spominjanje nas bo spremljalo praktično skozi vse zapovedi. Tu se je treba spominjati na tistega, ki je za vsem, zlasti za dobrimi, lepimi in plemenitimi dogodki, ki se pripetijo v našem življenju, a ne samo, saj nadzoruje tudi vse zlo oz. ga ne dopusti čez mero, vsekakor pa zlo nikdar nima in ne sme imeti zadnje besede, čeprav se pogosto zdi, da je temu tako.

V prvem berilu smo slišali, kako se je izraelsko ljudstvo sicer spominjalo svojih stisk, vendar vselej pravilno, v luči dobrega, v odrešenjski luči: “Egipčani so hudo ravnali z nami … In vpili smo h Gospodu, Bogu naših očetov, in Gospod je naš glas uslišal ter se ozrl na našo bedo, težavo in stisko. Gospod nas je izpeljal iz Egipta z močno roko in s stegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in čudeži…” (5 Mz 26,6-8sl.). Isto ponovi svetopisemska prva zapoved, ki je Božje ljudstvo spominjala, kdo je Bog: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egipta.” Šele zatem reče: “Ne imej drugih bogov, poleg mene” (2 Mz 20,2sl.). Izvoljeno ljudstvo se Gospoda, ki je premagal in premaguje zlo, obenem pa svojim otrokom daje tisto, kar je zanje dobro, kar jih hrani. Pomemben je tako  spomin, ki ni le moj osebni spomin, temveč je to precej širša zadeva, je družbeni spomin, je spomin generacij, da je nekdo, ki je na začetku vsega in je pred vsemi stvarmi, kakor nas opominja tudi apostol Janez: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje…” (Jn 1,1-4sl.). Temu pravimo tudi izročilo.

Najprej je tako priznavanje Boga, zahvaljevanje in slavljenje tistega, ki je pred vsem: “Gospoda, svojega Boga moli in njemu samemu služi!” (Lk 4,8). Bog je začetek in konec vsega. Samo on JE, ostalo je ustvarjeno – je STVARNIK. V njem je polnost vseh tistih osnovnih stvarnosti, ki nas presegajo: ENOST, RESNIČNOST, DOBROTA, LEPOTA – brez Boga je vse to lažno. V evangeliju imamo hudiča, ki se sicer predstavlja kot takšen, a je v resnici nasprotje tega, ker je razdeljen (gr. diabolos), je zlagan, je zloben in je grd. Marsikdaj za tiste reči, ki so v resnici slabe, mislimo, da so pa dobre, lepe, plemenite, da bomo srečni in izpolnjeni. Sredstva postanejo cilji, kar je osebno popredmetimo. Odnosi so recimo lahko nekaj dobrega, če se kot žarki sonca odpirajo naokrog in proti nebu, lahko pa se popredmetijo in postanejo egoistično iskanje lastnega ugodja. Tedaj služimo odnosom, ne pa osebi, ki se skriva za njimi, na koncu služimo samemu sebi. Hrana, denar in podobne reči so lahko dobri, dokler so sredstva in dokler jih znamo deliti, nevarno je, ko postanejo cilj in jih nekdo kopiči ter rabi le zase. V bistvu nas takšno početje vodi v ateizem, kar pomeni, da na mesto Boga postavimo samega sebe. V Knjigi Modrosti brezbožnež zanika večnost, na njeno mesto pa postavlja sebe. Podobno problematična je v tem oziru tudi anarhična pozicija, ker prav tako ne priznava Božje avtoritete in nekega temeljnega reda vsega.

Ko se zapiramo vase, nočemo poslušati, nočemo imeti spomina. Nismo povezani z Bogom in rodovi pred nami, vse bi radi naredili po svoje, svojeglavo. Ne priznavamo, da obstaja neki osnovni skupni zakon, ki mu pravimo naravni zakon, prav tako pa ne priznavamo vrednot in prizadevanja ter truda rodov pred nami, ko se izrekamo izročilu. Kazen za tako početje, torej za neposlušnost in ne-spominjanje se kaže v izgubi smeri človeštva, v neupoštevanju in izgubi dostojanstva osebe, kakor tudi v izgubi človečnosti. Človek je namreč človek v toliko, v kolikor prizna iz vsega srca in z vsem svojim bitjem, da obstaja en sam Gospod, en sam Bog, ki je Stvarnik vsega, kar je. Kot je dejal Dostojevski: “Če Boga ni, je vse dovoljeno!” Zato je takšna težava, če se Bog izgubi iz družbenega spomina, a to izgubljanje, ta pozaba se začne pri posamezniku.

Prva zapoved nas kliče k temu, da v Boga verujemo, vanj upamo in ga ljubimo nad vse. Da ga priznavamo kot edinega pravega in resničnega, ga hvalimo ter mu dajemo tisto slavo, ki mu gre, ki si jo zasluži. Zato pravi katekizem, da sta tu mišljeni naša vera in naša molitev, vendar molitev v zares najširšem možnem smislu. Čeprav je vera seveda dar od zgoraj, pa je treba veliko truda, da bi zanjo naredili veliko prostora in da bi jo hranili ter ohranjali. Gre za zaklad v krhkih lončenih posodah. Zato se je potrebno truditi za vero, ki je realna, trdna, zaupljiva, vdana in stanovitna, prav takšna naj bi bila tudi naša molitev, kamor spada tudi naša udeležba pri zakramentih. Vera je odnos v smislu odgovora na Božjo ljubezen in dobroto. On je z nami sklenil zavezo, kar pomeni, da se nam je popolnoma podaril, da se je izročil v naše roke – nekaj podobnega pričakuje od nas. Vera vanj bi zato morala zaznamovati celotno naše življenje – v zasebni in družbeni razsežnosti. Pred evangelijem se zato trikrat pokrižamo, da bi bila vera, ki sloni na evangeliju v naših mislih, besedah in dejanjih, ki se rodijo v srcu, v naši notranjosti. Biti moramo znamenje navzočnosti Boga v svetu, da on živi in deluje, da so njegove besede resnične in dobre za naše življenje. Po njih pravzaprav prihaja življenje, saj, če pogledamo samo sveto evharistijo, po njih pride k nam Bog sam.

Prva zapoved ima tako za nas najprej tisti dobri, pozitivni smisel. Bog tako ni samo tisti, ki je in ki obstaja, a je nekje daleč, temveč vselej ljudje živimo v njegovi navzočnosti in nas on neprestano oblikuje, če mu to dovolimo. Mi smo ljudje toliko, kolikor se mu pustimo oblikovati. Kot je pravil don Giussani: ““Jaz sem Ti, ki me ustvarjaš/oblikuješ” (it. “Io sono Tu ch mi fai!”). Zato je prav, da uporabljamo tako svoj razum, kot tudi svoja čustva, vendar je oboje le sredstvo, da gremo še naprej. Brez vere obstaja nevarnost, da čustva in razum postanejo naš cilj, potem pa imamo bodisi psihično verovanje bodisi razumarsko oz. racionalistično. S čustvi lahko malo otipljemo Božji obstoj, z razumom lahko spoznamo Božji obstoj in dejstvo, da vse, kar je, od nekod izhaja in da je urejeno, vendar se potem zadeva ustavi. Ne čustva ne razum ne moreta odgovoriti na vprašanje: “Kdo je Bog?” Potrebna je še vera, ki oboje presega in ju dopolnjuje ter pomaga, da se povzdigneta v višave.

Poglejmo še na koncu tiste osnovne reči, katerim zapadamo tudi kristjani, pa to obravnava prva Božja zapoved. Omenili smo že ateizem in anarhizem, omenili smo racionalizem in sentimentalizem. Dotaknili smo se malikovalstva, ki je nerealni pogled na svet in življenje. Ker se človek ne more soočiti z resničnostjo (realnostjo), odgovor na svoje življenjske potrebe, na željo po ljubezni, resnici, sreči, lepoti, pravičnosti išče v ljudeh ali rečeh. Vdajamo pa se tudi vraževerju, magiji, t.i. jasnovidcem, kar pomeni, dase po rešitev za življenjske težave obračamo k jasnovidcem, magom, čarovnikom, horoskopom, klicanju duhov… Če bi bila stvar le prazna, bi še nekaj bilo, večja težava pa je v tem, da so to nevarne reči, ker se zli duhovi zelo radi poslužujejo prav teh orodij, da nam škodujejo, potem je pa potrebno iskatipomoč eksorcistov in podobnih. Zlo je še kako dejavno, če pa vanj ne verjamemo, se poslužujmo vsaj zdrave pameti.

Še večja težava je to, da se za svojo vero ne potrudimo več kot toliko. Najprej je tu praktična nevernost, ki je zelo v sorodu z ateizmom – živeti, kot da Bog ne bi obstajal. Zelo hitro lahko nastane in nastane velik razkorak med izpovedovanjem vere in življenjem – kristjan med cerkvenimi zidovi, pogan v življenju. Vero se je treba truditi živeti, ne le o njej govoriti. Ni le sociološka danost, temveč oblikuje vse življenje. Če gremo naprej, si današnji kristjani domišljamo, da nimamo nič več opraviti s krivoverstvom in odpadom od vere, vendar temu ni tako, ker gre pri obojem za zavračanje vere, v kateri smo se rodili in bili vzgojeni. Zanikamo veroizpoved in se odločimo bodisi za druge krščanske skupnosti, lahko pa tudi za druge religiozne prakse, zlasti so aktualne vzhodne ali “new age” prakse, kjer je vse skupaj pomešano. Imamo tudi t.i. sinkretizem, ko trdimo, da je v vsakem verstvu nekaj dobrega in je konec koncev vseeno, kam spadamo. V končni meri tu zavračamo Kristusa in njegovo odrešilno učlovečenje, trpljenje, smrt in vstajenje.

Morda pa ne spadamo v nobeno od teh kategorij, pa nas zaznamuje najpogostejša kršitev prve Božje zapovedi s strani nas kristjanov, ki je pa NEMARNOST in/ali ZAVRAČANJE RENIČNOSTI in/ali RESNIC VERE. Kot smo že dejali, se je treba za vero močno potruditi tudi osebno, zato pa se je o njej in v njej treba poučiti. Med nami je veliko nepoznavanje tistega, kar je naša vera in kar je Cerkev. Imamo več možnosti - lahko nas to ne zanima, se ne potrudimo, da bi se poučili, lahko pa vse skupaj zavračamo “a priori”, ne da bi sploh vedeli, KAJ (vsebina) zavračamo. Poklicani smo, da se poučimo o vsebini vere katoliške Cerkve in o tem, kaj predstavlja to skrivnost.

Sveto pismo in izročilo, temelj katoliške vere

Če na Cerkev gledamo pravilno, ne le racional(istič)no, potem jo vidimo v luči apostola Pavla, ki uporabi zanjo podobo telesa, in sicer gre za telo božanskega izvora, saj ga je postavil sam Kristus. Temelj duhovnega pogleda na Cerkev je torej najprej vera v Kristusa kot Božjega Sina, iz tega sledi vse ostalo. Temu božansko ustanovljenemu in postavljenemu telesu je bilo potem zaupano izročilo vere. Po latinsko se temu pravi Depositum fidei, kar si lahko predstavljamo kot svoje denarno premoženje, ki ga izročimo sami v upravljanje banki, zato pa tudi temu, kar damo na banko, pravimo »depozit«.

To izročilo je sestavljeno iz dveh elementov, od katerih je eden tisto, kar se je prenašalo bolj ali manj ustno iz roda v rod, drugi pa je pisni element. Tudi, ko rečemo »pisni element«, ne mislimo absolutno le na Sveto pismo, saj je bil v času tudi še kak drug del izročila Cerkve lahko zapisan, je pa res, da se kar v večini primerov zadeve naslanjajo na Sveto pismo. Izročilo vere je tisto, kar je Cerkev vedno učila in verovala, zato je pravilo, da gre za stvari ki se jih je verovalo vedno, povsod in s trani vseh vernih (»Quod semper, quod ubique, quod ab omnibus creditum est«), kakor se je lepo izrazil sv. Vincencij Lerinški.

Kristus svojim učencem namreč ni nikdar zapovedal, naj pišejo, temveč naj ljudi poučujejo oz. še več kot to, naj naredijo vse narode za njegove učence in jih učijo izpolnjevati, karkoli je zapovedal (Mt 28,19-20). Učence je poslal, jim je dal to poslanstvo: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošiljam vas« (Jn 20,21). Gospod Jezus je torej učil, zapovedal, povedal in napravil marsikaj – nekaj od tega so kasneje zapisali, večino pa ne, temveč se je naprej prenašalo po ustnem izročilu iz roda v rod. Zapisano je bilo bolj ali manj tisto, kar je bistveno za naše verovanje, kakor nam pove apostol Janez na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25).

Tako pridemo do nekega dejstva, ki pravi, da je izročilo pred pisano besedo, saj ugotovimo, kako je zapisano neke vrste povzetek tistega, kar je vsebina verovanja, še zdaleč pa ne gre za vso vsebino. Zapisano besedo je konec koncev potrebno tudi pravilno razlagati ali interpretirati, sicer bi bila zadeva precej subjektivna in bi si jo vsakdo lahko razlagal po svoje. Tudi za judovsko vero so načela na las podobna, tudi tam je namreč najprej izročilo, potem pa pisana beseda. Staro zavezo so začeli namreč zapisovati nekje v 9. stoletju pred Kristusom, najprej pa so bile napisane nekatere preroške knjige, bolj intenzivno zapisovanje se je začelo praktično šele v času t.i. »babilonske sužnosti«, ki jo povečini uvrščamo v 6. stoletje pred Kristusom. Pomembne verske vsebine so logično zapisali zato, da se ne bi izgubile za nadaljnje izraelske rodove, glede na negotovost, v kateri se je izvoljeno ljudstvo nahajalo. 

Kot rečeno, lahko zelo podobno rečemo za zapisovanje novozaveznih spisov, da je torej najprej bilo izročilo, potem se je del izročila zapisalo, da se bistvene vsebine ne bi izgubile. Ker krščanstvo nima nekega predmeta verovanja, temveč osebek, subjekt, mora biti tudi pred zapisanim določen subjekt, določeno telo. To telo je Cerkev, ki je tako živ organizem, sestavljen iz tistih, ki poučujejo in tistih, ki se učijo, seveda pa tu razmejitev ni stroga, saj se moramo vselej tudi tisti, ki poučujemo, učiti, pravi in edini učitelj je namreč zgolj in samo eden – Jezus Kristus, ki je Beseda sama. Po Svetem Duhu je Kristus v svoji Cerkvi vedno navzoč, po istem Duhu pa svojo Cerkev tudi nenehno razsvetljuje in uči. Zanj je naš Gospod dejal: "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal" (Jn 14,26). Tudi tu je torej izražena resnica, da je najprej izročilo, torej tisto, kar so apostoli slišali in videli, kar je tudi tisto, na kar jih mora Sveti Duh spomniti. Nekaj od tega, na kar je bila Cerkev po apostolih in njihovih naslednikih spomnjena, je bilo tako zapisano v Sveto pismo, nekaj kasneje v nauk Cerkve, veliko pa je ostalo kot "živo izročilo", torej tisto, kar je Cerkev verovala, razglašala in učila. Določene stvari so se šele sčasoma izoblikovale v natančno določen nauk ali versko resnico. Nekatere tovrstne resnice so bile natančno definirane in predložene v verovanje, temu rečemo s tujko tudi "dogma". Apostol Pavel pravi, da je Cerkev "steber in njiva resnice" (1 Tim 3,15; prim. Mr 16,16; Rim 10,17; Apd 15,28).

Takšno je tudi, če pogledamo, učenje cerkvenih očetov in učiteljev v vsakem času. Sv. Ignacij Antiohijski pravi, da je treba biti čim bolj stran od krivovercev, kar smo, če smo vselej povezani z Bogom, Jezusom Kristusom, škofom in z nauki apostolov, kar pa nismo, če smo napuhnjeni. Gre torej za nenehno duhovno povezanost s Cerkvijo v celoti in za zvestobo Pismu ter izročilu. V spisu proti krivovercem pravi sv. Irenej pravi za slednje, da oznanjajo same sebe, zato pa izkrivljajo resnico. Pravi: "Ni prav, da iščemo pri drugih tisto resnico, ki jo zlahka najdemo v Cerkvi, glede na to, da so jo vanjo apostoli izlili v polni meri in ustvarili veliko bogastvo, iz katerega lahko kdorkoli pije vir življenja". Lahko bi še nadaljevali, a praktično vsi navajajo pomembnost cerkvenega telesa, ki ljudem daje duhovno hrano iz svojega bogatega izročila in ki tudi primerno ter pravilno razlaga Sveto pismo. V tej smeri so značilne besede sv. Avguština, da bi ne veroval evangelijem, če ga ne bi v to vodila avtoriteta katoliške Cerkve. To pa ne pomeni pasivnega sprejemanja izročila, saj denimo Tertulijan in sv. Irenej izročilo razumeta v aktivnem smislu, kot cerkveno interpretacijo. Zagotovo misli tako tudi sv. Pavel, ko pravi Timoteju: "Za vodilo imej besede zdravega nauka, ki si ga slišal od mene, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa" (2 Tim 1,13). 

V tem smislu so se konec koncev tudi razvile razne formule veroizpovedi, kakor recimo vidimo eno do prvih v 1 Kor 15,3-5, ki ji pravimo "Antiohijska vera": "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. In se je prikazal Kefu, nato dvanajsterim". Temu rečemo tudi "osnovno oznanilo" ali kerygma, beseda, ki jo danes v Cerkvi tako na veliko ponavljajo, a preveč ekskluzivno razumejo, se pravi brez zgodovinskega spomina in izročila. V resnici imamo tu zgodovinski spomin, nadszgodovinski spomin in izročilo. Kristusovo trpljenje, smrt in pokop so zgodovinski spomin, vendar v sebi nosijo tudi vse tisto, kar je bilo prej in imenujemo "zgodovina odrešenja". Tudi tisto je že hkrati nadzgodovinski spomin, ker nima smisla brez presežnega razumevanja zgodovine človeštva oz. Božjega delovanja v njej. Popolnoma presežno je seveda tisto, da je bil Kristus "tretji dan obujen" in je stvar vere. Apostoli namreč niso bili in niso mogli biti zraven pri tem povsem božasnkem dogodku, temveč so verovali, da se je to zgodilo, ko jim je bilo tako povedano, potem pa seveda tudi, ko se jim je Jezus sam prikazal. Ta vera pa je hkrati že tudi stvar izročila - tisto, kar so sami slišali in videli, so apostoli in učenci izročili naprej. Zato tudi sv. Pavel pravi: "Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." (1 Kor 11,23-25). 

Naša težava danes v Cerkvi je zavračanje cerkvenega izročila in tradicionalnega svetopisemskega učenja. Namesto tega sledimo modam in interpretacijam določenega časa, ko se zadeve pač oblikujejo po meri vsakokratne filozofske ali druge podlage. Ločevanje Svetega pisma samega od zgodovinske podlage in izročila je izredno nevarno, značilno pa je to bilo za Bultmanna in druge njegove sledilce. Tudi danes pravijo mnogi, kako niti zgodovina (dejanska in presežna) niti izročila nista pomembna, temveč je važno zgolj osnovno oznanilo, osnovni nauk, kerygma. Temu smo bili konec koncev priče tudi na nedavnem katehetskem simpoziju, kjer je govoril br. Enzo Biemmi. Ne rečem, da ni povedal mnogo dobrega, s čimer se je zagotovo moč strinjati, ne moremo se pa strinjati z vztrajanjem zgolj na podajanju "kerigme" brez izročila in tradicionalne razlage Svetega pisma. Netradicionalno je bilo recimo razlaganje svete družine, ki je pa tako ali tako že zelo razširjeno po Cerkvi. Kerigma je neki začetek, neka oporna točka, vendar se nikakor ne moremo ustaviti le pri njej - potrebna je tudi vsebina krščanske vere, nauk in izročilo, ki je vselej povezano z zgodovinskim spominom, katerega pa spet ne more biti, če se ne naslonimo na prejšnje rodove in na apostolske stebre.

Zanimivo je to, kako vse tisto, kar temelji na izročilu, torej tistemu, kar je Cerkev vedno in povsod verovala in učila, ostane ter obstane. Vsakdo lahko razume nauk v vsakem času. Če se pa sledi določenim modam, je treba vsake toliko časa vse obrniti na glavo in spremeniti. Treba je prav spremeniti sistem, kot temu pravimo. Tudi to je bilo jasno izraženo v dejstvu, da so nekateri govorili, kako bo potrebno spet popolnoma spremeniti "katehetski sistem", torej način podajanja verskega nauka. Človek se vpraša, kako je lahko tradicionalni sistem normalno deloval devetnajst stoletij, sedaj pa naj bi ne deloval več? Dejstva kažejo prej obratno, da aktualni sistem po nekaj desetletij ne deluje več oz. ni prinesel nobenih sadov, nobenega izboljšanja, prej obratno. Kot pravi Andrea Brugnoli, se bo treba na neki način vrniti k prejšnjemu sistemu, ko so bili jasni cilji, kam je treba koga pripeljati, imeli smo oporne točke v cerkvenem katekizmu, potem pa se je posluževal lahko vsakdo ustreznih metod, struktur in podobnega, da je oznanilo in poučevanje v veri izvajal. Vesel sem bil, da je tako razmišljal tudi voditelj simpozija in vodja pastoralne službe v naši škofiji.

Podlago za zapis sem našel tu: http://www.traditionalcatholicpriest.com/2016/01/29/holy-bible-and-tradition-foundation-of-catholic-faith/

M kot MUSLIMANI

Cerkveni in družbeni antislovar (14)

Zdi se, da se uresničuje tisto, kar so nekateri že pred leti napovedovali, da bo namreč v tretjem tisočletju prišlo do soočenja in spopadanja krščanstva z islamsko vero. Zagotovo to drži v precejšnji meri, če izvzamemo druge zadeve, s katerimi se mora krščanstvo neprestano spopadati, tako da je imel prav kardinal Martini, ki je v največji škofiji na svetu, kar je milanska nadškofija, videl na lastne oči, kako je čedalje več priseljencev muslimanske vere. Mnogi so napovedovali, kakor je pisal pred časom Messori, kako bosta za peščico preživelih vernih največji izziv ateizem in sekularizacija, migrantska kriza pa je še en vidik, ki prikazuje možnost spopada z neko religijo, ki je “najmanj sekularna od vseh”, kot je dejal italijanski katoliški publicist. 

Z neke vrste marksizmom se mora seveda krščanstvo še vedno spopadati, saj gre ideologija še vedno

v isto smer, le da sedaj namesto rdeče zastave raje plapola tista z narobe obrnjeno mavrico, ki predstavlja “gender” ideologijo, a drugega spopada tudi ne moremo zanemariti, če pa to ni spopad, je vsaj izziv. Messori pravi, da imata obe zadevi isti judovsko-krščanski izvor, brez teh korenin pa bodisi ne bi sploh obstajali bodisi bi bili povsem drugačni. Če je tako marksizem neke vrste “laizirana” oblika judovstvo-krščanstva, pa je islam poenostavljena oblika le-tega. Seveda bodo zagovorniki, kakor sem bral pri Besançonu, dejali, kako je Mohamed bil analfabet in to ni mogoče, v resnici pa je zrastel v okolju, v katerem je bilo izredno močno prisotno judovstvo, kakor tudi izkrivljeno krščanstvo, in sicer v obliki nestorianizma in arijanizma. 

Koran je tako “najnovejša Nova zaveza”, če tako rečemo, glede na to, da pošilja Sveto pismo v pokoj, tudi tisto Nove zaveze. Za kristjane se je namreč Božje razodetje končalo z Jezusom Kristusom, muslimani pa trdijo, da šele s prerokom Mohamedom. Jezus Kristus in ostali so sicer spoštovani, a na koncu niti ne več kot toliko, pravi, zadnji in resnični dopolnitelj razodetja pa je prav tisti, ki je resnično, tudi po imenu, “vreden spoštovanja”, torej Mohamed. Dandanes se pa res zdi, da je tudi za Zahod le-ta postal spoštovanja vreden, medtem ko spoštovanja vredno ni več krščansko izročilo. 

Zanimivo, kako je na vse skupaj morala opozoriti, da smo slišali, pred kakim mesecem kar predstavnica muslimanskih žena v Italiji na državnem radiu, ko je dejala, kako smo si kar sami krivi za vso “štalo”, ker smo se odpovedali svojim kulturnim in verskim koreninam. To gospo, po rodu Maročanko, sem imel sicer priložnost srečati in z njo spregovoriti nekaj besed v Redipulji na papeževem obisku. Povedala je sicer še nekaj, kar je trinajst stoletij prej veljalo za celoten islam, sedaj pa za t. i. Islamsko državo, da slednja namreč ni prišla v tiste muslimanske države, ki so kolikor toliko politično stabilne, kot recimo njen Maroko, pa tudi drugam, pravočasno sta se namreč pobrala Tunizija in Egipt, recimo, brez težav pa je dobila plodna tla v Libiji, Siriji, Iraku… Pisali smo o veliki napaki ob smrti polkovnika Gadafija, pa smo očitno imeli prav, saj smo potegnili črto tudi z Irakom in Afganistanom, Sirija pa še ni bila problematična. 

Trinajst stoletij je torej islam ostal bolj ali manj v okolici tropskega pasu, sedaj pa prihaja. Kakor pa pravi Messori, se tista tako opevana islamizacija Evrope morda sploh ne bo zgodila, saj upamo, da bodo tako vrednote kot tudi strupi Zahoda napravili svoje. Zagotovo bo prišlo do močne prisotnosti muslimanov pri nas, a se ne bojimo, da bi prišlo do našega masovnega spreobračanja. Pa tudi tako opevana rodnost muslimanov odpove, čim se dvigne standard, kot recimo piše David P. Goldman v svojem delu How civilizations die (and why Islam is dying too). Muslimanska mladina, ki si naroča pizzo s pršutom in sendviče s porchetto, nam vliva nekaj upanja.

Objavljeno v tedniku Novi glas.