U kot UPAD 1

Cerkveni in družbeni antislovar (48a)

Če pogledamo to besedo iz naslova v SSKJ, potem nam slednji pove, da je to glagolnik glagola »upadati«, ki bi se mu s tujko reklo »atrofija«, ki pa lahko pomeni tudi usihanje. Za besedo upad kot ključno, smo se odločili v povezavi z verskim življenjem oz. versko prakso. Pred časom smo že naredili niz člankov, kjer smo navedli podatke, pred kratkim pa je jasno spregovoril nizozemski kardinal Eijk, ki je odkrito in brez olepšavanj predstavil položaj svoje nadškofije v Utrechtu. Le desetina župnij je tako še na »zeleni veji«, kar zadeva finančno plat, je pa nadškof kar precej popravil svojo oceno, odkar je prejel zadnje podatke, v koliko cerkvah bo čez deset let sploh še sveta maša. Teh naj bi od 280 ostalo le še 15! Gre za največjo nizozemsko škofijo, ki je leta 1950 imela še 377 župnij, leta 2014 pa se je njihovo število že zmanjšalo za več kot 100, in sicer je pristalo na 232. Sedaj kaže, da bo ostalo le še 20 župnij, pa ne le zaradi upada vernikov, temveč tudi zaradi nezmožnosti vzdrževanja. 

Podoben položaj je v sosednji Belgiji, v Franciji pa pravzaprav že težko govorimo o župnijah, saj majhno število duhovnikov upravlja precej velika področja, pa so ljudje potem lahko že veseli, če imajo v svoji cerkvi sveto mašo enkrat mesečno. Izseljenci, ki živijo v Belgiji, so nam povedali, da se do cerkve ob nedeljah vozijo kakih 45 minut daleč. V začetku letošnjega leta je koprski škof, msgr. Jurij Bizjak, manjše župnije pridružil večjim, tako da smo iz 189 župnij prešli na 100 župnij, vendar pa nas je župnikov ali župnijskih upraviteljev 75, kar pomeni, da imamo nekateri v oskrbi po več župnij, čez deset let pa jih med temi 30 imelo že 75 let in več, če seveda vsi ostanejo živi – Bog daj, da bo tako! Upad je takšen, da v Franciji recimo le še 5% katoličanov redno hodi v cerkev ob nedeljah, a to pomeni vsaj enkrat mesečno ali več, torej jih je tistih, ki so res vsako nedeljo, še precej manj. Ponekod v koprski škofiji je število že takšno, drugod je bolje, a se ne kaže preveč slepiti, saj je upad povsod. 

Kardinal Eijk pravi, da je do tega prišlo iz več razlogov, gotovo pa je pripomogel še en upad, ki je demografski. Tudi pri nas je starejša populacija tista, ki redno obiskuje cerkev, le malo je primerov, ko pridejo k nedeljski maši celotne družine. Po Eijku je splošna »kultura« proti veri, saj je »hiperindividualistična«, kjer je glavna težava v blagostanju, ki je spremenilo »življenjsko filozofijo ljudi«. Pravi, da ga »boli duša« vsakokrat, ko mora zapreti kako cerkev in se starejši pritožujejo, ker se morajo voziti, da bi šli k maši, a pač ne more drugače. Podobno se pritožujejo tudi pri nas, tako za mašo, kot tudi za verouk, pa čeprav še zdaleč nimajo toliko vožnje kot v omenjenih zahodnih deželah. Nadaljujemo prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pravi in nepravi kandidati za duhovništvo

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (3)

Zadnjič smo končali z Danielom C. Mattsonom, in sicer z njegovim navedkom nadškofa Chaputa, zato sedaj še nekoliko nadaljujmo v tej smeri. Najprej bomo navedli, da je bilo potrebno neko določeno obdobje, da smo prišli povsod do tega, kar se je v določenih »razvitih« deželah začelo že prej dogajati. To pa pomeni, da je sedaj praktično po vsej Cerkvi zadeva že nekaj desetletij razširjena, bolj ali manj množično. 

 

Zakaj pa moških z istospolnimi tendencami ne bi smeli sprejemati v redovniške in duhovniške vrste?

Mattson navaja dva razloga. Prvi je, da je za te moške posebej težko živeti zahteve čistosti: »V zelo veliki večini škandalov v Cerkvi od leta 2002 so vpleteni homoseksualni duhovniki, ki so močno pogoreli, kar zadeva čistost. To me ne čudi. Čistost je, v to sem prepričan (dejstva pa to potrjujejo), precej težja za moške s homoseksualnimi težnjami kot pa za druge«. P. James Lloyd, CSP, duhovnik z doktoratom iz psihologije na New York University, je več kot 30 let delal z moškimi s homoseksualnimi težnjami (vključno z duhovniki) kot klinični psiholog. Glede čistosti in homoseksualnih duhovnikov pravi: »Precej jasno je, kar potrjujejo tudi klinični dokazi, da je psihična energija, ki je potrebna za zadrževanje homoseksualnih vzgibov precej večja od tiste, ki je potrebna deviantnim heteroseksualnim«. 

 

Mattson pravi iz svoje lastne izkušnje, da je imel ogromne težave, da pa je za duhovnika še težje, saj bi tako storil strašno zlorabo nad nekom, za katerega bi moral biti duhovni oče. Zato je mnenja, da bi morali v Cerkvi zelo upoštevati mnenja, kakršno je mnenje p. Lloyda, pa da se je v Cerkvi predolgo gledalo stran od tega. Pravi, da vsakokrat, kadar obstaja dvom o nekem kandidatu za duhovnika, mora biti ta dvom razrešen v korist Cerkve. Ne pozabimo, da je dokument iz leta 2005 govoril ne le o homoseksualnosti pri kandidatih, temveč tudi o njihovi zrelosti, zato bi ta dvom spadal še na druga področja. Spomnim se, kako mi je neki redovni predstojnik nekoč dejal, da če v nekaj letih kandidat zrelostno ne napreduje, potem ga je nujno potrebno izključiti. Vendar Mattson ne govori le o homoseksualcih, temveč o težavah s čistostjo nasploh, kjer je vprašanje, koliko se sploh na tem področju v cerkvenih hišah za formacijo duhovnikov in redovnikov dela. V današnji internetni dobi najbrž več sploh ni kandidata, ali pa jih je zelo malo, ki ne bi morali delati na tem področju, kjer pa seveda potrebujejo vzgojno pomoč. 

 

Tu pa se postavlja še ena težava, ki je, pa ne le za Mattsona, povezana s prvo. To je vprašanje učenja Cerkve. Letos smo praznovali petdesetletnico okrožnice bl. Pavla VI. »Humanae vitae«, kjer je bil ponovno poudarjen nauk cerkve na področju zakonske in spolne morale, ki pa je takrat sprožila malodane atomsko eksplozijo. Veliko število »libertinističnih« duhovnikov pomeni hkrati tudi veliko število »slabih« učiteljev oz. tistih, ki učijo svoje vernike nasprotno od nauka Cerkve, sploh na področju spolne in zakonske morale. To pa lahko delajo očitno, ali tudi bolj skrivno. Mattson navaja svojo izkušnjo, kako se je šel, ko je ponovno vstopil v Cerkev, spovedat tega, da je nečistoval z drugim moškim. Duhovnik, ki ga sam ni poznal, mu je dejal, da to ni greh in da naj gre h kakekmu fantu, ker: »Cerkev se bo spremenila«. Kasneje so mu povedali, da je bil ta duhovnik javno znan kot homoseksualec. V knjigi iz leta 1991 »Gejevski duhovniki« je dr. James Wolf intervjuval 101 duhovnika. Vsi so dejali, da se ne strinjajo z naukom Cerkve glede spolne morale in le 9% teh bi takemu, kot je Mattson reklo, da bi se moral vzdržati od seksa z moškimi. Spet pravi: »Tisti možje ne bi nikdar smeli biti posvečeni«. 

 

Seveda pravi, da se strinja z dokumentom iz leta 2005 in da obstajajo tudi izjeme med homoseksualnimi duhovniki, to pa so tisti, ki so imeli t. i. »tranzitorno« homoseksualnost, ki so torej sposobni premagati homoseksualne skušnjave s pomočjo svetovanja, trdega dela, molitve in iskrene avtorefleksije, pa so torej dobri kandidati za duhovništvo, a je hkrati trdno prepričan, da je teh izjemno malo. Pravi zato, da Cerkev na more tvegati, ko posveča homoseksualne duhovnike. Ameriška škofovska konferenca je leta 1993 izdala navodila za duhovniško posvečenje, kjer pravi: »Da lahko govorimo o zreli osebnosti, mora kandidat premagati dve nezreli nagnjenji, narcizem (raziskave kažejo na 30% navzočnost slednjega med duhovniki, op. A. V.) in homoseksualnost, ter mora priti do heteroseksualnosti«. Ko je glede tega spregovoril papež Frančišek, je dejal: »Če imate le najmanjši dvom, je bolje, da jih ne sprejmete«. 

 

Treba bo tudi tu začeti resno delati, gotovo pa ne bo nič, če posvečeni ne bomo začeli z delom pri sebi. Sicer pa je treba povedati tudi, da so v zadnjih dveh desetletjih številke zlorabljajočih duhovnikov, govorimo seveda o odstotkih!, močno padle, kar pomeni, da se je nekaj že ukrenilo. Zaključujemo zato z besedami Shanea Schaetzela, ki pravi, da je zelo pomembno razumeti, da večina duhovnikov in škofov nima nič pri tem: »Imamo majhno manjšino posvečenih, ki mečejo slabo luč na druge. Razmerje je takšno, da ko vidiš duhovnika hoditi po ulici ali koga obiskati, najbrž ni spolni zločinec. Razmerje je tudi takšno, da je prav verjetno kar v redu fant, ki je napravil veliko odpovedi v življenju, da služi našemu Gospodu in Odrešeniku«. Kot verni smo zato dolžni narediti vse, kar je v naši moči, da je poslanstvo Cerkve učinkovito, s svojo vsakovrstno podporo ter posvečevanjem.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Sprevrženost načel in vrednot

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (2)

Kot opažamo, bo odvračanje pozornosti in pometanje pod preprogo tokrat verjetno nekaj izredno težkega, če že ne bo nemogoče. Ko nekdanji protestant Shane Schaetzel, ki je sedaj že 20 let katoličan in kot katehet poučuje, pravi ostalim, protestantom in ne, takole: »Najprej morate razumeti, da katoličani absolutno sovražimo to, kar se trenutno dogaja v katoliški Cerkvi. Dejansko nihče tega ne bolj sovraži od nas. Kakršnokoli jezo, frustracijo in zmedo ne-katoličani sedaj morda čutite, vam obljubljam, da je desetkrat slabše med katoličani. … Besede ne morejo opisati šoka in groze, ko smo slišali za takšne novice, in sicer ne le enkrat, temveč dvakrat v manj kot dveh desetletjih. … Kar pa žrtve potrebujejo, je pravica, to pa si obupno želimo tudi mi videti, da bi dosegli – čim prej, tem bolje!« Zato smo pa zadnjič dejali, da so že stare težave, za katere tudi Schaetzel pravi, da so se »pred našim nosom dogajale desetletja«. 

Seveda je ob tem najboljša obramba napad, zato se kaj lahko prične z obtožbami homofobije, ali tudi, da ne maramo Cerkve, papeža in podobno, nikakor ne gre za to! Gre za to, da smo v svoji veri prepričani, da Cerkev ni in ne sme biti to, pa da to niso tista načela in vrednote, za katere se zavzema in nam jih želi podati. Zadnjič omenjeni Pietro C. glede tega pravi: »Kjer je nekoč bila Cerkev tista, ki je spreminjala ljudi, imamo danes določene ljudi, ki spreminjajo Cerkev (ali to skušajo narediti), tako da neprestano znižujejo evangeljske zahteve, ali pa jih spreminjajo v sociološka in psihološka vprašanja, ki nimajo nič opraviti s srcem evangeljskega sporočila.« Kakor pravi, danes prihajajo na dan vse težave, ki so se nabrale v desetletjih »vesele tolerance in celo nič hudega slutečega dopuščanja«, tako da si nekateri dovolijo marsikaj, tudi zato, ker imajo za sabo oporo najvišjih avtoritet zunanjega sveta, ker slednjim to seveda pride prav. Glede sprejemanja pravi: »Že res, da Cerkev sprejema in mora sprejemati vse, vendar ne zato, da jih pusti v njihovem predhodnem stanju ali še slabše, da jih ukorenini v njihovih posvetnih prepričanjih. 

Tako za Cerkev ni prava težava v tem, da je nekdo »gej«, temveč da svojo spolnost udejanja do te mere, da opravičuje svoje svobodnjaštvo, ne da bi imel kakršnokoli zavoro, obenem pa se ima še za kristjana. To je problematično, ker ne zadeva le nekega moralnega vprašanja, temveč življenjski slog!« Življenjski slog teh ljudi je diametralno nasproten evangeljskemu slogu, ki bi moral biti cilj vsakega kristjana, posebej posvečenega. Zato je Daniel C. Mattson, avtor knjige »Zakaj se ne definiram kot gej« (»Ecco perché non mi definisco gay«), napisal članek o tem, da homoseksualni možje, kakor je on, ne bi smeli postati duhovniki. Mattson se že več let trudi živeti, po navodilih Cerkve, v popolni čistosti, k življenju v milosti pa želi pomagati tudi drugim, ki bi to hoteli. 

Navaja znani dokument iz leta 2005, kjer je rečeno: »Cerkev, kljub temu, da globoko spoštuje osebe, o katerih je govora, ne more sprejeti v semenišče ali v svete redove tiste, ki prakticirajo homoseksualnost, kažejo globoko ukoreninjena homoseskualna nagnjenja ali podpirajo t. i. »gejevsko kulturo««. Pri tem pravi, da ni to navodilo nič novega, saj je že leta 1961 izšlo jasno navodilo, da se ne sme posvetiti mož s homoseksualnimi nagnjenji, pa tudi, da je treba bogoslovce, ki bi se »hudo pregrešili zoper šesto Božjo zapoved z osebo enakega ali nasprotnega spola … nemudoma izključiti«. Mattson pravi, da ni zaradi teh navodil prav nič prizadet, temveč, da bi se, če bi jih upoštevali, izognili temu, kar imamo. »To, kar združuje te škandale, je homoseksualnost po naših semeniščih in med duhovniki, to pa zato, ker je Cerkev spregledala svoje lastna jasna navodila«. 

Po njegovem je torej prav, da se resno loti škandalov, vendar pa: »Mora nehati posvečevati može z globoko ukoreninjenimi homoseksualnimi nagnjenji. Prvi škandal »stric Ted«, je bil v tem, da so dovolili, da je »stric Ted« postal duhovnik«. Mattson sicer pravi, da je gotovo večina homoseksualnih duhovnikov dobrih in svetih, da je torej, kot vedno, manjšina med njimi, z Luco Di Tolvejem in ostalimi bi rekli, da so to tisti, ki niso homoseksualci, temveč prav »geji«, ki pa živi v nasprotju z evangelijem in cerkvenim naukom. Naš Daniel pa kljub vsemu pravi: »Toda priznati odločilno vlogo, ki jo je homoseksualnost odigrala v večini naših preteklih in sedanjih škandalov ni nikakršno iskanje grešnega kozla, temveč je to Cerkev, ki se sooča z resnico«. Ko je dokument iz leta 2005 komentiral nadškof Charles Chaput, je zapisal: »Medtem ko trajna homoseksualna nagnjenja nikdar ne zapirajo poti k svetosti – homoseksualni in heteroseksualni imajo enako krščansko poklicanost k čistosti, glede na njihov življenjski stan -, pa slednja močno otežujejo poklicanost k učinkovitemu duhovniškemu služenju«. Mattson iz osebnih izkušenj vse to potrjuje. Prihodnjič z našimi razmišljanji na to temo zaključujemo.

Objavljeno v tedmiku Novi glas

Ponoven izbruh znanih težav

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (1)

Kot se pravi v časnikarstvu, je poletje, predvsem avgust in predvsem njegova 2. polovica, čas »kislih kumaric«, ko se torej ne dogaja nič posebnega, tudi zato ne, ker smo ljudje po dopustih, kar je ob koncu meseca avgusta veljalo tudi zame. Javnost sta tako zlasti pretresli dve zadevi, ena je bila nenadna zrušitev mosta v Genovi, druga pa spolni škandali v ZDA. Tisto, kar je v obeh primerih potrebno poudariti, je to, da nikakor ne sme priti do neke kolektivizacije in institucionalizacije krivde in odgovornosti, temveč morajo biti krivci in odgovorni osebe z imenom in priimkom. 

Glede spolnih zlorab moramo dejati, da, žal, ne gre za nič novega. Lahko torej rečemo, da smo priča še enemu valu ene in iste gmote. Da je to res gmota, pa da je zadeva res precej velika, nam potrdijo statistični podatki, ki pa imajo relativno veljavo, saj je še vsaj toliko primerov, kot je razkritih, tudi skritih ali celo prikritih. Zanimiv je namreč skokovit porast primerov zlorab od 60-ih let 20. stoletja naprej, ki pa seveda ni presenetljiv, temveč le potrjuje, da so stvari, o katerih pišemo, morda vendarle resnične, le priznati si to moramo. Dejal sem, da gre za še en val, ker smo o teh stvareh govorili že med mojim študijem na Teološki fakulteti v Ljubljani, zlasti pri prof. Štuhecu, ko smo tudi brali ameriško delo avtorja Lena Sperryja »Spolnost, duhovništvo in Cerkev«. Ena od zanimivih raziskav, ki je potrdila tudi pomemben vpliv klerikalizma, ki ga je omenil sveti oče Frančišek kot temeljni vzrok, vendar pa je potrdila še eno težavo, ki so jo potrdile še druge raziskave, a se je v sodobnih časih noče omenjati, ker se je ne sme omenjati in ne sme biti težava, če ji rečemo le težava. 

Ta težava se imenuje homoseksualizem in prav nič ne pomaga, da si pred tem zatiskamo oči in ušesa, zlasti slednja, ko pa se je izkazalo, da je pri 80% zlorab v Cerkvi šlo prav za homoseksualne zlorabe. Če smo, ko smo tako pisali o klerikalizmu (tukaj in tukaj), zapisali, da je to rak rana Cerkve, moramo podobno dejati tudi za homoseksualizem – saj vemo, da je lahko v resničnosti rakavih obolenj več vrst, torej bomo, ko uporabimo to podobo, enako zatrdili tudi za bolezni v Cerkvi. Samo mimogrede naj povemo še, da niti komunistična infiltracija ni iz trte izvita, čeprav se na tem mestu ne moremo podrobneje posvetiti temu, bomo pa lahko enkrat to storili v naši rubriki. 

Ko govorimo o kakršnikoli infiltraciji, je treba tudi povedati, da to ni težava le katoliške Cerkve, temveč tudi drugih krščanskih skupnosti, ki imajo prav tako težave s tem, je pa vprašanje, kako se kdo z razno-raznimi infiltracijami spopada. Ko smo pa govorili o gejevski infiltraciji, ne moremo niti mimo tistega še preostalega odstotka zlorab, kjer je bil ugotovljene »le« približno 1,5% (tudi en sam tak primer je preveč!) odstotek pedofilskih zlorab v pravem pomenu besede, potemtakem nam preostane še 18,5 ne-homoseksualnih zlorab. To pove, da nikakor ne smemo govoriti toliko o problemu pedofilije, čeprav seveda tudi slednji je, tega ne moremo zanikati. V največji meri gre namreč še bolj za efebofilijo, ko so zlorabljeni mladoletni najstniki in najstnice. Moramo pa govoriti tudi o pederastiji, to pa je termin, ki označuje erotično istospolno razmerje med odraslo osebo in najstniškim mladeničem, česar tudi ni tako malo. 

Ne gre torej vedno le za zlorabe, temveč imamo tudi takšne vrste popolnoma konsenzualna erotična razmerja, ki jih imajo posvečene osebe v Cerkvi ali krščanski skupnosti z mladeniči. Posvečeni imajo torej takšna in drugačna razmerja, kar se je, tega ne moremo in ne smemo zanikati, močno povečalo zlasti od 60-ih let 20. stoletja naprej. Kot lepo pove Pietro C. Na svojem blogu »Traditio liturgica« (naj še enkrat poudarim, da gre za pravoslavnega blogerja!), gre za »pravo pravcato masovno infiltracijo tujkov v notranjost Cerkve, oz. ljudi, ki se poslužijo Cerkve in jo obrnejo ter uporabijo za svoje cilje (denar, seks in karkoli drugega), ne da bi nujno tudi služili Cerkvi«. Potem nadaljuje: »Takšni tujki, gejevski ali ne, so vselej obstajali, vendar pa je njihovo število tako naraslo, da postavlja v resno nevarnost kredibilnost Cerkve same«. 

Vidimo tako, da je prišlo do več vrst infiltracij v samo vitalno tkivo naše Cerkve, če vzamemo apostolsko podobo Cerkve kot telesa, kjer imamo kar precejšnje število afer. Raje uporabimo to besedo kot pa besedo »škandal«, saj v teološkem jeziku škandal pomeni javni greh, ki vedno, če je njegovo pojmovanje pravo, tudi pohujšuje ljudi. Več kot očitno je, da se je stvar tudi zelo razpasla. Kot pa je dejal lepo že sveti Avguštin, se zlo lahko širi samo v meri, v kateri dobri ne naredijo ničesar, da bi ga zaustavili. Vsekakor ne bomo rešili ničesar samo s tistim, kar se z italijansko besedno igro lepo imenuje »tiro al Bergoglio«, da se bo torej samo streljalo proti papežu in na njega. Nikakor, ker mora vsakdo v Cerkvi narediti tisto, kar je dolžan in se potruditi še za več kot to, ker bo potreben pravi, pravcati podvig. Ni pa niti več čas za preusmerjanje pozornosti drugam in pometanje pod preprogo. Naše razmišljanje nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Chesterton je že vse napovedal!

Leteča krčma, islamizem in družba

V letu, ko se je začela prva svetovna vojna, je Gilbert Keith Chesterton napisal svoj zanimivi antiutopični roman »Leteča krčma« (»The flying inn«). V njem si na predvečer vojne predstavlja, da je Otomanski imperij osvojil britanskega in seveda vsilil šeriatsko pravo. Slika je tako zanimiva, ker je zadeva neverjetno preroška in kliče na čase, v katerih smo. 

Irski pomorščak Dalroy tako ostane brez ljubljenega piva oz. alkohola nasploh, Lord Ivywood pa je tisti državni birokrat, ki se je spečal z novimi oblastniki, po načelu, da če ne moreš proti njim, bodi pa z njimi. Ivywood se tako po novem udinja muslimanskim oblastem samo zato, da bi ohranil svoj stolček, torej svoje pomembno mesto. Muslimani seveda napravijo ukrep, da izkoreninijo alkohol, kar oblasti razložijo po svoje, da namreč koristijo najnižjim slojem prebivalstva, ki bodo tako prihranile. Alkohol je samo Chestertonova pretveza, da bi obračunal s t.i. »naprednjaki«, ki se od izpred dobrih sto let niso nič kaj spremenili, zato ima »kralj paradoksa« lahko preroško delo. Norčuje se iz tega naprednjaštva ali progresizma, če uporabimo današnjo tujko. Progresizem je tisti arogantni, »znanstveni«, hierarhični, pa seveda tudi levičarski pristop, ki je značilen za povojno zahodno družbo, zlasti od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej, še bolj zaostren pa je postal prav v 21. stoletju. Chesterton je lepo rekel, da je: »Naloga naprednjakov v tem, da nadaljujejo z delanjem napak«.