Naša dela, ki svetijo

Vsak kristjan ima pravzaprav dolžnost, da vzame za svoje besede iz evangelija, ter jih čim bolj spravi v prakso: "Vi ste sol zemlje ... Vi ste luč sveta ... Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 5,13-16)

Sv. Janez Zlatousti je učil, kako sploh ne bile potrebne besede, če bi naše življenje svetilo tako, kot smo slišali. Tudi ne bi bilo treba pridigarjev, če bi mi pridigali s svojimi deli. Nazadnje pa, da ne bi bilo niti enega pogana, če bi mi bili takšni kristjani, kot se spodobi. Neki sveti misijonar je ob koncu 19. stoletja pisal z  daljne Kitajske: "Če bi Evropa bila resnično krščanska, potem bi se ta velika dežela že zdavnaj spreobrnila k evangeliju." Najbrž pa se bo zgodilo ravno to v prihodnosti, da se bo torej Kitajska prej sprobrnila k evangeliju, kot pa bo Evropa krščanska, kaj šele resnično krščanska. No, če damo (resnično) šalo na stran, potem je pomembneje, da se vsak od nas najprej vpraša, koliko je resnično krščanski. 

Da je potrebno opravljati dobra dela, se strinjamo vsi, toda vprašanje je, kaj ta dobra dela so, saj si v tem med seboj, če bi nekdo pizvedoval, zagotovo ne bi bili enotni. V veliki večini se danes kot to pojmuje le telesna dela usmiljenja, pa še ta zelo okrnjeno, da je pač treba res lačne in žejne nahraniti, pa nage obleči in obuti, potem pa počasi že nastane razhajanje. Že tu se začne izbirčnost, saj bi ne upoštevali preroka, ki pravi, da moraš dati bližnjemu tisto, kar je tebi samemu všeč, to pa velja ne le pri hrani in pijači, temveč tudi pri obleki in obutvi. Koliko to velja, vidimo, ko se te reči zbira po centrih Karitas. Pri obiskovanju bolnikov smo tudi močno izbirčni, saj bi obiskali le svoje, drugih pa ne. Kakšno dobro delo smo vendar tako naredili, ko pa si svoje dolžan obiskati? Kar je več od dolžnosti, tisto šele bi spadalo sem. Vidimo torej, kako danes tudi dolžnosti pojmujemo že kot dobra dela, pa temu seveda ni tako, temveč je to telesno dobro delo šele tedaj, ko smo šli naprej od same dolžnosti. Nismo torej kaj prida velikodušni, po drugi strani pa danes še radi dodajamo kaka druga dela na seznam, saj vemo, da je treba biti nujno tudi strpni, tolerantni, okoljevarstveni, ekološki, tako in drugače korektni...

Naše razmišljanje v smeri dobrih del gre večinoma, če malo karikiramo, a niti ne preveč, v smeri našega razsvetljenega cesarja Jožefa II., ki je denimo ukinjal tiste redove in njihove samostane, ki so se preveč posvečali le molitvenemu življenju, to so t.i. kontemplativni redovi. Na podoben način bi tudi mi radi opustili v našem življenju vse tisto, kar po našem mnenju ni konkretno delo, kar se nam ne zdi učinkovito, kar ne prinaša koristi. Zato pa tudi pri tistih konkretnih delih nismo kaj prida velikodušni, ker gledamo, skoraj dobesedno, če se zadeva splača ali ne. Velikokrat se tudi pojmuje, pa ne le dobra dela, temveč tudi stanovske dolžnosti, kot nekakšno zbiranje točk za nebesa.

Dobra dela pa v resnici pomenijo to, da se resnično trudimo živeti zapoved ljubezni, ki najprej zapoveduje ljubezen do Boga, nato pa ljubezen do bližnjega - ne slučajno! Tu ne gre za to, da bi bil bližnji zaradi tega drugorazreden, temveč za to, da bi imeli na človekoljubje in na ta svet nasploh najprej duhoven pogled, da bi bil potem tudi tisti naš čisto človeški pogled pravi, ne pa izkrivljen. Če se namreč naš pogled izkrivi, postane, kot vemo, "-ističen". Namesto materialen, materialističen; namesto socialen, socialističen...

Sobrat duhovnik lepo vpraša, ko spovedujemo, če so ljudje dobro grešili. Po katoliškem nauku naj bi se namreč v pripravi na spoved namreč vprašali po tem, kako smo živeli po Božjih in cerkvenih zapovedih, če smo zapadli kakšnemu glavnemu grehu ali smo mu posebej podvrženi, pa tudi, kako smo vršili svoje stanovske dolžnosti. Naš prvi stan je pa prav krščanski stan, v katerega smo vstopili pri krstu, po večini pa smo to potrdili pri birmi. Temu stanu potem dodajamo še druge. Tako smo krščanski ljudje, krščanski možje, žene, fantje, dekleta, učenci, očetje, matere, otroci, učitelji, učenci, trenerji športniki, delavci...

Kako torej kot taki vršimo dobra dela? Se trudimo živeti po zapovedih, krepostih, ki so nasprotje grešnih nagnjenj, pa tudi, kako izpolnjujemo svoje stanovske dolžnosti. Zato sv. Janez Zlatousti sprašuje vsakega od nas: "Kadar v tebi iščem znamenja, po katerih bi te spoznal kot kristjana, najdem povsem nasprotna znamenja. Če bi hotel soditi, kdo si po krajih, ki jih obiskuješ, po sprevrženih ljudeh, s katerimi se družiš, po tvojih besedah ki nimajo nič resnega ali koristnega v sebi, bi rekel, da mi ne ostane prav nič, da bi te lahko spoznal za kristjana." Le glejmo, da nam kaj podobnega ob naši smrti ne bo rekel tudi naš Gospod Jezus Kristus, čigar ime nosimo od krsta naprej na sebi.

E kot EVOLUCIONIZEM (3)

 Cerkveni in družbeni antislovar (31c)

Zadnjič smo napravili pregled tega, kako sta se evolucionizem in darvinizem ponovno uveljavila po določenem obdobju mrka, v zadnjih letih se osredotoča tudi na vidike, ki so bili morda prej puščeni ob strani. Tam je sicer bilo puščeno tudi Darwinovo prepričanje, enako Lamarckovemu, da se osvojene lastnosti prenašajo naprej, kar je seveda temna stran njegovega nauka. Če bi se ozrl na sodobnika Mendla, bi takoj ugotovil, da stvar ne drži, upoštevajoč zakone avguštinskega opata, ki pa so nastali na podlagi empiričnih dokazov.

Tisto, kar nas zdaj najbolj zanima, pa je ideološka stran darvinizma, še zlasti t. i. “socialni

darvinizem”. Osnova zanj v bistvu sploh ni darvinistična hipoteza, saj je tisto, čemur bodo kasneje nadeli omenjeno ime, podal britanski filozof Herbert Spencer (1820-1903), in sicer kakih deset let pred izidom temeljnega Darwinovega dela Izvor vrst, kar je na svoj način paradoksalno. Zakaj to govorimo, ker Darwinova hipoteza ni tista, ki bi navdihovala tekmovalni in materialistični pogled na družbo, temveč je omenjena teorija prej rezultat tovrstnega gledanja. Angleški naturalist je namreč videl v naravi projekcijo družbenih razlik, tako značilnih za Združeno kraljestvo v viktorijanski dobi, pa je te socialne razlike na neki način “znanstveno” utemeljil kot naravno selekcijo. Zanimivo je pogledati, kako je sam Karl Marx (1818-1883), nemški utemeljitelj komunizma, spočetka imel precejšnje zanimanje za Darwinovo hipotezo, a se je kasneje od nje precej oddaljil, ker ga njena utemeljitev družbenih razlik ni prepričala. Po njegovem je namreč Darwinova hipoteza bila le prenapihovanje okoliščin, ni pa šla v samo srž problema.

Dokazi, da je darvinistična hipoteza izšla iz britanskega družbenega sistema tistega časa najdemo v trditvah samega Darwina, ki je dejal, kako se je navdihoval pri idejah anglikanskega duhovnika, demografa in ekonomista Thomasa Roberta Malthusa (1766-1834), ki je v začetku 19. stoletja podal ekonomsko hipotezo, ki jo poznamo kot “maltuzijanstvo”. Za Malthusa je bil vzrok revščine preveliko število rojenih otrok v najrevnejših slojih, ki so zaradi pomanjkanja virov obsojeni na propad. Tako je predlagal, da bi ukinili socialno pomoč revežem, kakor tudi politiko omejevanja rojstev. Slednje bomo podrobneje morda obravnavali drugod, empirično pa se je izkazalo, da se na ta način revščina le poveča.

Da se je katoliška Cerkev uprla Darwinovi hipotezi, ne bo držalo. Njegovo temeljno delo namreč nikdar ni pristalo na indeksu prepovedanih knjig, nasprotno pa raje drži, da se mu je močno uprla anglikanska skupnost. Tisto, kar vsekakor drži, je to, da so hipotezo izkoristili protiverski krogi, t.i. “svobodni misleci”, ki so bili prepričani, da je za dosego svobode treba uničiti versko prepričanje ljudi. Narobe je iskati v Darwinovi hipotezi zanikanje obstoja Stvarnika, glede na to, da se znanost ne ukvarja z zadnjim ciljem resničnosti, temveč le s svetom, kjer se stvari dogajajo - navzočnost ali odsotnost nekega finalizma ali načrta v naravi niso zadeve, ki bi jih lahko dokazala znanost.

Iz darvinističnega pogleda na človeka in svet so izšli številni fenomeni, kot je recimo “evgenetika”, ki je znanost izboljševanja vrst. Slednjo je osnoval Darwinov bratranec, britanski antropolog Francis Galton (1822-1911). Poleg tega je darvinizem tudi osnova, da se je razbohotil rasizem. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

E kot EVOLUCIONIZEM (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (31b)

Po t.i. “evolucionističnem mrku” (1890-1940) je prišel evolucionizem spet na plano med letoma 1930 in 1947, kar pomeni, da vseeno zadnjih deset let “mrka” vseeno ni bilo tako mračnih. Poskusili so narediti tisto, česar prej niso, da bi namreč skupaj spravili “Mendlove zakone” in evolucijo na način naravne selekcije. Ta postopek, ki je skušal združiti ideje, ki so bile od začetka nezdružljive, so tako prešle v neko hipotezo, imenovano “moderna sinteza evolucije”, ki pravi, da v novih vrstah nove lastnosti nastanejo zaradi naključnih genetskih sprememb. To pomeni, da naj bi prišlo do nekih “napak v zapisu”, ki bi privedle do novih lastnosti, na katere naj bi potem delovala naravna selekcija. V resnici so razni primeri, ki so jih dajali za zgled, kot recimo poskusi Richarda Lenskija na bakteriji Escherichia coli, ki traja že vse od leta 1988, praktično vedno pokažejo več neugodnosti kot pa prednosti, ali pa privedejo do zloma prejšnjega mehanizma, kar pa privede do slabšega delovanja. Vsekakor niso nikdar, za razliko od tistega, kar so mnogi trdili, znanstveno spremljali nobene pojavitve nove živeče vrste po neodarvinističnih načelih. Tudi, če bi matematično izračunali verjetnost, da je za evolucijo živečih vrst kriv mehanizem slučajnih mutacij, pridemo do zaključka, da starost univerzuma v zelo veliki meri ne bi zadoščala, da bi se to lahko zgodilo, saj bi zadeva trajala precej dlje. 

Od prvih let 21. stoletja pa priznavajo neprimernost “moderne sinteze”, pa pride do “razširjene sinteze”. S tem izrazom želijo povedati, da je treba preko mehanizma evolucije, ki deluje po slučaju in selekciji, hkrati pa se poslužijo določenih aspektov izvirnega darvinizma, ki so jih do sedaj imeli za ne tako pomembne. V praksi pa še vedno, kljub novim dejavnikom, ostaja težava izvora novih lastnosti, saj jih še vedno pripisujejo mutacijam DNK, ki niso verjetne. Kaj je težava evolucije, ki temelji na slučajnih mutacijah? Manjkata ji dva glavna rekvizita, da bi to bila znanstvena teorija: 1) nikdar še niso znanstveno spremljali rojstva novega organa ali nove funkcije po poti slučajnih mutacij DNK, torej prek mehanizma, ki ga podaja hipoteza; 2) ne obstaja nobeno dokazljivo dejstvo, ki bi pripeljalo do ovrženja darvinizma. Britanski znanstveni filozof Karl Popper (1902-1994) je namreč postavil kriterij “možnosti potvorbe” kot temeljni kriterij znanstvene teorije. Če namreč nič ne more dokazati zmotljivosti teorije, slednja dobi vrednost dogme oz. verske resnice. Tu pa že preidemo na to, zakaj je ta teorija problematična tudi v teološkem in duhovnem smislu. 

Termina “darvinizem” in “evolucionizem” se uporablja namreč zato, ker zadeva ni ostala le na znanstvenem področju, temveč je prešla tudi na druga področja, saj je to postal tudi način mišljenja na družbeno-ekonomskem področju, pa tudi seveda ideja, ki nasprotuje krščanskemu pogledu na svet in obstoječa živa bitja, zlasti na človeka, kjer je marsikaj povezano z darvinističnim “bojem za obstanek”. Zanimivo, da ne obstajajo druge znanstvene teorije, ki bi bile opremljene s končnico -izem - nimamo npr. galileizma, newtonizma, einsteinizma… V še enem nadaljevanju si bomo zato pogledali še ideološki vidik darvinizma, ki je, kot smo dejali, problematičen tudi v duhovno-teološkem smislu.

Objavljeno v časniku Novi glas

E kot EVOLUCIONIZEM (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (31a)

Tokratna tema sicer ni bila prva izbira pod črko E, vendar se je preveč časa valjala po moji glavi, da je ne bi zdaj obravnaval v rubriki. Zlasti je pomembno, da o evolucionizmu svobodno diskutiramo in se lahko tudi ne strinjamo, kot naj bi veljalo za marsikatero temo v naši družbi. Kakor pravi angleški konservativni filozof Roger Scruton, namreč ni zdrave demokratične družbe, če v njej ni glasu disidentov, torej tistih, ki se ne strinjajo oz. govorijo tudi drugače od večine, so kritični do določenih zadev in smeri ter izbir. 

S terminom “evolucionizem” mislimo na hipotezo, ki razlaga pojavitev živih bitij na zemlji v različnih

Angleški filozof Roger Scruton

časih. To pojavitev kažejo fosili, znanstveno razlago teh dejstev pa ponujajo teorija britanskega naturalista in geologa Charlesa Darwina (1809-1882) in njene kasnejše različice oz. tudi modifikacije. 

Zagovorniki ponujajo naslednje ugovore, ki se bodo zdeli morda tudi potencirani, a prav takšne slišimo, ker je treba biti v tej polemiki do nasprotnikov tudi žaljiv in posmehljiv:

• teorija, ki jo je podal Darwin, je znanstveno dokazana, tako da nestrinjanje z njo pomeni zavračati znanost; 
• edine kritike, ki jih lahko podamo, so religioznega tipa, zlasti prihajajo iz dobesedne interpretacije Prve Mojzesove knjige, Geneze; 
• kdor ne verjame v Darwinovo teorijo, zavrača celo obstoj dinozavrov; 
• Darwinova teorija dokazuje, kako je med človekom in drugimi primati (opicami) le razvojno-stopenjska in ne bistvena razlika; 
• globoka podobnost med človekom in opico je dokazana z dejstvom, da je razlika med obema DNK zapisom le 1 odstotek; 
• Darwinova teorija je v nasprotju z obstojem Stvarnika … 

Kot vidimo, je to samo nekaj ugovorov, nekateri med njimi so le tisti, ki so najbolj splošno razširjeni. Odgovore, ki jih bomo podali, je strnil biolog in farmacevt Enzo Pennetta, docent naravnih znanosti. Prav je, da vsaj razmišljamo in ne vzamemo vsega, kar nam je ponujeno, kot suho zlato, ker se velikokrat izkaže, da ni ravno tako. 

Najprej imamo precejšnjo zmedo glede izrazov, saj se neprestano meša izraza “evolucija” in “darvinistična teorija”, zaradi tega se velikokrat ne razume, o kateri temi se pravzaprav govori, to pa tudi gre v smeri tega, da se ne bi odprlo resne razprave glede težav, vezanih na “evolucijsko teorijo”. Kot “evolucijo” je namreč razumeti dejstvo, ki ga potrjujeo fosili, da so se v zgodovini zemlje zvrstile različne vrste živih bitij. Kot “darvinistično teorijo” pa je treba razumeti poskus, ki ga je napravil Darwin leta 1859, ko je objavil svoje delo “Izvor vrst”, da bi tisto dejstvo razložil. Ta poskus pa se je, ker se ni poslužil znanstvenega preverjanja po pravilih znanstvene metode, ohranil le na ravni hipoteze in nikdar ni napredoval do ravni jasne teorije. Na isto raven spadajo tudi vse teorije, ki so se iz te prve razvile in jih poznamo pod splošnim imenom “neodarvinizem”. 

Naj povemo, da prva pomembna teorija o mehanizmih evolucije pripada Francozu Jeanu Baptisteu Lamarcku (1744-1829), ki je že leta 1809 našel v prirojeni nagnjenosti k razvoju in prenašanju doseženih lastnosti tisto silo, ki lahko spremeni živeče vrste živih bitij. Zelo znan je primer žiraf, ki naj bi se s svojim trudom po dosegi hrane in iztezanjem vratu prišle do svoje oblike, ki naj bi se potem prenašala naprej na potomce, da so na svet že prihajali z dolgim vratom. Darwinova hipoteza temelji raje na naravni selekciji, ki deluje podobno kot recimo rejci delajo nove pasme pri domačih živalih in spreminja lastnosti neke živalske vrste. Zakaj smo navedli Lamarcka v zvezi z Darwinom in še mnoge druge reči pa bomo izvedeli naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Postopnost

Za nedeljo Jezusovega krsta sem za dekanijske duhovnike Šempetrske dekanije pripravil naslednji prispevek, ki obravnava "zakon postopnosti", o katerem je v "Familiaris consortio" govoril že sv. Janez Pavel II., v apostolsko spodbudo "Amoris Laetitia" pa jo je vključil tudi papež Frančišek. 

V apostolski spodbudi Radost ljubezni (Amoris Laetitia) beremo o »postopnosti v pastorali«, ko govorimo o zakramentu svetega zakona. Živimo namreč v času, ko so dejstva pač takšna, da se je število cerkvenih porok zmanjšalo, precej – mladih, a tudi manj mladih – pa bodisi le živi skupaj v partnerski zvezi bodisi so samo civilno poročeni. Vprašanje, na katerega se v tem položaju želi odgovoriti, pa je, kako oznaniti celotno krščansko sporočilo ljudem današnjega časa, ki je čas »tekoče družbe« in temu ustrezajočih odnosov, kakor je to lepo opredelil sociolog Zygmunt Bauman.

Če je nekako treba tem ljudem današnjega časa, ki ne znajo, kot prvo, niti odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni poročiti se, kaj šele, kaj pomeni krščanska poroka, predstaviti celoten krščanski paket, torej tudi določene moralne zahteve, pa imamo lahko v praksi več načinov, kako to počnemo. Tako imamo po eni strani pastoralno prakso, ki se omeji le na to, da samo ponavlja moralne norme in zahteve znova in znova, in sicer to počne nekako z vrha, ne naredi pa pravzaprav tistega, k čemur nas sveti oče vabi v apostolski spodbudi, da bi namreč najprej »vstopili v domove naših ljudi«. To bi bil »zakon postopnosti«, ko se najde določena vstopna mesta, da se lahko predstavi krščanski nauk in zahteve takšne, kakršne so, le na pravi način. Če namreč gremo samo z neke oddaljenosti, potem se tudi nam zgodi podobno, kot se je apostolu Pavlu v Atenah, ko se mu eni posmehovali in se norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17,32). Prijatelj mi je enkrat jasno povedal, kako že nekaj let, ko pride k nedeljski maši, praktično »zapre ušesa«, ko »začne gospod pridigat«.

Imamo pa tudi drugi tip pastoralnega pristopa, ki je sam po sebi tudi zgrešen, gre pa za pristop, kjer se znižuje zahteve in moralne norme, pa se pride celo do tega, da se skuša opravičevati in normalizirati tiste vrste vedenja in skupnega življenja, ki jih pač nekdo živi. Temu bi po drugi strani lahko rekli »postopnost zakona«. Zato je povsem na mestu tisto, kar pravi vatikanist Aldo Maria Valli, prijatelj pokojnega milanskega kardinala Martinija, da je treba paziti, da ne zamešamo »zakona postopnosti« s »postopnostjo zakona«. Zakon se ne spreminja in se tudi ne more, ker je večen tisti, ki ga je postavil, lahko pa je drugačen pristop in pot, ki privede do tega, da vstopimo v skrivnost.

Če postavimo primer. Mi želimo po soški progi z vlakom priti do Mosta na Soči. Po prvem pristopu bi samo govorili, kako je treba na postaji v Novi Gorici na vlak, ki potem pelje ob določeni uri... Po drugi praksi pa bi dejansko želeli nekomu vlak praktično pripeljati pred hišna vrata. Če bi se pozanimali in vstopili v položaj, bi morda ugotovili, da nekdo še nikdar z vlakom ni šel, da morda ne ve, kako in kje se kupi karto, če sploh ve, da jo je treba kupiti... Vsekakor nekdo na vlak mora priti, potem pa vse bolj stopa proti cilju. Tako je tudi nekako z vstopanjem v skrivnost. Ni pa možno prodirati v skrivnost, v tem primeru priti do omenjene postaje, če bi vlak iztirili.

Zato prvi pristop v pastorali ni dober, saj samo z obsojanjem in zgražanjem le dodajamo frustracijo na frustracijo, večamo razočaranje, občutke krivde... Prav tako pa je neustrezen drugi pristop, ki ponuja lahke izgovore in opravičevanje, saj opravičevanje neustreznega vedenja pomeni preprečevanje napredovanja ter prekinitev rast v veri in morali. Tu imamo recimo zgled Janeza Krstnika, ki je očitno našel za Heroda Antipa pravi način, da mu je podal resnico, pa čeprav slednje ni olepševal ali sprejemal kraljevega obnašanja. Vemo namreč, da je kralj vseeno rad poslušal zadnjega starozaveznega preroka, pa čeprav je v njem zbujal določeno nelagodje.

Potrebna je torej takšna pastorala, ki oznanja krščanski nauk in posledično tudi moralne zahteve takšne, kakršne so, vendar s pozornostjo oz. poslušnostjo do osebe, ki »spoznava, ljubi in dela moralno dobro po postopoma naraščajočih korakih« (prim. Familiaris consortio 34). Gre torej za pastoralni pristop, ki upošteva zakon postopnosti, oz. zakon poslušanja, kot bi mu lahko bolje rekli, saj je glavna stvar pastirjev in drugih kristjanov, ki želijo tem ljudem pomagati in jim stati ob strani v tem, da jih poslušajo. Gre torej za pristop, ki se ne odpoveduje cilju evangeljskega ideala, ki je darovanjska ljubezen, kakršno ima Jezus Kristus do svoje neveste Cerkve, a je tudi pozoren do romarjev, ki so na poti do skupnega cilja, a ne hodijo vsi z istim korakom, zgrešijo pravo pot, so se ustavili ali šli celo nazaj. Cerkev kot krščanska skupnost sprejema vse takšne, kakršni so, da bi jim pomagala postati takšni, kakršni še niso, saj smo, po navodilih 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, vsi poklicani na pot svetosti, a kot skupnost.

Papež Frančišek zato neumorno ponuja tisti pristop, ki je vselej krasil cerkveno vzgojo: »Ne da bi zmanjševali evangeljski ideal, je treba z usmiljenjem in potrpežljivostjo spremljati možne korake napredovanja ljudi, ki jih je treba graditi dan za dnem.« Na obzorju je torej popolni cilj, ki je pravzaprav Gospod sam, ki pa kliče pastoralo, da bi znala ovrednotiti in ceniti tisto dobro, ki ga je nekdo pač zmožen in sposoben (prim. Veselje evangelija 44-45).

Za razliko od kantovske morale, ki spominja samo na dolžnosti, ki jih je treba izpolniti, pa je krščanska morala po sledeh evangelija takšna, da odpira cilje, kaže smeri in možnosti, postavlja temelje za izpolnitev obljub. Krščanska morala je in mora biti morala upanja. Kjer se zdi, da se ne da nič več narediti, zna reči: »Vstani in hodi!« Kjer nekdo ne vidi nič drugega kot le temo in slabo, pomaga, da odkrije, izhajajoč iz konkretnega položaja človeka, nove in nepredvidljive možnosti ter milosti. Zato sem recimo tistemu prijatelju dejal, da je najprej dobro to, da ob nedeljah hodi k sveti maši, kjer naj se potrudi, da čim bolje prisluhne berilom, evangeliju in drugim mašnim besedilom, pa bo morda nekega dne prisluhnil tudi besedam pridigarja.